Jedro

Čeprav kratka obrazložitev dokaznega sklepa ni vpisana v zapisnik o glavni obravnavi, kot to zahteva peti odstavek 299. člena ZKP, pa zgolj na tej podlagi še ni mogoče trditi, da obramba ni bila seznanjena s potekom dokaznega postopka na glavni obravnavi oziroma s stališčem sodišča do predlaganih dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila stroškov z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil B.F. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka „ter potrebni izdatki obtoženca in nagrada zagovornika“ bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP ter zaradi „kršitve ustavnih pravic“. Predlagal je, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in izda oprostilno sodbo ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. in predlagal njeno zavrnitev. Ugotavlja, da vložnik ne obrazloži, zakaj naj bi sodišče kršilo kazenski zakon, ker ni uporabilo določbe 14. člena KZ. Z zanikanjem, da je obsojenec hranil konopljo z namenom nadaljnje prodaje, pa vložnik oporeka dokazni oceni in s tem uveljavlja nedopusten razlog. Ocenjuje tudi, da zavrnitev dokaznih predlogov obrambe ne pomeni zatrjevanih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, še zlasti, ker sta nižji sodišči razloge za zavrnitev dokaznih predlogov razumljivo in prepričljivo obrazložili. Drugačna ocena obrambe o tem, koliko konoplje je bilo obsojencu zaseženo, v kakšnem stanju je bila in ali jo je obsojenec hranil za prodajo, so vprašanja, ki zadevajo zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. Navaja tudi, da sodišče ni vezano na formalna dokazna pravila, namen prodaje in količino zasežene konoplje je prepričljivo obrazložilo. Sodišču tudi ni mogoče očitati kršitve načela neposrednosti izvajanja dokazov, saj je sodbo oprlo zgolj na dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, četudi ni neposredno vpogledalo zasežene konoplje, temveč le zapisnike o njenem zasegu, strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave (CFP) in vpogledalo fotografije.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in zagovorniku, slednji se je o njem tudi izjavil. Vztraja pri navedbah zahteve in posebej izpostavlja, da je zmotno stališče vrhovnega državnega tožilca, da zahteva uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa procesne kršitve. Vztraja, da je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti, ker se obramba ni mogla seznaniti s ključnim dokazom, to je konopljo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na vsebino vložene zahteve je treba uvodoma pojasniti: da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji le na kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP); da morajo biti kršitve zakona zatrjevane konkretno in obrazložene, saj le tako Vrhovnemu sodišču omogočajo preizkus zahteve, in da vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem (pravilnosti dokazne presoje in zaključkov glede pravno relevantnih dejstev) Vrhovno sodišče ne presoja, ker je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnikova kritika odločbe sodišča druge stopnje, ki da je obrazložena pomanjkljivo in posplošeno, terja pojasnilo, da je pritožbeno sodišče dolžno presoditi tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti stališče in jih ustrezno obrazložiti (prvi odstavek 395. člena ZKP). Uveljavljenim procesnim standardom obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje je zadoščeno tudi, če odgovor pritožbenega sodišča smiselno izhaja iz obrazložitve njegove sodbe in ni nujno, da se vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja, pomembno je, da je iz razlogov razvidno, da se je z njimi seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje pa ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter navedbe, ki so očitno pravno nepomembne in neutemeljene.

1. K točki I zahteve: Vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona (1. in 2. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 420. člena istega zakona), ker sodišče ni uporabilo določbe 14. člena KZ (dejanje majhnega pomena) in obsojencu izreklo oprostilne sodbe. Višjemu sodišču pa očita, da se do teh ugovorov obrambe ni opredelilo.

Vložnik ne navaja nobenih konkretnih okoliščin oziroma argumentov, s katerimi bi utemeljil zatrjevano kršitev kazenskega zakona zaradi opustitve uporabe določbe 14. člena KZ. Na takšno pavšalno zatrjevanje kršitve zakona Vrhovno sodišče ne more odgovoriti. S tem ko je višje sodišče zagovornikovo pritožbo obrazloženo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, je smiselno odgovorilo tudi na pritožbene navedbe zagovornika v zvezi z uporabo instituta dejanja majhnega pomena, oziroma da uporaba tega instituta v predmetni zadevi ne pride v poštev.

Vložnik zanika, da bi obsojenec ravnal z direktnim naklepom oziroma da bi mamilo hranil z namenom prodaje. Pri tem se sklicuje na veljavno sodno prakso, ki, kot navaja, za obsodbo zahteva „prisotnost tako imenovanih objektivnih sredstev oziroma pripomočkov za tehtanje, merjenje itd.“.

Tudi z navedenimi razlogi vložnik ne pojasni uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona (obstoj okoliščin, ki izključujejo kazensko odgovornost, 2. točka 372. člena ZKP), pač pa zgolj odreka pravilnost ugotovitvi sodišča, da je obsojenec konopljo hranil z namenom prodaje (in ne zase, kot se je zagovarjal), takšne navedbe pa sodijo v okvir izpodbijanja dejanskega stanja.

2. K točki II zahteve: Iz celotne zahteve je mogoče razbrati, da se vložnik ne strinja z ugotovitvijo pravnomočne sodbe glede količine in kakovosti konoplje (v smislu uporabnosti glede na njeno stanje), ki jo je obsojenec hranil in ki mu je bila zasežena ter z oceno, da je mamilo hranil z namenom prodaje. S tem v zvezi sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ker naj bi bili razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju in ker naj bi o odločilnih dejstvih obstajalo precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Zatrjevane kršitve pojasnjuje z navedbami, da obsojencu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in neprepričljivo zavrnilo dokazne predloge obrambe, saj je, kot navaja vložnik, zadostila svojemu dokaznemu bremenu in na podlagi katerih bi bilo mogoče dejansko stanje popolneje ugotoviti. Višjemu sodišču pa očita, da se o teh pritožbenih očitkih ne izjavi in da zgolj pavšalno povzema zmotne razloge prvostopenjske sodbe. Navedeni zagovornikovi ugovori se nanašajo na zavrnitev naslednjih dokazov: neposredna seznanitev z zaseženo konopljo na glavni obravnavi; odreditev izvedenstva ustrezne stroke, ki bi ugotovil količino in kvaliteto zasežene konoplje ter zaslišanje prič J. in M.M., I.M. ter C.F. Sodišče krši obdolženčevo ustavnopravno jamstvo do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena Ustave), če brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je za obrambo pravno relevanten in katerega obstoj in možnost izvedbe sta dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

Vrhovno sodišče po pregledu izpodbijanih sodb ugotavlja, da sta se nižji sodišči do navedenih dokaznih predlogov obrambe (v okviru svojih pooblastil) obrazloženo opredelili. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna, ker je glede količine in kvalitete konoplje že podal relevantno in prepričljivo strokovno mnenje CFP, zaradi česar bi bila odreditev izvedenca „nesmiselna“. Zaslišane priče se tudi ne bi mogle natančno opredeliti do okoliščin v zvezi s količino in kvaliteto konoplje, to pa ne bi bilo mogoče niti z neposrednim ogledom konoplje na glavni obravnavi, pri katerem vztraja obramba.

Višje sodišče je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče primerno obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov obrambe (sedmi odstavek 364. člena ZKP), da je pri tem upoštevalo ustavnosodne kriterije za presojo dokaznih predlogov (ki jih natančno povzema) in je zato zavrnilo pritožbene navedbe zagovornika o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Glede na uvodoma navedena izhodišča je višje sodišče tudi s takšno obrazložitvijo v celoti zadostilo standardom obrazložitve (prvi odstavek 395. člena ZKP), četudi ni ponavljalo razlogov prvostopenjske sodbe, s katerimi se očitno strinja. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb določno izhaja, da je predlagana izvedba dokazov po mnenju nižjih sodišč nepotrebna, oziroma da obramba ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da bi bilo mogoče z izvedbo predlaganih dokazov dejansko stanje glede količine in uporabnosti (kvalitete) konoplje ugotoviti drugače, kot na podlagi že izvedenih dokazov (zapisnikov o hišni preiskavi, o zasegu predmetov, izpovedb policistov, albuma fotografij in strokovnega mnenja CFP). Iz teh pa izhaja, da je obsojenec (za prodajo) hranil skupno 13,8 kg konoplje (ko se je posušila) in 139 g posušenih vršičkov konoplje in da gre v obeh primerih za posušene rastline in ne za gnilo konopljo, ki bi jo bilo potrebno odvreči, kot se je zagovarjal obsojenec.

Zagovornik v zahtevi ne navaja nobenih prepričljivih ali novih okoliščin, s katerimi bi ovrgel oceno nižjih sodišč glede pravne relevantnosti predlaganih dokazov, v tem okviru pa tudi z ničemer ni izkazal zatrjevanih procesnih kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Drugačen zagovornikov pogled na pomen dokaznih predlogov in koristnost dokazov za obsojenca ter njegovo nestrinjanje z razlogi izpodbijanih sodb sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

Z vidika zatrjevanih procesnih kršitev je neupoštevno tudi zagovornikovo nestrinjanje z oceno pritožbenega sodišča (očita ji pavšalnost), da je sodišče prve stopnje podalo ustrezne razloge v zvezi s fotografijami zasežene konoplje in da je sprejemljivo obrazložilo obsojenčevo krivdo. Če vložnik zahteve meni drugače, to je, da so zasežene fotografije neprepričljive oziroma da obrazložitev obsojenčevega direktnega naklepa ni prepričljiva, ponovno izpodbija zgolj dejansko stanje, ne uveljavlja pa s tem pravnih razlogov. Glede na že navedena izhodišča strinjanje višjega sodišča z razlogi prvostopenjske sodbe (glede obsojenčeve krivde) v tem smislu, da jim „nima kaj dodati“, ne more biti sporno. Sodišče prve stopnje je namreč natančno in prepričljivo utemeljilo svojo ugotovitev, da je obsojenec hranil konopljo zaradi nadaljnje prodaje in s tem v zvezi navajalo predvsem veliko količino konoplje, ki bistveno presega normalno porabo (obsojenca, ki je takrat bil tudi sam uživalec konoplje), da bi takšna količina ob normalni dnevni porabi zadostovala za dobo približno sedem let in pol in da posušena konoplja s potekom časa izgubi na svoji kvaliteti in postane neuporabna.

Vložnik višjemu sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo in da ni upoštevalo razlik v izpovedbah policistov Z.F. in A.P. glede načina tehtanja sporne konoplje. Sodišče prve stopnje v sodbi obširno povzema izpovedbi policistov glede okoliščin odkritja, zasega in ugotavljanja količine konoplje. Višje sodišče pa je v svoji sodbi določno zavrnilo omenjene pritožbene navedbe in med drugim ugotovilo, da sta policista glede bistvenih okoliščin o ravnanju s konopljo izpovedovala skladno, kar je, kot navaja, ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Na ta način je pritožbeno sodišče zavzelo stališče in ustrezno odgovorilo na zagovornikove pritožbene navedbe. Če se zagovornik z oceno pritožbenega sodišča ne strinja, pri čemer izpostavlja razliko v izpovedbah policistov glede načina tehtanja mamila (in s tem njuno verodostojnost) in če na tej podlagi dvomi v zanesljivost ugotavljanja količine zasežene konoplje (ker naj bi jo tehtali „kar po domače in brez navzočnosti obsojenca“), uveljavlja neupošteven razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

V ta okvir spadajo tudi posplošene navedbe zahteve, da naj bi sodišči „na arbitraren način posegli v sodno prakso“ v zvezi z ugotavljanjem in utemeljevanjem obsojenčevega naklepa, oziroma da je nameraval konopljo prodati, pri čemer je že bilo pojasnjeno (obrazložitev k točki II zahteve), da sodbi navajata ustrezne razloge tudi glede tega odločilnega dejstva. Enako velja glede očitka zahteve, da je ugotavljanje ali je šlo za gnilo ali suho konopljo stvar ustreznega strokovnjaka, kar pa naj bi sodišče spregledalo in očitno preuranjeno sklepalo, da je konoplja suha, ne da bi jo sploh videlo, pač pa je preprosto verjelo organom odkrivanja. Tudi na opisan način vložnik izraža dvome v pravilnost ugotovitev pravnomočne sodbe glede kvalitete konoplje, ki je bila med drugim ugotovljena tudi na podlagi strokovnega mnenja CFP, ki je po oceni sodišča dovoljen in prepričljiv dokaz. Kot razloge dejanske, ne pa pravne narave, je treba oceniti tudi zagovornikove pomisleke v „izračune“ sodišča (ki se pri tem sklicuje na mnenja strokovnjakov), koliko konoplje je potrebno za en „joint“. Ob tem je treba opozoriti, da navedeni razlogi niti ne sodijo med odločilna dejstva, temveč pomenijo zgolj ilustracijo količine zasežene konoplje, zaradi česar obsojenec ni mogel biti v ničemer prikrajšan v pravici do obrambe, kot trdi vložnik zahteve.

Ni pa mogoče odreči utemeljenosti zahtevi, ko opozarja, da sodišče prve stopnje pri navajanju razlogov za zavrnitev dokaznega predloga obrambe za zaslišanje prič, vnaprej odreka verodostojnost tem pričam, pri čemer se sklicuje na njihovo sorodstveno razmerje (z obsojencem), zaradi česar naj bi bile zainteresirane za izid postopka. Takšna vnaprejšnja ocena verodostojnosti dokazov, še preden so ti izvedeni na glavni obravnavi in še preden je bilo obsojencu omogočeno, da se z njimi sooči, gotovo omejuje obsojenčeve pravice do učinkovite obrambe in je v nasprotju z načeli neposrednosti in poštenosti postopka. Vendar pa je treba ugotoviti, da so bili za zavrnitev tega dokaznega predloga odločilni drugi razlogi, kot je že bilo pojasnjeno v obrazložitvi k točki II zahteve, poleg tega pa vložnik z ničemer ni izkazal, da bi ugotovljena pomanjkljivost sodbe kakorkoli vplivala na njeno zakonitost. 3. K točki III zahteve: Vložnik zahteve uveljavlja tudi kršitev „posameznih“ določb ZKP ter kršitev pravice do obrambe, kar naj bi vplivalo na „zakonitost in pravilnost sodbe“ (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Neutemeljene so navedbe zahteve, da naj bi obramba šele iz (pomanjkljive) obrazložitve sodbe izvedela za razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, saj bi bilo sodišče dolžno na podlagi petega odstavka 299. člena ZKP svoje odklonilno stališče vsaj na kratko obrazložiti, česar pa ni storilo, zaradi česar naj bi bila podana kršitev pravice do obrambe.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2.4.2007 izhaja, da je razpravni senat sklenil, da se dokazni predlogi zagovornika kot nepotrebni zavrnejo in da je predsednik senata na kratko obrazložil takšen sklep. Pravilno ugotavlja vložnik zahteve, da v zapisniku o glavni obravnavi ni vpisana kratka obrazložitev omenjenega sklepa, kot to zahteva peti odstavek 299. člena ZKP. Vendar pa zgolj na tej podlagi tega še ni mogoče trditi, da obramba ni bila seznanjena s potekom dokaznega postopka na glavni obravnavi oziroma s stališčem sodišča do predlaganih dokazov, glede na to, da je predsednik senata na kratko obrazložil sklep o zavrnitvi, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi. Po oceni Vrhovnega sodišča gre v tem primeru za nebistveno kršitev določb kazenskega postopka (ker razlogi za zavrnitev dokazov niso napisani v zapisniku o glavni obravnavi), saj vložnik zahteve z ničemer ne izkaže, da bi ugotovljena pomanjkljivost kakorkoli vplivala na zakonitost sodbe oziroma na zatrjevano kršitev pravic obrambe.

Vložnik uveljavlja in obširno utemeljuje tudi kršitve 29. člena Ustave, načel neposrednosti, proste presoje dokazov, kontradiktornosti ter javnosti glavne obravnave in trdi, da je bila obsojencu onemogočena učinkovita obramba - vse to zaradi zavrnitve dokaznega predloga zagovornika, da naj se na glavni obravnavi predloži in obrambi omogoči, da se seznani s ključnim dokazom – zaseženo konopljo. Zavrnitev tega dokaznega predloga po mnenju zagovornika nasprotuje tudi stališčem Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (česar vložnik podrobneje ne utemelji).

Že v obrazložitvi k točki II zahteve so bili navedeni razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, med njimi tudi predloga, da se na glavni obravnavi obrambi omogoči, da se neposredno seznani z zaseženo konopljo. Pojasnjeno je tudi bilo, na kakšen način oziroma s kakšnimi dokaznimi sredstvi je sodišče ugotovilo količino in kvaliteto konoplje, ki je ob tem posebej poudarilo, da je obsojenec brez pripomb podpisal zapisnika o hišni preiskavi in zasegu konoplje, iz katerih izhaja zasežena količina in iz katerih ni razvidno, da bi bila konoplja v fazi gnitja, kot se zagovarja obsojenec. Če vložnik tem ugotovitvam sodišča nasprotuje, oziroma če dvomi v zanesljivost dokazov, to samo po sebi še ne more biti razlog, da bi sodišče moralo ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu, glede katerega, kot je bilo že omenjeno, vložnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Očitno je, da se vložnik v tem primeru zavzema, da se opravi procesno dejanje ogleda (člen 245 ZKP), ki ga lahko sodišče opravi v katerikoli fazi postopka in ki se lahko nanaša na ogled kraja storitve kaznivega dejanja (ta ogled je že opravila policija), sredstev ali kateregakoli predmeta, povezanega s kaznivim dejanjem. Ogled se opravi le, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje. Procesno dejanje, za katerega se zavzema vložnik, torej ne more biti zgolj formalnost, s katero bi sodišče zadostilo nekaterim procesnim načelom, opravi se le, kadar so za to podani utemeljeni (vsebinski) razlogi. V konkretnem primeru pa vložnik z ničemer ni utemeljil, da bi bilo mogoče zgolj na podlagi njegove in obsojenčeve osebne „seznanitve“ s konopljo na glavni obravnavi (in njenega pregleda) ovreči oziroma drugače ugotoviti dejstva, povezana s količino in kvaliteto konoplje, kot so že bila ugotovljena, med drugim tudi na podlagi strokovnega mnenja CFP, pri čemer vložnik tudi sam poudarja, da je to vprašanje „pridržano strokovnjakom ustrezne stroke“. Kršitve ZKP in Ustave, na katere se sklicuje vložnik zahteve, po navedenem niso izkazane, njegovo nestrinjanje z ugotovitvami pravnomočne sodbe pa, kot je že bilo navedeno, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja v nasprotju z zakonom.

Zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti zaradi nepravilne izbire in odmere kazenske sankcije, če sodišče pri tem ni prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Slednjega vložnik zahteve ne zatrjuje, pač pa navaja le, da sodišče pri izreku kazenske sankcije ni upoštevalo, da obsojenec skrbi za 14-letnega otroka, kar je po njegovem mnenju pomembna okoliščina, ki bi jo sodišče moralo ovrednotiti. Na ta način pa uveljavlja tudi nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot v postopku na prvi in drugi stopnji je tudi Vrhovno sodišče obsojenca glede na njegove slabe premoženjske razmere oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).