Jedro

Tožnik je Republiko Slovenijo zapustil 23. 6. 1990, torej pred 23. 12. 1990, kot to določa 1. člen ZUSDDD. Njegove odsotnosti iz Republike Slovenije zato ni mogoče šteti kot upravičene odsotnosti v smislu določbe 1.č člena ZUSDDD. Tožnik v tožbi z ugovori, ki se nanašajo na odhod iz Republike Slovenije in vstop v Italijo s turistično vizo, ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Velenje je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo A.A. za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednji nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ki jo je prosilec vložil 24. 6. 2013. Ugotovljeno je bilo, da prosilec izpolnjuje zakonski pogoj, da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, vse do 26. 2. 1992, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih in mu je v Republiki Sloveniji v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Prav tako je iz uradnih evidenc in predloženih dokazil razvidno, da je bil prosilec na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ.

2. Iz dokazil priloženih vlogi je razvidno, da prosilec na dan 23. 12. 1990 ni živel v Republiki Sloveniji, saj je iz države odšel še pred tem datumom. Iz njegove izjave, dane na zapisnik 9. 10. 2013, je namreč razvidno, da je zapustil Slovenijo 23. 6. 1990, saj ima ta datum odtisnjen v starem potnem listu. To ugotovitev je na zaslišanju potrdila tudi B.B.. Upravni organ si je z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja pridobil tudi podatek Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki je v dopisu z dne 5. 7. 2013 navedel, da je bil prosilec v obdobju od 16. 10. 1985 do 6. 2. 1990 v Sloveniji zaposlen z različnimi prekinitvami, nazadnje pa je bil zaposlen v C. d.o.o., do 6. 2. 1990. Na podlagi navedenih ugotovitev je prvostopenjski organ zaključil, da prosilec ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990, kot to zahteva zakon, torej ne izpolnjuje pogoja, da od navedenega dne v Republiki Sloveniji živi. Samo v primeru, da bi prosilec na dan 23. 12. 1990 dejansko živel v Sloveniji in bi po tem datumu zapustil Republiko Slovenijo zaradi upravičenih razlogov, ki so taksativno našteti v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, bi upravni organ lahko uporabil določbo 1.č člena tega zakona.

3. Prosilec pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 ne izpolnjuje, ker je zapustil Slovenijo že pred tem datumom. Poleg tega v postopku ni dokazal, da je njegova odsotnost iz Republike Slovenije upravičena. Iz izjave prosilca, dane na zapisnik dne 9. 10. 2013, namreč izhaja, da je 23. 6. 1990 odšel v Italijo na obisk k prijatelju in je v Italiji, zato ker mu je bilo tam všeč, ostal. Tako v konkretnem primeru ne gre za upravičeno odsotnost iz razlogov naštetih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, kar pomeni, da organu ni treba ugotavljati poskusov vračanja v Republiko Slovenijo in poskusov nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Iz predloženih dokazil v postopku tudi ni razvidno, da bi bil prosilec prisiljen živeti v tujini zaradi razlogov, ki so v sferi javne uprave Republike Slovenije, temveč je prosilec pri izbiri prebivališča ravnal po svobodni volji.

4. Stranki je bila v skladu z 9. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dana možnost, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembne za odločitev v konkretnem upravnem postopku. Z dopisom z dne 17. 2. 2013, ki je bil pooblaščencu stranke vročen 20. 2. 2014, je bila stranki dana možnost, da na ugotovitve poda pripombe in pojasnila in pojasnjeno tudi, da bo po poteku tega roka izdana odločba o zavrnitvi dovoljenja za stalno prebivanje. Do izdaje odločbe prosilec na ta dopis ni odgovoril. 5. Vloga prosilca je bila torej zavrnjena zato, ker na dan 23. 12. 1990 ni živel v Republiki Sloveniji, torej ni bil izpolnjen pogoj naštet v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Prav tako pri prosilcu obstoji tudi zadržek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 3. člena istega zakona, ker je bil s pravnomočno sodbo tujega sodišča obsojen na kazen 21 let in 1 mesec zapora. Ker prosilec ni izpolnjeval že osnovnega pogoja iz 1. člena ZUSDDD, se upravni organ ni natančneje spuščal v ugotavljanje zadržkov iz 3. člena ZUSDDD.

6. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper to odločbo zavrnil. 7. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka. Vlaga jo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zato, ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Iz vlogi priloženih dokazov je mogoče razbrati, da je bilo središče njegovih življenjskih interesov ves čas v Republiki Sloveniji, kjer je imel ves čas prijavljeno stalno prebivališče in zato očitek, da je odšel živet v Italijo in ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990, ni utemeljen. Tožnik je namreč v Italiji prebival na podlagi turistične vize, kot je to izjavil tudi na zapisnik. Tam bi lahko bival največ 90 dni. Navedeno pomeni, da se je tožnik vračal v Slovenijo, kjer je bilo središče njegovih življenjskih interesov, zato meni, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS na podlagi 1. člena ZUSDDD. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na prej navedeni pravni podlagi.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej vztraja. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče, vse do 26. 2. 1992, ko zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih in mu je v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. 11. V skladu z določbo 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo.

12. Tožnik bi torej moral v skladu s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, izpolnjevati še pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Kdaj je šteti, da je izpolnjen pogoj dejanskega življenja določa zakon v določbi 1.č člena. Upravni organ je izpolnjevanje tega pogoja ugotavlja tako, da je upošteval tožnikovo izjavo, dano na zapisnik dne 23. 12. 1990, v kateri je tožnik navedel, da je 23. 6. 1990 odšel iz Republike Slovenije v Italijo, kar potrjuje tudi odtis datuma odhoda v starem potnem listu. Iz tega zapisnika izhaja tudi razlog zapustitve Republike Slovenije, obisk prijatelja in podatek, da mu je bilo v Italiji všeč, zato je tam tudi ostal. Prav tako je iz zapisnika, ter tudi drugih podatkov pridobljenih po uradni dolžnosti, ki so priloga upravnega spisa, razvidno, da je bil pritožnik v Italiji na prestajanju zaporne kazni v času od 1992 do 2007. Poleg tožnikove izjave je bila upoštevana tudi izjava tožnikove polsestre, ki je bila zaslišana kot priča, ki je izjavila, da tožnik na dan 23. 12. 1990 ni živel v Republiki Sloveniji, zaradi selitve v Italijo. Posredno zapustitev Slovenije pred 23. 12. 1990 dalje potrjuje tudi podatek Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 5. 7. 2013, iz katerega izhaja, da je bil tožnik nazadnje zaposlen v Sloveniji do 6. 2. 1990. Vse to so podatki, ki tudi po presoji sodišča utemeljujejo ugotovitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da je tožnik Republiko Slovenijo zapustil 23. 6. 1990, torej pred 23. 12. 1990, kot to določa 1. člen ZUSDDD. Prav tako razlogi navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jih potrjujejo listine priložene upravnemu spisu, dokazujejo, da tožnikove odsotnosti iz Republike Slovenije ni mogoče šteti kot upravičene odsotnosti, v smislu določbe 1.č člena ZUSDDD, zato je bila tudi po presoji sodišča odločitev prvostopenjskega organa, ki je tožnikovo prošnjo zavrnil, pravilna in zakonita, in tožnik v tožbi z ugovori, ki se nanašajo na odhod iz Republike Slovenije in vstop v Italijo s turistično vizo, ne more uspeti.

13. Glede na navedeno je zato sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.