Jedro

Toženec je bil o datumu naroka seznanjen slaba dva meseca prej, kar glede na določbo 280. člena ZPP predstavlja več kot primeren rok za seznanitev z zadevo. V tem času bi si lahko priskrbel kvalificiranega pooblaščenca ter nato na naroku predstavil svoje videnje zadeve. Zaradi svoje pasivnosti in neupravičenega izostanka z naroka pa se ne more sklicevati, da ga je prvo sodišče onemogočilo pri predlaganju dejstev in dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 170146/2014 z dne 11. 12. 2014 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v višini 547,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je prej citirani sklep, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo glavnice v višini 250,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2014 dalje do plačila, razveljavilo in zahtevek zavrnilo; razveljavilo pa je tudi odločitev v tretjem odstavku izreka sklepa, s katerim so bili odmerjeni izvršilni stroški (II. točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo 250,14 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Poudarja, da je toženčev zakoniti zastopnik svojo vlogo nastopil dober mesec in pol pred razpisanim narokom za glavno obravnavo. Zaradi velikega števila poslovnih dogodkov je mesec in pol kratek rok za seznanitev z vsemi. Meni, da je bila prošnja za preložitev naroka opravičljiva in v interesu družbe. V obravnavanem primeru zato ni moč uporabiti določbe 280. člena ZPP, saj je slednji uporabljiv le v primeru zagotovljene kontinuitete zastopnikov toženca, ki pa je bila v obravnavanem primeru prekinjena. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženca, in celo trdi, da ta ni bil potreben, je bilo tožencu onemogočeno predlaganje dejstev in dokazov. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni preložilo naroka in je s tem onemogočilo izvajanje dejstev in dokazov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je delno ugodilo tožbenemu zahtevku – tudi zaradi pasivnosti toženca – je pravilna. Toženec na dopolnjeno tožbo ni odgovoril, kar skladno z določbo 214. člena ZPP pomeni priznanje dejstev, navedenih v tožbeni dopolnitvi.

6. Pravilna je tudi odločitev prvega sodišča, ki ni ugodilo toženčevemu predlogu za preložitev naroka. Določbe 280. člena ZPP ni moč razlagati na način, za katerega se zavzema pritožba. Toženec je bil o datumu naroka seznanjen slaba dva meseca prej, kar glede na določbo 280. člena ZPP predstavlja več kot primeren rok za seznanitev z zadevo. V tem času bi si lahko priskrbel kvalificiranega pooblaščenca ter na naroku 12. 5. 2016 predstavil svoje videnje zadeve. Zaradi svoje pasivnosti in neupravičenega izostanka z naroka pa se ne more sklicevati, da ga je prvo sodišče onemogočilo pri predlaganju dejstev in dokazov. Onemogočil se je toženec sam, ki na narok kljub izkazanemu vabilu in dejstvu, da njegovemu predlogu za preložitev ni bilo ugodeno, ni pristopil. 7. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato jo je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

8. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Navedbe tožnika iz odgovora na pritožbo pa niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, tožnik pa jih mora nositi sam.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.