Jedro

Tožena stranka je tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je bistveno, da je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija z ukinitvijo delovnega mesta tožnice, zaradi česar je potreba po njenem delu prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da tožena stranka še naprej sodeluje z novinarji - specialisti kot zunanjimi sodelavci - samostojnimi podjetniki, ne pomeni, da je organizacijski razlog fiktiven oziroma navidezen. Gre le za poslovno odločitev tožene stranke, da zahtevnejšega dela, ki sodi v delokrog novinarja specialista, ne opravlja več z zaposleno delavko - tožnico, ampak se njene naloge, če so še potrebne, opravljajo z zunanjimi sodelavci (ki so s toženo stranko poslovno sodelovali že v preteklih letih). Do ukinitve delovnega mesta tožnice s spremembo sistemizacije je dejansko prišlo, tožena stranka pa ni zaposlila novih delavcev za opravljanje teh nalog niti ni sklepala pogodb civilnega prava z novimi sodelavci. Zato ne gre za navidezni organizacijski razlog niti za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki dne 1. 6. 2016, je nezakonita in se razveljavi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2016 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 3. 7. 2016 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo za to obdobje prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, ji obračunati bruto plačo v znesku 3.477,62 EUR, po odvedbi predpisanih davkov in prispevkov pa tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 19. dne v naslednjem mesecu do dne plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v roku 15 dni obračunati denarno povračilo v višini 34.776,20 EUR, kot ga bo določilo sodišče, po odvedbi predpisanih dajatev pa tožnici izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje, do dneva plačila."(I. točka izreka sodbe) ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da tožena stranka ni uspela dokazati niti ekonomskega niti organizacijskega razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnici je bila z grobo kršitvijo njenih procesnih pravic odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj sodišče sploh ni izvedlo nekaterih njenih dokaznih predlogov oziroma je njihovo izvedbo zavrnilo iz napačnih in neutemeljenih razlogov. Sodišče je v postopku pretežno izvajalo dokaze tožene stranke in zaslišalo zgolj priče, predlagane s strani tožene stranke, s čimer je pripomoglo k temu, da je bilo le toženi stranki omogočeno dokazovanje njenih trditev.

Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanju A.A. in B.B. z obrazložitvijo, da bi se njuno zaslišanje nanašalo na njuno delo v obdobju po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, kar pa ne drži. Za tožnico je bilo njuno zaslišanje ključnega pomena, saj bi dokazala, da je bil organizacijski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi fiktiven. Omenjena novinarja sta dejansko opravljala isto delo, kot ga je v okviru svojega delovnega mesta novinar - specialist opravljala tožnica. Res je sicer, da nobena ob obeh prič ni bila uradno zaposlena na delovnem mestu novinar - specialist, vendar sta obe priči delali kot pogodbena izvajalca, ki sta bila v skoraj vsem izenačena z zaposlenimi pri toženi stranki. Obe omenjeni priči bi torej lahko izpovedali, kakšno delo sta dejansko opravljali, saj ju je tožnica predlagala z namenom, da bi podali izpoved ne le o oddaji o ameriških volitvah, temveč tudi o tem, kakšno delo opravljata oziroma ali njuno delo ustreza delu novinarja - specialista. Sodišče je naredilo napako, saj je navedlo, da teh prič ne bo zaslišalo iz razloga, ker naj bi se zaslišanje nanašalo zgolj na oddajo o ameriških volitvah, ki pa je bila posneta po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožnica je odpoved sicer res prejela dne 1. 6. 2016, oddaja pa je bila predvajana kasneje, in sicer dne 9. 11. 2016, vendar oddaja ni nastala na dan, kot je bila predvajana. Pripravljala se je več mesecev prej, saj je bil plod poglobljenega dela in raziskav novinarjev - specialistov. Na oddaji se je začelo poglobljeno delati že krajše obdobje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zato ne drži, da bi bila oddaja o ameriških volitvah nerelevantna. V kolikor bi se o njej zaslišalo obe priči, bi sodišče prišlo do novih ugotovitev, da sta opravljali poglobljene raziskovalne prispevke (s katerimi se ukvarjajo le novinarji - specialisti) tudi v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. V kolikor bi bila ta dejstva dokazana, bi bilo dokazano, da je bil organizacijski razlog odpovedi popolnoma fiktiven, saj so se delovne obveznosti, ki so spadale pod opis delovnega mesta novinar - specialist, opravljale s strani več oseb, in sicer tako pred sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot tudi po njej. Ker se je delo, kot ga je opravljala tožnica, pri toženi stranki opravljalo še naprej, le da so ga opravljali posamezniki na podlagi pogodb civilnega prava, odpovedni razlog ni resničen.

Sodišče navaja, da naj bi tožena stranka dokazala, da je imela v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici finančno izgubo, saj naj bi to izhajalo iz bilance stanja na dan 31. 12. 2015 in 30. 6. 2016, vendar je priča C.C., ki je bila v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi finančna direktorica tožene stranke, izpovedala, da se ne sme primerjati zgoraj omenjenih izgub, saj izguba iz leta 2016 že vsebuje "preneseno izgubo" iz leta 2015, ampak bi bilo izgubo potrebno primerjati s planom, ki je bil narejen, ne pa (le) z rezultatom iz predhodnega leta. Tožena stranka ni predložila plana in zato ni dokazala prave finančne slike, ki ni bila tako slaba, da bi bilo odpuščanje iz ekonomskih razlogov potrebno oziroma utemeljeno. Sodišče bi moralo skladno s preiskovalnim načelom že po uradni dolžnosti izvesti dodatne dokaze, na podlagi katerih bi lahko nesporno ugotovilo finančno stanje tožene stranke v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot dokaz za slabo finančno stanje sodišče navaja tudi to, da je bil s strani tožene stranke vložen predlog za uvedbo prisilne poravnave, ni pa upoštevalo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani že dne 26. 10. 2016, torej še pred prvim narokom za glavno obravnavo v predmetni zadevi, zavrnilo predlog za uvedbo postopka prisilne poravnave. Ker so vsi podatki, ki se tičejo insolvenčnih postopkov, javno objavljeni na internetni strani AJPES, bi morala biti ta informacija sodišču znana oziroma bi moralo skladno s preiskovalnim načelom narediti dodatne poizvedbe o tem, ali je bila prisilna poravnava sploh izvedena, oziroma kakšen pomen ima kot pokazatelj finančne slike tožene stranke.

Sodišče se je postavilo na stališče, da je toženi stranki uspelo dokazati, da po sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več zaposlovala novih novinarjev - specialistov. Dokazni postopek je pokazal, da tožena stranka z velikim številom sodelavcev - samostojnih podjetnikov sodeluje pogodbeno, za katere se skladno z določbami ZDR lahko brez dvoma šteje, da so v delovnem razmerju (čeprav za toženo stranko delajo pogodbeno kot samostojni podjetniki). Tožena stranka je predložila zgolj seznam zaposlenih v letu 2016, ne pa tudi seznama delavcev, s katerimi je sklepala pogodbe civilnega prava. Zato bi se sodišče moralo postaviti na stališče, da tožena stranka ni uspela dokazati, da v letu 2016 ni več "zaposlovala" novih sodelavcev, ki so opravljali delo novinarja - specialista, ali pa skladno s preiskovalnim načelom izvesti tudi ta dokaz, to je ugotoviti, koliko novih sodelavcev je bilo zaposlenih oziroma najetih preko s. p. oziroma preko pogodb civilnega prava. Glede na to, da se sodišče v svoji sodbi izrecno sklicuje na to, da so bile nove pogodbe o zaposlitvi sklenjene zgolj z osebami, s katerimi je tožena stranka že predhodno sodelovala preko s. p., bi bilo potrebno preveriti tudi to, s katerimi samostojnimi podjetniki je tožena stranka sklenila pogodbo v letu 2016 ter za kakšno delo. Sodišče ne bi nikoli smelo narediti zaključka, da tožena stranka v letu 2016 ni zaposlovala niti sklepala pogodb civilnega prava z novimi zunanjimi sodelavci, če pa s takšnim dokazom sploh ne razpolaga oziroma ga tožena stranka nikoli ni predložila.

Sodišče je sodbo oprlo na nekatere dokaze in nove navedbe tožene stranke, ki jih je ta podala v svoji drugi pripravljalni vlogi. Ker je bila druga pripravljalna vloga tožene stranke na sodišče poslana dne 16. 12. 2016, prvi narok za glavno obravnavo pa je bil dne 25. 11. 2016, pri čemer je bil strankam dan zgolj osemdnevni rok za podajo komentarja in odgovora, je več kot očitno, da je bila druga pripravljalna vloga prepozna, tožena stranka pa v podajanju novih navedb in dokaznih predlogov prekludirana. Glede na to, da je sodišče omenjeno vlogo kljub vsemu dopustilo ter jo uporabilo pri izdelavi sodbe (navedbe o tem, koliko zahtevanih prispevkov na mesec je naredila tožnica, itd.), pa je s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov, s čimer naj bi ji bilo z nezakonitim postopanjem sodišča onemogočeno obravnavanje pred sodiščem (bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožba izpostavlja po mnenju tožnice neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje A.A. in B.B., s katerima naj bi tožnica želela dokazati fiktivnost organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je zaslišanje obeh navedenih prič predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo (l. št. 30) z utemeljitvijo, da naj bi izpovedali podrobnosti o nastanku oddaje o ameriških volitvah. Zato se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe utemeljeno omejilo le na tako podan in obrazložen dokazni predlog in ga pravilno zavrnilo, ker je ocenilo, da se njuno zaslišanje nanaša na delo prič v obdobju po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, kar za spor ni relevantno. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bil dokazni predlog za zaslišanje navedenih prič podan zato, ker naj bi tožnica z njuno izpovedbo poskušala dokazati, da je bil organizacijski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi fiktiven (ker se je delo novinarja specialista opravljalo pred in po podani odpovedi tožnici in potreba po tem delu dejansko ni prenehala). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, zlasti ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi brez izvedbe tega dokaza ugotovljeno, da sta navedena novinarja (ter še nekateri drugi) kot zunanja sodelavca - samostojna podjetnika opravljala enako delo kot tožnica, to je delo novinarja specialista.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče storilo s tem, da je sodbo oprlo na nekatere dokaze in nove navedbe tožene stranke, podane v drugi pripravljalni vlogi, čeprav naj bi bila prepozna. Druga pripravljalna vloga tožene stranke je bila podana pravočasno, v roku, ki je bil določen na prvem naroku (l. št. 29) tako, da je začel (za toženo stranko) teči po prejemu vloge tožeče stranke (ki je bila vročena sodišču 5. 12. 2016 in 6. 12. 2016 poslana toženi stranki - l. št. 33). Zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb o prekluziji dejstev in dokazov (286., 286.a člen ZPP). Poleg tega pa tožeča stranka domnevnih kršitev v zvezi s tem tudi ni pravočasno uveljavljala (kar bi lahko storila že na naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2017), zato se nanje v pritožbi ne more sklicevati (286.b člen ZPP), saj v pritožbi niti ne omenja razlogov, zaradi katerih kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

8. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

9. Odločilna dejstva, ugotovljena v izpodbijani sodbi, so zlasti naslednja: - Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2012 oziroma aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 5. 2013, iz katerega izhaja, da je zaradi spremembe delodajalca tožena stranka prevzemnik in novi delodajalec tožnice, ki opravlja delo na delovnem mestu novinar specialist. - Tožena stranka je dne 1. 6. 2016 tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi katere ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 12. 11. 2016. - Tožena stranka je zaradi negativnega finančnega stanja in zahtev lastnikov sprejela odločitev o spremembi v informativnem programu televizije D., tako da je bila informativna oddaja E. programsko, tehnično in vsebinsko prilagojena in vzpostavljena nova organizacijsko kadrovska struktura, število delavcev v uredništvu pa zmanjšano.

- S sklepom o spremembi Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 1. 6. 2016 je bilo ukinjeno delovno mesto novinar specialist. - Slabše finančno stanje potrjujejo izpovedi zaslišanih prič, pa tudi bilanca stanja na dan 31. 12. 2015 in 30. 6. 2016, poleg tega pa je bil dne 20. 7. 2016 zoper toženo stranko začet postopek prisilne poravnave.

- Reorganizacija na področju informativnega programa televizije D. oziroma informativne oddaje E. je zajemala spremembo formata in trajanja oddaje, tako da je bila skrajšana na 5 do 8 prispevkov na dan, pri čemer so zahtevnejše strokovne prispevke za oddajo potrebovali v bistveno zmanjšanem obsegu kot do tedaj. To je bil razlog za ukinitev delovnega mesta tožnice novinar specialist. - Tožena stranka v obdobju, ko je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni na novo zaposlovala delavcev niti sklepala pogodb civilnega prava z novimi zunanjimi sodelavci, sodelovanje z zunanjimi sodelavci, ki delajo za toženo stranko kot novinarji specialisti (v statusu samostojnega podjetnika) pa poteka že več let (od leta 2012 dalje).

10. Sodišče prve stopnje je po obsežnem dokaznem postopku na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, in sicer tako ekonomski kot organizacijski razlog, ter da je dejansko prenehala potreba po delu tožnice, kar je onemogočalo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 87. in 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), upoštevalo pa je tudi uveljavljeno sodno prakso, razvidno iz judikatov Vrhovnega sodišča RS, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse. Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti - v okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.

12. Delodajalec je upravičen izvesti organizacijske spremembe oziroma racionalizacijo na kadrovskem področju tudi v primeru, če ne gre za slabe poslovne rezultate oz. finančne težave, vendar so tudi te v obravnavanem primeru dokazane. To pa pomeni, da je dokazan tudi ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Finančne težave tožene stranke potrjuje tudi izpoved priče C.C., finančne direktorice tožene stranke, ne glede na del njene izpovedi o tem, da izguba iz leta 2016 vsebuje "preneseno izgubo" iz leta 2015 in da bi bilo izgubo potrebno primerjati s planom in ne le z rezultatom predhodnega leta, kar kot bistveno izpostavlja pritožba, ki zgolj na podlagi tega dela izpovedi navedene priče (ne glede na ostale dokaze, zlasti podatke o poslovnem izidu) neutemeljeno sklepa, da finančna slika tožene stranke ni bila tako slaba, da bi bilo potrebno odpuščenje iz ekonomskih razlogov. Ne nazadnje pa reorganizacija, izvedena s ciljem delodajalca, da zmanjša stroške dela (celo tedaj, kadar delodajalec še ni v finančnih težavah), predstavlja organizacijski razlog, povezan z ekonomskim. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene.

13. Nesprejemljivo pa je tudi sklicevanje tožnice na domnevno kršitev preiskovalnega načela s strani prvostopenjskega sodišča, ki bi po mnenju tožnice samo moralo izvajati dodatne dokaze v zvezi s finančnim stanjem tožene stranke in v zvezi s postopkom prisilne poravnave, saj sodišče prve stopnje tega načela ni kršilo. Tožeča stranka si očitno zmotno razlaga pomen preiskovalnega načela v postopku pred delovnim sodiščem, kot je opredeljeno v 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), ki sodišču ne nalaga obveznosti izvajanja dokazov po uradni dolžnosti. Po tej določbi namreč v primeru, če sodišče po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (ni pa tega dolžno storiti). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva že z izvedbo predlaganih dokazov (tako v zvezi z obstojem ekonomskega kot organizacijskega razloga za odpoved, za katera je utemeljeno ugotovilo, da sta dokazana). Zato niti ni bilo potrebno izvajanje dokazov po uradni dolžnosti niti v zvezi s finančnimi težavami tožene stranke niti v zvezi s potekom postopka prisilne poravnave (ki niti ne predstavlja odločilnega dejstva), pa tudi ne v zvezi s sklepanjem morebitnih pogodb z novimi zunanjimi sodelavci v času po odpovedi tožnici, kar neutemeljeno izpostavlja pritožba.

14. Pritrditi je potrebno tudi stališču, da so spremembe organizacije, vključno z ukinjanjem in ustanavljanjem delovnih mest, v pristojnosti delodajalca, pri čemer ni pomembno, da so opravila, ki jih je delavec opravljal na delovnem mestu, ki je ukinjeno, deloma vsebinsko ostala in se opravljajo še naprej (z drugimi zaposlenimi). Tudi odločitev, da se določeno delovno mesto ukine in da se, v kolikor je še potrebno opravljati naloge in opravila ukinjenega delovnega mesta (v manjšem obsegu), opravljajo s pogodbenimi sodelavci - samostojnimi podjetniki, je v pristojnosti delodajalca.

15. Sodišče prve stopnje se je oprlo na listinske dokaze in izpovedbe zaslišanih prič in na tej podlagi pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistvena. Pravilna je ugotovitev, da je dokazan utemeljen organizacijski razlog, ki ni navidezen, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da je tožena stranka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je bistveno, da je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija z ukinitvijo delovnega mesta tožnice, zaradi česar je potreba po njenem delu prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da tožena stranka še naprej sodeluje z novinarji - specialisti kot zunanjimi sodelavci - samostojnimi podjetniki, ne pomeni, da je organizacijski razlog fiktiven oziroma navidezen. Gre le za poslovno odločitev tožene stranke, da zahtevnejšega dela, ki sodi v delokrog novinarja specialista, ne opravlja več z zaposleno delavko - tožnico, ampak se njene naloge, če so še potrebne, opravljajo z zunanjimi sodelavci (ki so s toženo stranko poslovno sodelovali že v preteklih letih - od leta 2012 oz. 2014 dalje). Do ukinitve delovnega mesta tožnice s spremembo sistemizacije je dejansko prišlo, tožena stranka pa ni zaposlila novih delavcev za opravljanje teh nalog niti ni sklepala pogodb civilnega prava z novimi sodelavci v letu 2016. Zato ne gre za navidezni organizacijski razlog niti za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, to pa pomeni, da so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

16. Ker je tožena stranka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi reparacijski zahtevek, tožbeni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter plačilo denarnega povračila v višini 34.776,20 EUR

17. V skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo.

18. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela (154., 155. člen ZPP).