Jedro

Ker je v prvem odstavku 113. člena ZPP določba, da velja vloga, ki je vezana na rok, za pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden rok izteče, revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija vložena prepozno. V spornem primeru, kjer je revizijo vložil državni organ, ni možna uporaba sedmega odstavka 113. člena ZPP, ki določa, da se v primerih, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. Vložitve revizije pri nepristojnem sodišču na način, kot je bila vložena v tem primeru, ni mogoče pripisati niti nevednosti niti očitni pomoti tožnika.

Nevednost v primeru državnega organa ne more biti ugotavljana oziroma zatrjevana, ker pa je bila sporna revizija na Vrhovno sodišče naslovljena in nanj tudi poslana, tudi očitne pomote v tem primeru ni mogoče ugotoviti.

Izrek

Revizija se kot prepozna zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo tožnika za odgovornega za hujše kršitve delovne obveznosti, je pa kljub temu delno ugodilo njegovemu zahtevku in spremenilo odločbo tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tako, da je izreklo, da se ukrep ne bo izvršil, če tožnik v dobi enega leta ne bo storil nove hujše kršitve delovnih obveznosti. Zato je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, kar pomeni, da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na isto delovno mesto in mu izplačati zapadle osebne dohodke z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter povrniti stroške sodnega postopka.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, potem ko je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo neposredno na Vrhovno sodišče Republike Slovenije zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menila je, da sodišče ni pravilno tolmačilo veljavnih predpisov, saj je odločalo po splošnih predpisih, ki urejajo delovna razmerja, spregledalo pa je, da za delavce v državnih organih velja drug predpis, ki v tem primeru velja kot poseben predpis. Določb o pogojni odložitvi disciplinskega ukrepa v spornem primeru sploh ni bilo mogoče uporabiti. Glede bistvenih kršitev določb pravdenga postopka pa tožena stranka navaja, da drugostopenjsko sodišče ni v celoti obravnavalo pritožbenih navedb, poleg tega pa je ugotoviti še razliko med razlogi sodbe in vsebino listin v spisu. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku izreče nepogojen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je bila vložena prepozno.

V prvem odstavku 382. člena ZPP je določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. V 388. členu ZPP pa je določba, da se revizija vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, in sicer v zadostnem številu izvodov za sodišče, nasprotno stranko in javnega (državnega) tožilca, ki je pristojen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Iz podatkov v spisu je možno ugotoviti, da je tožena stranka izpodbijano sodbo prejela 25. septembra 1996. Revizija je bila vložena priporočeno po pošti 25. oktobra 1996. Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na katerega je bila naslovljena, jo je prejelo 28. oktobra 1996. Ker Vrhovno sodišče ni pristojno za sprejem revizije, je vlogo preko Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odstopilo pristojnemu Delovnemu sodišču ki je vlogo prejelo 8. novembra 1996, to je po poteku tridesetdnevnega roka, ki ga za vložitev revizije določa prvi odstavek 382. člena ZPP.

Ker je v prvem odstavku 113. člena ZPP določba, da velja vloga, ki je vezana na rok, za pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden rok izteče, revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija vložena prepozno. V spornem primeru, kjer je revizijo vložil državni organ, ni možna uporaba sedmega odstavka 113. člena ZPP, ki določa, da se v primerih, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. Vložitve revizije pri nepristojnem sodišču na način, kot je bila vložena v tem primeru, ni mogoče pripisati niti nevednosti niti očitni pomoti tožnika.

Nevednost v primeru državnega organa ne more biti ugotavljana oziroma zatrjevana, ker pa je bila sporna revizija na Vrhovno sodišče naslovljena in nanj tudi poslana, tudi očitne pomote v tem primeru ni mogoče ugotoviti.

Zato je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 392. člena ZPP zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).