Jedro

Za presojo obravnavanega pravnega razmerja je bistveno nesporno ugotovljeno dejstvo, da je tožnik dejansko izvajal oskrbo s toplotno energijo in da je bil odjem toplote omogočen tudi za toženčevo stanovanje. Ker toženec po ugotovitvi izpodbijane sodbe ni veljavno izstopil iz skupnega sistema ogrevanja, saj ni dokazal obstoja novega sporazuma o spremembi rabe skupnih delov, se zahtevanemu plačilu ne more upirati. Obveznosti ostalih etažnih lastnikov pa nimajo nobenega vpliva na toženčevo obveznost. Upnik je po 381. členu OZ upravičen do procesnih obresti samo od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, torej od 31. 7. 2018 dalje. Ker pa je v izreku sodbe kljub temu tožniku prisodilo obresti tudi od posameznih dolgovanih zneskov po vtoževanih računih za čas od njihove zapadlosti do plačila, je s tem prekoračilo tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 374,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2018 do plačila.“.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 374,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 78,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Toženec se je pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek. Navaja, da ni znana usoda sklepa o izvršbi, ki mu je toženec ugovarjal, sodišče pa ni odločilo, ali ostane sklep v veljavi in v katerem delu. Nerazumljivo je, zakaj je sodišče obračunalo obresti drugače, kot izhaja iz predloga za izvršbo. Tožnik ni prerekal, da trije lastniki niso priklopljeni na distribucijski sistem in da jim ne obračunava stroškov. Tožnik njihov delež obračunava tožencu in ostalim stanovalcem. Tudi pogodbe o medsebojnih razmerjih, čeprav se je skliceval nanjo, ni predložil. Sodišče ni obrazložilo tožnikove aktivne legitimacije. O veljavnosti koncesijske pogodbe sploh ni odločalo, čeprav gre za predhodno vprašanje. Koncesijska pogodba nasprotuje koncesijskemu aktu in je zato neveljavna. Dejanska dobava toplote ni bila ugotovljena. Sodišče je zanemarilo toženčev ugovor, da toplote ni koristil že pred 1. 9. 2014. Tožnik ni dokazal, da je nosilec koncesije, prav tako ne, da je bila koncesija prenesena nanj, kot tudi ne, kdaj naj bi tožnik pričel s koriščenjem toplote. Odločilna dejstva v izpodbijani sodbi niso ugotovljena. Sodišče je pristransko upoštevalo samo dokaze, ki so v prid tožniku, do toženčevih navedb in dokazov pa se ni opredelilo, s čimer je tožencu odvzelo pravico do obravnavanja in obenem kršilo njegove ustavne pravice in svoboščine.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno, torej jasno, izčrpno in razumljivo obrazložilo. Ker je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na posplošene pritožbene očitke o domnevnih kršitvah toženčevih ustavnih procesnih jamstev ni treba odgovarjati. Sicer pa se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe opredelilo do vsega relevantnega trditvenega in dokaznega gradiva. Toženec zato, upoštevaje sumarno naravo postopka v sporu majhne vrednosti, ni bil prikrajšan za pravico do obravnavanja. Pritožbeni pomisleki o porazdelitvi dokaznega bremena, domnevno pristranski dokazni oceni in neutemeljeni opustitvi predlaganega dokaza z zaslišanjem toženca niso sprejemljivi. Merijo namreč na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ali relativne procesne kršitve; ne prvo ne drugo pa v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tudi toženčeva zaskrbljenost za usodo izdanega sklepa o izvršbi je odveč. Že izvršilno sodišče je po toženčevem ugovoru sklep o izvršbi razveljavilo,1 postopek pa se je nato nadaljeval z obravnavanjem glavne stvari v pravdi (drugi odstavek 436. člena ZPP).

7. Pritožba je utemeljena le v delu, ki se nanaša na odločitev o obrestnem zahtevku. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je tožnik v dopolnitvi tožbe2 oblikoval svoj tožbeni zahtevek tako, da je uveljavljal plačilo zakonskih zamudnih obresti od celotne zahtevane glavnice v višini 374,79 EUR za čas od 31. 7. 2018 dalje. V navedeni glavnici je že vključen znesek 14,48 EUR, ki predstavlja kapitalizirane zamudne obresti od posameznih dolgovanih zneskov po vtoževanih računih. Sodišče je sicer pravilno poudarilo, da je upnik po 381. členu Obligacijskega zakonika (OZ) upravičen do procesnih obresti samo od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, torej od 31. 7. 2018 dalje. Ker pa je v izreku sodbe kljub temu tožniku prisodilo obresti tudi od posameznih dolgovanih zneskov po vtoževanih računih za čas od njihove zapadlosti do plačila, je s tem prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je v tem delu pritožbi ugodilo, ugotovljeno kršitev odpravilo in prvo sodbo ustrezno spremenilo (šesta alineja 358. člena ZPP).

8. Preostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč obrazloženo zavrnilo (tudi) toženčev ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije. Glede na predloženo koncesijsko pogodbo in nesporne dejanske ugotovitve, ki jih povzema izpodbijana sodba (v 6. točki obrazložitve), je tožnik brez dvoma upravičen do terjatve, ki je predmet tega spora. Sodišče ni bilo dolžno odločati o veljavnosti koncesijske pogodbe, kot si zmotno razlaga pritožba. Sodišče namreč odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), toženec pa takšnega nasprotnega tožbenega zahtevka v pravdi ni postavil. Za presojo obravnavanega pravnega razmerja je bistveno nesporno ugotovljeno dejstvo, da je tožnik dejansko izvajal oskrbo s toplotno energijo in da je bil odjem toplote omogočen tudi za toženčevo stanovanje. Ker toženec po ugotovitvi izpodbijane sodbe ni veljavno izstopil iz skupnega sistema ogrevanja, saj ni dokazal obstoja novega sporazuma o spremembi rabe skupnih delov, se zahtevanemu plačilu ne more upirati. Obveznosti ostalih etažnih lastnikov pa nimajo nobenega vpliva na toženčevo obveznost, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno vztrajanje, da med pravdnima strankama ni obligacijskega razmerja, je tako brez dejanske in pravne podlage.

9. Odločitev o tem, da toženec tožniku dolguje zahtevano plačilo, je torej materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo (razen glede prej navedenega obrestnega dela) zavrnilo in prvo sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani.

10. Delna sprememba prve sodbe, ki jo je dosegel toženec s pritožbo, je neznatna. Ker so obresti stranska terjatev, se ne upoštevajo pri vrednotenju uspeha pravdnih strank v postopku. Stroškovne odločitve, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, torej ne glede na izid pritožbenega postopka ni treba spreminjati, toženec pa mora svoje pritožbene stroške kriti sam (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani – centralnega oddelka za verodostojno listino VL 65830/2018 z dne 30. 8. 2018. 2 V VII. točki – list. št. 41.