Jedro

Dokaz o razpolaganju z zemljiščem je tudi pravnomočna sodna poravnava, s katero je določena meja med parcelami. Okoliščina, da sodna poravnava ni izvedena v zemljiški knjigi, ne pomeni, da je meja med parcelami sporna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 25.9.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote L., Oddelka za okolje in prostor ter premoženjskopravne zadeve z dne 15.11.1999. Z njo je bila na podlagi priglasitve del po 51. členu in 2. odstavku 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) investitorju J.R. (v tem upravnem sporu stranki z interesom) dovoljena postavitev vrtne ograje ob celotni severni, južni, vzhodni in zahodni posestni meji zemljišč parc. št. 385/1 in 385/6, k.o. S. pod pogoji navedenimi v izreku te odločbe.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je prvostopni organ upravičeno dovolil postavitev predmetne ograje, saj je pravilno štel, da je meja med parcelami tožnikov in investitorja povsem jasno določena na podlagi pravnomočne sodne poravnave, sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani z dne 16.10.1997. Že prvostopni organ je ugotovil, da so mejna znamenja na zemljišču postavljena v skladu z Navodilom za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel, ki se uporablja na podlagi 35. člena Zakona o zemljiškem katastru. Poleg tega je ugotovil, da so se tožniki in investitor s sodno poravnavo sporazumeli, da poteka meja od točke A do točke B v ravni liniji, pri čemer je točka A v naravi obstoječi mejnik št. 25, točka B pa mejnik št. 6 iz izmere z dne 21.12.1966. Vse navedeno izhaja tudi iz skice, ki je sestavni del sodne poravnave. Zaradi pomanjkanja geometrske odmere sodna poravnava sicer ni bila izvedena v zemljiški knjigi (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 2.6.1998), vendar je iz dopisa sodnega izvedenca geodetske stroke z dne 2.11.1998 razvidno, da zanjo tudi ni bil potreben nikakršen popravek vknjižbe v zemljiški knjigi. Na prizadetih parcelah ni nastala nobena sprememba, zato je ostalo stanje v zemljiški knjigi kot doslej. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilno ravnala tudi tožena stranka, ki je z izpodbijano odločbo odločitev prvostopnega organa potrdila, obenem pa zavrnila pritožbene navedbe tožnikov, da je treba zaradi razrešitve na novo spornih meja (predmet spora pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani), postopek dovolitve priglašenih del prekiniti do odločitve v sporu pred okrožnim sodiščem. Vprašanje meja je namreč v obravnavanem primeru zaenkrat pravnomočno rešeno s sodno poravnavo. Slednja nadomešča pravnomočno sodno odločbo in jo mora kot tako spoštovati vsaka pravna in fizična oseba v Republiki Sloveniji, veže pa tudi vsa sodišča in druge državne organe (2. člen Zakona o sodiščih), torej tudi upravne organe, ki odločajo o izdaji odločbe o dovolitvi priglašenih del. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo odpravi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločitev. Glede 2. točke navaja, da se načeloma strinja s sodiščem, da je treba spoštovati pravnomočne sodne poravnave, vendar le, če so te izvršljive in določne. Tega za predmetno sodno poravnavo ni mogoče trditi, saj iz sklepa okrajnega sodišča jasno izhaja, da se meje ne da vzpostaviti in da za postopek, kot je voden v predmetni zadevi, ne zadostuje samo sodna poravnava, temveč izvedena geodetska odmera meje. Geodetska uprava do danes ni izdala pravnomočne odločbe, s katero bi se določile idejne mejne linije. Sodišče zato napačno zaključuje, da je meja sodno določena. Glede 3. točke navaja, da meja v naravi ni vidna in da na predmetni parceli obstajajo štirje mejniki, in ne dva kot to določa sodna poravnava. Kot dokaz prilaga kopijo zemljiškega katastra z vrisano dodatno mejno črto.

Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je meja med parcelama določena s sodno poravnavo, ki ima učinek pravnomočne sodne odločbe in v času odločanja na prvi stopnji ni bila razveljavljena. Prvostopni organ odloča po pravnem in dejanskem stanju v času odločanja na prvi stopnji, zato se lahko v pritožbi proti odločitvi prvostopnega organa uveljavlja le tista nova dejstva in dokaze, ki so obstojali pred izdajo odločbe na prvi stopnji, ne pa tiste, ki so nastali po izdaji odločbe. V zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, po tožbi stranke z interesom zaradi vznemirjanja lastninske pravice, je tožeča stranka dne 25.11.1999 vložila nasprotno tožbo, odločba organa prve stopnje o priglasitvi del pa je bila izdana 15.11.1999. Več kot očitno je torej, da je tožeča stranka v pravdnem postopku vložila nasprotno tožbo zgolj za potrebe tega postopka. Tudi pritožbena trditev, da naj bi bila potrebna prekinitev upravnega postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja, je neutemeljena in v nasprotju z določbami ZUP. Prekinitev postopka namreč pride v poštev le v primeru, ko o predhodnem vprašanju, za katerega je pristojen drug organ ali sodišče, še ni bilo odločeno. Če pa je o predhodnem vprašanju že bilo pravnomočno odločeno na matičnem področju, velja načelo vezanosti na pravnomočne akte in odločbe državnih organov.

Prav tako ne drži, da je meja nedorečena. Meja je v naravi vidna in označena z mejniki, kar je prvostopni organ ugotovil z ogledom na kraju samem. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da sodna poravnava ni izvršljiva. Vpis poravnave v zemljiški knjigi namreč ni bil potreben, ker se s poravnavo zemljiškoknjižno stanje ni v ničemer spremenilo, zato tudi ni bil potreben kakršenkoli postopek geodetske odmere in delilni načrt. To izhaja tudi iz pojasnila izvedenca geodetske stroke S.C., dipl. ing. geod. (ki je opravljal izvedeniško delo v postopku, v katerem je bila sklenjena poravnava) z dne 2.11.1998. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je meja med zemljišči tožeče stranke in stranke z interesom jasno določena s sodno poravnavo, zato je že upravni organ pravilno zavrnil zahtevo tožnikov, da naj se zemljišča v upravnem postopku ponovno odmerijo. Pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Na podlagi 62. člena ZUN prvostopni upravni organ izda odločbo o priglasitvi nameravanih del, če ugotovi, da za nameravana dela po ZUN oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev del in da ta dela niso v nasprotju s PUP, kar ugotovi na podlagi investitorjevega opisa nameravane graditve in zemljišča, na katerem naj bi objekt stal, kopije katastrskega načrta z vrisanim predvidenim objektom ter dokazila o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sodna poravnava, ki je bila sklenjena na kraju samem dne 16.10.1997, zadostuje kot dokaz o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. Na pravilnost odločitve tožene stranke zato ne morejo vplivati pritožbeni ugovori glede obstoja štirih mejnikov, saj je meja pravnomočno določena z navedeno sodno poravnavo. Neupoštevni pa so tudi ugovori glede neizvršljivosti navedene sodne poravnave, saj sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje na podlagi dokazov v predloženih upravnih spisih pravilno presodila, da zaradi nespremenjenega zemljiškega stanja na predmetnih parcelah ni bil potreben nikakršen popravek vknjižbe v zemljiški knjigi (dopis sodnega izvedenca geodetske stroke z dne 2.11.1998).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.