Jedro

Vprašanje izvršljivosti nedenarnega dela sodne poravnave bi bilo relevantno v postopku izvršbe nedenarne terjatve. Tožnik pa želi doseči izvršbo s sodno poravnavo dogovorjene denarne terjatve. To pa bo lahko dosegel, če bo izvršilnemu sodišču predložil dokaz o zapadlosti v sodni poravnavi dogovorjenega plačila (prvi odstavek 20. člena ZIZ). Kako se dokazuje zapadlost terjatve iz sodne poravnave, je predpisano v 20. členu ZIZ. Ker tožnik ne razpolaga z listinami, s katerimi se glede na drugi odstavek 20. člena ZIZ dokazuje zapadlost terjatve, mora to dokazati s sodbo, v kateri je ugotovljena zapadlost terjatve (tretji odstavek 20. člena ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 214,18 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je terjatev za plačilo 4.000,00 EUR po sodni poravnavi z dne 12. 12. 2014 v pravdni zadevi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani II P 44/2014 zapadla z dnem 1. 6. 2015 in toženi stranki naložilo plačilo 824,74 EUR pravdnih stroškov tožnika.

2. V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), višjemu sodišču predlaga, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opredelitev nedenarne obveznosti v sodni poravnavi je vsebinsko tako pomanjkljiva, da ne dosega standarda primerne opredelitve obveznosti. Takšne pomanjkljivosti pri sklenitvi sodne poravnave ni mogoče odpraviti na način, da se doseže izvršljivost pogodbene kazni, kot sankcijo za neizpolnitev obveznosti. Ker obveznost ni primerno opredeljena, ni mogoče ugotavljati njene kršitve in s tem tudi ne obstoja zapadlosti pogodbene kazni. Če ni mogoče iz sodne poravnave razbrati, kakšno je dolžnostno ravnanje tožene stranke, potem ni mogoče ugotoviti, da takšnemu ravnanju tožena stranka ni zadostila. Zaradi stroge formalne legalitete sodišče ni pristojno presojati, kakšna je bila dejanska pogodbena volja pravdnih strank ob sklenitvi sodne poravnave. Če bi tožnik vložil izvršilni predlog za izpolnitev nedenarne obveznosti iz sodne poravnave, bi bil zaradi neizvršljivosti obveznosti zavržen. Tega ni mogoče odpraviti z uveljavljanjem pogodbene kazni na podlagi izpodbijane sodbe, saj plačilo pogodbene kazni svojo „moč“ črpa iz očitka o neizpolnitvi primarne nedenarne obveznosti iz sodne poravnave. Čeprav tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za podelitev pravnega varstva v izvršilnem postopku glede nedenarne obveznosti tožene stranke, je z odločitvijo v tem postopku dosegla prav to. Do enakega zaključka je mogoče priti tudi z upoštevanjem materialnopravnega učinka sodne poravnave, ki je enak učinku pogodbe: zahtevek na izpolnitev nedenarne obveznosti je premalo konkretiziran, da bi ga sodišče sploh obravnavalo, za pravico do pogodbene kazni pa bi moralo sodišče ugotoviti, da gre za kršitev pogodbene obveznosti in da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni v posledici zamude pri izpolnitvi pa bi bil utemeljen le ob pogoju izkazane kršitve zamude konkretnega dolžnostnega ravnanja. Sodišče je spregledalo, da je zaradi načela formalne legalitete vezano na dogovor, kakršen je zapisan v sodni poravnavi. To pa predstavlja konkretno določeno in vsebinsko zaprto opredeljeno dolžnostno ravnanje, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Ker se ne ve kakšna je obveznost tožene stranke, ni mogoče najti odgovora na vprašanje, ali je izpolnila svojo obveznost. Iz sodne poravnave ni mogoče določiti niti enega konkretnega opravila na način, da bi bila možna kontrola, ali je bilo opravljeno ali ne. Sodišče napačno zaključuje, da je na podlagi določb o razlagi pogodb v tem postopku možno ugotavljanje, kaj sta se stranki dejansko dogovorili. Tega sodišče v konkretnem postopku niti ni ugotavljalo. Spuščalo se je sicer v vprašanje dodatnih kanalet, ki pa niso navedene v sodni poravnavi. Sodišče ne navede konkretno katera dela, ki niso odvisna od dogovora o doplačilu za dodatne kanalete, niso bila opravljena. Neutemeljeno je zavrnilo predlog za zaslišanje priče H. R., saj ni upoštevalo, da je odgovor na tožbo vložila laična stranka in je tako pretogo tolmačilo navedbo „delavci so priče nastali situaciji“. Iz tega zapisa dovolj jasno izhaja namen, da tožena stranka v dokaz svojim trditvam v odgovoru na tožbo predlaga svoje delavce kot priče. 3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo. Meni, da je sodišče prve stopnje v pretežni meri pravilno ugotovilo dejansko stanje ter nanj apliciralo ustrezno materialno pravo. Zmotno je stališče, da je bila obveznost po poravnavi pomanjkljivo opredeljena, poleg tega pa za konkreten primer to niti ni relevantno. Iz ravnanj tožene stranke je razvidno, da ji je bila vsebina dogovora po poravnavi znana in jo je razumela, problematiziranje obravnavane tematike se je pričelo šele z vstopom pooblaščenca tožene stranke v pravdo. Dogovor glede nedenarne obveznosti je bil dovolj določno opredeljen. Glede na besedilo sodne poravnave je zapadlost obveznosti plačila pogodbene kazni 4.000,00 EUR vezana na podpis primopredajnega zapisnika. Do podpisa primopredajnega zapisnika pa zaradi neizpolnitve zavez s strani tožene stranke ni prišlo. Zato je zapadla terjatev za plačilo pogodbene kazni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa za razsojo odločilna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Utemeljilo jo je z jasnimi in konsistentnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se sklicuje nanje.

6. S stališčem, na katerem tožena stranka gradi svojo obrambo, odkar jo v postopku zastopa kvalificiran pooblaščenec, to je, da zapadlosti v sodni poravnavi dogovorjene pogodbene kazni ni mogoče ugotoviti, ker v sodni poravnavi ni jasno opredeljena nedenarna obveznost, pritožba ne more uspeti. Res je sicer, da iz samega besedila sodne poravnave(1) ni razvidno točno katera dela mora opraviti tožena stranka. Ker pa je sodna poravnava v materialnopravnem smislu pogodba, je treba v primeru nejasnosti uporabiti pravila o razlagi pogodb (členi 82 do 85 Obligacijskega zakonika – OZ).(2) Iz izvedenih dokazov pa izhaja, da sta stranki soglasni v tem, kaj bi morala tožena stranka narediti za sanacijo do 31. 5. 2015. Tako zakoniti zastopnik tožene stranke kot tožnik sta namreč izpovedala, da je bilo s poravnavo dogovorjeno, da bo tožena stranka na svoje stroške vgradila le eno kanaleto. Tako tožena stranka sama v svoji izpovedbi negira pritožbeno tezo, da se ne ve kaj je s poravnavo dogovorjeno glede kanalet. Nesporno je tudi, da tožena stranka tudi ni izvedla drugih del, ki bi jih morala skladno s poravnavo in da ni bil podpisan primopredajni zapisnik. V točki 13. obrazložitve je navedeno, katera dela niso bila izvršena: izolacija ni bila položena do konca, cevi za odvajanje meteornih vod niso bile do konca napeljane, ni bila sanirana škoda na stenah in stropu. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, konkretno katero dolžnostno ravnanje ni bilo izvedeno. In ker ni bilo, je zapadla v plačilo s sodno poravnavo dogovorjena pogodbena kazen.

7. Materialnopravno zmotno se pritožba sklicuje na načelo stroge formalne legalitete. To je načelo izvršilnega in ne pravdnega postopka. Tudi odločba, na katero se sklicuje pritožba(3), je bila izdana v izvršilnem postopku.

8. Izvršilno sodišče lahko sprejme vsebinsko odločitev o dovolitvi izvršbe le, če obstoji za izvršbo primeren izvršilni naslov (17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V izvršilnem naslovu mora biti obveznost opredeljena tako, da ne pušča nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana. Izvršilno sodišče zaradi načela stroge formalne legalitete ne sme vsebinsko presojati izvršilni naslov, vsi elementi obveznosti morajo izhajati iz samega izvršilnega naslova. Pritrditi je treba pritožbi, da sodna poravnava v delu, ki se nanaša na nedenarno terjatev, tega standarda ne dosega. Vendar pa to ni predmet tega postopka. Vprašanje izvršljivosti nedenarnega dela sodne poravnave bi bilo relevantno v postopku izvršbe nedenarne terjatve. Tožnik pa želi doseči izvršbo s sodno poravnavo dogovorjene denarne terjatve. To pa bo lahko dosegel, če bo izvršilnemu sodišču predložil dokaz o zapadlosti v sodni poravnavi dogovorjenega plačila (prvi odstavek 20. člena ZIZ). Kako se dokazuje zapadlost terjatve iz sodne poravnave, je predpisano v 20. členu ZIZ. Ker tožnik ne razpolaga z listinami, s katerimi se glede na drugi odstavek 20. člena ZIZ dokazuje zapadlost terjatve, mora to dokazati s sodbo, v kateri je ugotovljena zapadlost terjatve (tretji odstavek 20. člena ZIZ). Terjatev, ki je predmet te pravde, je torej denarna. Pritožba zato ne more uspeti z argumenti o neizvršljivosti nedenarne terjatve. Točno se ve, da je obveznost tožene stranke, katera se bo uveljavljala v izvršbi, plačilo 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2015 dalje do plačila.

9. Dokazni predlog za zaslišanje priče H. R. je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Dokazni predlog je podal pooblaščenec tožene stranke na zadnjem naroku za glavno obravnavo in pri tem navajal, da je tožena stranka zaslišanje priče smiselno predlagala že v odgovoru na tožbo. Vendar pa to ne drži, saj navedbe: „vsi delavci na objektu so priče nastali situaciji, saj so vedeli kaj je treba popravit in tudi zakaj niso morali dokončat oz. zapustiti objekt“, ni mogoče šteti kot predlog za zaslišanje priče. Skladno z 236. členom ZPP mora stranka v predlogu za zaslišanje priče navesti njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev in o čem bo pričala. Tožena stranka z ničemer ne opraviči, zakaj ni navedla kdo so priče ter jasno predlagala, da naj se jih zasliši. Jasno je, da tožena stranka že ves čas ve, kdo so bili delavci na objektu. Zgolj omenjanje besede „priča“ še ne predstavlja dokaznega predloga za zaslišanje priče. Ker odgovora na tožbo tožena stranka ni podala po kvalificiranem pooblaščencu, ji je bilo sodišče sicer res dolžno nuditi pomoč, kot to zahteva 12. člen ZPP. Ker pa je tožena stranka v laičnem odgovoru na tožbo predlagala izvedbo določenih dokazov, ni mogoče šteti, da iz nevednosti ni predlagala zaslišanja prič. Če bi jo sodišče prve stopnje kljub temu pozivalo, naj predlaga dokaz z zaslišanjem, bi prekoračilo dolžnost poučevanja prava neuke stranke o procesnih pravicah. Sodišče ni odvetnik ene stranke in ni njegova dolžnost svetovati stranki oziroma namesto nje oblikovati določeno procesno dejanje.(4) Razen tega bi kršitev načela pomoči prava neuki stranki lahko pomenila le relativno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Kako bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, pritožba ne obrazloži. Višje sodišče pa ugotavlja, da je sodišče itak sledilo navedbam tožene stranke o „nastali situaciji na objektu“, saj o tem dejstvu med strankama ni bilo spora. Torej nezaslišanje prič v zvezi s tem na pravilnost odločitve ne vpliva.

10. V pritožbi uveljavljani razlogi niso podani. Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je višje sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika na koncu pritožbe (list. št. 123 spisa) in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Ugotavlja, da so stroški priglašeni skladno z OT, zato jih je v celoti priznalo. Znesejo 214,18 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je določilo petnajstdnevni rok za plačilo stroškov postopka. Če tožena stranka stroškov tožniku ne bo povrnila v postavljenem roku, bo prišla v zamudo in bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

Op. št. (1): Glede nedenarne obveznosti je v sodni poravnavi navedeno, da bo tožena stranka do 31. 5. 2015 „na svoje stroške odpravila napake na stanovanjski hiši na naslovu Ulice J. K. 7, L., ki so vzrok za poškodovanje terase, zamakanje v garaži ter na hodniku pri vhodu v stanovanjsko hišo, vključno s posledicami teh napak in da se bo ob odpravi napak in posledic teh napak podpisal primopredajni zapisnik.“ Op. št. (2): Gl. npr. sodbo VS RS II Ips 530/1994, sodbo VSL II Cp 195/2013. Op. št. (3): Sklep VSM I Ip 859/2012. Op. št. (4): Prim. komentar N. Betetto k 12. členu v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Prva knjiga, Založba Uradni list RS, GV založba, Ljubljana 2005, stran 112 do 120.