Jedro

Pri določitvi višine nadomestila koristi za uporabo tujega stanovanja lahko določbe Stanovanjskega zakona o profitni oziroma neprofitni najemnini služijo le za orientacijo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o pravdnih stroških (točka 3) spremeni tako, da se znesek 129.486,80 SIT nadomesti z zneskom 53.977,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana odločba potrdi.

Pritožbene stroške trpi toženec sam.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnikoma za 17-mesečno uporabo stanovanja (od njunega nakupa do opravljene deložacije) plača 371.877,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1994 dalje do plačila ter jima povrne pravdne stroške v znesku 129.486,80 SIT s prav takimi obrestmi od 1.9.1998 dalje (točka 3 izreka). Višji zahtevek (do 680.000,00 SIT) je zavrnilo. S sklepom je obenem izvedenki gradbene stroke priznalo nagrado za ustno podajanje mnenja v znesku 3.825,00 SIT in tožencu naložilo, da ga nakaže na izvedenkin račun (točka 4 in 5 izreka).

Toženec se proti sodbi in sklepu v točkah 1, 3, 4 in 5 pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se odločba v takem obsegu razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo sojenje oz. odločanje.

Opozarja, da izvedenka ni ugotavljala višine najemnine za konkretno stanovanje, tožnika, ki v spornem stanovanju tudi ne stanujeta, pa sta z onemogočanjem ogleda želela izvedenki prikriti elemente, ki bi jo navedli na nižje vrednotenje, kot ga je izdelala. Ob postavljeni izvedenki pa se sodišče ni oprlo na njeno mnenje, pač pa je samo izdelalo račune. Tako samo sodišče demantira izvedenca, ki ga je postavilo. Takšnim izračunom zato toženec ugovarja. Napačno je sodišče tudi uporabilo določbe SZ o profitni oz. neprofitni najemnini, navedene v obrazložitvi sodbe. Upoštevati bi nadalje moralo vsaj del stroškov, ki jih je toženec za vzdrževanje stanovanja plačeval in ki sicer bremenijo lastnika. Končno toženec nasprotuje odločitvi o priznanju stroškov izvedenke in naložitvi njihovega plačila njemu, kot posebnih stroškov. Izvedenkino delo očitno ni bilo potrebno, vsekakor pa njeno delo ni podlaga odločitve o tožniku naloženi obveznosti plačila. Napačna je še odločitev o pravdnih stroških, saj so tožnikoma v celoti priznani, čeprav sta uspela le s 54 % svojega zahtevka.

Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede pravdnih stroškov.

Med strankama je nesporno, da je toženec v času od 12.2.1993 do 14.7.1994, to je 17 mesecev, stanovanje, katerega lastnika sta tožnika, uporabljal brez pravnega naslova. Tujo stvar je torej uporabil v svojo korist, zato tožnika kot lastnika te stvari upravičeno od njega zahtevata nadomestitev koristi, ki jo je od uporabe imel (219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pri določitvi višine take uporabnine se je prvo sodišče lahko orientiralo bodisi po neprofitni ali profitni najemnini za tako stanovanje, vendar pa ne na eno ne na drugo ugotovitev v tej smeri ni vezano. Kot že rečeno, namreč ne gre za najemnino glede na to, da nikakršnega najemnega ali podobnega razmerja med strankama nesporno ni bilo. Ob splošno znanih razmerah v zvezi s prometom stanovanj je po presoji pritožbenega sodišča tožencu naloženi znesek uporabnine, ki predstavlja slabih 22.000,00 SIT mesečno, tudi za obdobje 1993/94 vsekakor v celoti primeren. Brezpredmetna so torej pritožbena izvajanja, ki grajajo uporabljeno pravno podlago (SZ) ter neupoštevanje mnenja izvedenke in delno plačanih stroškov za stanovanje, saj je končni rezultat in s tem izpodbijana odločitev na uvodoma navedeni podlagi pravilna.

Ne glede na to, ali in v kakšnem obsegu je bilo izvedenkino delo potrebno, je iz podatkov v spisu razvidno, da je dodatno zaslišanje izvedenke, ki je predhodno izdelala pismeno mnenje, izrecno zahteval toženec v pripravljalnem spisu z dne 8.6.1998 (list. št. 45).

Pravilna je zato tudi odločitev, ki mu nalaga plačilo nagrade oz.

stroškov, ki so s tako dopolnitvijo nastali. Njihovo povrnitev bi toženec lahko zahteval oz. priglasil skupaj z ostalimi pravdnimi stroški, pa tega pač ni storil (stroškovnik list. št. 55), zato v pritožbenem postopku sprememba ni možna. Izpodbijani sklep (tč. 4 in 5 izreka) je bilo torej treba potrditi.

Pritrditi pa je treba pritožbenemu stališču glede odločitve o pravdnih stroških. Tožnika sta namreč zahtevala plačilo 680.000,00 SIT, uspela pa sta do zneska 371.877,00 SIT, to je približno s 60 %, uspeh toženca pa je torej približno 40 %. V takem razmerju morata zato stranki trpeti oz. si medsebojno povrniti tudi pravdne stroške (2. odst. 154. čl. ZPP). Po Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah, veljavnih v času odmere na prvi stopnji, znašajo stroški tožnikov po predloženem specificiranem stroškovniku 129.486,80 SIT (60 % od tega je 77.692,00 SIT), toženčevi pa 59.287,00 SIT (40 % od tega je 23.795,00 SIT). Po medsebojnem pobotanju mora tako toženec tožnikoma povrniti 53.977,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji. V tem smislu je zato pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločitev o stroških (točka 3 izreka).

V ostalem je sodišče druge stopnje iz navedenih razlogov in ko tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, prvostopenjsko sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP).

Kot sledi iz povedanega, je toženec s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu in to le glede stroškov, ne pa v glavni stvari, v skladu z določilom 3. odst. 154. čl. ZPP sam trpi svoje pritožbene stroške (1. in 2. odst. 166. čl. ZPP).