Jedro

Skladno s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1 lahko upoštevajo le tista nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Temu kriteriju pa pritožnik (čeprav je bilo na njem trditveno in dokazno breme) ni zadostil, saj ni pojasnil (še manj dokazal), kako (če sploh) je oziroma bi željo po spremembi vere manifestiral navzven in kakšne konkretne posledice bi ga zaradi tega lahko doletele v izvorni državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper toženkin sklep, št. 2142-1595/2020/64 (1222-16) z dne 14. 12. 2021, s katerim je ta zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite utemeljeval s (i) posilstvom, ki naj bi ga utrpel od brata njegove bivše žene in prijatelja konec leta 2018, torej še preden je odšel iz matične države, ter (ii) željo po spremembi vere. Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženki, da tožnik ni izkazal opravičljivega razloga, da domnevnega posilstva brez svoje krivde ni mogel navesti že v predhodnih postopkih, kot to določa tretji odstavek 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede drugo navedenega razloga pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik vere sploh še ni spremenil, zgolj hipotetičnih dejstev oziroma želje po spremembi veri pa po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče subsumirati pod določbo 64. člena ZMZ-1. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. V obrazložitvi pritožbe trdi, da o posilstvu iz leta 2018 v predhodnih postopkih ni upal spregovoriti, ker ga je bilo sram. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno in ne da bi svojo odločitev ustrezno obrazložilo, ocenilo, da naj bi bil ta razlog neprepričljiv. Razlogi sodišča prve stopnje pa naj bi bili tudi sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje obenem navedlo, da sprejema pritožnikovo stališče, da se v naziranjih pritožnika posilstvo moškega šteje za sramotno. Glede drugega razloga pritožnik priznava, da vere še ni spremenil, vendar pa po njegovi oceni že sama želja oziroma izjava, da bi vero rad spremenil, v njegovi izvorni državi predstavlja nevarnost, kar je zadostna podlaga za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku in zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 4. Toženki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito (ali če je podan dejanski stan iz druge do pete alineje prvega odstavka 64. člena ZMZ-1), in želi vložiti ponovno prošnjo, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so ti lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

7. Pritožnik je v zahtevku kot razlog za uvedbo ponovnega postopka navedel, da je bil še pred prvim postopkom posiljen. Na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje je pojasnil, da tega prej ni navedel, ker ni imel dokazov, nato pa dodal, da ga je bilo strah sramote, ki bi zanj nastala, če bi ljudje izvedeli za posilstvo. Sodišče prve stopnje je izpoved pritožnika v tem delu štelo za neprepričljivo, ker pritožnik tudi v tem postopku ni imel dokazov o domnevnem posilstvu, poleg tega pritožnik ni navedel nobenih razlogov, zakaj je približno pol leta po vloženi drugi prošnji (ko ga je bilo očitno še sram govoriti o domnevnem posilstvu) postal dovolj pogumen, da o domnevnem posilstvu spregovori. Sodišče prve stopnje je torej navedlo razloge, ki omogočajo preizkus, zakaj pritožnik ni izkazal t. i. pogoja nekrivde iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, zato s tem v zvezi očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 1. točko prvega odstavka in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ni podana.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi bila izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje na eni strani ocenilo, da pritožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj domnevnega posilstva prej ni mogel uveljavljati, po drugi strani pa je sprejelo naziranje pritožnika, da se posilstvo moškega za posiljenega šteje za sramoto. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje sprejelo navedeno naziranje pritožnika, namreč ne pomeni (kot to smiselno skuša prepričati pritožnik), da je zaradi tega podan opravičljiv razlog za uveljavljanje domnevnega posilstva šele v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka (in s tem nasprotje v izpodbijani sodbi). Ravno obratno: glede na to, da je pritožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka razkril, da naj bi bil posiljen, ne da bi se do takrat glede dojemanja sramote zaradi posilstva pri njem kaj spremenilo (pritožnik npr. ni zatrjeval, da je o tem dejanju lahko spregovoril šele sedaj, ker je dobil ustrezno psihološko pomoč), je očitno, da to naziranje oziroma zatrjevan občutek sramu ni bil dejanski (še manj opravičljiv) vzrok, da pritožnik domnevnega posilstva prej ni mogel uveljavljati.

9. Zmotno je tudi pritožnikovo stališče, da naj bi že sama njegova želja po spremembi vere v konkretnem primeru predstavljala zadostno podlago za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Kot že navedeno, se skladno s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1 lahko upoštevajo le tista nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Temu kriteriju pa pritožnik (čeprav je bilo na njem trditveno in dokazno breme) ni zadostil, saj ni pojasnil (še manj dokazal), kako (če sploh) je oziroma bi željo po spremembi vere manifestiral navzven in kakšne konkretne posledice bi ga zaradi tega lahko doletele v izvorni državi.1 Trditve pritožnika so bile torej prepavšalne, da bi bilo mogoče njegovo zatrjevano željo po spremembi vere šteti za oprijemljivo (novo) dejstvo v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. 10. Pritožnik sicer v pritožbi navaja, da že izjava o spremembi vere za pritožnika v državi izvora lahko predstavlja nevarnost, kar je prepozno (pritožnik ne pojasni, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave, prim. prvi odstavek 74. člena ZUS-1), pa tudi sicer še vedno preveč pavšalno.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, Vrhovno sodišče pa tudi ni naletelo na kršitve, na katere mora v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo pritožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Pritožnik je v postopku na prvi stopnji, natančneje ko je bil zaslišan kot stranka, govoril le možnih posledicah v državi izvora, če bi vero že spremenil.