Jedro

Stranki se lahko vnaprej sporazumeta, da lahko pogodbenik razdre pogodbo, če je nasprotnik v zamudi z izpolnitvijo.

Določbe 124 - 131. člena ZOR se uporabljajo le, kadar se stranki o sankcijah zamude ne dogovorita drugače. Čas, ki poteče od opomina za izpolnitev pogodbe, do vložitve tožbe, ima pomen dodatnega izpolnitvenega roka.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje:

1. spremenita v odločitvi o tožničinem tožbenem zahtevku iz točke I.1. sodbe prve stopnje, tako da se glasi: "Sporazum o razdružitvi skupnega premoženja, ki sta ga dne 06.01.1992 sklenila A. B. in F. B., se razveže",

2. razveljavita pa v odločitvi o tožničinem tožbenem zahtevku iz točke I.2. sodbe prve stopnje ter v izreku o pravdnih stroških in se v tem obsegu vrača zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnica in prvotni toženec F. B. (ki je med pravdo umrl in so zato na njegovo mesto stopili sedanji toženci) sta pred načrtovano razvezo zakonske zveze dne 06.01.1992 sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja, pridobljenega v njuni zakonski zvezi. Z dne 03.05.1993 vloženo tožbo je tožnica zahtevala, da se razveže 06.01.1992 sklenjen sporazum o razdružitvi skupnega premoženja in da se ugotovi v tožbenem zahtevku navedeno premoženje kot skupno premoženje tožnice in F. B. z enakima deležema ter da so toženci dolžni izstaviti listino za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na tožnico do zahtevanega deleža na nepremičnem delu skupnega premoženja. Prvi dve toženki sta med postopkom vložili zoper tožnico nasprotno tožbo zaradi ugotovitve veljavnosti sporazuma in sprejema izpolnitve.

Sodišče prve stopnje je pravdi po obeh tožbah obravnavalo skupaj ter vse zahtevke zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tretjega toženca zoper odločbo o glavni stvari zavrglo, pritožbi tožnice in druge toženke zoper odločbo o glavni stvari pa zavrnilo kot neutemeljeni, ugodilo pa je pritožbama druge toženke in tretjega toženca zoper odločbo o stroških postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo v dveh vlogah. V obeh, pravočasno vloženih, uveljavlja revizijske razloge iz vseh treh točk prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP 1977 (ki ga je v tej zadevi potrebno uporabiti glede na prehodno določbo 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99). V revizijah tožnica napada odločitev izpodbijane sodbe, kolikor zadeva njene tožbene zahtevke. Meni, da je sporni sporazum ničen in da bi moralo sodišče na ničnostne razloge paziti po uradni dolžnosti. Postopek je kršen v več smereh. Sprejeta dokazna ocena krši določbo 8. člena ZPP 1977. Podano je nasprotje med navedbami sodbe o vsebini dokaznih listin in zapisnikov ter samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče druge stopnje je v nasprotju z določbami ZPP 1977 zaključilo, da bi morala tožnica že v dokaznem predlogu navesti, katere trditve želi dokazati z zaslišanjem določene priče. S takim ravnanjem je kršilo določbo 7. člena ZPP 1977. Sodišči nižjih stopenj nista ugotavljali odločilnega dejstva, ali se je prva toženka odpovedala deležu na stanovanju v Ljubljani ter nista ocenili ugotovitve, da je bil tožnici prepovedan vstop v obratovalnico in da je razvezani tožničin mož samovoljno določil solastninske deleže na lokalu S. ter ta celoten lokal oddal skupnemu sinu. V spornem sporazumu ni bilo upoštevano celotno skupno premoženje, kar je pomembno za veljavnost sporazuma iz prvega odstavka 64. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). V sporazumu dogovorjena lastnina in posest lokala je bila za tožnico bistvenega pomena, ker je lokal zadeval njeno bodoče delo in preživljanje. Sporazum je tudi določal izročitev lokala v izključno tožničino last. Sodišče pa je štelo izročitev lokala v posest kot nadomestno izpolnitev, na kar ni pristala. Sama sploh ni bila v kakšnem razmerju z lastnico, to je prodajalko lokala. Razmerje je obstajalo le med prodajalko in prvotnim tožencem. Ta je tožnici s ponudbo aneksa k sporazumu ponudil delež 40% kot nadomestno izpolnitev, pri čemer ni bilo navedeno, kaj to v naravi predstavlja. Posest lokala pa je dejansko nastopil sin tožnice in prvotnega toženca in lokal tudi sam opremil. Odločilen namen pri poslovnem prostoru je bila okolnost, da postane tožničino izključno premoženje. Dogovor s prvotnim tožencem je bil fiksen in zato tožnica ni bila dolžna prvotnemu tožencu postavljati dodatnih rokov za izpolnitev. Sicer pa je bilo ugotovljeno v postopkih pred sodiščema nižjih stopenj, da je tožnica prvotnega toženca večkrat pozivala k izpolnitvi. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo napačno uporabljeno ter naj se zato izpodbijani sodbi razveljavita.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencem, od katerih sta odgovorili prvi dve toženki, ki sta predlagali njeno zavrnitev.

Revizijsko sodišče je o tožničini reviziji odločalo že 19.04.2000 pod opr. št. II Ips 378/99 in tožničini reviziji ugodilo tako, da je razvezalo sporazum o razdružitvi skupnega premoženja z dne 06.01.1992, razveljavilo pa odločitev o zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev obsega skupnega premoženja in določitev deleža na njem. Revizijsko sodišče je presodilo, da dolžnik svoje obveznosti iz sporazuma o izročitvi lokala v posest in last ni izpolnil. Glede na določbe sporazuma bi dolžnik izpolnil svojo obveznost do tožnice glede lokala le tako, če bi ji lokal ponudil v izključno last. Tožničin sprejem ključev lokala ni mogoče razlagati kot sprejem nadomestne izpolnitve, ampak le kot njeno pripravljenost za nadaljnja pogajanja. Dodatnega roka za izpolnitev obveznosti tožnica ni bila dolžna dati dolžniku, ker se je najpozneje v začetku pravde pokazalo, da dolžnik pogodbene obveznosti ne bo izpolnil ter je zato tožnica smela razdreti pogodbo brez naknadnega roka. Vrhovno sodišče je odločitev o spremenjenem delu sodbe oprlo med drugim predvsem na določbe 124., 125. in 126. člena ZOR.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr. št. Up-232/00 z dne 10.05.2001 ugodilo ustavni pritožbi prvih dveh toženk ter razveljavilo spredaj navedena sodbo in sklep vrhovnega sodišča. Menilo je, da je revizijsko sodišče s tem, ko je ugotovilo, da tožnica ni imela namena sprejeti nadomestne izpolnitve (v obliki spornega lokala S.), temveč je samo pokazala pripravljenost za pogajanja, poseglo tudi na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Tudi vprašanje, kaj je toženec hotel (s svojimi ravnanji), je presoja njegove volje, kar predstavlja dejansko vprašanje. Take narave je tudi ugotavljanje pogodbene vsebine (glede oblike izpolnitve pogodbe). Ustavno sodišče je ocenilo, da predstavlja revizijska odločitev poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter je zato odločitev revizijskega sodišča v celoti razveljavilo.

Revizijsko sodišče je moralo glede na opisano stanje ponovno odločati o utemeljenosti tožničine revizije, upoštevajoč pri tem odločitev in pravne razloge odločbe ustavnega sodišča. Po ponovni presoji zadeve, opravljeni na podlagi uveljavljenih revizijskih razlogov (iz prvega odstavka 385. člena ZPP), je ocenilo, da je tožničina revizija utemeljena ter je zato v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo ter izpodbijano odločitev delno spremenilo in delno razveljavilo, kot bo pojasnjeno spodaj.

1. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhajajo naslednje ugotovitve: tožnica in F. B. (naprej prvotni toženec) sta zaradi načrtovane sporazumne razveze zakonske zveze (pozneje sta se razvezala na podlagi tožbe prvotnega toženca) sklenila 06.01.1992 sporazum o razdelitvi skupnega premoženja (naprej: sporazum). S tem sporazumom se je prvotni toženec med drugim zavezal, in sicer: v točki II.: da bo tožnici stanovanje v Ljubljani, ki ji ga je izročil na račun skupnega premoženja, kompletno opremil s pohištvom in gospodinjskimi aparati; v točki III.: z ustrezno pogodbo v roku 30 dni prenesti na tožnico lastninsko pravico na skupnem avtomobilu znamke Opel Kadett; v točki IV.: da ji bo v roku enega leta izročil v last gostinski lokal v Ljubljani v izmeri cca. 70 m2 skupne površine, razen če se stranki ne bi sporazumeli za drugo lokacijo, vendar bi v takšnem primeru moral izročiti tožnici lokal le v izmeri cca. 50 m2; v točki V.: plačevati tožnici eno leto do odprtja lokala mesečno preživnino v višini tolarske vrednosti 1.000 DEM; v točki VI.: omogočiti tožnici uporabo vikenda 14 dni v sezoni in 14 dni izven sezone do njegove rušitve oziroma prodaje; v točki X.: sta se pogodbenika dogovorila, da se sporazum lahko razveljavi in ima tožnica možnost uveljavljati delež na skupnem premoženju, če ne bi prišlo do izpolnitve III. in IV. točke sporazuma.

Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica ni dokazala, da bi hkrati z opominom postavila prvotnemu tožencu tudi naknadni rok za izpolnitev obveznosti iz sporazuma, kar je predpostavka za razvezo sporazuma. Ni podlage za sklepanje, da prvotni toženec ni imel namena izpolniti sporazum. Izvedeni dokazi preje kažejo na to, da je svoje obveznosti pretežno izpolnil. Tožnica je neutemeljeno odklonila podpis prodajne pogodbe z P. B. d.o.o. za osebni avtomobil Opel Kadett (tožencu pa je preprečila izpolnitev te obveznosti z zadrževanjem prometnega dovoljenja za avtomobil). Četudi solastnina lokala S. s sporazumom ni bila izrecno predvidena in je bilo torej to vprašanje prepuščeno nadaljnjemu dogovarjanju tožnice in prvotnega toženca, se šteje, da je tožnica s tem, ko je prevzela ključe lokala in nastopila njegovo posest, pristala na nadomestno izpolnitev. Zato bi morala podpisati ponujeni dodatek k sporazumu glede lokala. Z drugačnim ravnanjem je kršila sodelovalno dolžnost. Na podlagi sprejetih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da niso podani razlogi za razvezo spornega sporazuma na podlagi določb 124. do 127. člena ZOR. Zato je tožbeni zahtevek na razvezo sporazuma zavrnilo in prav tako nadaljnji zahtevek, ki je terjal ugotovitev skupnega premoženja in tožničinega deleža na njem.

2. Sodišče druge stopnje je sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ter v zvezi s pritožbenimi izvajanji tožnice poudarilo naslednje: tožnica ni dokazala, da bi z opominom postavila tožencu tudi naknadni rok za izpolnitev pogodbe. Toženec je svoje obveznosti pretežno izpolnil ali vsaj hotel izpolniti, pa mu to zaradi tožničinega nesodelovanja ni uspelo. Vprašanje, ali je toženec izpolnil obveznosti iz V. točke sporazuma, ni pomembno, ker tožnica ni dala tožencu primernega dodatnega roka za izpolnitev. Ni utemeljen očitek, da toženec ni bil pripravljen izpolniti obveznost glede izročitve gostinskega lokala, kajti tožnica je že pred potekom enoletnega roka s sprejemom ključev lokala S. privolila v njegov prevzem in tudi nastopila posest. S tem je konkludentno privolila v nadomestno izpolnitev. Pravni prednik tožencev ji je nato ponudil solastniški delež 40/100, s poravnalno ponudbo med pravdo pa celo izključno lastnino.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo, ker ni ugotovilo uveljavljanih postopkovnih ali materialnopravnih kršitev, niti ne nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Revizijski preizkus izpodbijane sodbe.

3.1. K revizijskim izvajanjem o procesnopravnih kršitvah: izhajajoč iz obsega postopka, ki je bil potreben za odločitev o sporu pravdnih strank, ocenjuje revizijsko sodišče, da ta del postopka pred sodiščema nižjih stopenj, ni obremenjen s pomanjkljivostmi, ki bi predstavljale bistveno kršitev postopka iz prvega ali drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Sodišči nižjih stopenj sta sprejeti odločitvi v svojih odločbah pojasnili z razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso v nasprotju z vsebino zapisnikov ali listin. Navedeni sodbi sta glede dejanske in pravne podlage ustrezno obrazloženi in zato razumljivi ter ni utemeljena revizija v smeri uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Po oceni revizijskega sodišča niso bile zagrešene niti relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi z 237. členom ZPP 1977 (ki se navezuje na dokaz z zaslišanjem priče B. S.) ali v zvezi s 7. členom ZPP 1977 (zaradi odklonitve ponovnega zaslišanja priče J. V.) ali v zvezi z 8. členom ZPP 1977 (ki zadeva dokazno oceno sodišč nižjih stopenj). Revizijskih izvajanj, ki se nanašajo na razloge o ničnosti sporne pogodbe, revizijsko sodišče ni smelo upoštevati, ker je bilo to vprašanje pravnomočno rešeno izven tega postopka in zato ne more biti predmet tega revizijskega preizkusa. Tistih revizijskih izvajanj, ki dopolnjujejo dejansko podlago spora ali posegajo v ugotovljeno dejansko stanje, revizijsko sodišče ni smelo upoštevati glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 pa ni ugotovilo.

3.2. K materialnopravnim razlogom: Materialnopravna presoja spora, od katere je bila odvisna odločitev o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožničinega zahtevka na razvezo sporazuma, je zadevala oceno ugotovitev, ki so se nanašale na obveznosti prvotnega toženca iz sporazuma (posebno točk IV. in X.) ter ugotovitev dejanj (dajatev), ki naj bi predstavljala izpolnitev dolžnikovih obveznosti. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je bila obveznost prvotnega toženca a) "... da bo uredil in izročil tožnici v last v roku enega leta lokal v Ljubljani v izmeri cca. 70 m2 skupne površine, razen če se stranki ne bi sporazumeli za drugo lokacijo, vendar bi v takšnem primeru moral prvotni toženec izročiti tožnici lokal le v izmeri cca. 50 m2. V primeru, da bi po sporazumu strank tožnica pridobila lokal v Ljubljani, se prvotni toženec obvezuje z dodatkom k tej pogodbi izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere se bo tožnica vknjižila v zemljiški knjigi pri nepremičninah vl. št. 57 k.o... kot lastnica lokala oziroma ustreznega solastninskega deleža in deleža pravice uporabe zemljišča". Z X. točko pa sta se pogodbenika dogovorila, da se sporazum lahko razveljavi in ima tožnica možnost uveljavljati delež na skupnem premoženju, če ne bi prišlo do izpolnitve III. in IV. točke sporazuma v dogovorjenem roku (listovna št. 6 prvostopenjske sodbe). Isto sodišče je na 10. strani svoje sodbe ugotovilo še: "četudi solastnina lokala (dodano: S.) s sporazumom ni bila izrecno predvidena in je bilo torej to vprašanje prepuščeno nadaljnjemu dogovarjanju tožnice in F. B.... se šteje, da je tožnica s tem, ko je prevzela ključe lokala in nastopila posest..., pristala na takšno izpolnitev." b) Kot izpolnitvena dejanja (dajatve) prvotnega toženca sta sodišči nižjih stopenj ugotovili glede obveznosti iz IV. točke naslednje: prvotni toženec je priskrbel tožnici poslovni prostor in ji ponudil v podpis dodatek k sporazumu, na podlagi katerega bi lahko dosegla prenos lastninske pravice na poslovnem prostoru; najprej ji je ponudil solastninski delež 40/100, s poravnalno ponudbo (med pravdo) pa celo izključno lastnino; tožnica je celo pred iztekom enoletnega roka s sprejemom ključev lokala S. privolila v njegov prevzem in tudi nastopila posest poslovnega prostora, ni pa sprejela nobene od ponudb za sklenitev dodatka k sporazumu.

Po presoji revizijskega sodišča navedene ugotovitve ne utemeljuje pravnega zaključka sodišč nižjih stopenj, da je prvotni toženec s ponudbo (izročitvijo) lokala S. izpolnil obveznosti iz IV. točke sporazuma. Prvotni toženec je bil dolžan po tej točki izročiti tožnici v enem letu lokal v last. Sodišči nižjih stopenj izročitve v last nista ugotovili. Ugotovili sta le izročitev ključev lokala Sodček, na katerem naj bi tožnica po stališču prvotnega toženca (pred sprožitvijo spora) postala solastnica do 40/100. Pri tem pa je bilo v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljeno, da solastnina (na nadomestnem lokalu kot je bil S.) s sporazumom ni bila izrecno predvidena "in je bilo torej to vprašanje prepuščeno nadaljnjemu dogovarjanju tožnice in F. B....". Take ponudbe, ki puščajo odprto celo vprašanje obsega predmeta izpolnitve, po presoji revizijskega sodišča ne predstavljajo pravnorelevantne izpolnitve IV. točke sporazuma. Izpolnitev je namreč v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (prvi odstavek 307. člena ZOR). Za zadevno presojo so pravno relevantna tista dejanja prvotnega toženca, ki jih je opravil pred vložitvijo tožbe. Take narave je bila po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj lahko le ponudba prvotnega toženca, da postane tožnica solastnica lokala S. do 40/100 (medtem ko bi bil preostali del njegova solastnina). Ponudbo o izključni lastnini je prvotni toženec dal po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj šele med pravdo (torej po sprožitvi spora, ko je tožnica že terjala razveljavitev sporazuma). Zato je bilo upoštevanje te ponudbe v postopkih nižjih sodišč pravno zmotno. Ugotovljena dejstva na nižjih stopnjah tako ne dajejo podlage za pravni zaključek, da je tožnica konkludentno pristala na nadomestno izpolnitev (pri tem sta pomembni še dejstvi kot vložitev tožbe in odklonitev ponudene pogodbe).

Na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje zaključka, da je tožnica kot upnica kršila svojo sodelovalno dolžnost. Kolikor se je imelo v mislih dolžno sodelovanje upnice pri izpolnitvi, je bilo to odvisno od vrste izpolnitve (prinosnina, iskovina, pošiljatev) in predvsem od dogovora. Obveze tožnice v tej smeri niso bile ugotovljene. Sicer pa je predpostavka upnikove zamude (tudi glede sodelovanja) lahko le dolžnikova pravilna izpolnitev obveznosti oz. ponudba. Tudi glede osebnega avtomobila je bila glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj obveznost prvotnega toženca v izročitvi vozila v last. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnica odklonila podpis ponudene kupne pogodbe s podjetjem P. B. d.o.o. Sodelovalna obveznost tožnice za navedeni način pravnega prometa iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj ne izhaja (člen 5 in 407 Zakona o gospodarskih družbah). Kot kažejo ugotovitve o dolžnikovi obveznosti bi šlo za primer, ki ga ureja 34. člen ZTLR. Na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje zato utemeljuje sklep, da prvotni toženec tudi te obveznosti ni izpolnil. 3.3. Pravna pravila o razvezi (razveljavitvi, razdrtju) pogodbe zaradi neizpolnitve Vprašanje posledic zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti lahko pogodbenika uredita sporazumno že ob sklenitvi pogodbe. Taka njuna možnost je posledica načela avtonomije strank (10. člen ZOR) in predvsem načela o dispozitivni naravi določb ZOR (20. člen). Ureditev zamude je tako dispozitivnega pomena. Le kadar se stranke niso dogovorile drugače, nastopijo take posledice zamude, kot jih določa ZOR v 124. do 131. členu. Pravna teorija obravnava vnaprej sporazumno dogovorjeno razvezo (razdrtje) pogodbe zaradi neizpolnitve v dogovorjenem roku, kot razvezno klavzulo (clausula irritatoria). V takih primerih se pogodba razveže, če obveznost ni izpolnjena kot je dogovorjena. Brez nadaljnjih pravnih korakov. V tem primeru je bila v X. točki sporazuma dogovorjena razveljavitev pogodbe (Teorija uporablja za razdrtje pogodbe zaradi zamude različne termine: razveza, odstop, razveljavitev. Primerjaj: Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, str. 420).

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta se tožnica in prvotni toženec dogovorila v X. točki sporazuma, da se v primeru, če ne bi prišlo do izpolnitve pogodbe pod točko III. in IV. (ki se nanašata na izročitev avtomobila in lokala v last) ta sporazum lahko razveljavi in v takšnem primeru ima tožnica možnost uveljavljanja deleža na skupnem premoženju. Pogodbenika sta se tako v tem primeru sporazumno dogovorila za sankcije zamude. Ker prvotni toženec ni izpolnil IV. (niti III.) točke sporazuma, je tožnica lahko v skladu z X. točko razveljavila (razvezala) pogodbo enostransko. V takih primerih tožnica ni bila dolžna opominjati prvega toženca na izpolnitev pogodbe ali mu določati naknadni, dodatni rok (kot sta nasprotno zmotno presodili sodišči nižjih stopenj). V skladu z zavzetim stališčem je tudi obstoječa sodna praksa (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 28/2000). K razlogovanjem sodišč nižjih stopenj o opominu in dodatnem roku se (le v podrejene namene) dodaja: kadar lahko upnik v skladu s sporazumom (pogodbo) sam razveljavi (razveže, razdre) pogodbo, pa kljub temu pred tem pozove dolžnika na izpolnitev (opomin) in se za razdrtje pogodbe odloči šele čez čas (v tem primeru je bila tožba vložena 03.05.1993, medtem ko je dolžnikova zamuda za izpolnitev obveznosti iz IV. tč. nastopila 06.01.1993, iz III. tč. pa še preje), ima do vložitve tožbe iztekli čas pravni pomen dodatnega roka, ki je bil v tem primeru glede na ugotovljene okolnosti v postopkih na nižjih stopnjah (in glede na dogovorjeno dolžino izpolnitvenega roka enega leta po tč. IV) tudi razumno dolg, t.j. primeren (pravni standard). Ugotovljeno dolžnikovo ponašanje še po vložitvi tožbe, ko je vztrajal na stališču, da je dolžan izročiti tožnici lokal S. le v solast do 40/100 (ko tudi po ugotovitvah nižjih sodišč solastnina na nadomestnem lokalu ni bila dogovorjena), pa utemeljuje še pravni zaključek, da pogodbe ne namerava izpolniti. Tako tudi pravno pravilna presoja zadevnih ugotovitev sodišč nižjih stopenj pripelje do zaključka, da ima tožničin zahtevek podlago (mimo v spredaj navedeni pogodbi) tudi v 125. in 126. čl. ZOR.

Pravilna pravna presoja dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnajh sojenja, kot je v tej odločbi v bistvenem povzeto, utemeljuje po oceni revizijskega sodišča odločitev, po kateri je tožničin zahtevek za razvezo spornega sporazuma utemeljen. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku iz 1. točke izreka predstavlja sporazum pogodbenikov z dne 06.01.1992 (posebno X. točka), ki ima naravo materialnega prava (po načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij - 40. čl. ZOR). Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu (točka I.1. sodbe sodišča prve stopnje) spremenilo na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP 1977 tako, da je temu delu tožničinega zahtevka ugodilo. Zaradi take odločitve se pokaže kot materialnopravno zmotna tudi odločitev sodišč nižjih stopenj o tožničinem nadaljnjem zahtevku (točka I.2. prvostopenjske sodbe), ki se nanaša na ugotovitev skupnega premoženja tožnice in prvotnega toženca ter določitve tožničinega deleža na njem. Ta del spora zaradi zavrnitve prvega dela zahtevka v postopkih sojenja na nižjih stopnjah sploh še ni bil obravnavan. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku opraviti dokazni postopek, ki ga terja razveljavitveni del odločitve in o tem delu spora ponovno odločiti. Revizijskemu predlogu, naj v ponovljenem postopku sodi sodišče prve stopnje v drugačni sestavi, revizijsko sodišče ni ugodilo, ker po njegovi oceni revizija ni izkazala zahtevanih predpostavk (399. člen v zvezi s 371. členom ZPP 1977).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP 1977.