Jedro

Toženca utemeljeno navajata, da so stroški v zvezi z začasno odredbo (konkretno ugovornega postopka), del pravdnih stroškov, o teh pa je praviloma odločeno ob koncu postopka glede na končni uspeh v pravdi. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe sicer uspela prepričati sodišče, da obstaja verjetnost obstoja terjatve in nevarnost razpolaganja s premoženjem tožencev, vendar kasneje v pravdnem postopku ni uspela z gotovostjo dokazati obstoja terjatve. V tem primeru se ne presoja ozko gledano samo uspeh tožeče stranke v postopku zavarovanja, ker je ta bil začasen, pač pa se presoja končni uspeh s tožbo.

Čeprav so bila nekatera procesna dejanja v tem gospodarskem sporu opravljena še pred uveljavitvijo spremembe OT, je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki.

Izrek

I. Pritožbi tožencev se delno zavrneta, delno pa se jima ugodi in se: - razveljavi 1. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje v zvezi s sklepi o popravi, - spremeni 2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje v zvezi s sklepi o popravi tako, da se priznani znesek stroškov prvotoženke 10.064,95 EUR nadomesti z zneskom 19.918,96 EUR, priznani znesek stroškov drugotoženca 10.044,99 EUR se nadomesti z zneskom 12.814,06 EUR.

II. Pritožba tožeče stranke zoper 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje v zvezi s sklepi o popravi, se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa povrniti prvotoženki 503,86 EUR in drugotožencu 1.863,89 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve tega sklepa dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Pristojnost za odločanje v tej pritožbeni zadevi je bila prenesena iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Celju na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 698/2023-2 z dne 15. 5. 2023. 2. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v zvezi s sklepi o popravi naložilo tožencema, da sta dolžna v 15 dneh od vročitve sklepa nerazdelno plačati tožeči stranki stroške 3.656,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati pravdne stroške prvotoženki 10.064,95 EUR in drugotožencu 10.044,99 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Ugotovilo je, da je izdalo sodbo z dne 16. 5. 2022, v kateri je odločilo, da je dolžna tožeča stranka povrniti tožencema pravdne stroške, o katerih bo odločalo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Sodba je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 9. 11. 2022. Tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom.

3. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje v zvezi s sklepi o popravi vlagata pritožbi toženca po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Samo zoper 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje v zvezi s sklepi o popravi vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

**O pritožbah strank zoper 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje v zvezi s sklepi o popravi:**

4. Prvotoženka v pritožbi navaja, da je postopek izdaje začasne odredbe del postopka, zato se odločitev o stroških navezuje na odločitev o glavni stvari. Sodišče je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča in tožeči stranki priznalo stroške, četudi v postopku o glavni stvari ni bila uspešna.

5. Drugotoženec v pritožbi navaja, da je tožeča stranka sicer na začetku postopka uspela prepričati sodišče, da obstaja verjetnost terjatve, kasneje pa se je izkazalo, da je terjatev neutemeljena. Nezakonito, neživljenjsko in nerazumno bi bilo, da bi tožena stranka, ki je v postopku uspela, morala nositi stroške postopka zavarovanja z začasno odredbo kljub temu, da je bil zahtevek tožeče stranke zavrnjen. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da je tožeča stranka v postopku zavarovanja samo s stopnjo verjetnosti izkazovala pogoj, da je upniku napram dolžniku nastala terjatev ter da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Novejša sodna praksa si je enotna, da so stroški v zvezi z začasno odredbo del pravdnih stroškov ter se odmerjajo glede na končni uspeh v pravdi (sklep VSK I Cp 70/2022).

6. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da vrednost točke, ki je bila v veljavi ob izdaji izpodbijanega sklepa, znaša 0,60 EUR. Sodišče prve stopnje bi ji moralo odmeriti kilometrino v zvezi z njenim prihodom na narok za obravnavo ugovora zoper začasno odredbo glede na vrednost 0,43 EUR/km in ne po vrednosti 0,37 EUR/km.

7. Drugotoženec v odgovoru na pritožbo prvotoženke po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da je utemeljena in se sklicuje na navedbe, ki jih je podala prvotoženka v pritožbi ter drugotoženec v pritožbi z dne 28. 12. 2022. 8. Drugotoženec v odgovoru na pritožbo tožeče stranke po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da sploh ni upravičena do stroškov, ki so navedeni v 1. točki izreka. Uspeh glede začasne odredbe je potrebno vezati na uspeh v pravdnem postopku, kjer je bila tožeča stranka neuspešna.

9. Pritožbi tožencev sta utemeljeni, (posledično) pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka sklepa v zvezi s sklepi o popravi priznalo tožeči stranki stroške za postopek z izdajo začasne odredbe: zastopanje na naroku za obravnavanje ugovora z dne 19. 4. 2016, dvakrat za pritožbo zoper sklep o razveljavitvi začasne odredbe in odsotnost iz pisarne v času potovanja na narok (9. točka obrazložitve sklepa). Glede odločitve o glavni stvari je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom in da je sodba postala pravnomočna 9. 11. 2022 (1. in 2. točka obrazložitve sklepa). Te ugotovitve pritožbeno niso sporne.

11. Toženca utemeljeno navajata, da so stroški v zvezi z začasno odredbo (konkretno ugovornega postopka)1, del pravdnih stroškov, o teh pa je praviloma odločeno ob koncu postopka glede na končni uspeh v pravdi.2 Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe sicer uspela prepričati sodišče, da obstaja verjetnost obstoja terjatve in nevarnost razpolaganja s premoženjem tožencev, vendar kasneje v pravdnem postopku ni uspela z gotovostjo dokazati obstoja terjatve. V tem primeru se ne presoja ozko gledano samo uspeh tožeče stranke v postopku zavarovanja, ker je ta bil začasen, pač pa se presoja končni uspeh s tožbo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano 1. točko izreka sklepa v zvezi s sklepi o popravi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožencev in razveljavilo 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP).

12. Posledično je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ker že po temelju ni upravičena do stroškov ugovornega postopka za zavarovanja terjatve, v pritožbi pa je izpodbijala zgolj njihovo višino (353. člen ZPP v zvezi zvez z drugo točko 365. člena ZPP).

**O pritožbi prvotoženke zoper 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje v zvezi s sklepi o popravi:**

13. Prvotoženka v pritožbi navaja, da se odvetniška storitev zaračunava skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) in Zakonom o odvetništvu, navezujoč se na sklep o spremembi vrednosti točke z dne 12. 3. 2019, po vrednosti točke 0,60 EUR. Sodišče je izhajalo iz vrednosti točke 0,459 EUR. Kršilo je materialni predpis pri odmeri DDV. Ta se po stopnji 22 % zaračunava tudi za materialne in prevozne stroške odvetnika. Pri odmeri stroškov postopka je sodišče spregledalo, da sta bili v ponovljenem postopku opravljeni dve obravnavi oziroma naroka za glavno obravnavo. Ob predpostavki, da je sodišče napačno navedlo datum obravnave dne 16. 5. 2020, namesto pravilno dne 16. 5. 2022, je bila v ponovljenem postopku tudi obravnava z dne 22. 9. 2021 in s to povezani stroški. Prvotoženka jih je priglasila s stroškovnikom z dne 16. 5. 2022. Sodišče je prvotoženki priznalo stroške za vloge do dne 7. 2. 2019, do nadaljnjih se ni opredelilo. Gre za vloge z dne 19. 4. 2019, 7. 5. 2019, 11. 7. 2019, 9. 10. 2020, 29. 5. 2020, 22. 3. 2022, glede katerih je prvotoženka priglasila stroške.

14. Drugotoženec v odgovoru na pritožbo prvotoženke po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da je utemeljena in se sklicuje na navedbe, ki jih je podala prvotoženka v pritožbi ter drugotoženec v pritožbi z dne 28. 12. 2022. 15. Pritožba je delno utemeljena.

16. Sodišče prve stopnje je priznalo prvotoženki pravdne stroške za odgovor na tožbo z dne 6. 3. 2016 in nadaljnja pravdna dejanja ter kot vrednost točke upoštevalo 0,459 EUR (6., 8. točka obrazložitve sklepa). Sklep o spremembi vrednosti točke je začel veljati 6. 4. 2019. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep dne 12. 12. 2022, prvotoženka utemeljeno navaja, da bi moralo izračunati nagrado po vrednosti točke 0,60 EUR. Drugi odstavek 13. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Čeprav so bila nekatera procesna dejanja v tem gospodarskem sporu opravljena še pred uveljavitvijo spremembe OT, je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki.3 Sodišče prve stopnje je prvotoženki priznalo 15.080 točk nagrade, kar ob višji vrednosti točke 0,60 EUR znaša 9.048,00 EUR, povečano za DDV 11.038,56 EUR.

17. Prav tako prvotoženka utemeljeno navaja, da se 22 % DDV zaračunava na materialne stroške in prevozne stroške odvetnika. Sodišče prve stopnje je prvotoženki priznalo materialne stroške 73,80 EUR (ob napačni vrednosti točki od 160,80 točk; pravilni znesek ob pravilni vrednosti točke je 96,48 EUR) in kilometrino v skupni višini 1.263,92 EUR (8. točka obrazložitve sklepa). Iz sklepa ni razvidno, da bi priznalo DDV na obe postavki. Drugi odstavek 2. člena OT določa, da so odvetniški stroški so skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Sodišče druge stopnje je priznalo prvotoženki DDV na novo preračunano vrednost materialnih stroškov skupaj 117,70 EUR in DDV na kilometrino skupaj 1.541,98 EUR. Priznana sodna taksa 30,00 EUR za ugovor zoper začasno odredbo ni bila sporna. Skupaj znašajo do sedaj odmerjeni stroški 12.728,24 EUR.

18. Prvotoženka tudi utemeljeno navaja, da je bila v ponovljenem postopku obravnava dne 22. 9. 2021 in da je te stroške priglasila s stroškovnikom z dne 16. 5. 2022 (priloga B 37). Teh stroškov sodišče prve stopnje ni priznalo pa so bili potrebni za pravdo po prvem odstavku 155. člena ZPP. Prvotoženka je upravičena do nagrade za narok 1400 točk po 1. točki tar. št. 21 OT (ne v presežku do zahtevanih 1600 točk glede na ločeno vrednost spornega predmeta samo zoper prvotoženko), odsotnost iz pisarne 400 točk po četrtem odstavku 6. člena OT, prevozni stroški Portorož-Maribor in nazaj 185,00 EUR po četrtem odstavku 10. člena OT, materialnih stroškov 1 %, 22 % DDV, skupaj 1.556,48 EUR.

19. Nadalje prvotoženka utemeljeno navaja, da je upravičena do nagrade za vloge po dne 7. 2. 2019, ki ji jih sodišče prve stopnje ni priznalo. Upravičena je do nagrade za vlogo z dne 19. 4. 2019 - predlog 50 točk po četrti točki tarifne št. 19 OT (ne v presežku do zahtevanih 200 točk, ker je šlo za drugo vlogo - primarni predlog za razveljavitev začasne odredbe) in pritožba 300 točk po prvi točki tarifne št. 21 OT (ne v presežku do zahtevanih 400 točk glede na vrednost spornega predmeta, ki ga je navedla v vlogi – ugovoru zoper plačilni nalog z dne 7. 5. 2019), materialnih stroškov 1 %, sodne takse za pritožbo 459,00 EUR, 22 % DDV, skupaj 717,76 EUR.

20. Prvotoženka je upravičena do nagrade za vlogo z dne 11. 7. 2019 - odgovor na pritožbo 1750 točk po prvi točki tarifne 21 OT (ne v presežku do zahtevanih 1.800,00 EUR (3000 točk) glede na ločeno vrednost spornega predmeta samo zoper prvotoženko), materialnih stroškov 1 %, 22 % DDV. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo nagrade za poročilo stranki, ker je zajeta v nagradi za odgovor na pritožbo. Skupaj je upravičena do dodatnih 1.293,81 EUR.

21. Nadalje je prvotoženka upravičena do nagrade za vlogo z dne 9. 10. 2020 - odgovor na revizijo 2100 točk po tretji točki tarifne št. 21 OT (ne v presežku do zahtevanih 3000 točk glede na ločeno vrednost spornega predmeta samo zoper prvotoženko), materialnih stroškov 1 %, 22 % DDV, skupaj 1.552,57 EUR.

22. Prav tako je prvotoženka upravičena do nagrade za sestavo vloge z dne 29. 5. 2020 v višini 1400 točk po prvi točki tarifne št. 19 OT in za pripravljalno vlogo z dne 22. 3. 2022 v višini 1400 točk po prvi točki tarifne št. 19 OT (ne v presežku do zahtevanih 1600 točk glede na ločeno vrednost spornega predmeta samo zoper prvotoženko), za obe vlogi do materialnih stroškov 1 %, 22 % DDV, skupaj 2.070,10 EUR. Sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo nagrade za vlogo z dne 7. 5. 2019 - ugovor zoper plačilni nalog, ker je s sklepom z dne 14. 5. 2019 zavrnilo predlog prvotoženke za povrnitev stroškov, prvotoženka pa se zoper sklep ni pritožila. Skupno znašajo pravdni stroški prvotoženke 19.918,96 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, v delu pa zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je delno zavrnilo pritožbo prvotoženke, delno pa ji je ugodilo in spremenilo izpodbijano 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje glede njenih stroškov (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP).

**O pritožbah drugotoženca zoper 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje v zvezi s sklepi o popravi:**

23. Drugotoženec v pritožbah navaja, da bo moralo sodišče ugotoviti kateri stroški so mu nastali in jih ustrezno naložiti v plačilo, zato opozarja na stroške v zvezi s postopkom zavarovanja. Presojo višine točke je potrebno vezati na trenutno veljavno OT. Iz prvega odstavka 13. člena OT izhaja, da vrednost točke znaša 0,60 EUR in ne 0,459 EUR, kot izhaja iz sklepa. Ne gre zanemariti drugega odstavka 12. člena OT, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v RS. Nesporno je, da je bila tožba vložena, ko je veljala stara vrednost odvetniške točke 0,459 EUR. Naslednje nesporno dejstvo je, da je v tem delu spremenjena OT pričela veljati dne 6. 4. 2019 in 0,60 EUR/točko v času, ko o pravdnih stroških še ni bilo odločeno. Višino odvetniške točke je potrebno vezati na OT, ki velja v trenutku odločanja o pravdnih stroških in ne na trenutek, ko je bilo opravljeno procesno dejanje. Navedenemu sledi tudi sodna praksa (VSL I Cp 1523/2019, VDSS Psp 263/2019, VSM I Cp 1065/2019, VSL II Cp 1793/2019, VSL II Cp 2334/2019 in VSL I Cpg 85/2020).

24. Pritožba je delno utemeljena.

25. Sodišče prve stopnje je drugotožencu priznalo stroške v zvezi s postopkom zavarovanja v zneskih, kot jih je priglasil v ugovoru, v stroškovniku z dne 19. 4. 2016 po naroku v postopku zavarovanja (priloga B 12), stroškovniku z dne 18. 2. 2019 (priloga B34) in 16. 5. 2022 (priloga B38) do konca glavne obravnave dne 16. 5. 2022. Priznalo mu je nagrado za ugovor zoper sklep o začasni odredbi 800 točk, za zastopanje na naroku v postopku za izdajo začasne odredbe 800 točk in 240 točk za odsotnost iz pisarne za naroke, 150 točk za porabljeni čas med zastopanjem na naroku 28. 1. 2019, za ugovor zoper sklep o začasni odredbi (3. in 5. točka obrazložitve sklepa). Po končani glavni obravnavi dne 16. 5. 2022 je drugotoženec v ugovoru in predlogu z dne 8. 12. 2022, kar je bilo skoraj pol leta kasneje, priglasil višje in dodatne stroške v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe. S temi postavkami, ki jih ponavlja v pritožbi, je bil prekludiran. V skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Sodišče prve stopnje jih je pravilno ni priznalo, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov (6. točka obrazložitve sklepa). Zato jih tudi sodišče druge stopnje ni priznalo.

26. Drugotoženec utemeljeno navaja, da znaša vrednost točke 0,60 EUR, da gre za sedanjo vrednost in ne 0,459 EUR, kot izhaja iz sklepa, utemeljeno se sklicuje na drugi odstavek 12. člena OT in na sodno prakso. Sodišče prve stopnje bi mu moralo skupni znesek nagrade obračunati ob sedanji vrednosti 0,60 EUR/točko, kar ob odmerjenih stroških pravilno znese 12.814,06 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, v delu pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je delno zavrnilo pritožbo drugotoženca, delno pa ji je ugodilo in spremenilo nadalje izpodbijano 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje glede njegovih stroškov.

**O stroških tega pritožbenega postopka:**

27. Toženca sta uspela s pretežnim delom pritožb, zato sta upravičena do stroškov tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je prvotoženki priznalo nagrado 400 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, sodno takso 205,20 EUR in 22 % DDV, skupaj 503,86 EUR.

28. Drugotožencu, ki je vložil štiri pritožbe zoper štiri izpodbijane sklepe, je priznalo sodno takso za prvo pritožbo 205,00 EUR, sodne takse za ostale tri pritožbe trikrat 33,00 EUR, nagrado za sestavo prve pritožbe 500 točk po prvi točki tarifne št. 22 OT (ne v presežku do zahtevanih 2400 točk glede na vrednost spornega predmeta – samo stroški), dvakrat 500 točk za dva odgovora na pritožbi po prvi točki tarifne št. 22 OT (ne v presežku do zahtevanih 2400 točk glede na vrednost spornega predmeta – samo stroški), trikrat 200 točk za sestavo ostalih treh pritožb zoper sklepe o popravi po drugi točki tarifne št. 22 (ne v presežku do zahtevanih 2400 točk, ker je bil izpodbijan procesni sklep), 2 % materialni stroški do 1000 točk in 1 % nad 1000 točkami, DDV. Skupaj znašajo pritožbeni stroški drugotoženca 1.863,89 EUR.

29. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov tožencev temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006. 1 O stroških predloga za izdajo začasne odredbe je bilo pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 5. 2. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 20. 4. 2017. 2 Sklepi VSK I Cp 70/2022, VSL II Cp 394/2021, VSL II Cp 1662/2013. 3 Sklepi VSL I Cpg 85/2020, VSL I Cp 1523/2019, VSL II Cp 2334/2019, VSM I Cp 570/2019, VS RS Dsp 11/2019, VSM I Cp 1065/2019, VSL II Cp 1793/2019, VSL II Cp 1345/2019, VDSS Psp 263/2019, VSC Cpg 28/2021, sodba VS RS I U 1426/2019-10.