Jedro

Tožnica je podala izjavo v zvezi z domnevo nelojalnosti njenega očeta in tožena stranka v zvezi s tem zaključuje, da tožnica ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi utegnile kazati na to, da bi bila lahko izpodbita domneva nelojalnosti. Prav tako ni navedla in dokazala takšnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničilo njegovo opcijo za nemški Reich. Tožena stranka je zato pravilno za podlago za svojo odločitev vzela domnevo nelojalnosti, pri tem pa je sledila tudi odločitvam Ustavnega sodišča RS (odločbe št. Up 288/96, Up 299/01 in Up 278/97).

Izrek

Tožba se zavrne

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Upravne enote A. S svojo odločbo je organ prve stopnje ugotovil, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Slovenije veljali od 28. 8. 1945 dalje, do svoje smrti ni štel za jugoslovanskega državljana. Prav tako je organ prve stopnje ugotovil, da je bil A. A. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v takratni Občini A, vendar državljanstva FLRJ ni pridobil iz razlogov po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Ugotovljeno je bilo namreč, da je bil nemške narodnosti in se je pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini. V zvezi s tretjim pogojem po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ pa je tožnica predložila svojo izjavo, da sta bila njena starša med vojno lojalna in da nikoli nista bila člana kakšne nacistične organizacije in da A. A. nikoli ni bil vojak v nemški vojski in se je vedno izrekal proti nemški okupaciji Jugoslavije in da je zaradi ogrožanja nemške oblasti zapustil kmetijo, dva brata tožničine matere pa sta služila v jugoslovanski kraljevi vojski. Organ prve stopnje je bil mnenja, da tožnica ni dostavila dokazov, ki bi izpričevali lojalnost oziroma obstoj okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovali domnevi nelojalnosti, zato je izhajal iz domneve nelojalnosti. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bil A. A. nemške narodnosti, kar še dodatno potrjuje dejstvo, da je optiral za nemški Reich. Vpisan je bil v izvirni nemški evidenci optantov, ki jo hrani Arhiv RS pod št. 11.188-700.852. Nadalje navaja, da za tožnico ni sporno, da je bil A. A. nemške narodnosti kakor tudi dejstvo, da je živel izven takratne Jugoslavije pred 4. 12. 1948, ko je pričela veljati novela 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Tožena stranka navaja, da tudi listinski dokazi potrjujejo, da je A. A. prebival izven takratne Jugoslavije. A. A. je bil preseljen v nemško državo med 14. in 15. 12. 1941 (nemški fond DUT, fasc. 13317a). V Službenem listu za Ljubljansko pokrajino je v XXI. seznamu oseb, ki so zaprosile za preselitev v Nemčijo na podlagi italijansko-nemškega sporazuma z dne 20. 10. 1941 pod zaporedno številko 68 vpisan A. A. z bivališčem v B. Iz potrdila Občine Gschnaidt, Avstrija, pa izhaja potrdilo o preselitvi A. A., njegove žene in hčerke v to občino dne 12. 9. 1945. Za tožnico je sporen tretji pogoj, to je ugotavljanje obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. A. A. je optiral za nemški Reich in tega ni mogoče ovreči, pri teh osebah se nelojalnost domneva. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93. Organ prve stopnje je tožnico pozval, da predloži nasprotne dokaze in da lahko izpodbija domnevo nelojalnosti, tožnica pa je predložila le izjavo o nelojalnosti za njenega očeta. Tožena stranka navaja, da je imela tožnica možnost dokazovanja lojalnosti, vendar po mnenju organa prve stopnje domneve o nelojalnosti ni izpodbila. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 lahko stranka med postopkom izpodbija domnevo nelojalnosti kot dejansko neutemeljeno, vendar le z navajanjem in dokazovanjem konkretnih okoliščin. V tem postopku pa niti pred organom prve stopnje niti v pritožbi tožnica ne navaja prav nobenih konkretnih okoliščin, ki bi utegnile kazati na to, da bi bila lahko izpodbita domneva nelojalnosti. V zvezi z izjavo tožnice o nelojalnosti njenega očeta, pa tožena stranka navaja, da z njo ne izpodbija domneve o nelojalnosti, saj ni navedla in dokazala takšnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničilo njegovo opcijo za nemški Reich. Nadalje tožena stranka še navaja, da tožnica v pritožbi navaja, da bi moral upravni organ dokazati krivdo. Pri tem tožena stranka pojasnjuje in se pri tem sklicuje na odločbo št. U-I-23/93, da gre za pravno domnevo nelojalnosti, ki je izpodbojna in ne izključuje dokazovanja, vendar pa nosi breme dokazovanja nasprotnega tisti, ki se z njo ne strinja, to je tožnica. Nadalje tožena stranka navaja, da gre za pravno domnevo, kadar se po zakonu brez dokazovanja šteje, da določena dejstva obstojijo ali ne obstojijo na temelju njihove zveze z drugimi dejstvi, katerih obstoj (neobstoj) se dokazuje po splošnih pravilih. Po odločbi Ustavnega sodišča je potrebno določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji razlagati kot domnevo, za katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki je torej dovoljeno dokazovati lojalnost. V tem primeru pa tožnica niti ne zatrjuje kakšnih dejstev oziroma okoliščin, s katerimi bi domnevo nelojalnosti izpodbijala kot dejansko neutemeljeno. Tožnica se ne more opirati le na odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, pač pa bi bila lahko uspešna le, če bi ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki bi izpričevale lojalnost ali pa bi morala dokazati obstoj okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi o nelojalnosti. Če je organ glede tega dejstva ostal v dvomu, mora za podlago svoje odločitve vzeti domnevo nelojalnosti (odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 2886/96 z dne 10. 7. 1997 in Up 299/01 z dne 10. 1. 2002).

Tožnica v tožbi navaja, da odločbo tožene stranke izpodbija zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačnega sklepa o dejanskem stanju. Tožnici je bila v postopku pred organom prve stopnje res dana možnost, da z nasprotnimi dokazi izpodbija zakonsko domnevo, da je bil njen oče A. A. zaradi tega, ker je bil oseba nemške narodnosti, ki je optirala za nemški Reich, nelojalen do slovenskega naroda, vendar kako naj tožnica po tolikih letih to dokaže z navajanjem konkretnih okoliščin. To je zaradi časovne odmaknjenosti popolnoma nemogoče. Tožnica je podala izjavo, vendar ni uspela izpodbiti domneve o nelojalnosti. Tožnica zaradi časovne odmaknjenosti ni v stanju dokazati takšnih konkretnih okoliščin, ki bi izničile opcijo A. A. za nemški Reich in dokazale, da je bil kljub optiranju lojalen, ker so vse priče, ki bi lahko potrdile navedbe v njeni izjavi pokojne, z drugimi dokazi pa tožnica ne razpolaga. Tožničin oče je bil nesporno Kočevski Nemec in oseba nemške narodnosti in se je izselil ter optiral za nemški Reich, vendar je bil k temu v takratnih okoliščinah prisiljen. Tožnica meni, da zaradi same opcije za nemški Reich, za katero so se odločili skoraj vsi Kočevski Nemci, torej so bili vsi nelojalni, kar pa seveda ni res, še ni mogoče šteti tožničinega očeta za nelojalnega sovražnika slovenskega naroda. Z opcijo se niso v ničemer pregrešili proti interesom slovenskega naroda ali proti interesom povojne Jugoslavije. Njegova odločitev, da kot oseba nemške narodnosti ne bo živel pod italijansko okupacijo in da se bo preselil v nemški Reich, je bila v takratnih okoliščinah edina logična in razumljiva. Popolnoma je jasno, da se je v tistih okoliščinah pravilno odločil za optiranje, saj si je s tem verjetno rešil življenje. Nadalje navaja, da sama opcija za nemški Reich ni zadosten dokaz, da bi se lahko utemeljeno sklepalo, da je bil nelojalen. V zvezi z odločbo št. U-I-23/97 pa tožnica navaja, da z njo ni odpravljena kršitev Ustave RS in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker dejansko še vedno dovoljuje domnevo o zgodovinski in kolektivni krivdi oseb nemške narodnosti. Zaradi časovne odmaknjenosti je namreč v praksi nemogoče dokazovati nasprotno. Nadalje navaja, da v civilizirani in urejeni pravni državi velja domneva nedolžnosti ali lojalnosti in nihče ne more biti vnaprej obdolžen nelojalnosti, dokler mu njegovo sovražno ali nelojalno obnašanje ni dokazano. Dokazno breme mora biti vedno na tistemu, ki nekaj zatrjuje. Tožnica meni, da bi moralo Ustavno sodišče odpraviti tudi domnevo o nelojalnosti in da bi moral pristojni upravni organ s konkretnimi dejstvi in okoliščinami dokazati nelojalnost osebe. Tožnica predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da meni da je njena odločba pravilna in zakonita. Zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/90, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju: ZDRS) velja za državljana RS po citiranem zakonu kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, to pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 45/46 in 105/48, v nadaljevanju: ZDrž). Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) je v novem 2. odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Tako morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstev, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil A. A. rojen 7. 1. 1869 v B., kraj A., in je bil na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v takratni Občini A. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je med okupacijo optiral za Nemčijo in je vpisan na seznamu optantov, ki ga hrani Arhiv RS V Službenem listu za Ljubljansko pokrajino je v XI. seznamu oseb, ki so zaprosile za preselitev v Nemčijo na podlagi italijansko-nemškega sporazuma z dne 20. 10. 1941 A. A. vpisan pod zaporedno številko 68. Potrdilo Občinskega urada potrjuje preselitev A. A., njegove žene in hčerke v Občino Gschnaidt z dne 12. 9. 1945. Tožena stranka se je v svoji odločbi opredelila do vseh treh pogojev, ki morajo biti podani, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Tožena stranka se je opredelila tako do pogoja odsotnosti na dan 4. 12. 1948, prav tako do nemške narodnosti in do pogoja nelojalnosti. V zvezi s prvima dvema pogojema, to je v zvezi z odsotnostjo in nemško narodnostjo, tožnica, ko je bila seznanjena z ugotovitvami organa prve stopnje, ni navedla nobenih drugačnih trditev oziroma ni predlagala novih dokazov, v zvezi s tem pa tudi v tožbi ne navaja nobenih konkretnih trditev oziroma ne zatrjuje nasprotnega. V zvezi s tretjim pogojem, to je pogojem nelojalnosti, pa je po stališču sodišča pravilno stališče tožene stranke, da tožnica s svojo izjavo ni izpodbila domneve o nelojalnosti svojega očeta. Tožnica v upravnem postopku pa tudi v tožbi ni ponudila nobenih drugih navedb in dokazov, ki bi izpričali lojalnost, prav tako pa ni dokazala obstoja drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi o nelojalnosti. Tožena stranka je pravilno poudarila, da je na podlagi interpretativne odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 potrebno določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji šteti kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki pa je dovoljeno dokazovati lojalnost. Domneva nelojalnosti je tako izpodbojna in je breme dokazovanja na strani tožnice, to je tistega, ki zatrjuje, da dejstvo (domneva nelojalnosti) ne obstaja. Tožnica je podala izjavo v zvezi z domnevo nelojalnosti njenega očeta in tožena stranka v zvezi s tem zaključuje, da tožnica ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi utegnile kazati na to, da bi bila lahko izpodbita domneva nelojalnosti. Prav tako ni navedla in dokazala takšnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničilo njegovo opcijo za nemški Reich. Tožena stranka je zato pravilno za podlago za svojo odločitev vzela domnevo nelojalnosti, pri tem pa je sledila tudi odločitvam Ustavnega sodišča RS (odločbe št. Up 288/96, Up 299/01 in Up 278/97). V zvezi s tem pa je potrebno poudariti, da so odločbe Ustavnega sodišča RS obvezne (3. odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94). Tožnica v tožbi očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar v zvezi z domnevo nelojalnosti ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilen zaključek tožene stranke. Glede tožbene navedbe, da so že vse priče pokojne, pa se je tožena stranka že opredelila, ko je navedla, da se tožnica ne more opirati le na odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, pač pa bi bila uspešna le, če bi ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki bi izpričevali lojalnost ali pa bi dokazala obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Takšno stališče tožene stranke je pravilno, ker povzema napotila, ki jih je dalo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 278/97. Zato je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da so izpolnjeni vsi trije kumulativni pogoji pri ugotavljanju dejstev, da A. A. ni štel za jugoslovanskega državljana, zato je odločitev tožene stranke pravilna. Tožnica v tožbi graja stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-23/93. Navaja, da je še vedno dovoljena domneva o zgodovinski in kolektivni krivdi oseb nemške narodnosti in da bo zaradi časovne odmaknjenosti v praksi nemogoče dokazovati nasprotno. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi št. U-I-23/93 pod točko 47. obrazložitve navedlo, da "je po presoji tega sodišča nedopustno, če pristojni organi določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ uporabljajo tako, da se nanaša na vse osebe nemške narodnosti, ne da bi pri tem razlikovali na podlagi kriterija, ki ga je določil tedanji zakonodajalec - to je kriterija nelojalnosti in da taka uporaba citirane določbe pomeni diskriminacijo oseb nemške narodnosti v nasprotju s 1. odstavkom 14. člena Ustave RS" in nadalje "glede na zgoraj navedene zgodovinske razloge, ki so temeljili na mednarodno ugotovljeni odgovornosti oseb nemške narodnosti zaradi njihove lojalnosti nacizmu, je zakonodajalec lahko vzpostavil domnevo nelojalnosti, vendar ne neizpodbojno." Tožnica pa v tožbi sama potrjuje, da je imela v postopku pred upravnim organom prve stopnje možnost, da z nasprotnimi dokazi izpodbija domnevo nelojalnosti svojega očeta, v zvezi s tem je predložila svojo izjavo in organ prve stopnje kot tudi tožena stranka sta ta dokaz ocenila in v dvomu vzela domnevo nelojalnosti kot podlago za svojo odločitev.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta tožene stranke pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.