Jedro

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik.

Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo, presumptio iuris et de iure, ki ga ni moč dokazno izpodbijati. Seznanitev strank s sodbami in branje obeh izjav ustreza času do 30 minut, kot je to izračunal pritožnik.

Pravica obdolženca do zagovornika po lastni izbiri, kar je omogočeno tudi pri dodeljevanju zagovornikov po brezplačni pravni pomoči (prvi odstavek 30. člena ZBPP), ni absolutna. Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.

Poziv na izročitev predmetov, dveh plastenk v katerih sta policista zaznala siv prah, za katerega sta (utemeljeno) ocenila, da gre lahko za prepovedano drogo, za katero jima je preiskovalna sodnica odrejala zaseg, se razlikuje od poziva na prostovoljno izročitev predmetov po drugem odstavku 220. člena ZKP. Po vsebini gre namreč za poziv po tretjem odstavku 215. člena ZKP, ki določa, da mora tisti, ki izvaja hišno ali osebno preiskavo na podlagi sodne odredbe, pred začetkom preiskave zahtevati od tistega, na katerega se nanaša odredba o preiskavi, naj prostovoljno izroči predmete, ki se iščejo. Ratio razlikovanja je v tem, da edicijska dolžnost in postopek z zahtevo za izročitev predpostavljata zavezančevo lastno ravnanje, hišna preiskava pa omogoča njegovo pasivnost. Osebe, ki sicer niso zavezane izročiti predmetov, morajo vseeno trpeti zaseg oziroma dejanja, kot so hišna in osebna preiskava. Prostovoljna izročitev predmetov pomeni prostovoljno podajanje izjave, aktivno sodelovanje pri zagotavljanju dokaznega gradiva zoper sebe, kar ščiti privilegij zoper samoobtožbo, zatorej mora biti izročitelj ustrezno poučen o pravici do molka, torej pravici do pasivnosti. Pravica do molka pa se ne razteza na tiste fizične dokaze, ki jih oblastni organi od obdolženca pridobijo neodvisno od njegove volje, t.j. tiste, ki jih pridobijo na podlagi ustrezne odredbe. V primeru neizročitve predmetov bo namreč opravljena hišna ali osebna preiskava, pri kateri je imetnik stanovanja lahko v celoti pasiven (oziroma se mora vzdržati ravnanj, ki bi zakonito preiskavo ovirala). Namen poziva za izročitev predmetov je namreč v tem, da se imetnik stanovanja ali oseba, ki se preiskuje, z izročitvijo predmetov lahko izogne hišni ali osebni preiskavi.

Tako A. Ž. kot B. C. kot domnevnima kršiteljema bi moral biti pred pozivom na izročitev predmetov dan pravni pouk skladno z drugim odstavkom 55. člena ZP-1. Vendar pa podaja pravnega pouka ne iz obrazložitve sodbe, kakor tudi ne iz spisovnega gradiva ni razvidna. Pritožbeno sodišče je tako z gotovostjo prepričano, da pravni pouk nobenemu od njiju ni bil dan oziroma o tem ni bil napravljen zapisnik ali uradni zaznamek, kakor to veleva tretji odstavek 55. člena ZP-1. Pritožbeni senat ugotavlja, da poziv na izročitev predmetov in posledičen zaseg brez predhodne podaje pravnega pouka o kršiteljevih procesnih pravicah predstavlja občuten in nedopusten poseg v njegov privilegij zoper samoobtožbo kot eno izmed temeljnih pravic prekrškovnega postopka. Predmetni zaseg droge je bil tako nezakonit, saj je bil izveden v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom 55. člena ZP-1, četrtim odstavkom 220. člena ZKP v zvezi z deveto alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1 (četrti odstavek 220. člena ZKP določa, da smejo policisti zaseči predmete, omenjene v prvem odstavku tega člena, kadar postopajo po 148. in 164. členu tega zakona ali kadar izvršujejo nalog sodišča, pri čemer četrti odstavek 148. člena ZKP policiji nalaga dolžnost podaje pravnega pouka osebi, za katero obstajajo razlogi za sum) ter 29. členom Ustave Republike Slovenije.

Izrek

I.Pritožbama zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. se ugodi, pritožbama zagovornikov obtoženih C. C. in Č. Č. pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

a./obtožena

A. A., rojen ... v ..., EMŠO ..., državljan R Slovenije, s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu E., Ulica 1, sin ..., živi v izvenzakonski skupnosti s F. F., ..., ni predkaznovan

in

B. B., rojen ... v ..., Črna Gora, EMŠO ..., državljan R Slovenije, s prijavljenim stalnim prebivališčem ..., sin ..., ..., že kaznovan,

se iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprostita

obtožbe, da sta skupaj z H. H., C. C., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P., R. R., S. S., Š. Š., T. T., U. U., V. V. in Z. Z.,

kot člana hudodelske združbe za izvedbo takih dejanj neupravičeno proizvajala, predelovala, prodajala, ponujala naprodaj, zaradi prodaje kupovala, hranila, prenašala ter posredovala pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno dajala v promet rastline in substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge, in sicer heroin, kokain, MDMA- Ecstasy - konoplja rastlina, konoplja ekstrakti in konoplja smola, amfetamin-speed, katerih promet na podlagi 2. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami in po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog, v kateri je kokain uvrščen v II. skupino pod zaporedno št. 53, amfetamin v II. skupino pod zaporedno št. 8, MDMA-Ecstasy v I. skupino pod zaporedno št. 88, heroin v I. skupino pod številko 55 in konoplja rastlina, konoplja ekstrakti in konoplja smola v II. Skupino pod številko 112, ni dovoljen, če je v nasprotju z dovoljenim namenom, opredeljenim v 7. členu Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, kot tudi brez pooblastila imeli v uporabi opremo za katero se ve, da je namenjena za izdelavo prepovedanih drog,

pri čemer so bile njihove vloge v hudodelski združbi razdeljene tako, da so:

-J. J. kot vodja krovne hudodelske združbe koordiniral vse štiri poglavitne kriminalne dejavnosti, ki jih je hudodelska združba pod njegovim vodstvom izvajala, in sicer preprodaja vseh vrst prepovedanih drog (kokain, MDMA- Ecstasy, konoplja rastlina in konoplja smola - hašiš, amfetamin-speed) na območju R Slovenije, R Hrvaške in R Avstrije, organiziranje tihotapljenja kokaina iz Južne Amerike z ladijskimi kontejnerji v Luko Koper, dobavo prepovedane droge heroin in proizvajanje prepovedane droge amfetamin,

-obd. A. A. kot neposredno podrejen J. J. na način, da on sam ni imel fizičnega kontakta s prepovedanimi drogami, organiziral dobavo prepovedanih drog tako, da je usmerjal in glede predaje prepovedanih drog dajal navodila nižje pozicioniranim članom združbe t. j. H. H. in K. K., pri čemer je slednji drogo predajal kurirjem in odjemalcem iz skrivališč do katerih je imel dostop in H. H. zlasti na način, da mu jo je puščal v vozilih,

-obs. L. L. po navodilih J. J. odjemalcem in kurirjem iz skrivališča na Tržaški cesti v Ljubljani predajal prepovedano drogo, med drugim dne 10. 3. 2019 in dne 25. 4. 2019 tudi hrvaškemu državljanu Ž. Ž., prav tako je za J. J. hranil denar za že prodano drogo,

-obs. M. M. odjemalcem in kurirjem iz skrivališč predajal prepovedano drogo, med drugim tudi N. N., ki je prepovedano drogo nato z avtomobilom preko meje prevažal na različna območja v R Hrvaško, kot tudi drugim kurirjem in odjemalcem, ki niso bili končni kupci temveč nadaljnji preprodajalci, prav tako je za predano drogo tudi prevzemal denar za J. J.,

-obs. O. O. po navodilih in potrebah J. J., ki je pridobil predhodne surovine, iz le-teh proizvajal prepovedano drogo amfetamin za hudodelsko združbo namenjen nadaljnji prodaji, prav tako je nudil prostor za skrivališče prepovedane droge hudodelski združbi, imel pa je tudi vlogo kurirja,

-obd. H. H. kot odjemalec – preprodajalec prepovedane droge le-to kupoval od višje pozicioniranih članov t. j. A. A., M. M. in J. J., posredoval pri prodaji prepovedanih drog, sodeloval pa je tudi pri organizaciji transporta kokaina iz Južne Amerike v vlogi, da je iskal osebo za varen raztovor kokaina v pristanišču, se sestajal s tajnim delavci, jih preverjal ter jim po dogovoru, da bodo tajni delavci opravili raztovor v luki, prenašal od nadrejenega člana t. j. J. J. obvestila in navodila,

-obd. C. C. nastopal v vlogi kurirja H. H., vlogo kurirja H. H. pa je imel tudi obd. I. I., pri čemer je I. I. na naslovu bivanja nudil tudi prostore za pakiranje prepovedane droge ter hranil snov za redčenje heroina, kot kurir pod vodstvom J. J. je deloval tudi obs. P. P., ki je nadomestil kurirja N. N., ko je bil prijet in pridržan v R Hrvaški, kot kurir pod vodstvom J. J. pa je deloval tudi obd. B. B., ki je po predaji prepovedane droge za J. J. sprejemal denar kot plačilo za izvršeno predajo oz. prodajo,

-obs. R. R. kot dobavitelj heroina ter sredstev za redčenje heroina hudodelski združbi J. J., v vlogi kurirja za R. R. pa je nastopal tudi obs. S. S.,

-obs. Š. Š. izdeloval prepovedane droge za hudodelsko združbo, jih hranil in prenašal,

-obs. U. U. kot član hudodelske združbe, pri čemer je z ostalimi člani komuniciral preko kriptiranega telefona, imel dostop do skladišč prepovedane droge in prepovedane droge po navodilih vodje J. J. tudi hranil in pripravljal za prodajo,

-obs. T. T. deloval v vlogi kurirja, in sicer je po navodilih J. J. skrbel za prevoz in dostavo prepovedanih drog, kot tudi za hrambo, prav tako je za vodjo hudodelske združbe ob dostavi skrbel za prevzem denarja – plačil prepovedane droge,

-obs. V. V. sodeloval pri organizaciji transporta kokaina v Luko Koper ter od zgoraj navedenih članov združbe z namenom nadaljnje prodaje kupoval prepovedane droge in jih tudi prodajal naprej posameznim odjemalcem, pri čemer pa je zaradi zasledovanja interesa hudodelske združbe in lastnega interesa po zaslužku organiziral tudi lastno mrežo prekupčevalcev, kot je v nadaljevanju opisano pod tč. B),

-obd. Z. Z. pa je članom združbe naklepoma pomagal pri izvrševanju kaznivih dejanj, in sicer je bila njegova vloga v dobavi sredstev za izvrševanje kaznivih dejanj, in sicer prirejenih sredstev za nemoteno komunikacijo med člani hudodelske združbe pri izvrševanju kaznivega dejanja - kriptiranih telefonov, ki niso v prosti prodaji;

in sta tako v okviru hudodelske združbe:

A. A. skupaj z H. H. in K. K. dne 20. 5. 2019 na območju Ljubljane prodajal, posredoval pri prodaji in z namenom prodaje prenašal, hranili prepovedano drogo – kokain, amfetamin in MDMA, in sicer se je A. A. v vlogi posrednika z H. H. dogovoril za nakup oz. Prodajo 9,95 grama kokaina, 291,31 grama amfetamina in 150 tablet Ecstasy (MDMA) ter naročilo za dobavo in dostavo predal K. K., je K. K. v vlogi kurirja na točno neugotovljeni lokaciji, najverjetneje na naslovu Domžale, odtehtal 9,95 grama kokaina, 291,31 grama amfetamina in naštel 150 tablet Ecstasy (MDMA), nato pa na naslov Cesta 2, E. v odklenjeno vozilo H. H. po navodilih A. A. dostavil 9,95 grama kokaina, 291,31 grama amfetamina in 150 tablet Ecstasy (MDMA) ter H. H. v vlogi posrednika tajnemu delavcu predhodno večkrat v odkup ponudil raznovrstne prepovedane droge, se s tajnim delavcem dogovoril za nakup oz. prodajo 9,95 grama kokaina, 291,31 grama amfetamina in 150 tablet Ecstasy (MDMA), A. A. predal naročilo za dobavo zgoraj navedene droge, nato na naslovu Cesta 2, E., od K. K. prevzel navedeno drogo na način, da je pustil odklenjeno svoje vozilo v katero mu je K. K. dostavil drogo, katero je za tem dne 20. 5. 2019 predal tajnemu delavcu, in sicer v količini 9,95 grama kokaina, 291,31 grama amfetamina in 150 tablet Ecstasy (MDMA) ter od njega prevzel 1.250,00 evrov kot plačilo za vso dobavljeno prepovedano drogo,

B. B. skupaj z J. J. dne 2. 11. 2019 prodajala in z namenom prodaje prenašala točno neugotovljeno vrsto prepovedane droge v vrednosti 87.350,00 evrov, pri tem pa se je J. J. v vlogi vodje združbe točno neugotovljeno kdaj z neidentificiranimi člani združbe z vzdevki »V1«, »V2« in »V3« dogovoril za nakup oz. prodajo neugotovljene prepovedane droge v vrednosti 87.350,00 evrov ter B. B. dal navodila za prevoz navedene prepovedane droge, B. B. pa kot kurir po navodilih J. J. na točno neugotovljenem kraju v R Nemčiji dostavil neugotovljeno količino in vrsto prepovedane droge v protivrednosti 87.350,00 evrov, jo predal odjemalcem »V1«, »V2« in »V3« in od njih kot plačilo za prepovedano drogo prejel 87.350,00 evrov gotovine, ki bi jih moral kot plačilo za drogo dostaviti J. J., a mu je bil denar, ki je bil zavit v folijo in razdeljen v tri pakete z napisi »V1«, »V2« in »V3« in skrit v predalu za rezervna kolesa, ob zaustavitvi s strani policistov v R Nemčiji zasežen.

s čimer naj bi obtožena A. A. in B. B. storila vsak eno kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika-1.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obtoženih A. A. in B. B. ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun.

b./v odločbi o odvzemu premoženjske koristi obtoženemu C. C. tako, da se mu ne naloži v plačilo znesek 2.333,33 EUR.

c./iz odločbe o krivdi izpustita točki I/B/13 in I/B/14 ter v odločbi o kazni za obtoženega Č. Č. tako, da se obtoženemu Č. Č. izrečena zaporna kazen zniža na 7 (sedem) let zapora ter se zniža število dnevnih zneskov na 353, kar ob nespremenjenem dnevnem znesku v višini 25,00 EUR znaša 8.825,00 EUR stranske denarne kazni.

II.V preostalem delu se pritožbi zagovornice obtoženega C. C. in zagovornika Č. Č. ter v celoti pritožbe zagovornikov obtoženih H. H., I. I., Z. Z., A. B. in vrhovne državne tožilke zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Obtožene H. H., I. I., Z. Z. in A. B. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani, pod točko I izreka, obtožene A. A., H. H., C. C., B. B., I. I., Č. Č. in A. B. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, Z. Z. pa za krivega pomoči h kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 in jim po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 izreklo zaporne kazni ter na podlagi drugega odstavka 45. čl. KZ-1 in 47. čl. KZ-1 stranske denarne kazni:

-A. A., upoštevaje določila 50. in 51. člena KZ-1, kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov, pri čemer znaša dnevni znesek 25,00 EUR, to je 5.000,00 EUR;

-H. H. kazen sedem let in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 400 dnevnih zneskov, pri čemer znaša dnevni znesek 25,00 EUR, to je 10.000,00 EUR;

-C. C., upoštevaje določila 50. in 51. člena KZ-1, kazen dve leti in deset mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov, pri čemer znaša dnevni znesek 25,00 EUR, to je 5.000,00 EUR;

-B. B. kazen tri leta in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 280 dnevnih zneskov, pri čemer znaša dnevni znesek 25,00 EUR, to je 7.000,00 EUR;

-I. I., upoštevaje določila 50. in 51. člena KZ-1, kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov, pri čemer znaša dnevni znesek 25,00 EUR, to je 5.000,00 EUR;

-Z. Z., upoštevaje določila 50. in 51. člena KZ-1, kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki se bo na podlagi četrtega odstavka 86. čl. KZ-1 ter upoštevaje trinajsti odstavek 86. čl. KZ-1, izvršila tako, da bo obtoženi med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu ter stransko denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov, pri čemer znaša dnevni znesek 25,00 EUR, to je 2.000,00 EUR;

-Č. Č. kazen sedem let in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 400 dnevnih zneskov, pri čemer znaša dnevni znesek 25,00 EUR, to je 10.000,00 EUR;

-A. B., upoštevaje določila 50. in 51. člena KZ-1, kazen tri leta in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 240 dnevnih zneskov, pri čemer znaša dnevni znesek 25,00 EUR, to je 6.000,00 EUR;

Prvostopenjsko sodišče je odločilo še, da so obtoženi izrečene denarne kazni dolžni plačati v roku treh mesecev in za primer, da se denarna kazen ne bo dala niti prisilno iztirjati, določilo, da bo izvršena tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi.

2.Na podlagi prvega odstavka 56. čl. KZ-1 je prvostopenjsko sodišče obtožencem v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja, pripora oz. hišnega pripora in sicer:

-obtoženemu A. A. od 05.10 ure dne 28. 1. 2020 do 18.05 ure dne 5. 7. 2022;

-obtoženemu H. H. od 05.20 ure dne 28. 1. 2020 dalje;

-obtoženemu Č. Č. od 07.05 ure dne 28. 1. 2020 dalje in

-obtoženemu B. B. od 19.20 ure dne 29. 9. 2021 do 12.37 ure dne 5. 10. 2021.

3.Na podlagi prvega odstavka 75. čl. KZ-1 je prvostopenjsko sodišče obtožencem odvzelo premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivimi dejanji in obtožencem v gotovini tudi zasežena:

-obtoženemu A. A. 625,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/A/2;

-obtoženemu B. B. 4.505,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/A/5 in

-obtoženemu Č. Č. 2.000,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/B/5.

4.Na podlagi drugega odstavka 75. čl. KZ-1 je sodišče obtožencem v plačilo naložilo zneske, ki ustrezajo s kaznivimi dejanji pridobljeni premoženjski koristi:

-obtoženemu B. B. znesek v višini 39.170,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/A/5;

-obtoženemu H. H. znesek v višini 625,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/A/2;

-obtoženima H. H. in C. C. vsakemu znesek v višini 2.333,33 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/A/7;

-obtoženemu Č. Č. skupaj znesek 21.860,00 EUR (240,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/B/2, 400,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/B/3, 1.000,00 EUR, kar je 3.000,00 EUR zmanjšanih za odvzeto zaseženo gotovino v višini 2.000,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/B/5, 4.500,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/B/6, 3.000,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/B/7, 7.500,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/B/8, 3.750,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/B/10, 1.400,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/B/12 in 70,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/B/15 in

-obtoženemu A. B. 3.750,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod toč. I/B/10.

5.Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je sodišče obtoženemu A. B. odvzelo 2,721 kg prepovedane droge konoplja rastlina in 4.990 ml prepovedane droge konoplja - produkti iz konoplje.

6.Na podlagi 73. člena KZ-1 je sodišče obtožencem izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov:

-obtoženemu A. A.: srebrna folija v kateri je brizga z nn temno snovjo;

-obtoženemu A. B.: vtičnica s časovnim vklopom, merilec temperature in vlage, sijalka znamke Osram 600W, filter zraka Systemair, pretvornik elektrike in mobilni telefon Iphone IMEI ...;

-obtoženemu I. I.: 1,52 g heroina in precizna elektronska tehtnica znamke Triton T2;

-W. N.: 1,15 g konoplje rastline;

-obtoženemu Č. Č.: mobilni telefon Nokia IMEI ... in Samsung IMEI ...;

-obtoženemu Z. Z. cigaretni zvitek z nn posušeno snovjo;

-A. C. steklen kozarec z vsebino neznanih rastlinskih delcev zeleno-rjave barve, škatlico prozorne barve z vsebino neznanih rastlinskih delcev zeleno-rjave barve, škatlo z 48 naboji z napisom 9X9 S&B ter škatlo s 50 naboji 9X9 S&B;

7.Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženim A. A., C. C., B. B., I. I., Z. Z. in A. B. naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke njihovih zagovornikov postavljenih po uradni dolžnosti, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtožena H. H. in Č. Č. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov postavljenih po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

8.Pod točko II izreka je sodišče na podlagi 358. člena ZKP izreklo oprostilno sodbo obtoženim A. Č. (pod točko I/1), W. N. (pod toč I/2, 3 in 4), A. D. (pod toč I/5), A. C. (pod toč. I/6) in A. E. (pod toč II/1). Po prvem odstavku odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da v oprostilnem delu sodbe stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

9.Zoper sodbo so se pritožili:

-Zagovornik obtoženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah, odvzema premoženjske koristi in stroškov kazenskega postopka. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na A. A. spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe ter izreče, da stroški kazenskega postopka, vključno s pritožbenimi stroški, bremenijo proračun, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obtoženega A. A., v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj odredi, da se ponovljeno sojenje opravi pred popolnoma spremenjenim senatom.

-Zagovorniki obtoženega H. H. iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, s predlogom Višjemu sodišču v Ljubljani, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje in obtoženega oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjen senat.

-Zagovornica obtoženega C. C. iz vseh pritožbenih razlogov, "zlasti pa" zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1., 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3., 8., 9. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev pravic iz 27., 29., 37. in 38. člena Ustave RS, vse v zvezi s kršitvijo jamstva iz 6. člena EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovljeno sojenje, še podrejeno pa spremembo sodbe tako, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo, ne izreče odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi, stranske denarne kazni in ga oprosti stroškov postopka.

-Zagovornik obtoženega B. B. iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev, ali pa spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da obtoženega oprosti.

-Obtoženi B. B. iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev, ali pa spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da obtoženega oprosti.

-Zagovornica obtoženega I. I. iz vseh pritožbenih razlogov iz prve do četrte točke prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega I. I. oprosti obtožbe, razveljavi odločitev o izrečeni kazenski sankciji, stranski kazni in stroških ter odloči, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču in odloči, da so pritožbeni stroški nadaljni stroški postopka.

-Zagovornik obtoženega Z. Z. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter obtoženega zaradi dvomov in odsotnosti znakov očitanih kaznivih dejanj po prvem odstavku 173. člena KZ-1 (mišljeno verjetno po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1, česar je bil obsojen), oprosti obtožbe, pri čemer stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, podrejeno pa predlaga, da se napadeno sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje. Še podrejeno pa zagovornik predlaga znižanje izrečene kazni in oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka.

-Zagovornik obtoženega Č. Č. iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravic iz 22., 23. in 29. člena Ustave RS in kršitev jamstev iz 6. člena EKČP. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi ter ob izpolnjenih zakonsko določenih pogojih izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na pritožnika spremeni tako, da ga oprosti očitanih mu kaznivih dejanj, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču pred drugim senatom.

-Zagovornica obtoženega A. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 370/I točka 1 v zvezi s členom 371/I točke 1, 8 in 11 ZKP ter 371/II ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po členu 370/I točka 2 v zvezi s členom 372/I točka 1 ZKP, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po členu 370/I točka 3 ZKP in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, stroških kazenskega postopka, premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi v tisku, po radiu ali po televiziji po členu 370/I točka 4 ZKP. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

-Obtoženi A. B. iz vseh pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 370. člena ZKP in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter zgolj podrejeno zaradi odločbe o kazenskih sankcijah po 4. točki 1. odstavka 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 374. člena ZKP, s predlogom da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in na osnovi 1. odstavka 394. člena ZKP obtoženega oprosti obtožbe, zgolj podrejeno pa na osnovi 1. odstavka 388. člena izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

-Vrhovna državna tožilka T. G. iz Specializiranega državnega tožilstva zoper oprostilni del sodbe glede obtoženega A. Č. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s členom 373 ZKP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper obsodilni del sodbe glede obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s členom 373 ZKP zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s členom 374 ZKP zaradi odločbe o kazenski sankciji in zoper obsodilni del sodbe glede obtoženih H. H., Č. Č., C. C., I. I., B. B., A. B. in Z. Z. iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s členom 374 ZKP zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Pritožba državne tožilke je bila vročena vsem obtoženim in njihovim zagovornikom. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obtoženih A. A., H. H., Z. Z., C. C., Č. Č., A. B. in A. Č. ter obtoženi A. B., ki vsi so pritožbenemu sodišču predlagali zavrnitev pritožbe.

Pritožbe zagovornika obtoženega A. A., obtoženega B. B. in njegovega zagovornika so utemeljene, pritožbe zagovornikov obtoženih C. C. in Č. Č. so delno utemeljene, pritožbe zagovornikov obtoženih H. H., I. I., Z. Z., A. B. in vrhovne državne tožilke pa v celoti neutemeljene.

Javna seja

Sodišče druge stopnje je na zahtevo zagovornikov obtoženih A. A., H. H. in Č. Č. o seji in sestavi senata obvestilo vse obtožene in njihove zagovornike ter pritožbeni oddelek SDT. Pritožbene seje se niso udeležili obtoženi A. B., C. C. in B. B. ter zagovornik obtoženega Č. Č., odvetnik B. G., ker pa so bili vsi o seji v redu obveščeni, so bili pogoji za opravo seje izpolnjeni (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Na podlagi obvestila ZPKZ ... z 18. 9. 2024 o nemožnosti privedbe obtoženih H. H. in Č. Č., je sodišče s sklepom z dne 19. 9. 2024 odločilo, da se pritožbena seja opravi preko videokonference, pri čemer je bil sklep posredovan strankam.

O izhodiščih za presojo

Pritožbeno sodišče je pri svoji presoji v predmetni zadevi izhajalo iz skladne ustavnosodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča glede odgovorov na pritožbene navedbe, ki v zadevi niso bile relevantne, ki so bile neobrazložene in pavšalne in tiste, na katere je tudi naslovno sodišče že odgovarjalo tekom predmetnega postopka na prvi stopnji oziroma se je v presoji v celoti pridružilo argumentom in ugotovitvam prvostopenjskega sodišča.

Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.1 Z navedbami strank se mora seznaniti, proučiti mora njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeliti.2 Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče.3 Po ustavnosodni presoji4 in po presoji Vrhovnega sodišča5 je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in do njih zavzeti stališče. Obveznost sodišča, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, primarno izhaja že iz 22. člena Ustave. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe pa je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Z obrazloženo sodno odločbo je torej sodišče dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene.6

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A. in pritožbi državne tožilke pod točko 2 pritožbe

Državna tožilka je obtoženemu A. A. očitala štiri izvršitvena dejanja kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki naj bi jih storil kot član hudodelske združbe:

-sodelovanje v organizaciji prevoza kokaina iz Južne Amerike v Luko Koper od meseca junija 2019 dalje,

-posredovanje pri prodaji prepovedane droge tajnemu delavcu 20. 5. 2019,

-posredovanje glede dobave vzorca heroina tajnemu delavcu 14. 6. 2019 tako, da je izročil svoj kripto telefon H. H., da bi ta varno komuniciral z M. M. in

-posredovanje pri naročilu 565,65 gramov heroina 17. 7. 2019, ko naj bi od H. H. prejel naročilo za dobavo ter K. K. dal navodila za dostavo heroina v odklenjeno vozila H. H.

Prvostopenjsko sodišče je obtoženega spoznalo za krivega storitve enega kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, pri tem pa izpustilo obtoženemu očitana izvršitvena ravnanja glede prevoza kokaina v Luko Koper in posredovanj 14. 6. 2019 in 17. 7. 2019. Od obtožbnega očitka je tako ostalo zgolj posredovanje 20. 5. 2019, očitek delovanja obtoženega v hudodelski združbi pa je ostal nespremenjen.

Pritožbeno sodišče najprej zavrača pritožbo državne tožilke v zvezi z izpuščenima izvršitvenima ravnanjema glede prevoza kokaina v Luko Koper in posredovanja 14. 6. 2019 (glede izpusta izvršitvenega ravnanja 17. 7. 2019 ni vložila pritožbe). Pri tem je najprej ugotoviti, da pritožnica po vsebini izhaja iz dveh trditev, okoliščin, ki sta upoštevajoč zbrane dokaze v predmetni zadevi, spremenljivki:

-da je posamezen kripto telefon vedno v posesti in rabi ene osebe iz česar napačno izpelje dokazno oceno obtoženemu A. A. očitanih ravnanj, ki po vsebini tako ostajajo zgolj trditev (očitek), ki ni z ničemer dokazno podprta;

-da nekritično in selektivno uporablja vzdevke oziroma poimenovanja v strukturi kriminalne združbe in jih brez kritične presoje in tudi brez dokazov gradi v očitke o položaju A. A. v predmetni hudodelski združbi.

Iz zbranih podatkov v spisu izhaja, nenazadnje je z obtožbo A. A. to očitala tudi tožilka glede izvršitvenega ravnanja 14. 6. 2019, ko naj bi izročil svoj kripto telefon H. H., da bi ta varno komuniciral z M. M., da ni moč z gotovostjo oziroma vsaj prepričljivo posameznega kripto telefona izključujoče navezovati na določenega storilca. Kriptiranih telefonov je bilo več, obtoženi in neznane osebe pa so si jih med seboj očitno tudi izmenjevali. Pritožbeno sodišče zato poudarja, da se posesti posameznega kripto telefona daje tudi prevelik pomen, posebno takrat, kadar za očitke posameznemu storilcu ni nobenih trdnih oziroma prepričljivih dokazov, kar je moč brez vsakega dvoma ugotoviti glede obtoženega A. A.

Na podlagi izpovedi zaslišanih tajnih delavcev in listinskih dokazov v spisu je moč ugotoviti, da je policija pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU) zoper obtoženega H. H. zaznala telefon in telefonsko komunikacijo z osebo z vzdevkom, avatarjem7 V4, za katerega so v nadaljevanju ocenili, da je H. H. nadrejen, v razmerju do J. J., vodji združbe pa podrejen, skratka, da je v hudodelski združbi, ki so jo spremljali, visoko pozicioniran. Kripto telefon V4 so zaznali tako fizično, 14. 6. 2019 in 15. 9. 2019, ko ga je imel pri sebi in ga je uporabljal H. H. sam, za komunikacijo v zvezi z dobavo drog na srečanjih s tajnim delavcem, H. H. pa je s svojim kripto telefonom tudi komuniciral s V4 5. 7. 2019 na Dunaju. Navedeno potrjuje zgornjo ugotovitev o fluidni pripisljivosti kripto telefonov določeni osebi. Ni dvoma, da je obstajal telefon V4, da pa so si ga različni uporabniki očitno izmenjavali tako, da ga ni moč v očitkih pripisovati obtoženemu A. A., tako kot to ponuja tožilka, t.j. da je osebno z uporabo telefona V4 hierarhično podrejenim članom hudodelske združbe prenašal navodila vodje združbe J. J. Glede takega očitka v zvezi z izvršitvenim ravnanjem organiziranja prevoza kokaina iz Južne Amerike, razen aktivnosti telefona V4, ni nobenega drugega dokaza. Zoper obtoženega A. A. se ni izvajal noben PPU, niti ga pri izvajanju PPU zoper druge storilce, pred 20. 5. 2019, niso zaznali.

Obtoženega A. A. z imenom in priimkom nihče od članov združbe ni omenil, nasprotno je H. H. in več prič skladno izpovedalo, da je imel vzdevek V4 v vsakdanjem življenju H. H. in pritožbeno sodišče ne vidi nekega pravega razloga, da temu ne bi bilo moč verjeti. Pri tem pa predvsem ni videti nobenega prepričljivega razloga, niti kot pravi tožilka "smiselno", da bi A. A. v kripto telefonu prevzel vzdevek sebi hierarhično podrejene osebe. Za navedeno ni nobenega dokaza, nasprotno je ugotoviti, da vzdevkov vpletenih telefonov ni mogoče smiselno povezovati z neko hierarhijo hudodelske združbe. Kot izhaja iz mnenja izvedenca, ki ga izpodbijana sodba povzema, je vodja hudodelske združbe J. J. uporabljal vzdevke XY1, XYZ, XY novi, SPRAY, ki mu pripada profilna fotografija trgovine P. XYZ, večinoma izpeljanke iz črk XYZ, slednje črke predstavljajo trgovino P., ki se ukvarja s prodajo oblačil blagovnih znamk višjega cenovnega razreda in ne vzdevka svojega domnevno podrejenega člana A. A., kar bi sledilo razlogovanju tožilke.

Tudi poimenovanja "šef”, "gazda” in "kapo” o zatrjevani hudodelski vlogi A. A. ne povedo ničesar. Navedene izraze povzema tožilka in pri tem prezre, da jih niti H. H. ni skladno uporabljal. Tako je za šefa imenoval J. J., ko je 26. 9. 2018 na srečanju s TD-jem slednjemu v telefon dodal kontakt šefa z vzdevkom XY novi, torej šefa J. J. Kot izhaja iz izpovedi TD5 je "gazda” preko H. H. iskal osebo, ki bi kokain prenesel iz kontejnerja. Če je bil A. A. tisti, ki je iskal osebe za varen raztovor, kot je to očitala tožila, je bil v tem primeru "gazda”, v istem delovanju pa tudi "šef”. Še manj prepričljivo na vlogo A. A. kaže navodilo H. H., da ne sme preskočiti vmesnega člena, t.j. A. A., čeprav je H. H. komuniciral z vodjo združbe tudi brez posrednika. Iz zbranih dokazov, predvsem pregledov telefona J. J. pa ne izhaja, da bi ta imel z A. A. kadarkoli, kakršenkoli kontakt. Iz komunikacije je nadalje razbrati, da je npr. "šef” lahko tako J. J., kot A. A., J. J. pa je lahko tudi gazda, zato hierahičnosti združbe ni moč prepričljivo utemeljevati s temi izrazi. Iz komunikacije tako ni moč s potrebno gotovostjo sklepati o vlogi A. A. v hudodelski združbi.

21.Sum zoper obtoženega A. A. ("identifikacija") se je policiji vzpostavil 20. 5. 2019 pri izvajanju PPU zoper obtoženega H. H., ko naj bi slednji tajnemu delavcu rekel, da mora osebno "iti gor" po drogo, ker s seboj nima kriptiranega (Sky) telefona. Obtoženi H. H. tako ni rekel, da gre po telefon, temveč po drogo. Vrzeli v tej odpravi po drogo 20. 5. 2019 bodo obrazložene kasneje, na tem mestu pa je ugotoviti, da bi bilo iz navedenega bolj logično sklepati, da bi šel H. H. k A. A. po drogo in ne telefonirat, da bi v nadaljevanju nekdo drug uredil posel z drogo. Verjeti je, da je bilo v okviru izvajanja PPU pomembno izslediti V4, nek manjkajoči del v organigramu spremljane hudodelske združbe, vendar ne za vsako ceno, kar se je očitno zgodilo zgolj na podlagi dinamike stikov med A. A. in H. H., pripisovanju pomena posameznim življenjsko običajnim stikom, npr. pisanje na list papirja na okenski polici in prenašanje tega lista v roki v nadaljevanju. Zdi se, da so ob zaznavi A. A. manjkajočo V4 enostavno pripisali A. A., kar bi glede na sume, ki so se jim tako izpostavili lahko utemeljilo predlaganje PPU-jev zoper A. A., pa se to ni zgodilo. Da je A. A. ostal velika uganka, da ga na hudodelsko združbo ne veže noben konkreten dokaz, tako ni moč pripisati njegovi visoki poziciji v hudodelski združbi, kot je to zatrjevala tožilka in kar je nenazadnje glede očitka izvršitvenega ravnanja 14. 6. 2019 ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, pomanjkanje konkretnih dokazov lahko utemeljuje zgolj in samo oprostilno sodbo. Dodati je, da A. A. niti prvostopenjsko sodišče ne šteje zares za osrednjo osebo hudodelske združbe, saj po tistem, ko uvodoma (str. 140 izpodbijane sodbe) kot osrednje osebe izpostavi J. J., V. V. in Č. Č., v nadaljevanju (str.151) zgolj na podlagi enkratnega in povsem neprepričljivo dokazno utemeljenega dogodka (20. 5. 2019) ugotavlja njegovo izredno aktivno delovanje in dajanje navodil nižje pozicioniranim v združbi, predvsem Č. Č., čeprav o tem ni bil izveden noben dokaz, po vsebini gre zgolj za prepis tožilskih očitkov.

22.Obtoženega A. A. je policija identificirala 20. 5. 2019 pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU) zoper obtoženega H. H. in mu glede na ravnanja H. H. v zvezi s prodajo prepovedane droge tajnemu delavcu pripisala članstvo v takrat aktivno spremljani hudodelski združbi. Slednje se nanaša na ugotovitve, da je H. H. neposredno po prejetem naročilu za dobavo prepovedane droge tajnemu delavcu, odšel na naslov Ulica 1 v E., kjer A. A. s svojo družino živi in da se je v času izvajanja PPU srečal zgolj in samo z A. A. in z nikomer drugim. Navedene ugotovitve so v nasprotju z izsledki PPU tega dne. H. H. je po tistem, ko je TD5 povedal, da gre gor po robo (drogo), ker s seboj nima sky telefona, res odšel na naslov A. A. bivanja, pri čemer z ničemer ni izkazano, da bi se tam sestal z A. A., zgolj to, da je vstopil v hišo, na kar pravilno opozarja zagovornik. Slednje tako samo po sebi ne dokazuje, niti da je šel k A. A. po drogo, niti po telefon. Ko se je slabe pol ure zatem vrnil v lokal Bar F. je TD5 povedal, da za dostavo drogo potrebuje malo več časa, ker vsa roba ni na isti lokaciji. Kaj točno je bila vsebina tega kratkega obiska v A. A. hiši, ob odsotnosti drugih dokazov, ne utemeljuje zaključka o tem, da bi A. A. posredoval med H. H. in K. K. glede priprave droge. Tako K. K., kot H. H. sta povedala, da A. A. z dostavo droge tistega dne ni imel ničesar. Dejstvo je tudi da H. H. ob vrnitvi z domnevnega obiska pri A. A. s seboj ni imel droge in da se je v nadaljevanju tajnega opazovanja in pred dostavo droge TD5 srečal z zvezo-1, zvezo-2 in zvezo-4 (K. K.), bil na naslovu Cesta 2, E., kamor se je K. K. pripeljal v osebnem vozilu J. J., kar vse izpodbija prvostopenjske ugotovitve. Enako, kot je prvostopenjsko sodišče ugotovilo pri izvršitvenem ravnanju 14. 6. 2019, tudi pri izvršitvenem ravnanju 20. 5. 2019 zgolj na podlagi srečanja A. A. s H. H. ni moč z gotovostjo zaključevati o posredovanju A. A. pri dobavi droge TD5.

23.V tem delu pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbo državne tožilke na izpuščeno izvršitveno ravnanje 14. 6. 2019. Tega dne naj bi H. H. od A. A. prejel kriptiran telefon z namenom varne komunikacije s M. M. Tak očitek pa ne podpira noben dokaz. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, se je H. H. v spremljanem času sestal tudi z Z. Z., ki je imel, na ravni gotovosti vsaj enkrat, opravka s kriptiranimi telefoni hudodelske združbe. Neposrednega izročanja kriptiranega telefona H. H. tajni delavci niso zaznali, kar pa je bistveno, je dejstvo, da zgolj izjava H. H., da zamuja, ker je moral po kriptiran telefon, samo po sebi, ob odsotnosti ustreznih dokazov, ne pomeni, da ga je prejel od A. A. Tega ne dokazuje niti dejstvo, da je TD5 tega dne govoril o šefu v zvezi s transportom kokaina v luko Koper, ker tako poimenovanje, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ne pomeni, da je A. A. šef. Dejstvo, da je imel H. H. na sestanku s TD5 ob 18.43 telefon V4 utrjuje zgolj zgornjo ugotovitev, da je ta telefon obstajal in da so ga tajni delavci največkrat zaznali pri H. H. samem, kar bi bolj kazalo, da je bil telefon njegov. Kot je na koncu pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče pa obstoji tudi možnost, da je imel H. H. telefon V4 tisti dan ves čas pri sebi, da ga torej ni od nikogar dobil.

24.Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženega A. A. v celoti oprostilo obtožbe, kot izhaja iz izreka te sodbe. Glede na odločitev na ostale pritožbene navedbe zagovornika pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.

K pritožbi zagovornikov obtoženega H. H. in pritožbi državne tožilke glede izrečene kazenske sankcije

25.Po mnenju pritožnikov je bil sodeči senat, ki je odločal o vrsti procesnih vprašanj v tej kazenski zadevi, nepravilno sestavljen, saj je poleg petčlanskega senata (predsednik senata, sosodnica in trije sodniki porotniki) sodelovala še nadomestna porotnica, iz zapisnikov o narokih glavne obravnave namreč ni razvidno, da bi naj nadomestna porotnica ne bi bila prisotna pri posvetovanju in glasovanju sodečega senata, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

26.Po pregledu spisa, zapisnikov glavnih obravnav in posvetovalnih zapisnikov z narokov glavnih obravnav, ki jih pritožba izpodbija, pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje:

-Glavna obravnava v zadevi se je začela s senatom pod predsedstvom sodnika Srečka Škerbca, sosodnice Katje Kmetič in sodnikov porotnikov Zorke Kovač, B. K. in Emila Lukančiča Morija. V skladu z 290. členom ZKP je predsednik sodišča ugodil zahtevi predsednika senata in kot nadomestno porotnico imenoval Majo Mlinar, ki je kot nadomestna porotnica prisostvovala glavni obravnavi vse do izločitve sodnika porotnika B. K., ki je bil s sklepom Su 385/2022 z 13. 5. 2022 izločen, nadomestila pa ga je do tedaj nadomestna porotnica Maja Mlinar.

-Glede vseh posvetovanj senata, ki jih problematizira zagovornik, je pritožbeno sodišče, na podlagi četrtega odstavka 86. člena ZKP, s pregledom zapisnikov ugotovilo, da so zapisniki glede navzočnosti in glasovanja identični, torej brez izjeme so kot prisotni navedeni člani senata, nadomestna porotnica in zapisnikarica, podpisov (ki so povsem enaki oziroma se na pogled med posameznimi zapisniki ne razlikujejo) pa je vedno samo pet, kar pomeni, da je o posameznem sklepu glasoval petčlanski senat in ne morebiti tudi nadomestna porotnica. Senat se je zato posvetoval in glasoval v pravilni sestavi.

27.Pritožnik pravilno izpostavlja, da je bila nadomestna sodnica Maja Mlinar prisotna pri posvetovanjih senata, kar pa neutemeljeno enači z odločanjem oziroma glasovanjem. Zgolj na podlagi okoliščine, da je bila nadomestna sodnica porotnica navzoča pri posvetovanju senata, ni mogoče utemeljeno trditi, da so bile odločitve o procesnih vprašanjih sprejete v nepravilni sestavi oziroma da je nadomestna sodnica porotnica predstavljala "nezakoniti šesti glas" pri odločanju senata. Okoliščina, da je bila nadomestna porotnica Maja Mlinar med posvetovanjem v istem prostoru kot sodeči senat, sama po sebi ne pomeni, da je sodelovala pri odločanju. Nikakršne podlage v obravnavni zadevi ni za zaključek, da je (navzoča) nadomestna sodnica porotnica kakorkoli sodelovala ali posredno vplivala na odločanje senata. V prvostopenjski sodbi je to izrecno obrazloženo (točka 7 na 79. strani), t.j. da je bila nadomestna sodnica porotnica ves čas navzoča na glavni obravnavi, ni pa sodelovala pri sprejetih odločitvah. Zapisniki o glavni obravnavi v času, ko je bila Maja Mlinar še nadomestna porotnica ne dajejo podlage za drugačen zaključek, saj iz njih ni razvidno, da bi bila nadomestna sodnica porotnica v postopku kakorkoli aktivna, nenazadnje pa je njena vloga nadomestne sodnice porotnice na teh zapisnikih izrecno označena. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni utemeljen.

28.Navzočnost nadomestnega sodnika porotnika pri posvetovanju in glasovanju senata predstavlja kršitev prvega odstavka 115. člena ZKP, to je tajnosti glasovanja. V skladu s to določb smejo biti v prostoru, v katerem je posvetovanje in glasovanje, le člani senata in zapisnikar, zato se mora nadomestni sodnik porotnik med glavno obravnavo (na kateri mora biti navzoč) odstraniti iz dvorane, kjer se senat posvetuje in glasuje. Če postane kateri izmed članov senata (razen predsednika senata) zadržan, se glasovanje in posvetovanje znova začne, tokrat z nadomestnim sodnikom oziroma sodnikom porotnikom.8 Vendar pa kršitev prvega odstavka 115. člena ZKP v obravnavni zadevi (glede na obrazložitev zgoraj), ni vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vzročne zveze med ugotovljeno kršitvijo in (ne)zakonitostjo sodbe pritožnik tudi sicer ni obrazložil, kar bi bil pri uveljavljanju kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP dolžan storiti.

29.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik.

30.Pritožbena izvajanja v tem delu (strani 9 do 13 pritožbe) se nanašajo na dve skupini dokazov, t.j. listinske dokaze in zapisnike o izpovedih prič iz preiskave in z glavne obravnave. Glede listinskih dokazov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predsednik senata, na podlagi drugega odstavka 339. člena ZKP, periodično odrejal, da se taksativno naštetih listin ne bere in svojo odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da se je senat z vsebino vseh listin v spisu seznanil, saj je bil članom senata (sodnikom porotnikom in sosodnici) izročen USB ključek s celotno vsebino spisa, ki so ga člani senata pregledali in prebrali in so se tako seznanili z vsebino. Obrambi je bila enako dana možnost seznaniti se s spisom tako v fizični, kot elektronski obliki, kar skladno potrjujejo podatki v spisu. Če je bila med taksativno naštetimi listinami kakšna tudi večkrat našteta, ni videti v čem naj bi to kršilo pravice obrambe. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi tudi brez taksativnega naštevanja listin ugotovitev in izjava sodečega senata, da so seznanjeni s celotno vsebino spisa, drugi pa da so z razpoložljivostjo pisanj v spisu imeli možnost, da to storijo, povsem zadostovalo za sklep, da so bili (vsi) listinski dokazi izvedeni v skladu z zakonom (drugi odstavek 339. člena ZKP). Ker je odredbo po drugem odstavku 339. člena ZKP predsednik senata prvič izdal na naroku glavne obravnave 16. 9. 2021 z obrazložitvijo, da so člani senata prejeli USB ključ s celotno vsebino spisa, da so se seznanili z besedilom vseh listin v spisu in da so možnost seznanitve imele tudi vse stranke, ki so se z vsebino tudi seznanile, so bile vse nadaljnje odredbe, ki so te listine taksativno naštevale povsem odveč. Stranke zoper odredbo z 16. 9. 2021 niso ugovarjale. Zoper odredbo predsednika senata po drugem odstavku 339. člena ZKP je obtoženi H. H. na naroku 22. 3. 2022 vložil ugovor, ki ga je senat obrazloženo zavrnil. Povsem enako velja za branje listin na narokih 4. 5. 2022 in 4. 7. 2022, ki ju izpostavlja pritožnik.

31.Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo, presumptio iuris et de iure, ki ga ni moč dokazno izpodbijati. Seznanitev strank s sodbami in branje obeh izjav ustreza času do 30 minut, kot je to izračunal pritožnik.

32.Na naroku glavne obravnave 16. 9. 2021 je sodišče prebralo več zapisnikov o zaslišanju prič, večinoma zapisnike zaslišanj prič, ki jih je samo zasliševalo na narokih glavne obravnave 25. 8., 26. 8., 31. 8. in 7. 9., vse 2021. Po pregledu posameznih zapisnikov pritožbeno sodišče ugotavlja, da za branje izpovedi prič, ki jih je sodišče samo zasliševalo, zatorej samo neposredno izvajalo ta dokaz, ni videti nobenega prepričljivega razloga. Razen 7. 9. 2021, ko je sodišče priče (A. F., A. G., A. H., F. F. in N. N.), zasliševalo izven glavne obravnave, so bila vsa ostala zaslišanja prič izvedena na glavni obravnavi, kjer so nenavzoči obtoženci in njihovi zagovorniki podali soglasje za opravo glavne obravnave v njihovi nenavzočnosti, senat pa je po ugotoviti izpolnitve zakonskih pogojev za sojenje v nenavzočnosti, sklenil obravnavo opraviti v njihovi nenavzočnosti. Branje njihovih izpovedi tako sploh ni bilo potrebno in verjeti je, da je po vsebini zapis o branju njihovih izpovedi obvestilo o procesnih opravilih prejšnjih narokov z navedbo listovnih številk prepisov zvočnih posnetkov izpovedi, ki so bili do takrat že izdelani. Čas, ki ga je izračunal pritožnik zadostuje za predstavitev izpovedi prič zaslišanih izven glavne obravnave, pri samem obsegu pa tudi ni moč spregledati, da gre za prepise zvočnih posnetkov, katerega bistvo je moč bistveno skrajšati v povzetku. Iz zapisnika ni razbrati, da bi kdorkoli podal kakršnokoli pripombo na zapisnik.

33.Smiselno povsem primerljivo je moč ugotoviti glede pritožbenih očitkov o naroku glavne obravnave 28. 9. 2021 in branju izpovedi zaslišane priče Preiskovalec 1. To pričo je sodišče neposredno zaslišalo na glavni obravnavi 21. 9., 22. 9. in 23.9. 2021, ko so mu tako stranke, kot sodišče, predočali zapisnike o njegovi izpovedi v preiskavi, prepise zvočnih posnetkov iz preiskave (na list. št. 6325-6413, 4403-4440 in 4441-4457), kar najprej utemeljuje ugotovitev, da so bile tako stranke, kot sodišče seznanjeni z izpovedjo priče iz preiskave in lahko da je branje na naroku 28. 9. 2021 zgolj formalen zapis, ki pa ne vpliva na ugotovitev, da sodba temelji na dokazu, ki je bil izveden neposredno na glavni obravnavi. Preiskovalec 1 je bil na glavni obravnavi zaslišan neposredno kar petkrat: 21. 9. 2021, 22. 9. 2021, 23. 9. 2021, 5. 10. 2021 in 15. 6. 2021.

34.Na naroku glavne obravnave 30. 9. 2021 je bila zaslišana priča TD3, dokaz je bil zatorej izvajan neposredno, branje zvočnega prepisa njegove izpovedi iz preiskave, s katerim so bile tako stranke, kot sodišče seznanjeni pred njegovim zaslišanjem je tako, četudi je trajalo manj kot štiri minute, ustrezalo zakonski zahtevi po neposrednem izvajanju dokazov. Tudi obrambi obtoženega H. H. je bil ves čas postopka omogočena pridobitev spisovnega gradiva v elektronski obliki in zdi se povsem neverjetno, da bi iz mehaničnega opravila skeniranja, iz neznanega razloga, izostal ravno prepis zvočnega posnetka zaslišanja priče TD3 v preiskavi, kot to navaja pritožnik. Tudi 30. 9. 2021 nihče od strank ni imel pripomb na zapisnik. Priča TD3 pa je bil neposredno zaslišan dvakrat, 30. 9. 2021 in 11. 3. 2022.

35.Priča Preiskovalec 2 je bil zaslišan na glavni obravnavi 21. 12. in 23. 12. 2021, torej neposredno, ko mu je bila predočena tudi vsebina njegove izpovedi iz preiskave (list. 4657-4693 in 6439-6457), s katero so se seznanili tako obramba, kot sodišče, zato, četudi kratko branje njegove izpovedi 23. 12. 2021, ki ga je izračunal pritožnik, nima na pravilnost in zakonitost izvedbe tega dokaza nobenega vpliva. Priča preiskovalec 2 je bil neposredno zaslišan trikrat, poleg navedenih zaslišanj v decembru 2021 še 3. 2. 2022.

36.Za branje izpovedi priče TD1a velja povsem enako kot zgoraj. Priča je bila zaslišana neposredno na glavni obravnavi 21. 1. 2021, branje zvočnega posnetka njene izpovedi iz preiskave (s katero so bili vsi seznanjeni), neposredno po njenem zaslišanju nima nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost dokaza. Priča je bila še enkrat neposredno zaslišana 15. 2. 2022.

37.Tudi za branje izpovedi priče TD7 velja povsem enako kot zgoraj. Priča je bila zaslišana neposredno na glavni obravnavi 25. 1. 2021, kratko branje zvočnega posnetka njene izpovedi iz preiskave (s katero so bili vsi predhodno seznanjeni), neposredno po njenem zaslišanju nima nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost dokaza. Priča je bila v nadaljevanju še enkrat neposredno zaslišana 7. 4. 2022.

38.Glede branja izpovedi priče Preiskovalec 2 na glavni obravnavi 1. 2. 2022 je ugotoviti, da gre za branje zvočnega prepisa z 21. 12. 21, ko je bila priča neposredno zaslišana, zatorej je bilo branje njene izpovedi 1. 2. 22 povsem nepotrebno, predvsem pa tako branje ne pomeni nikakršne kršitve, predvsem pa ni bilo niti potrebno. Preiskovalec 2 je bil neposredno zaslišan štirikrat: 21. 12. 2021, 23. 12. 2021, 3. 2. 2022 in 10. 3. 2022.

39.Tudi glede branje izpovedi priče Preiskovalec 1 na glavni obravnavi 15. 2. 2023 ni bilo nobene potrebe, kar je bilo zgoraj že obrazloženo. Izpoved prič A. F. in A. G. je bila tokrat prebrana brez potrebe drugič, pritožbeno sodišče se sklicuje na ugotovitve iz 35. točke zgoraj.

40.Za branje izpovedi prič na naroku 8. 3. 2022 pritožnik sam ugotavlja, da so bile vse navedene priče zaslišane neposredno 17. 2. 2022, zatorej kot je bilo zgoraj že obrazloženo, branje njihovih izpovedi ni bilo potrebno. Pritožnik neutemeljeno in v nasprotju s podatki zapisnika glavne obravnave s tega dne zatrjuje, da obtoženi H. H. ni imel zagovornika. Obtoženega H. H. je po substitucijskem pooblastilu zagovarjal odvetnik S. P., ki je sodišču tudi predložil pooblastilo.

41.Vsa zatrjevano formalna branja zapisnikov izpovedi prič na naroku 10. 3. 2022 se nanaša na izpovedi 27. 1. 2022 neposredno zaslišanih prič in kot zgoraj je tudi tu ugotoviti, da je tako nepotrebno branje pripisati procesnemu povzetku 27. 1. opravljenih zaslišanj z navedbo listovnih številk magnetograma, ki je bil do takrat izdelan (list. št. 13293-13310).

42.Glede branja listin in zapisnikov o zaslišanju prič drugostopenjsko sodišče tako zaključuje, da v dokaznem postopku ni ugotoviti nobene od kršitev, ki jih uveljavlja pritožnik. Sodba ne temelji na nobenem dokazu, ki ga prvostopenjsko sodišče ne bi neposredno izvedlo.

43.Pritrditi je pritožniku, da se sklepi senata v skladu s petim odstavkom 299. člena ZKP vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi. Pritožnik pri tem zgolj pavšalno navrže, da senat svojih sklepov, ki jih je razglasil na narokih (ki jih pritožnik problematizira v I. in II. točki pritožbe) ni tudi na kratko obrazložil, s čimer uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Kot sicer velja za relativne kršitve kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, tudi za uveljavljeno kršitev velja, da ni podana sama po sebi, temveč mora biti izkazano, da je napačno ravnanje sodišča vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pritožnik argumentirano ne navaja. Zgolj zatrjevanje te kršitve ne zadostuje.

44.Pritožniki nadalje (točka IV pritožbe) zatrjujejo pristranskost senata, kršitev 39. člena ZKP, kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS in kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Vse navedeno najprej navežejo na sodelovanje predsednika senata pri izvenobravnavnem preizkusu pripornih razlogov po drugem odstavku 207. člena ZKP 13. 9. 2021 za obtožene J. J., H. H., Č. Č. in A. A. ter pri tem sami pravilno ugotovijo, da to najprej ni izključitveni razlog po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, upoštevajoč celotno delovanje tako predsednika senata, kot tudi ostalih članov senata pa zatrjujejo, da obstoji dvom v njihovo nepristranskost, zatorej odklonitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. V nadaljevanju tak očitek obrazloženo pripišejo samo sodniku porotniku B. K., ki naj bi vse od začetka sojenja v zadevi avgusta 2021 opažal nenavadne stvari, da za njim vozijo neznana vozila, ga zasledujejo in opazujejo, med drugimi tudi oče obtoženega B. B. ter obtoženi Z. Z., pa je pri sojenju kljub temu še devet mesecev sodeloval, vse do 13. 5. 2022, ko je bil s sklepom predsednika sodišča izločen, kar ostalih članov senata ni moglo pustiti ravnodušnih in nepristranskih. Pritožbeno sodišče tako stališče zavrača. Iz sklepa Su 385/2022 s 13. 5. 2022 izhaja, da je predsednik sodišča sodnika porotnika B. K. izločil zato, ker je sodnik porotnik zoper enega od obtožencev podal ustno kazensko ovadbo, prav tako tudi zoper osebo, ki je bližnji sorodnik enega od obtožencev. Odklonitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP je nastopil z oziroma zaradi podaje kazenske ovadbe in ne zaradi devetmesečnih opažanj sodnika porotnika, kot si to napačno razlagajo pritožniki. Sodnik porotnik je v predlogu sicer res povedal, da je od začetka sodelovanja v predmetni zadevi opažal nenavadne stvari, ki pa so se, kot je navedel, v zadnjem času stopnjevale, zaradi česar je obvestil predsednika senata, slednji pa kriminaliste, ki so 4. 5. 2022 s porotnikom opravili razgovor in ga nadaljevali 5. 5. 2022, ko je podal kazensko ovadbo, dne 12. 5. 2022 pa predsedniku sodišča predlagal svojo izločitev. Vse navedeno ni moč raztegniti na devet mesecev, ko naj bi sodnik porotnik kljub obstoju odklonitvenega razloga sodeloval na glavni obravnavi, kot to ponudijo pritožniki. Šele 5. 5. 2022 podano kazensko ovadbo je moč šteti za porotnikovo ugotovitev obstoja odklonitvenega razloga, ki ga je s svojim predlogom za izločitev predsedniku sodišča 12. 5. 2022 izrazil pravočasno, t.j. "brž" v smislu prvega odstavka 40. člena ZKP. Drži navedba pritožnikov, da je bil sodnik porotnik B. K. prisoten na naroku glavne obravnave 10. 5. 2022, t.j. po nastanku odklonitvenega razloga, a še preden je podal predlog za svojo izločitev predsedniku sodišča in še preden je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na navedeno ni prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, ne po 1. in ne po drugi točki prvega odstavka. Na dan 10. 5. 2022 sodnik porotnik B. K. namreč še ni bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja (1. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), samo sodelovanje kasneje izločenega porotnika pa se ne nanaša na porotnike, ki bi bili kasneje izločeni iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Sodišče je bilo 10. 5. 2022 pravilno sestavljeno. O vplivu kazenske ovadbe na ostale člane senata pritožniki ostanejo na ravni pavšalnega zatrjevanja o tem, da jih to ni moglo pustiti ravnodušne in nadalje nepristranske, kar naj bi rezultiralo v zavračanju dokaznih predlogov obrambe v zvezi z krivimi izpovedmi policistov, do česar se niti ni moč opredeliti oziroma bo več o očitanih zavrnitvah dokaznih predlogov obrazloženo v nadaljevanju.

45.Glede na očitke pritožnikov v zvezi z zagotavljanjem učinkovite obrambe s pomočjo zagovornika (V. točka pritožbe), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obdolžencu med celotnim dokaznim postopkom zagotovljena učinkovita obrambo s pomočjo (različnih) zagovornikov in tudi substitutov, zatorej tudi na naroku glavne obravnave 16. 2. 2022. Na ta narok je po substitucijskem pooblastilu za zagovornika A. M. pristopila odvetnica Š. P., s čimer se obtoženi H. H. ni strinjal. Iz zapisnika naroka ni razvidno, da bi obtoženi v zvezi z nestrinjanjem s substitucijo predlagal preložitev naroka, razbrati pa je, da je sodišče njegovo nestrinjanje štelo kot predlog za preložitev, saj je s sklepom odločilo, da se predlog obtoženega H. H. za preložitev zavrne.

46.Odvetnik A. M. je bil obtoženemu H. H. določen z odločbo Bpp 816/2020 z 18. 3. 2020. Položaj, ko je obdolžencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, je izenačen s položaji, ko si obdolženec zagovornika vzame sam.9 Pravica obdolženca do zagovornika po lastni izbiri, kar je omogočeno tudi pri dodeljevanju zagovornikov po brezplačni pravni pomoči (prvi odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP), ni absolutna. Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera. Sodišče mora pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka na eni strani in pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga zagotavlja obdolženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe na drugi strani.10

Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče za narok 14. 12. 2021 utemeljeno opravilo presojo med interesi izvedbe tega kazenskega postopka (kamor sodi tudi pravica obdolženega do sojenja v razumnem roku) na eni strani in pomenom zagotovljene formalne obrambe v zadevi, kjer je ta obvezna in s tem povezanim pomenom zaupnosti razmerja med obtoženim in zagovornico. Predmetni kazenski postopek je izjemen tako po številu obtožencev (14), z obvezno formalno obrambo štirinajstih zagovornikov in zelo obsežnim dokaznim postopkom, v katerem je bilo izjemno težavno zagotavljati hkratno navzočnost vseh obtoženih in njihovih zagovornikov na kar 64 narokih glavne obravnave, še dodatno v času restrikcij zaradi COVID ukrepov. Prvostopenjsko sodišče je tako z ustreznimi procesnimi ukrepi zagotavljalo izvedbo kontinuirane glavne obravnave brez zastojev, kar je vključevalo začasne izločitve postopkov proti posameznim obtožencem, sojenje v nenavzočnosti in uporabo vseh obstoječih zakonskih instrumentov (npr. seznanjenje z listinskimi dokazi v skladu z 339. členom ZKP). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako obsežen kazenski postopek brez dvoma moč izpeljati samo z veliko spretnostjo uporabe določb ZKP in s spoštovanjem temeljnih oziroma osnovnih procesnih kavtel. Glede na vse opisane okoliščine zadeve je prvostopenjsko sodišče obtoženčevo nestrinjanje s substitucijo pravilno ocenjevalo tudi v luči zavzemanja za preložitev naroka in ga zavrnilo. Zagovornik in obtoženi sta bila seznanjena z datumom naroka glavne obravnave in napovedanim dokaznim postopkom. Ne iz zapisnika, ne iz pritožbenih navedb ni razbrati kaj točno je bila vsebina nestrinjanja s substitucijo, skopi stavek o nestrinjanju pa je moč videti tudi kot zlorabo procesnih pravic, nestrinjanje zaradi nestrinjanja, v cilju preprečevanja učinkovite izvedbe kazenskega postopka. Na tem naroku so bile zaslišane priče A. I., A. J., R. R., K. K. in S. S., ki jih je vse sodišče ponovno zaslišalo 22. 12. 2021, ko je obtoženca ponovno zastopala substitutka Š. P., pa takrat na substitucijo obtoženi ni imel nobene pripombe. Ne obtoženi, ne njegov zagovornik v nadaljevanju dokaznega postopka, na naslednjih 41 narokih glavne obravnave nista predlagala ponovnega zaslišanja teh prič, tudi takrat ne, ko se je sodišče odločilo prebrati njihove izpovedi (narok 26. 1. 2022).

V nasprotju s podatki v spisu so navedbe pritožnika (VII. točka pritožbe), da je bil obtoženi na naroku 17. 2. 22 brez zagovornika, da je dan prej zagovorniku preklical pooblastilo. Kljub zgoraj obrazloženem izenačenem položaju zagovornika po pooblastilu in dodeljenega zagovornika po ZBPP, se preklic obeh pooblastil, razlikuje. V skladu z 12. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv) lahko stranka pooblastilo ob vsakem času prekliče, odvetnik pa ga lahko ob vsakem času odpove. Odpoved pooblastila odvetniku, postavljenem po ZBPP ni ob vsakem času in tudi ne neposredno med odvetnikom in stranko, kar logično izhaja iz devetega odstavka 30. člena ZBPP, ki določa, da pristojni organ za BPP sme na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega odvetnika postavi drugega. O razrešitvi se obvesti Odvetniška oziroma Notarska zbornica Slovenije. Preklic pooblastila s strani upravičenca tako nima direktnega pravnega učinka, kot to smiselno zatrjujejo pritožniki, saj je upravičenec dolžan o nezadovoljstvu z odvetnikom, ki mu je bil dodeljen obvestiti pristojen organ za BPP, ki v nadaljevanju odloča o razrešitvi. Res je, da je obtoženi H. H. na naroku 17. 2. 2022 povedal, da je dan prej razrešil svojega odvetnika A. M. in tudi da je o tem obvestil Bpp službo oziroma "sem na Bpp poslal oziroma na sodišče" in poslal novo vlogo, obvestil pa je tudi "novo odvetnico", D. K. Na naroku 17. 2. 2022 pa obtoženi H. H. zagotovo ni ostal brez zagovornika, kot to navajajo pritožniki, saj je na narok pristopil odvetnik S. P., predložil substitucijsko pooblastilo odvetnika A. M. in tudi pojasnil, da je pred preklicem dobil substitucijsko navodilo. Glede na obrazloženo je imel obtoženi H. H. na naroku substitucijskega zagovornika, ki ga je veljavno zagovarjal, saj dan prej odpovedano pooblastilo obtoženca zagovorniku A. M. ni imelo pravnega učinka, česar se je tudi obtoženi zavedal, saj je skladno povedal, da je o tem obvestil službo BPP in istočasno zaprosil za drugega zagovornika. Da je za razrešitev pristojen organ, ki je zagovornika postavil in da to tudi ne gre tako hitro, kot bi si morebiti želel upravičenec, saj ima za razrešenega zagovornika to tudi določene posledice, kaže podatek o tem, da je bil zagovornik A. M. razrešen šele z dnem 5. 4. 2022 in bi vse do takrat lahko veljavno zastopal obtoženega. Obtoženemu H. H. je bil še pred tem, s sklepom predsednika prvostopenjskega sodišča Su 69/2022 z 28. 2. 2022, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti.

Kršitev prvega odstavka 68. člena ZKP, po katerem v isti kazenski zadevi zagovornik ne more zagovarjati dveh soobdolžencev, ni absolutne narave, ampak je relativna kršitev, ki jo pritožbeno sodišče upošteva kot bistveno le, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Zagovorniki to kršitev po vsebini sicer uveljavljajo, ko navajajo, da prvostopenjsko sodišče obtožencu ni dovolilo pooblastiti odvetnice D. K., ker je bila v istem postopku substitutka odvetniku B. G., pri čemer je substitucijo sicer dopuščalo istim odvetnikom za različne obtožence. Zagovorniki pri tem ne zatrjujejo vzročne zveze med kršitvijo in zakonitostjo izpodbijane sodbe oziroma ne povedo, na kakšen način je sodišče prve stopnje med glavno obravnavo ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 68. člena ZKP in kako je to vplivalo na zakonitost sodbe. Ker vložnik ni zadostil trditvenem bremenu o vplivu zatrjevane kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče obstoja kršitve ni moglo preizkusiti.

Pritožniki nadalje prvostopenjskemu sodišču očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (VI. točka pritožbe), čeprav po vsebini ne gre za očitek opiranja sodbe na nedovoljene dokaze, temveč za neizvedbo predlaganih dokazov, zaslišanja po oceni obrambe obremenilnih prič, kar je po vsebini lahko bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, na kar smiselno napoti očitek kršitve 29. člena URS, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja zagotavlja, med drugim, izvajanje dokazov v njegovo korist.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da očitki pritožnikov v tem delu izhajajo iz kategorične in pavšalne trditve o tem, da so bili vsi PPU izvajani nezakonito, da so vse zapise policije v zvezi z izvajanjem PPU pisali koordinatorji in ne neposredni izvajalci ukrepov, da so poročila prirejena, z neutemeljenim zavračanjem predlaganih zaslišanj neposrednih izvajalcev ukrepov pa je bil obrambi onemogočen preizkus zakonitosti izvajanih ukrepov, da sodba zatorej nezakonito temelji na izpovedih zgolj posrednih prič in prirejenih policijskih poročilih.

Pritožbene navedbe so v nasprotju s podatki v spisu, netočne in večinoma prepavšalne, da bi bilo na njih moč argumentirano odgovoriti.

Tako najprej ni jasno kaj naj bi zaslišanje priče A. L. sploh relevantno dokazovalo oziroma na kakšen način naj bi izpodbijalo poročila o tajnem delovanju in katera konkretno. Iz poročila TD5 z 2. 7. 2019 (prevod na list. št. 3398 Pp spisa) izhaja, da je obtoženi H. H. TD5 povedal, da njegov "gazda" in njegovi ljudje iščejo že dve leti varno luko in osebo, ki bi za njih opravila tovrstno delo, da jim je nedavno "padlo" 300 kg robe v Luki Koper, kjer prav tako imajo človeka, ki jim pomaga, vendar tudi z njegovo pomočjo ne gre tako, kot bi hoteli, zato je razlog iskanja nove luke in osebe. Slednje tako samo po sebi razlaga, da se je nova oseba iskala zato, ker naj bi obstoječ pomočnik v Luki Koper ne bi bil ustrezen. Slednje tako ne govori nič o laganju obtoženega (s pridržkom omenjanja zasežene tristokilogramske robe), niti o prirejenosti poročila. Še manj je na podlagi poročil sklepati o nekem časovno sumljivem zamiku iskanja A. K. A. K. je bil omenjen že v pogovoru med obtoženci ob tajnem opazovanju 5. 9. 2018, zatorej pred omenjanem osebe (brez imena) v Luki Koper. Pri tem je pritrditi pritožnikom, da se v postopku ni izkazalo, da bi bil pomočnik združbe v Luki Koper A. K., sam je to zaslišan zanikal, iz zbranih podatkov v predkazenskem postopku pa je moč zaključiti zgolj to, da so A. K. preverjali in nič drugega. V kakšni zvezi in zakaj bi priča A. L. povedal kaj več oziroma bolj relevantnega pritožniki ne povedo, še najmanj zakaj in katero poročilo s tem v zvezi naj bi bilo prirejeno.

Drži, da se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca, vendar v konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče glede zaslišanj izvajalcev prikritih preiskovalnih ukrepov ni bilo v dvomu, ali je dokazni predlog v obdolženčevo korist ter ali je pravno relevanten, saj si o teh dejstvih ni moglo ustvariti nikakršnega mnenja, ker dokazni predlog sploh ni bil ustrezno obrazložen. Prvostopenjskim razlogom za zavrnitev teh dokaznih predlogov pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in ocenjuje, da uveljavljena procesna kršitev ni podana. Zagovornik obtoženega Č. Č. v točki IV pritožbe po vsebini uveljavlja povsem enake razloge, zato v tem delu pritožbeno sodišče obema odgovarja enotno.

Najprej pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno tezo, da bi bili v postopku (izključno in edino) zaslišani zgolj koordinatorji operativne kombinacije, ker to preprosto ne drži. Oba zaslišana koordinatorja Preiskovalec 1 (tudi ESCUDO1, BORDER1) in Preiskovalec2 (tudi ESCUDO2, BORDER2) sta bila tudi sama izvajalca PPU in v tem dvojnem svojstvu tudi večkrat zaslišana, v postopku pa so bili kot neposredni izvajalci PPU zaslišani A. N., A. O. in A. P. ter izvajalci tajnega delovanja (TD-ji 1, 1a, 2, 3, 4, 5, 6 in 7). Nihče od naštetih seveda ni zaznal vseh konkretnih okoliščin vsakega posameznega delovanja vsakega od obtoženih, slednje je po logiki stvari nemogoče, izvajalci so bili vsi fizične osebe, ljudje, za katere je splošno znano, da so lahko v danem trenutku lahko zgolj na enem kraju. Z besedami Preiskovalca1 zaslišanega v preiskavi (str. 10 zvočnega prepisa) je predmetna zadeva v izvajanju PPU zajemala zelo velik krog zaposlenih v kriminalistični policiji ter z mednarodno pravno pomočjo tudi znaten angažma tujih policijskih sodelavcev, katerih delovanje je tudi po logiki stvari in pričakovano moralo biti koordinirano. Glede na vsebino dokaznih predlogov obrambe in pritožbenih navedb je moč zaključiti zgolj to, da se obramba neutemeljeno zavzema za razkritje identitete prič, ki so bile v postopku pravilno in zakonito zavarovane v skladu z 240.a členom ZKP. Tako obramba še v pritožbenem postopku, na podlagi nekih lastnih domnev in konstrukcij, identificira izvajalce PPU, jih opremlja z imeni in zatrjuje, da bi tako imenovane izvajalce sodišče moralo zaslišati (točka VI/e pritožbe), kar vse pritožbeno sodišče kategorično zavrača. Na naroku za zaščito priče po 240.a členu ZKP preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata od priče pridobi podatke iz tretjega odstavka 240. člena ZKP, kar je namenjeno ustrezni identifikaciji priče, vendar pa se ti podatki takoj po identifikaciji in pred zaslišanjem priče izločijo iz spisa in hranijo kot podatki, ki zaradi interesov postopka niso javno dostopni. Pri tem je predsednik senata utemeljeno zavračal vsa vprašanja in dokazne predloge, ki so merili na razkritje identitete zaščitene priče, nenazadnje je bil k temu zavezan po samem zakonu. Slednje ni niti odločilno, odločilno je, da ne obramba obtoženega H. H., ne Č. Č., v postopku ni z ničemer jasneje opredelila predlogov za zaslišanje neposrednih izvajalcev prikritih preiskovalnih ukrepov, ne katerega ukrepa konkretno, niti ni zatrjevala nepravilnosti izvedbe konkretnega ukrepa in tudi ne zakaj sploh meni, da so bila in kako poročila prirejena, kar vse je izčrpno obrazložilo prvostopenjsko sodišče v točki 8 izpodbijane sodbe. Tudi iz pritožb je razbrati zgolj nek obširen povzetek sodne prakse v zvezi z zasliševanjem obremenilnih prič, kar ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti, v tem delu gre še vedno za neobrazložene teze obrambe, na katere ni moč argumentirano odgovoriti.

55.Iz izpodbijane sodbe obrazloženo in v skladu s podatki v spisu izhaja, da se je na podlagi Evropskega preiskovalnega naloga (EPN), ki ga je izdalo slovensko državno tožilstvo, v R Avstriji 5. in 6. julija 2019 izvajalo tajno delovanje slovenskih tajnih delavcev in tajno opazovanje, ki so ga izvajali avstrijski organi. Delovanje slovenskih tajnih delavcev (konkretno TD5 in TD7) je bilo z izdanim EPN časovno zamejeno do 6. 7. 2019 do polnoči, pri čemer so bili slovenski preiskovalci vodeni s strani avstrijskega Zveznega ministrstva za notranje zadeve, Zveznega kriminalističnega urada in bili z njihove strani nadzorovani, kar pomeni, da je bil obtoženi H. H. v Avstriji 5. in 6. 7. 2022 tajno opazovan s strani avstrijskih in ne slovenskih organov, za ta ukrep pa je obstajala tudi zakonita pravna podlaga. Iz poročila avstrijskih organov izhaja, da so obtoženega opazovali 5. 7. 2019 od 15.30 do 19. ure, ko se je srečal s slovenskima tajnima delavcema, opazovanje so po pogovoru s pristojnimi iz Slovenije potem prekinili. Pritožniki zatrjujejo, da so poročila lažna, da so slovenski organi tudi na ozemlju Avstrije izvajali ukrepe, kar bi potrdil neposredni izvajalci, avstrijski avtorji poročila o tajnem opazovanju, ki jih je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zaslišati. Pritožbena izvajanja v tem delu so neutemeljena. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da si poročila slovenskih in avstrijskih organov v ničemer ne nasprotujejo. Na podlagi EPN je bil čas zaprošenega avstrijskega delovanja res določen v razponu dveh dni (o čemer je izpovedoval koordinator in kar izhaja iz samega EPN), vendar pa s konkretnim ciljem opazovanja srečanja obtoženega H. H. s tajnima delavcema. Po srečanju 5. 7. 2019, o katerem so Avstrijci sestavili poročilo, se je opazovanje H. H., po posvetu s slovenskimi koordinatorji, prenehalo. Kot izhaja iz izpovedi zaslišanega Preiskovalca1 (na naroku 21. 9. 2021) obtoženi H. H. 6. 7. 2019 na poti z Dunaja do Šentilja, slovenske meje, ni bil tajno opazovan, pri tem je povsem verodostojno pojasnil kako in zakaj so H. H. začeli slediti takoj ob vstopu v RS. Povedal je, da so po končanem srečanju 6. 7. 2019 na Dunaju, takoj razporedili policijske enote vzdolž meje, s koncentracijo na Šentilju, kjer je bila najkrajša in zato najverjetnejša pot za povratek v RS in ga tam čakali in v nadaljevanju zaznali takoj, ko je prestopil mejo. Slednje izpodbija domneve obrambe o nekem nezakonitem nameščanju sledilnih naprav in prirejanju poročil, predvsem pa ne utemeljuje nobene potrebe po zasliševanju avstrijskih opazovalcev. Zakaj naj bi slednji vedeli izpovedovati o nameščanju sledilnih naprav in prirejanosti slovenskih poročil pritožniki niso navedli, še manj zakaj naj bi neizvedba tega dokaza vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Očitano nezakonito slovensko opazovanje v Avstriji je ostalo zgolj na ravni pavšalne trditve.

56.Pritožniki (VIII. točka pritožbe) ne navajajo kdaj naj bi prišlo do nezakonitega fotografiranja komunikacije med različnimi uporabniki aplikacije SKY ECC, zgolj pavšalno pa to pripisujejo tajnim delavcem pri izvajanju PPU po 155. in 155.a členu ZKP, ko naj bi brez odredbe sodišča, ki jo določa četrti odstavek 155.a člena ZKP, zvočno in slikovno snemali. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki očitno napačno razumejo sočasnost izvajanja različnih preiskovalnih ukrepov. Iz zbranih poročil tajnih delavcev ne izhaja, da bi snemali ali fotografirali, poročilom tudi niso priložene nobene fotografije, niti posnetki pogovorov. Pridobljeno slikovno in glasovno gradivo je rezultat zakonito odrejenih (drugih) ukrepov, tajnega opazovanja, nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ki so večkrat časovno sovpadli z ukrepom tajnega delovanja, kar pa ne pomeni, da so tajni delavci nezakonito fotografirali (na fotografijah se pojavijo tudi sami).

57.Očitana kršitev privilegija zoper samoobtožbo (IX. točka pritožbe) se nanaša na kazensko zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 35134/2017 zoper A. R. Ker pritožbo iz vsebinsko enakih razlogov vlaga tudi zagovornik obtoženega Č. Č., pritožbeno sodišče v tem delu odgovarja obema.

58.Pritrditi je obširnim izvajanjem zagovornikov o ustavnopravnem pomenu privilegija zoper samoobtožbo in dolžnem pravnem pouku pri prostovoljni izročitvi predmetov, kar je VS RS uveljavilo z odločbo I Ips 41786/2016 z 26. 11. 2020, ki jo v bistvenih delih pritožniki tudi povzamejo. Prostovoljna izročitev predmetov, 1 kg prepovedane droge heroin, A. R. policiji pa je po vsebini relevantno drugačna.

59.Pritožniki predvsem spregledajo dejstvo, da sta imela kriminalista A. S. in A. Š. ob identifikaciji A. R. 10. 8. 2017 odredbo preiskovalne sodnice za opravo hišne preiskave (na naslovu kjer je A. R. prebivala), preiskavo vozila (ki ga je A. R. uporabljala) in osebno preiskavo, izdano zaradi utemeljenega suma, da je storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1. A. R. policista nista ustavljala naključno, ko sta opazila njen avto (ki je v odredbi natančno opisan) in njo samo prihajajočo iz gozda, sta jo (pravilno) najprej identificirala (legitimirala) in jo tudi seznanila z odredbo, o čemer je v izvornem postopku sama izpovedovala: "Nakar sem jima dokument izročila, vzela sem ga iz svoje torbe, ki sem jo imela na sovoznikovi strani, mu dala dokument, nakar sta se vrnila za minutko dve in mi predočila nalog o hišni preiskavi."11 Tudi v tem postopku je zaslišana večkrat povsem jasno povedala, da sta ji policista še pred zasegom prepovedane droge izročila odredbo za hišno preiskavo (prepis zvočnega posnetka z 7. 9. 2021). Pri tem se policistoma nek sum ni porodil šele takrat, ko sta zagledala plastenki, temveč je takrat že obstoječ utemeljen sum izhajal iz obrazložene odredbe preiskovalne sodnice, ki je nadalje odrejala tudi, da se A. R. zaseže prepovedana droga, pripomočki in telekomunikacijska sredstva, skratka vse kar je povezano z utemeljenim sumom izvrševanja kaznivega dejanja s področja prepovedanih drog. Poziv na izročitev predmetov, dveh plastenk v katerih sta policista zaznala siv prah, za katerega sta (utemeljeno) ocenila, da gre lahko za prepovedano drogo, za katero jima je preiskovalna sodnica odrejala zaseg, se razlikuje od poziva na prostovoljno izročitev predmetov po drugem odstavku 220. člena ZKP. Po vsebini gre namreč za poziv po tretjem odstavku 215. člena ZKP, ki določa, da mora tisti, ki izvaja hišno ali osebno preiskavo na podlagi sodne odredbe, pred začetkom preiskave zahtevati od tistega, na katerega se nanaša odredba o preiskavi, naj prostovoljno izroči predmete, ki se iščejo. Ratio razlikovanja je v tem, da edicijska dolžnost in postopek z zahtevo za izročitev predpostavljata zavezančevo lastno ravnanje, hišna preiskava pa omogoča njegovo pasivnost. Osebe, ki sicer niso zavezane izročiti predmetov, morajo vseeno trpeti zaseg oziroma dejanja, kot so hišna in osebna preiskava.12 Prostovoljna izročitev predmetov pomeni prostovoljno podajanje izjave, aktivno sodelovanje pri zagotavljanju dokaznega gradiva zoper sebe, kar ščiti privilegij zoper samoobtožbo, zatorej mora biti izročitelj ustrezno poučen o pravici do molka, torej pravici do pasivnosti. Pravica do molka pa se ne razteza na tiste fizične dokaze, ki jih oblastni organi od obdolženca pridobijo neodvisno od njegove volje, t.j. tiste, ki jih pridobijo na podlagi ustrezne odredbe. V primeru neizročitve predmetov bo namreč opravljena hišna ali osebna preiskava, pri kateri je imetnik stanovanja lahko v celoti pasiven (oziroma se mora vzdržati ravnanj, ki bi zakonito preiskavo ovirala). Namen poziva za izročitev predmetov je namreč v tem, da se imetnik stanovanja ali oseba, ki se preiskuje, z izročitvijo predmetov lahko izogne hišni ali osebni preiskavi.13 Navedeno razlikovanje povsem jasno izhaja tudi iz odločbe I Ips 41786/2016, ki pri tem odkaže na odločbe US in ESČP s to vsebino (točka 16 obrazložitve in opomba 7). Pritožbeno sodišče zato v tem delu zaključuje, da sta bila A. R. prepovedana droga in mobilni telefon zasežena zakonito, zakonit pa je bil tudi sicer nadaljnji postopek opravljen z njo, o čemer se je naslovno sodišče že izreklo s sklepom V Kp 5747/2020 z 15. 4. 2021, s katerim je zavrnilo pritožbe zoper sklep o zavrnitvi zahtev za izločitev nedovoljenih dokazov. V nadaljevanju se tako pritožbeno sodišče ne opredeljujejo do obširnih izvajanj pritožnikov o teoriji sadežev zastrupljenega drevesa in izjem s tem v zvezi, saj v zadevi A. R. ni bilo nič strupenega. Pripomniti pa kljub vsemu velja, da bi po tej teoriji z izjemo neogibnega odkritja vendarle prišli do enakega rezultata, saj bi policija na podlagi odredbe preiskovalne sodnice plastenke v torbi A. R. zakonito našla ob izvedbi odrejene preiskave, zasegla pa bi ji tudi telefon z inkriminajočimi podatki.

60.Zavrniti je tudi nadaljnji očitek zagovornika B. G. o tem, da je prvostopenjsko sodišče samo, namesto tožilstva, zbiralo dokaze v zvezi s primerom A. R., t.j. take, ki bi omogočali ugotovitev zakonitosti (neizločitev dokazov) in s tem obtožencem kršilo pravico do nepristranskega sojenja. Zagovornik spregleda, da je sodišče dokaze v zvezi z zadevo A. R. izvajalo po predlogu obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov (predlog za izločitev dokazov z 21. 6. 2022), kar bi sodišče lahko navsezadnje storilo tudi samo, saj po uradni dolžnosti skrbi za zakonitost dokazov (četrti odstavek 340. člena ZKP).

61.Zagovorniki obtoženega H. H. stigmatiziranje zakonitosti pridobljenih dokazov v povezavi z A. R. še poglabljajo in menijo, da bi zaradi izostanka dolžnih pravnih poukov pri prekrškovnem postopku z A. T. 20. 7. 2017, ki naj bi osredotočal sum glede A. R. in naprej glede V. V. morali tudi dokaze iz tega prekrškovnega postopka izločiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe obtoženega J. J., da se zaslišijo vsi policisti PP E., ki so z A. T. opravljali postopek, saj obramba tega predloga z ničemer ni obrazložila. Tudi v pritožbi zagovornikov obtoženega H. H. glede A. T. (tretji odstavek na str. 26 pritožbe) zagovorniki ne povedo nič več ali drugače, zgolj zatrjujejo, da je postopek z A. T. obremenjen z enakimi kršitvami kot postopek z A. R. Postopek z A. R. ni bil obremenjen z nobeno kršitvijo, za presojo kršitve v postopku z A. T. pa bi pritožniki morali ustrezno obrazložiti, da bi bilo na očitke v tej smeri sploh moč argumentirano odgovoriti.

62.Očitki zagovornika obtoženega H. H. iz X. točke pritožbe so v večjem delu identične navedbam iz predloga za izločitev dokazov, ki so bile pravnomočno zavrnjene (prvostopenjski sklep z 15. 2. 2021 v zvezi s sklepom naslovnega sodišča z 15. 4. 2021), v postopku kasneje še večkrat uveljavljane, prvostopenjsko sodišče pa se je v izpodbijani sodbi (ponovno) obrazloženo in pravilno opredelilo in zavrnilo očitke o tem, da so se PPU zoper obtoženega H. H. izvajali še pred izdajo odredbe pristojnega organa (točka 5 izpodbijane sodbe). Pritožniki svojih poprejšnjih navedb niso v ničemer nagradili oziroma dopolnili, podatki v spisu pa v celoti podpirajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Prva odreditev PPU zoper takrat osumljenega H. H. je odredba državne tožilke LJ-Ktpp-z/6/2017/TG z 9. 5. 2019 za izvedbo ukrepa tajnega opazovanja in delovanja po prvem odstavku zaradi suma izvrševanja kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, kar je tožilka utemeljila s podatki poročila TD5 z 2. 5. 2019 in izsledki PPU, odrejenimi z odredbo tožilke z 27.3.2019 (in veljavnostjo do 28. 5. 2019) zoper druge storilce (V. V., A. U., Č. Č., A. B. in A. V.). Kot izhaja iz njegovega poročila in skladno izpovedi, je TD5 pri tajnem delovanju zoper osumljene iz odredbe z 27. 3. 2019, obtoženega H. H. spoznal na zabavi 1. 5. 2019 in ga naslednjega dne, 2. 5. 2019 ponovno srečal v lokalu F., ko je H. H. samoiniciativno prisedel k njemu in s TD5 navezal stik, mu ponujal drogo, kar je seveda razumljivo vodilo v odrejanje PPU zanj. TD5 je 2. 5. 2019 tajno deloval po odredbi tožilke zoper zgoraj naštete osumljence na območju mesta E. tako, da je v lokalu F. sedel s A. Z., ki ga je spoznal pri, kot je to opisal "ustvarjanju legende" (ustvarjanju prirejene identitete) na območju E. Kar vse je bilo po vsebini tajno delovanje v času veljavnosti odredbe z 27. 3. 2019 in v nobenem smislu ne pomeni nikakršnega tajnega delovanja zoper H. H., kot to napačno interpretirajo pritožniki, pri tem tudi ni odločilno kdo, če sploh kdo od opazovanih oseb se je sicer zadrževal v lokalu F. H. H. se je tako zgolj ujel v izvajanje ukrepov odrejenih zoper druge osumljence, kar ne predstavlja nobene kršitve ustavno zagotovljenih pravic.

63.Glede očitka, da odredba LJ-Ktpp-z/6/2017/TG z 9. 5. 2019 nima obrazložitve o tem, zakaj je bil potreben tuj tajni delavec, kot to zahteva ZKP v 6. točki petega odstavka 155. člena, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki napačno razumejo razlikovanje med delavci policije in drugimi osebami, ki so vključeni v tajno delovanje. Po drugem odstavku 155. a člena ZKP se tajno opazovanje izvaja z vključitvijo tajnih delavcev, ki so lahko policisti, policijski delavci tuje države ali izjemoma, če izvedba tajnega delovanja drugače ni mogoča, druge osebe. Ker je vključitev drugih oseb, t.j. tistih, ki niso policisti oziroma policijski delavci, izjema, zakon določa, da je v odredbi potrebno utemeljevati, zakaj je potrebno uporabiti tako osebo. TD5 je bil tuji policijski delavec, kar navajajo tudi pritožniki, posebna obrazložitev za njegovo vključitev tako ni bila potrebna. Nadaljnje pritožbene navedbe o neobrazloženosti odredbe ostajajo na ravni špekulacij o tem, kaj bi bilo moč doseči s klasičnim policijskim delom, torej brez angažiranja tajnih delavcev, na kar ni moč argumentirano odgovoriti. Pritrditi je ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je odredba LJ-Ktpp-z/6/2017/TG z 9. 5. 2019 ustrezno obrazložena, t.j. skladno z zahtevami 155. a člena ZKP.

64.Zgolj pavšalen je očitek pritožnikov o neobrazloženosti zavrnitve dokaznih predlogov obrambe obtoženega H. H. Iz izpodbijane sodbe izhaja zelo natančna obrazložitev zavrnitve vsakega od predlaganih dokazov obrambe obtoženega H. H. (strani 84-89, 91-93 in 96-103 izpodbijane sodbe), česar pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti, predvsem zato ne, ker so pavšalne in nanjo tudi ni moč argumentirano odgovoriti.

65.Strinjati se je s pritožniki (XI. točka pritožbe), da ZKP v 155. členu izrecno določa, da se odredba državnega tožilca nanaša le na enkraten ukrep navideznega odkupa, da zatorej z isto odredbo ni moč odrediti dveh ukrepov navideznega nakupa. Kot to ugotavljajo že sami pritožniki je pri odredbi državne tožilke LJ-Ktpp-z/6/2017/TG z 20.5.2019 (v spisu na blu-ray OK ESCUDO-ODREDBE ODT) prišlo do tiskarske pomote, saj odredba vsebuje dve strani 5, čemur ni moč dati posebnega pomena, sploh ne nekega špekulativnega, ki ga ponujajo pritožniki. Tekst na obeh straneh 5 je povsem enak, zatorej zgolj podvojen, na kar prepričljivo kaže nadaljevanje III. točke odredbe na 6 strani, ki logično in smiselno poveže pravno podlago III. točke odredbe (tretji in šesti odstavek 155.a člena ZKP) s podaljšanjem ukrepa tajnega delovanja in ne ukrepa navideznega odkupa (prvi odstavek 155. člena ZKP). Državna tožilka je tako odredila en ukrep navideznega odkupa po 155. členu ZKP in ne dveh, kot to napačno razlaga prvostopenjsko sodišče (ki pri tem tudi prezre, da se odredba nanaša na tri različne PPU in ne dva, kakor je razbrati iz točke 12 izpodbijane sodbe).

66.Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je policija (TD-ji) na podlagi navedene odredbe (t.j. v času od 28. 5. do 28. 7. 2019) odkupila prepovedano drogo 20. 6. 2019 in 17. 7. 2019, kar samo po sebi ne pomeni, da je bil eden od nakupov opravljen izven odredbe. Določbo drugega odstavka 155. člena ZKP (enkraten ukrep) je treba razlagati tako, da je v okviru izvajanja takšnega ukrepa dopustno, da se izvajalec ukrepa dogovori za zaporedne manjše dobave in da ne odkupi naenkrat celotne količine prepovedane droge.

Pri tem je potrebno upoštevati, da je bil obtoženi H. H. zaznan kot osumljenec 2. 5. 2019, ko je tajnemu delavcu TD5 v odkup ponujal različne vrste prepovedane droge in mu ponudil neko kontinuirano sodelovanje, ko ga je vprašal ali je za "kombinacijo" z njim (poročilo TD5 z 2.5. 2019), kombinacija pa je glede na takrat prikazane količine pomenila neko preprodajo oziroma večje odkupe v prihodnosti, kar zagotovo utemeljuje dvakratni odkup znotraj odrejenega ukrepa. Nenazadnje sta se obdolženi in TD5 20. 6. 2019 čez celoten dan nekako še pogajala o ceni, količini in kvaliteti zvečer dobavljenega heroina. Oba odkupa sta po vsebini policiji odrejen en ukrep navideznega ukrepa, ki je bil izvršen zakonito.

67.Nadaljnji sklop pritožbenih navedb (XIII. točka pritožbe) se nanaša na uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo pritožniki prepoznavajo v tem, da poročila o tajnem delovanju niso bila prevedena v skladu z ZKP, t.j. po uradnem sodnem tolmaču, temveč s strani neznane osebe, da so bila izkazana neskladja originalnih poročil z t.i. delovnimi prevodi. Ugotovitev, da so prevodi napačni, pomeni kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku in v jeziku, ki ga obtoženi razume, napačni prevodi omogočajo napačno interpretacijo poročil, zato bi bilo potrebno vse prevode poročil iz spisa izločiti.

68.Pritožbeno sodišče v zvezi z vsebino zapisov o poročilih tajnih delavcev ne prepoznava nobene zatrjevane kršitve. Obtoženi H. H.je z vlogo z 3. 5. 2022 (ki je v spisu na red. št. 3712, čeprav pritožniki zatrjujejo, da je ni), predlagal pridobiti podatke o tem, kdo je opravil tako imenovane delovne prevode vseh dokumentov, ki so bili na PU Ljubljana posredovani s strani tujih varnostnih organov v zvezi z operativno kombinacijo ESCUDO ter njihovo zaslišanje in izdelavo sodnih prevodov vseh dokumentov, ki so bili posredovani slovenskim varnostnim organom s strani tujih varnostnih organov. Prvostopenjsko sodišče je tak predlog, kot neobrazložen, pravilno zavrnilo, saj obramba v predlogu ni niti navedla zakaj dvomi v pravilnost prevodov oz. zakaj bi bila imena osebe ali oseb, ki so prevajali, pomembna za obravnavani postopek ter očitke iz obtožbe, posebno ob dejstvu, da so izvirniki v tujem jeziku v spisu in bi lahko obramba sama preverila opravljene prevode in podala (obrazložene) ugovore v tej smeri, če bi ugotovila neskladnosti, česar pa ni storila. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je bil izpostavljen en sam stavek, enega poročila, pri čemer niti ni navedeno v čem je ta odločilna napaka, ki naj bi kazala na zgrešenost prevodov v celoti. Dodatno izvajanje o primerjavi števila besed izvirnika in prevoda je brez nekega očitka o tem, kaj razlike kažejo, kaj točno naj bi bilo izpuščeno, brez pomena. Kaj bolj natančnega ne navajajo niti pritožniki. Pri tem je poudariti, da pomen poročil in s tem prevodov ni v lingvističnem purizmu, temveč v prevodu bistva tega zapisa, t.j. poročanju o relevantnih zaznavah tajnega delavca pri izvajanju tajnega delovanja. Če je bila kakšna beseda prevedena napačno, bilo kaj tudi izpuščeno, ob odsotnosti konkretnih očitkov, ne omaje verodostojnosti vsebine teh izsledkov, ki izhajajo iz poročil in naprej prevodov le-teh, ker so ti podprti z ostalimi dokazi v spisu. V postopku so bili namreč zaslišani tajni delavci tako o samem tajnem delovanju, kot o posameznih poročilih, avtorjev teh zapisov, kar je obrambi omogočalo vsestranski preizkus originalnih in prevedenih zapisov ter njihovega delovanja in pri tem ni bilo ugotovljenih nobenih upoštevnih odstopanj, tega ne zatrjujejo niti pritožniki.

69.Iz določbe prvega odstavka 8. člena ZKP izhaja, da imajo stranke, priče, osumljenci in drugi udeleženci v postopku pri preiskovalnih ali drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi, pravico uporabljati svoj jezik na način kot ga določa ta zakon; iz določbe drugega odstavka navedenega člena pa je v primeru, če preiskovalno, drugo sodno dejanje ali glavna obravnava ne teče v jeziku iz prejšnjega odstavka, potrebno zagotoviti ustno tolmačenje tistega kar oni ali drugi govorijo ter pisno prevajanje listin iz drugega pisnega gradiva, ki so bistveni za uveljavljanje njegovih pravic (bistveni dokumenti) med katerimi so posamezni, kot taki, tudi izrecno navedeni. Iz določbe tretjega odstavka navedenega člena izhaja še, da glede na konkretne okoliščine primera, sodišče na predlog oškodovanca, osumljenca ali obdolženca lahko odloči, da je, ne glede na drugi odstavek te določbe, treba zagotoviti tolmača ali prevajanje tudi drugega gradiva ali dejanj, zaradi zagotovitve uresničevanja jamstev ali pravic v predkazenskem ali kazenskem postopku, da je treba osebe iz prvega odstavka o pravici do prevajanja in tolmačenja poučiti (šesti odstavek 8. člena), pouk in izjavo posameznika pa se vpiše v zapisnik. Upoštevaje navedeno zakonsko določbo in vsebino ter naravo problematiziranih listin s strani obrambe, višje sodišče ugotavlja, da se navedena določba 8. člena ZKP po vsebini nanaša na udejanjenje pravice do uporabe svojega jezika pri sodnih dejanjih. V zvezi z aktivnostmi policije in zakonske podlage njihovega delovanja, katerega rezultat so tudi konkretna poročila tajnih delavcev, je potrebno zaključiti, da ravnanja policije niso sodna dejanja, zato v zvezi s tem tudi pravice iz 8. člena ZKP niso mogle biti kršene, ker se ta nanaša na uporabo svojega jezika pri sodnih dejanjih.

Razen tega je prvostopenjsko sodišče vsebino poročil tajnih delavcev ocenjevalo ne le v smislu vsebine same po sebi, tako kot izhaja iz navedenih poročil, pač pa v povezavi z izsledki drugih PPU in izpovedjo tajnih delavcev, avtorjev teh zapisov, kar vse, vsako zase in v povezavi z drugimi, predstavlja dokazno podlago.

70.Kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ni videti nobenega razloga zakaj naj bi bili iz spisa izločeni odredbi državne tožilke za tajno opazovanje z 26. 7. 2019 in 26. 9. 2019. Pritožniki (točka XIII obrazložitve) sami pravilnosti in zakonitosti izdaje odredbe ne očitajo ničesar, navajajo zgolj, da so bili na podlagi obeh odredb pridobljeni nezakoniti dokazi, kar ne utemeljuje izločitev odredb, temveč zgolj konkretnih, zatrjevano nezakonitih izsledkov, dveh uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja. Zmotno je pritožbeno stališče o tem, da na kraju ali prostoru v zasebni lasti tajno opazovanje ni dopustno. Tajno opazovanje je v skladu z tretjim odstavkom 149.a člena ZKP dopustno izvajati : (1) na javnih krajih (npr. na ulici), (2) v javno dostopnih odprtih (npr. terasa gostinskega lokala) in zaprtih (npr. kinodvorana) prostorih, (3) krajih in prostorih, ki so vidni z javno dostopnega kraja oziroma prostora (na primer vrtna hiška, stoječa na zasebnem zemljišču, vendar vidna z ulice).

Ti prostori so lahko tudi v zasebni lasti, vendar morajo biti dostopni nedoločenemu krogu ljudi.

Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zavrnilo zahtevo za izločitev dokazov obrambe obtoženega H. H., saj se mesto snemanja ni nahajalo v zaprtem prostoru, temveč na odprtem javnem kraju oz. kraju, ki je javno dostopen. Gre za snemanje parkirišča oz. ulice, ki nedvomno predstavljata javni kraj oz. kraj, ki je javno dostopen, saj se lahko tam v vsakem trenutku brez posebnih omejitev nahaja oz. zbira večje število ljudi, ki ima ob tem tudi povsem enak pogled, kakor ga je imela obravnavana kamera. Pri tem je po oceni senata povsem nebistveno, ali je zemljišče, ki predstavlja ta javni kraj, v zasebni lasti ali ne oz. ali gre za grmičevje ali ne, saj je pri oceni javnosti kraja bistven namen njegove uporabe, ne pa njegovo lastništvo oz. oblika. Obravnavano snemanje je bilo v skladu z omejitvami iz omenjenih odredb in zakona.

71.Zoper kazen izrečeno obtoženemu H. H. se pritožujejo tako zagovorniki, kot državna tožilka. Zagovorniki sicer izrecno izpodbijajo odločbo o kazenski sankciji, pri čemer obrazložitve v tej zvezi v pritožbi ni zaslediti. Državna tožilka prvostopenjskemu sodišču očita, da ni sledilo njenemu predlogu za izrek višje zaporne in stranske denarne kazni, pri izreku zaporne kazni je dalo premajhno težo izpostavljeni in vodilni vlogi obtoženca v hudodelski združbi in sofisticiranem delovanju slednje, pa tudi prepletanju obtoženčeve podjetniške dejavnosti z kriminalnim udejstvovanjem. V povzetku očitek tožilke temelji na zatrjevanju, da je prvostopenjsko sodišče dalo preveliko težo dalo olajševalnim okoliščinam, dosedanji nekaznovanosti, oddaljenosti dogodkov in sedanji urejenosti življenja, pri tem pa ni upoštevalo da je obtoženi zaradi svojih korporacijskih funkcij udeležen še v drugih, nezaključenih kazenskih postopkih. Izrečena zaporna kazen je po oceni tožilke prenizka.

72.Sodišče druge stopnje je glede na predhodna uveljavljana izpodbojna razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zagovornikov obtoženega H. H. izpodbijano sodbo v odločitvi o kazni tudi samo preizkusilo (386. člen ZKP).

73.Uvodoma v tem delu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zaradi pritožbenega preizkusa vseh izrečenih kazni pregledalo in primerjalo vse kazni, ki so bile izrečene vsem obtoženim v zvezi s predmetno zadevo, t.j. tako tiste, ki so bile izrečene obtožencem, ki so krivdo priznali, kot tiste, ki jih je sodišče izreklo z izpodbijano sodbo, pri tem je upoštevalo tako vlogo, ki jo je imel vsak od obtoženih v hudodelski združbi (proizvajalec, predelovalec, ponudnik, preprodajalec, hranitelj (skladiščnik), prenašalec (kurir), posrednik, nadalje tudi vodja ali organizator mreže prekupčevalcev ali posrednikov, število posameznih izvršitvenih ravnanj ter količino prepovedane droge, s katero so razpolagali znotraj posameznega izvršitvenega ravnanja ter olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče ter tiste, ki so jih izpostavljali pritožniki. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri izrečenih kazni zapora in stranskih denarnih kazni pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde vsakega od obtoženih in olajševalne okoliščine, jih ustrezno ovrednotilo ter obtožencem izreklo primerno in pravično zaporno ter stransko denarno kazen tako, da odraža stopnjo njihove krivde.

74.Vse navedeno velja tudi za obtoženega H. H. Sodišče prve stopnje je z izrekom kazni sedem let in šest mesecev zapora in stransko denarno kaznijo v višini 400 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, skupaj 10.000 EUR izreklo pravično in primerno kazen glede na ugotovljeno obdolženčevo krivdo, visoko pozicionirano vlogo v hudodelski združbi, kar osem izvršitvenih ravnanj ter izjemno količino več vrst prepovedane droge (30 kg kokaina, 3 kg heroina, 29 g amfetamina in 5150 tablet ecstasya) in kriminalne količine s tem v zvezi. Tudi stranska denarna kazen je upoštevajoč izjemne vsote, ki so se prelivale pri predmetnem poslu z drogo in odražajo koristoljubje, kaže kot primerna in pravična. Vse navedeno pomeni, da z izbrano vrsto kazni in njeno višino, sodišče prve stopnje teže kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde ni preseglo, zaradi česar sodišče druge stopnje odločbe o kazenski sankciji v obdolženčevo korist ni spreminjalo.

75.Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov obtoženega H. H. in državne tožilke v celoti zavrnilo, obtoženca pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, kar vse izhaja iz izreka sodbe.

K pritožbi zagovornice obtoženega C. C. in pritožbi državne tožilke glede izrečene kazenske sankcije obtoženemu C. C.

76.Pritožnica izpodbijani sodbi najprej očita kršitev pravic do obrambe in do poštenega postopka, ko po izločitvi postopka zoper obtoženega J. J., obtoženi C. C. in ostali obtoženci v tem postopku niso bili vabljeni in niso mogli sodelovati v dokaznem postopku zoper J. J., vodjo hudodelske združbe, čeprav bi lahko kasneje izvajani dokazi vplivali na obtožence in izid njihovega postopka, predvsem z vidika uporabe 41. člena KZ-1. Izločitev postopka zoper J. J. je prejudiciranje krivde obtoženih v povezavi s hudodelsko združbo, saj se kot vodjo te omenja J. J., ki je ob izreku izpodbijane sodbe veljal za nedolžnega, izrek je zatorej tudi v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, ki izrecno nevtralizira J. J. kot storilca kaznivega dejanja.

77.Ni povsem jasno kako si pritožnica predstavlja dolžno sodelovanje obtoženih pri izvajanju dokazov v izločenem postopku zoper J. J. Dokaze predvsem izvaja sodišče in ne stranke, po predlogu strank in tudi po uradni dolžnosti. Kazenski postopek ne pozna civilnoprocesne intervencije, ko se oseba z interesom na izzidu postopka pridruži eni od pravdnih strank, kar smiselno ponuja pritožnica. Pravica do izvajanja dokazov je pravica do podajanja dokaznih predlogov, ki jo imata obtoženec in tožilec. Obtoženci iz predmetnega postopka bi v izločenem postopku lahko sodelovali zgolj na dva načina: (1) kot javnost, kar izključuje kakršnekoli aktivne procesne intervencije ali (2) kot priče, če bi bil v izločenem postopku s strani strank podan tak dokazni predlog oziroma bi se ga odločilo izvesti sodišče po uradni dolžnosti, kar se očitno ni zgodilo. Glede na procesno dinamiko tega postopka je tudi razumeti zakaj. Zoper vse obtožence je bila vložena enotna obtožnica, glavna obravnava in dokazni postopek sta se do zelo pozne faze izvajala enotno, torej z J. J., t.j. kar 50 (od skupaj 62) narokov glavne obravnave, dokaznega postopka je bilo izvedenih enotno. Očitek nezmožnosti sodelovanja pri izvedbi dokazov zoper J. J. je že iz tega razloga pretiran, v celoti pa prepavšalen in neutemeljen. Tudi izločeni postopek je tekel na podlagi iste obtožnice, enakih očitkov in enake dokazne podlage, pri tem ni jasno oziroma pritožnica konkretneje ne obrazloži, kako bi kasneje izvajani dokazi v izločenem postopku relevantno vplivali na izid predmetnega postopka. Slednje seveda ni izključeno, vendar pa ob odsotnosti konkretnega očitka o tem, kateri dokaz in kako bi vplival na obtožence, ne zadostuje.

78.Enako pavšalen in neutemeljen je pritožben očitek, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja kakšen je bil prispevek posameznega člana združbe pri kaznivih dejanjih, ki so bila storjena v okviru združbe v povezavi z neobsojenim J. J. Že v opisu konkretnega dejanskega stanu v izreku izpodbijane sodbe je tako vsebovan opis, da je obtoženi C. C. s soobtoženimi in drugimi, tudi J. J. (vodjem te združbe), sodeloval v hudodelski združbi, ki je izvrševala predmetna kazniva dejanja. Delovanje obtoženega se veže na ugotovitve o obstoju hudodelske združbe 37 članov iz dne 20. 7. 2020 vložene pravnomočne obtožnice, ki se jim je vsakemu očitalo po eno (kolektivno) kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, storjeno v hudodelski združbi. Ker sodišče o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obtoženca posebej, četudi v sklopu očitka delovanja v hudodelski združbi, pa je njihov procesen položaj lahko različen, kar se v praksi sicer dogaja prav pri kazenskem procesiranju hudodelskih združb in kar predmetni postopek plastično pokaže. Od 37 obtoženih je izvenobravnavni senat že v ugovornem postopku ustavil v celoti postopek za dva obdolženca, za tretjega pa delno. V nadaljevanju je 21 obtoženih priznalo krivdo (po sklenjenem sporazumu, na predobravnavnem naroku oziroma pred začetkom glavne obravnave), za kar so jim bile v nadaljevanju izrečene obsodilne sodbe. S preostalimi štirinajstimi se je začela glavna obravnava, ko je bil v zelo pozni fazi dokaznega postopka izločen postopek zoper J. J. Do tako izločene zadeve, kazenskopravnega statusa J. J. v predmetni zadevi, se je prvostopenjsko sodišče izrecno opredelilo (str. 142 izpodbijane sodbe) in navedlo, da zapisi o njem v izreku in obrazložitvi ne prejudicirajo njegovega položaja, njegove kazenske odgovornosti, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, saj se v obravnavni kompleksni strukturi hudodelske združbe v opisu ni moč izogniti J. J., zoper katerega je tudi še po izločitvi iz predmetne zadeve obstajala pravnomočna obtožnica in odprt kazenski postopek z isto dokazno podlago. Na ugotovitve o prispevku obtoženega C. C. v hudodelski združbi, dveh izvršitvenih ravnanj, omenjanje J. J. nima nobenega relevantnega vpliva.

79.Pritožnica nadalje (točka II pritožbe) izpodbijani sodbi očita, da temelji na nezakonitih dokazih, ki jih je obramba obtoženega predlagala izločiti na PON, izpodbijana sodba se do predloga ni opredelila, v tem delu nima razlogov, s čimer po vsebini uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, izrecno pa uveljavlja tudi kršitev pravice iz 22. člena URS.

80.Sodišču prve stopnje se do predloga za izločitev dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku in o katerem sta prvo in drugostopenjsko sodišče odločila s posebnim sklepom, v sodbi ni treba ponovno opredeljevati. Pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave je namreč obdolžencem zagotovljena že s tem, ko se seznanijo z razlogi za zavrnitev predloga za izločitev dokazov, kot jih sodišče poda v posebnem sklepu.¹⁸ Prvostopenjsko sodišče je tako obrambne predloge za izločitev dokazov v izpodbijani sodbi pravilno razdelilo na tiste, ki so bili podani na PON in o katerih je bilo že pravnomočno odločeno (sklep prvostopenjskega sodišča z 15. 2. 2021 v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča z 15. 4. 2021) in se do njih ni ponovno opredeljevalo in tiste, ki so bili podani tekom glavne obravnave, ki jih je zavrnilo, pa obrazloženi sklepi niso bili izdani, o njih tudi še ni bilo pravnomočno odločeno (str. 104 izpodbijane sodbe) in se je v izpodbijani sodbi do njih izrecno opredelilo.

81.V pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče preizkusilo sicer ponovljene navedbe o nezakonitih dokazih in ugotovilo, da izvedeni dokazi na glavni obravnavi niso omajali predhodnih ugotovitev o zakonitosti dokazov, ki jih je pritožnica izločala na PON in se zato pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na sklep naslovnega sodišča z 15. 4. 2021. Edina nova navedbe pritožnice se nanaša na izpoved zaslišane priče Preiskovalec 1, ko je zaslišan na naroku glavne obravnave 10. 3. 2022 povedal, da klic policije državni tožilki v zvezi z dovoljenjem za tajno opazovanje po devetem odstavku 149.a člena ZKP, razen v uradnem zaznamku z 20. 6. 2019 (l. št. 980-981) nikjer drugje ni bil evidentiran. Slednje pritožnico vodi v prepričanje, da tožilka dovoljenja sploh ni dala, kar pritožbeno sodišče zavrača. V devetem odstavku 149.a člena ZKP zakon predvideva zgolj predhodno ustno dovoljenje ter izdelavo uradnega zaznamka, ki ga po prenehanju opazovanja napravi policija ter ga pošlje državnemu tožilcu, ki je izdal dovoljenje ter organu, ki je izdal prvotno odredbo za tajno opazovanje, kar je bilo v konkretnem primeru izpolnjeno. Pritrditi je sicer zagovornici, da je pisna odredba pomembna za naknadno presojo zakonitosti odrejenih ukrepov, ne drži pa, da ta presoja v primeru odsotnosti pisne odredbe sploh ni mogoča. V situaciji iz devetega odstavka 149.a člena ZKP je obstoj pogojev za izdajo dovoljenja za tajno opazovanje mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi, in sicer s prvotno odredbo za tajno opazovanje, izsledki prvotno odrejenega tajnega opazovanja, uradnim zaznamkom, ki ga po devetem odstavku 149.a člena sestavi policija po zaključku tajnega opazovanja, prav tako pa tudi z zaslišanjem državnega tožilca, ki je podal ustno dovoljenje, oziroma predlagatelja ukrepa. Zbrani dokazi v tem delu pa niti ne vzbujajo kakšnega suma v odsotnost dovoljenja tožilke, tega ne pojasni niti pritožnica. Po opravljenem tajnem opazovanju C. C. 20. 6. 2019 je policija še istega dne naredila uradni zaznamek in ga posredovala državni tožilki. Slednja je ta uradni zaznamek sodišču predložila kot dokaz in se nanj v obtožnici tudi opirala. Dodati je še, da ne drži, da bi tožilka dovoljenje omejila zgolj na identifikacijo Zveze1, torej C. C., saj je bilo izdano dovoljenje za tajno opazovanje po devetem odstavku 149.a člena zaradi suma, da je vpleten v kriminalno dejavnost in je bilo potrebno ugotoviti ne samo njegovo identiteto, temveč tudi druge podatke pomembne za kazenski postopek. Slednje ne pomeni, da bi tožilstvo v nadaljevanju moralo zoper C. C. izvajati PPU, kot to ponuja pritožnica, saj so dokaze proti njemu zbirali na drug način. Obtoženi C. C. je bil torej opazovan v okviru izvajanja PPU, katerih zakonitost pritožnica niti ne izpodbija in so tako pridobljeni dokazi zakoniti. Posledično tudi ni prišlo do okužbe nadalje pridobljenih dokazov.

82.Pritožnica nadalje (v točki III in IV pritožbe) izpodbijani sodbi očita napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj naj bi dokazni postopek ne utemeljil članstva obtoženega C. C. v hudodelski združbi, ko se mu očita zgolj vloga kurirja obtoženega H. H., za zgolj dve nepovezani izvršitveni ravnji, ne pa kurirja širše, t.j. kurirja same hudodelske združbe, ki naj bi jo domnevno vodil J. J. Obtoženi je od vseh vpletenih poznal zgolj obtoženega H. H., nikogar drugega ni niti poznal, niti je imel z njim kakršenkoli kontakt, zanj ni vedel nihče in ga tudi ni omenjal. Obtoženi je naivno pomagal H. H., ko ga je ta prosil za pomoč in pri tem ni vedel za nobeno hudodelsko združbo, niti ta zanj.

83.Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in preučitvi podatkov spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje glede obtoženemu C. C. očitanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, t.j. da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje, razlogi za takšne zaključke pa so jasni in prepričljivi ter v skladu s sodno prakso, ustrezno obrazloženi.

84.Iz opisa izreka izpodbijane sodbe (točki I/A-6 in I/A-7) in skladno obrazložitve izhajata dve izvršitveni dejanji obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ko je 20. 6. 2019 in 28. 8. 2019, obakrat v vlogi kurirja, skupaj z obtoženim H. H. prevzel prepovedano drogo heroin in jo dostavil na namembni kraj. Obe izvršitveni dejanji sta v opisu vpeti v hudodelsko delovanje združbe pravzaprav na povsem enak način (H. H. ponudba droge tajnemu delavcu - prevzem in posredovanje naročila tajnega delavca J. J./neznani osebi - odstop naročila dobavitelju/kurirju R. R./S. S. - H. H. in C. C. prevzem prepovedane droge od dobaviteljev/kurirjev in dostava na namembni kraj), kar samo po sebi kaže na povezanost obtožencev, skupaj s povezanostjo izvršitvenih ravnanj, ki presega neko individualno delovanje oziroma zavestno sodelovanje oziroma odločilni prispevek k storitvi kaznivega dejanja iz drugega odstavka 20. člena KZ-1, kaj šele, da bi dopuščala ugotovitev, da so storilci delovali vsak zase ali celo eden mimo drugega ter da so potemtakem njihova ravnanja v nadaljevanju opisa zgolj in naključno sovpadala oziroma, da je bila C. C. vloga zgolj v naivnem prepričanju in zaupljivosti do obtoženega H. H., ki ga je izkoristil. Že iz opisa izhajajo vsi znaki delovanja hudodelske združbe po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, v katero je bil vpet tudi obtoženi C. C. in se je obstoja združbe tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma zavedal, kar izhaja iz zbranih dokazov, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

85.Prvostopenjsko sodišče se je v izpodbijani sodbi obširno opredelilo do samega obstoja hudodelske združbe in vloge posameznih članov (točka 15 obrazložitve, glede C. C. str. 160 in 161), kot konkretno glede vsakega od obtožencu očitanih izvršitvenih ravnanj (na str. 325 glede dejanja 20. 6. 2019 in na str. 340 glede dejanja 28. 8. 2019) in pravne opredelitve konkretnih ravnanj C. C. (str. 461).

86.Za tip hudodelske združbe po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 se po ustaljeni sodni praksi na splošno ne zahteva čvrsta, višja stopnja organiziranosti in povezanosti članov, natančen načrt in cilji delovanja oziroma izvrševanja kaznivih dejanj. Notranja struktura v smislu položaja, notranjih razmerij in odgovornosti njenih članov je preprosta. Ta tip hudodelske združbe praviloma pomeni združitev (začasno ali naključno) najmanj treh oseb. Stopnja organiziranosti je minimalna, omejena s tehnologijo konkretnih izvršenih kaznivih dejanj oziroma kolikor je nujno za skupinski kriminalni podvig več oseb, ki jih povezuje isti cilj. Za obstoj take hudodelske združbe je odločilna povezanost njenih članov zaradi izvrševanja kaznivih dejanj.¹⁹ V subjektivnem pogledu ni nujno, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj,²⁰ kar vse pritožnica sama izpostavi, čeprav v nadaljevanju večkrat in obsežno ponavlja, da obtoženi C. C., razen H. H., ni poznal nikogar od obtoženih, niti je o njem vedel konkretno povedati kdorkoli od njih, kar pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ni odločilno. Tudi ni odločilno ali je C. C. sodeloval zgolj pri dveh izvršitvenih ravnanjih in to vedno in samo v kombinaciji s H. H., t.j. kot njegov kurir.

87.Pri presoji hudodelske združbe iz tretjega odstavka 186. člena KZ-1 je potrebno izhajati iz izvršitvenih ravnanj iz prvega odstavka 186. člena KZ-1, ki jih je moč povezovati s posameznimi vlogami članov: proizvajalec, predelovalec, ponudnik, preprodajalec, hranitelj (skladiščnik), prenašalec (kurir), posrednik, po tretjem odstavku pa nadalje tudi vodja ali organizator mreže prekupčevalcev ali posrednikov. Storilci oziroma člani združbe imajo lahko več funkcij oziroma vlog hkrati, pri tem pa ni nujno, da izvršujejo kaznivo dejanje z vsemi člani, kot C. C., ki je v združbi deloval zgolj kot kurir H. H. in ne kot kurir hudodelske združbe kot take, kot to neutemeljeno pričakuje pritožnica. Pritrditi je pritožnici, da iz dokazne podlage ni razbrati, da bi C. C. kogar koli od združbe poznal, tega se mu ni niti očitalo, kar pa ne pomeni, da ni vedel za obstoj združbe. Zavedanje obstoja združbe oziroma izvršitev očitanega kaznivega dejanja je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na naslednja dejstva oziroma ugotovitve:

-Na samo strukturo hudodelske združbe, razdelitev vlog in medsebojno uskladitev sodelovanja, vertikalno (hierarhično stopnjevanje vodenja, načrtovanja, naročil in prodaj) in horizontalno povezanost (naročnik - posrednik - vodja - skladiščnik/proizvajalec - kurir - posrednik/preprodajalec). V opisani strukturi je bil C. C. prepoznan kot kurir H. H., s katerim sta se sicer poznala in opravljala različna gradbena dela, kar pa samo po sebi ne izključuje njunega sodelovanja izven navajanih gradbenih podjemov, kot to ponuja pritožnica. Pri tem pritožbeno sodišče najprej zavrača zagovorničino tezo o tem, da ni bil dokazan očitek, da je obtoženi dobil navodila za angažiranje kurirja (C. C.) od neznane osebe, kar bi konkretno izvršitveno ravnanje vpelo v delovanje hudodelske združbe, saj se tako navodilo ni niti očitalo. Ob pravilnem branju četrtega in petega odstavka točke A/I-7 izreka sodbe se izkaže, da pritožnica spregleda ločila, ki ne glede na uporabljen odstavek, tekst razdelijo tako, da je H. H. v vlogi posrednika tajnemu delavcu predhodno v odkup ponudil prepovedano drogo heroin (torej sam) in določil ceno (tudi sam), naročilo za dobavo heroina predal neznani osebi (enako sam), uredil oz. angažiral kurirja za prevoz heroina C. C. (sam), skupaj s C. C. (ki ga je sam izbral oziroma, se zanj odločil), po navodilih neznane osebe (njemu samemu in samo v tem obsegu) prevzel 804,03 grama prepovedane droge heroin. Dejstvo, da je obtoženi C. C. deloval zgolj kot kurir enega od članov hudodelske združbe (H. H.) in to samo pri dveh izvršitvenih ravnanjih hudodelske dejavnosti združbe, ne vpliva na pravilno ugotovitev o tem, da je bil član le-te v smislu tretjega odstavka 186. člena KZ-1, kar izhaja iz zgoraj obrazloženih značilnosti hudodelske združbe po tretjem odstavku 186. člena KZ-1. Na ugotovitve nadalje ne vpliva niti teza pritožnice, da obtoženi nikoli ni deloval sam, temveč vedno skupaj s H. H. in se pri tem oprla na izpoved priče Preiskovalec 1 o tem, da ni logike, da bi se več kurirjev vozilo skupaj ter, da H. H. s seboj sicer ni vozil kurirjev. Četudi drugačen, pa odnos med H. H. in C. C. sam po sebi ne izključuje ugotovitev o njegovi zavestni vlogi pri izvršitvi kaznivega dejanja. Da posrednik in kurir delujeta skupaj tudi sicer ne pomeni nič nenavadnega ali specifičnega, ob tako veliki količini in nenazadnje vrednosti prevzete prepovedane droge, se zdi tudi varneje da delujeta istočasno, kar je lastno izvrševanju tovrstnega kaznivega dejanja. V tem smislu je bil H. H. tako posrednik kot kurir, C. C. pa samo kurir, 20. 6. 2019 pa sta uporabljala tudi sicer vsak svoj avto, po najdi droge v grmovju jo je C. C. ovil v jakno in spravil v svoj avto ter ga dostavil v vozilo TD in ključe skril na sprednji levi pnevmatiki vozila.

-Dinamika obeh izvršitvenih ravnanj je bila pravzaprav identična. Obakrat je obtoženi H. H. tajnemu delavcu predhodno v odkup ponudil prepovedano drogo heroin in določil ceno, naročilo predal J. J. oz. neznani osebi, za prevoz angažiral kurirja C. C. in po navodilih J. J. oz. neznane osebe drogo prevzel na namembnem kraju, kamor je bil napoten (grmovje ob makadamski poti ob Cesti na K. oziroma s puščanjem odklenjenega vozila na parkirišču Vrtnega centra), prevzeto robo pa dostavila tajnemu delavcu tako, da sta mu ga pustila v vozilu. Pri prvem dejanju (20. 6. 2019) je po skupnem prevzemu obtoženi C. C. drogo odpeljal sam, v svojem vozilu, pri drugem (28. 8. 2019) pa sta se do namembnega kraja, parkiranega vozila tajnega delavca odpeljala skupaj, ko je C. C. sam izstopil in drogo spravil v prtljažnik vozila tajnega delavca.

-Okoliščine obeh izvršitvenih ravnanj same po sebi kažejo na obtoženčevo zavedanje vsebine in prepovedanosti ravnanja, t.j. odložitev najdenega predmeta v tuje vozilo parkirano na parkirišču trgovinskega centra, iskanje predmeta po grmovju na samotnem kraju, skritje kontaktnih ključev po odložitvi predmeta na prednjo pnevmatiko in zavitje najdenega predmeta v jakno, kar je H. H. celo sam sugeriral. Pritrditi je ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da ni videti nobenega razloga, da bi nevedni C. C. zaradi ogleda gradbenega objekta na Cesti pri E. odšel najprej v približno 20 kilometrov oddaljeno grmovje makadamske Ceste na K. iskati nek neznan predmet in bi pri tem nekako naivno zaslutil, da ga je potrebno še dodatno zaviti in to namignil H. H. Dinamika povsem jasno kaže, da je vedel kaj iščeta in da je iskani predmet prepovedana droga za katero je štel, da jo je potrebno dodatno skriti oziroma zavarovati. Da je zatorej naklepno izvršil kaznivo dejanje. Tudi ni razloga, da ne bi verjeli, da C. C. sicer ni uporabljal mobilnih telefonov, je pa brez dvoma uporabljal telefon, ki sta ga 20.6. 2019, še pred prevzemom droge, kupila skupaj s H. H. v E. Ni mogoče slediti zagovornici, da sta telefon kupila izključno zaradi gradbenih poslov, saj je C. C. telefon uničil in zatrjevanega namena telefona ni bilo moč preizkusiti, uničenje telefona pa je prej pripisati prav nasprotni rabi telefona. Če C. C. za obrtniške posle s H. H. in drugimi telefona prej ni potreboval, ni jasno zakaj bi ga ravno pred prvim izvršitvenim ravnanjem in tudi ne, zakaj naj bi ga v nadaljevanju uničil. Pri tem tudi ni pomembno ali je sploh kdaj rokoval s sky/kripto telefonom, to mu niti ni bilo očitano, izvršitev predmetnega dejanja tudi ni neločljivo oziroma odločilno povezana s posestjo sky telefona.

88.Pritrditi pa je pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče v škodo obtoženega C. C. kršilo materialni zakon. Četudi pridobivanje premoženjske koristi ni zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja, to ne odvezuje sodišča odvzeti premoženjsko korist, ki je s kaznivim dejanjem nastala. Po določbi prvega odstavka 74. člena KZ-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Pridobitev protipravne premoženjske koristi je lahko zakonski znak kaznivega dejanja, vendar je tako korist mogoče pridobiti tudi z drugimi kaznivimi dejanji, ki takega zakonskega znaka ne vsebujejo. V enem in drugem primeru pa je sodišče dolžno zanesljivo ugotoviti, ali je bila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega protipravna premoženjska korist pridobljena.

89.KZ-1 v petem odstavku 75. člena določa, da sodišče, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve. Citirana določba torej (tudi) v primeru, ko se premoženjska korist odvzame več obtožencem (ali drugim osebam) na način, da so dolžni plačati denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, izključuje nerazdelno (solidarno) naložitev v plačilo, temveč je sodišče prve stopnje dolžno za vsakega od obtožencev ugotoviti delež oziroma višino s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, v kolikor pa to ni mogoče, jo za vsakega obtoženca odmeri po prostem preudarku (501. člen ZKP), ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.

90.Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z izvršitvenim dejanjem pod točko I/A/7 izreka po ugotovitvi, da sta obtožena H. H. in C. C. dejanje izvršila skupaj z J. J. in že pravnomočno obsojenima R. R. in S. S., na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 naložilo v plačilo znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi v višini 7.000 EUR obtoženima H. H. in C. C., vsakemu pol, t.j. vsakemu po 2.333,33 EUR. S takšno odločitvijo je omogočilo izterjavo celotnega zneska pridobljene premoženjske koristi pri dejanju pod točko I/A/7 izreka sodbe zgolj dvema izmed vpletenih storilcev in ne le deležev, ki naj bi si jih s kaznivim dejanjem dejansko pridobila oziroma, v kolikor jih ne bi bilo mogoče ugotoviti, deležev določenih po prosti presoji sodišča, kot to določata peti odstavek 75. člena KZ-1 in 501. člen ZKP ter posledično v škodo obtoženega C. C. prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

91.Nobenega dvoma ni, da je glede izvršitvenega dejanja pod točko I/A/7 nastala protipravna premoženjska korist v višini 7.000 EUR, kar predstavlja znesek, ki ga je v okviru navideznega odkupa prepovedane droge obtoženi H. H. 28. 8. 2019 prevzel od tajnega delavca kot plačilo za dobavljen heroin (804,03 grama). Ne iz opisa dejanja, ne iz zbranih dokazov ne izhaja, kako in če sploh se je ta znesek izročal naprej, se delil, očitek in izvedba dokazov ter prvostopenjske ugotovitve v tej smeri so ostale na ravni ugotovitev o tem kako je bil izpeljan sam posel s heroinom, katerega plačilo, znesek premoženjske koristi se je dokazno ustavil pri obtoženem H. H. Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe (str. 327-340), ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi, je tajni delavec kupnino v višini 7.000 EUR, izročil obtoženemu H. H. v lokalu J., ko obtoženi C. C., ne kdorkoli drug od vpletenih, tam ni bil prisoten. O višini kupnine 7040 EUR se je tajni delavec tudi dogovarjal zgolj s H. H., dogovor pa je vseboval tudi ceno transportnih stroškov v višini 200 EUR, vse skupaj torej 7.240,00 EUR. Tajni delavec je H. H. 28. 8. 2019 izročil 7.000 EUR, do plačila preostanka, t.j. 40 EUR za drogo in 200 EUR za dostavo, pa v nadaljevanju nikoli ni prišlo. Iz navedenega izhaja, da sta bila tako višina dosežene premoženjske koristi (7.000 EUR), kot prejemnik koristi (obtoženi H. H.) brez dvoma ugotovljena, da zato ni bilo podlage za ugotovitev, da so si korist pridobili v združbi obtožena H. H. in C. C. skupaj z J. J. in že obsojenima S. S. in R. R., kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče (str. 474 - 475 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotavljalo kolikšen delež ugotovljene koristi naj bi odpadel na posamezne udeležence tega izvršitvenega ravnanja, česar po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bilo dolžno storiti, glede na to, da tožilka razdeljevanja tega zneska ni niti očitala, očitala je, da je obtoženi H. H. prejel 7.000 EUR, kar je bilo v postopku tudi dokazano in bilo v nadaljevanju ustrezna dokazna in pravna podlaga za naložitev plačila, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi po drugem odstavku 75. člena KZ-1. Glede na obrazloženo je drugostopenjsko sodišče pritožbi zagovornice obtoženega C. C. delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da obtoženemu C. C. ni naložilo v plačilo zneska 2.333,33 EUR, kot izhaja iz izreka odločbe.

92.Splošne ugotovitve glede izrečenih kazni obtoženim (točka 73 zgoraj) veljajo tudi za obtoženega C. C. Pritožbeno sodišče tako zavrača tako pritožbo zagovornice, kot državne tožilke glede obtoženemu C. C. izrečene kazni dveh let in desetih mesecev zapora ter stranske denarne kazni 200 dnevnih zneskov po 25 EUR, t.j. 5.000 EUR denarne kazni. Pritožnici se obe zavzemata za drugačno vrednotenje olajševalnih in obteževalnih. Državna tožilka zgolj s skopim stavkom o tem, da je prvostopenjsko sodišče podvrednotilo okoliščine, da je obtoženi sodeloval pri dveh izvršitvenih ravnanjih s skupaj "1,55054 kg" heroina, torej "trde droge", zagovornica pa s ponovitvijo trditev o neupoštevanju pretirani naivnosti in zaupljivosti obtoženca, neupoštevanju obtoženčeve nekaznovanosti ter dejstvu očitka zgolj dveh izvršitvenih ravnanj in z neobstojem očitanega koristoljubja, ki je utemeljilo izrek stranske denarne kazni.

93.Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je bistvena obteževalna okoliščina obtoženčevo sodelovanje pri dveh izvršitvenih ravnanjih s kar dobro kilo in pol heroina, kar njegovo manj izpostavljeno in pomembno vlogo kurirja, pod vodstvom zgolj obtoženega H. H., bistveno obteži. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe zagovornice, da je prvostopenjsko sodišče premalo oziroma ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, t.j. obtoženčevo nekaznovanost, enkratnost ravnanj in njegove urejene življenjske razmere. Za obravnavano kaznivo dejanje je v tretjem odstavku 186. člena KZ-1 predpisana kazen od petih do petnajstih let zapora, zato že izrek kazni z uporabo omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1 kaže na ustrezno upoštevanje olajševalnih okoliščin, tako dejstva, da ni bil nikoli kaznovan, niti ni v drugem kazenskem postopku, kot njegovo urejeno življenje. Pri tem je pripomniti, da je obtoženi star 40 let, kar je starost pri kateri so urejeni odrasli ljudje že dlje časa zaposleni in imajo nek zakonit in stabilen vir preživljanja. Obtoženi je sam navedel, da je brez zaposlitve in prijavljen na zavodu za zaposlovanje in da mu pri preživljanju pomagajo starši, sam pa občasno honorarno dela. Res se je kasneje v postopku zaposlil, t.j. 1. 4. 2021, kar je prvostopenjsko sodišče štelo kot pozitivno prognozo, t.j. da se je odločil za zakonito pridobivanje sredstev za preživljanje in da v nadaljevanju ne bo izvrševal kaznivih dejanj. Nič od navedenega pa glede na ugotovljene obteževalne okoliščine po oceni pritožbenega sodišča ne dopušča dodatne omilitve že sicer omiljene kazni.

94.Za izrek stranske denarne kazni po določbi drugega odstavka 45. člena KZ-1 ni odločilno ali je težnja po koristi usmerjena k storilcu kaznivega dejanja ali pa k drugemu; storilec zasleduje pridobitev premoženjske koristi, torej da ima koristoljubne nagibe oziroma motive in namen. Gre za kazniva dejanja, ki jih storilec stori zaradi pridobitve (protipravne) premoženjske koristi, pri čemer pa ni potrebno, da to premoženjsko korist storilec pridobi le zase, lahko jo pridobi za drugega. Prvostopenjsko sodišče je izrek stranske denarne kazni pravilno oprlo na ugotovitev, da je hudodelska združba, znotraj katere je deloval obtoženi C. C., kazniva dejanja izvrševala iz koristoljubja, zaradi pridobivanja premoženjske koristi in mu je zato pravilno izreklo tudi stransko denarno kazen. Pri tem je prvostopenjsko sodišče upoštevalo premoženjske razmere obtoženega C. C., t.j. da je zaposlen, da pa živi pri starših, ki mu skupaj s širšo družino tudi sicer pomagajo. Pri številu dnevnih zneskov je prvostopenjsko sodišče upoštevalo kriminalno količino obtožencu očitanega kaznivega dejanja in mu v razmerju do ostalih obtožencev in kriminalne količine kot take določilo 200 dnevnih zneskov, pri tem pa določilo višino dnevnega zneska v višini 25 EUR, kar je pravična in zakonita določitev stranske denarne kazni obtoženemu C. C.

95.V preostalem delu je drugostopenjsko sodišče pritožbo zagovornice zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo državne tožilke.

K pritožbama obtoženega B. B. in njegovega zagovornika

96.Višje sodišče je upoštevajoč izvedene dokaze v tem delu sodbe, konkreten opis kaznivega dejanja očitanega obtoženemu B. B. in pritožbene navedbe, ugodilo pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je obtoženega B. B. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ker za kaznivo dejanje kot je opisano v obtožbi in povzeto v izrek izpodbijane sodbe, ni zadosti dokazov.

97.Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja izhajajo naslednja odločilna dejstva:

-da je v hudodelski združbi deloval kot kurir J. J.;

-da je po predaji prepovedane droge za J. J. sprejemal denar kot plačilo za izvršeno predajo oz. prodajo;

-da je 2. 11. 2019 skupaj z J. J. prodajal in z namenom prodaje prenašal točno neugotovljeno vrsto prepovedane droge v vrednosti 87.350,00 EUR;

-da je kot kurir po navodilih J. J. na točno neugotovljenem kraju v R Nemčiji dostavil neugotovljeno količino in vrsto prepovedane droge odjemalcem "V1", "V2" in "V3" in od njih kot plačilo za prepovedano drogo prejel 87.350,00 EUR gotovine;

-prejeto gotovino bi moral kot plačilo za drogo dostaviti J. J., a mu je bil denar, ki je bil zavit v folijo in razdeljen v tri pakete z napisi "V1", "V2" in "V3" in skrit v predalu za rezervna kolesa, ob zaustavitvi s strani policistov v R Nemčiji zasežen.

98.Nobenega dvoma ni, da je nemška policija 2. 11. 2019 obtoženca zaustavila in pri njem našla gotovino v skupnem znesku 87.350,00 EUR, ki je bila razdeljena v tri kuverte z napisi V1 (51.300 EUR), V2 (25.550,00 EUR) in V3 (7000 EUR). Gotovina je bila skrita v predalu za rezervna kolesa njegovega vozila. Po oceni pritožbenega sodišča pa je navedeno edino dejstvo, ki je bilo v postopku brez dvoma dokazano, kar pa samo po sebi v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi ne zadostuje za ugotovitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

99.V postopku ni bil izveden noben dokaz o tem, da se je obtoženi v Nemčijo odpravil preprodajat prepovedano drogo, ne kakšno, niti v kakšni količini, niti komu. Tudi o tem, da bi mu v zvezi z očitano preprodajo J. J. dal predhodno kakršnakoli navodila ni nobenega dokaza, niti teh očitkov ne podpirajo podatki zavarovani na J. J. in obtoženčevem telefonu. Pri tem tudi ni povsem jasno ali naj bi šel obtoženi prepovedano drogo prodajat ali kupovat. Pritrditi je pritožnikoma, da ni jasno ali so vzdevki z zaseženih treh kuvert vzdevki kupcev ali prodajalcev, saj bi bilo zaseg gotovine moč pripisati enim in drugim, pri tem pa je vzdevek V2 prvostopenjsko sodišče napačno dokazno ocenilo, kar predstavlja napačno oceno zbranih dokazov in ne absolutno bistveno kršitev, ki jo uveljavljata pritožnika.

100.Prvostopenjsko sodišče je zaseg gotovine v treh kuvertah dokazno najprej navezalo na kriptirano telefonsko komunikacijo med TD5 in osebo XY novi, za katerega je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma ugotovljeno, da gre za J. J. TD5 je komunikacijo dal policiji fotografirati, saj bi se sicer zaradi nastavitev njegovega kriptiranega telefona samodejno brisala. Kritičnega dne je tako J. J. TD5 potožil, da so ves čas problemi, da so mu danes v Nemčiji zaustavili šoferja, ko se je vračal z denarjem in denar vzeli. Pa tudi, da je živčen in v stresu in mu poslal fotografijo dokumenta - potrdila nemške policije o zasegu 87.350 EUR B. B., ki ga je slednji tudi lastnoročno podpisal. J. J. je izrazil skrb, saj naj bi imel na poti tudi kamione, pomoč TD5 pa zavrnil in povedal, da zadevo rešuje. Naslednji dan je J. J. TD5 sporočil, da so pri vozniku našli tudi nekaj malega skanka (t.j. prepovedane droge) ter da so angažirali odvetnika, da ima voznik zaslišanje na sodišču v sredo, pojasnil pa je tudi, da je voznik v kratkem času prodal nekaj vozil, za kar ima ustrezno dokumentacijo. Slednje po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi ne dokazuje, da je šel obtoženi B. B. v Nemčijo prodajat drogo, t.j. da zasežen denar izvira iz prodaje droge. V dokaznem smislu je taka ugotovitev enako verjetna trditvi obtoženega B. B., da se je odpravil v Nemčijo kupovat vozila, pa tudi povsem enako verjetnem nakupu droge, ko bi do nakupa ne prišlo in bi se voznik z zato namenjenim denarjem vračal. Navedeno je prvostopenjsko sodišče nadalje dokazno ocenjevalo s primerjavo podatkov J. J. zaseženih telefonov, kjer so našli identično fotografijo potrdila o zasegu gotovine obtoženemu B. B., potrdilo je sicer prvostopenjsko sodišče pridobilo tudi od nemškega državnega tožilstva. S primerjavo vseh treh fotografij (s telefonov TD5 in J. J. ter potrdilom, ki ga je posredovalo nemško tožilstvo), je brez dvoma ugotoviti, da gre za identičen dokument, nadalje pa tudi, da se zdi povsem verjetno, da je fotografijo dokumenta B. B. sam pošiljal J. J., slednji pa naprej TD5. Nič od tega pa še vedno ne dokazuje izvora tega denarja, namen obtoženčeve odprave v Nemčijo, na ravni gotovosti zgolj dejstvo, da je B. B. v Nemčiji zaustavila policija in pri njem našla gotovino razdeljeno v tri kuverte. Pri pregledu telefonov J. J. je bila zavarovana tudi komunikacija med osebama V5 in V2 (ki naj bi bil zatrjevano neznan kupec droge), ko V5 V2 sporoči, da je živčen in naj mu pove ali dela z vozili in ali je kakorkoli mogoče, da bodo denar vrnili. V2 ga potolaži rekoč, da je sreča, da je zadnje tri dni prodal pet vozil in sodišču poslal pogodbe, kar po vsebini nikakor ni odgovor nekega neznanega kupca droge, ki bi ga usoda plačila za drogo kakorkoli še zanimala. V5 zaključi, da to pomeni, da bodo vrnili denar, V2 pa mu odvrne, da upa, da bodo. V5 V2 še povpraša o tem, ob kateri uri ima jutri sodišče, da bi našli nekega dobrega odvetnika in tudi tu ni jasno, zakaj naj bi neznani kupec droge imel sodišče in v zvezi s čim. V5 se zvečer tega dne pogovarja še z neznancem, predstavi mu svoja razmišljanja o tem, da bi našli nekoga, da bi rekel, da je šel k njemu v Nemčijo kupovat vozila, da ima zgoraj enega, ki dela z vozili. Neznanec mu je odgovoril, da ni potrebno, da je on že vse rešil in da morajo brez ugovorov vrniti ves denar.

101.Na podlagi navedenih podatkov je prvostopenjsko sodišče brez dvoma ugotovilo, da je V2 obtoženi B. B., kdo je V5 pa z gotovostjo ni moglo ugotoviti. Zaključilo pa je, da gre za pogovore med osebami, ki so bile z zapletom z gotovino oziroma nastalo situacijo brez dvoma seznanjene oziroma da so v dogodke vpletene, uporabljena naj bi bila ista terminologija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni povsem jasno o čem oziroma o kom govori obrazložitev izpodbijane sodbe (8. in naslednji odstavki na straneh 303 in 304) pri predstavitvi identične terminologije. Iz prepisov komunikacije namreč nikjer ne izhaja, da bi se V5 pogovarjal s TD5, še manj s TD7, pogovarjal se je zgolj z V2, čeprav drži, da je uporabljena komunikacija primerljiva. Ocena pripisljivosti vzdevkov je zmotna in neprepričljiva, se pa ne nanaša zares na ugotovitev manjkajočega odločilnega dejstva o tem, s kakšnim namenom je B. B. odšel v Nemčijo in kaj je tam počel.

102.Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, se v spisu nahaja fotografija ene od zaseženih kuvert (C 178 in C 239), ki jo je pri postopku z obtoženim naredila nemška policija, iz katere je (sicer slabo) razbrati napis V5, kar razloži obtoženčevo izjavo nemški policiji, da je V5 kupec enega od vozil, čeprav ga o njem niso spraševali (spraševali so zgolj zakaj je bil denar porazdeljen na več paketov z različnimi napisi) in zato tudi ne drži prvostopenjska ugotovitev (str. 309), da vrečke s takim napisom ni bilo. Ker je obstajala kuverta z napisom V5 (bila je prazna, v njej ni bilo denarja), ki je enak vzdevku nekoga, ki mu je obtoženi sporočil, da so mu zasegli denar in katerega je V2 tudi spraševal o tem koliko denarja je bilo pakiranega, ta pa mu je odgovoril; "uf, pa jesu u steku pare" (nikjer ni razvidno kaj naj bi ta stavek pomenil), se nakazuje, da oseba V2 ni vedel koliko in kako je pakiran denar, da pa je to očitno vedel V5, ki ga je še zjutraj spraševal kdaj se vrača (iz Nemčije) in ali bi peljal pol kile belega v Zagreb. Dva od štirih vzdevkov na kuvertah, V2 in V5, tako ni moč z gotovostjo pripisati neidentificiranim odjemalcem v Nemčiji, kot to za V2 izhaja iz izreka sodbe, njuno medsebojno komunikacijo v zvezi z zasegom gotovine pa prav tako niti prodaji ne nakupu prepovedane droge. Zbrani dokazi ne dovoljujejo zaključkov na ravni zahtevane gotovosti za obsodilno sodbo z opisanim očitkom.

103.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obtoženega B. B. oprostilo obtožbe in še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega B. B. ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

K pritožbi zagovornice obtoženega I. I. in pritožbi državne tožilke glede kazenske sankcije

104.Zagovornica izpodbijani sodbi najprej očita napačno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso VS razumevanje hudodelske združbe, ko naj bi po oceni prvostopenjskega sodišča za obstoj hudodelske združbe zadoščala že začasna ali naključna združitev najmanj treh storilcev in da ni potrebno, da je dejavnost združbe v celoti vnaprej načrtovana in nadzorovana s strani kakšnega člana združbe ter da zadostuje tolikšna organiziranost, da omogoča uspešen skupinski kriminalni podvig več oseb, ki so med seboj povezane za dosego istega cilja. Zagovornica se pri tem sklicuje na tri odločbe VS, ki pa jih večinoma napačno oziroma selektivno razume. Kar je sicer zaznati pri tovrstnem povzemanju sodne prakse, se rado zgodi, da vsak po lastni potrebi najprej izbere nekako koristnejše odločbe in iz njih selektivno uporablja dele besedila, ki naj bi podpirale nek argument. Pritožbeno sodišče je v točkah 81 do 84 v zvezi z obstojem hudodelske združbe že odgovorilo na večino od pritožbenih navedb zagovornice obtoženega I. I. in se na stališča obrazložena zgoraj v celoti sklicuje.

105.Iz opisa izreka izpodbijane sodbe (točka I/A-8) in skladno obrazložitve izhaja eno izvršitveno dejanje obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ko je 17. 7. 2019 na naslovu bivanja nudil prostore za pakiranje droge in v vlogi kurirja, skupaj z obtoženim H. H., prepovedano drogo heroin dostavil na namembni kraj, počakal na prevzem kupnine za drogo in v nadaljevanju tudi odšel po snov za redčenje heroina in jo hranil na naslovu bivanja. Izvršitveno dejanje je v opisu vpeto v hudodelsko delovanje združbe pravzaprav na povsem enak način kot pri drugih kurirjih (H. H. ponudba droge tajnemu delavcu - posredovanje naročila J. J. - odstop naročila dobavitelju R. R. - dostava kurirju K. K. - H. H. prevzem prepovedane droge od dobaviteljev/kurirjev - ustrezno embaliranje in dostava na namembni kraj), kar samo po sebi kaže na povezanost obtožencev, skupaj s povezanostjo izvršitvenih ravnanj, ki presega neko individualno delovanje oziroma zavestno sodelovanje oziroma odločilni prispevek k storitvi kaznivega dejanja iz drugega odstavka 20. člena KZ-1, kaj šele, da bi dopuščala ugotovitev, da so storilci delovali vsak zase ali celo eden mimo drugega ter da so potemtakem njihova ravnanja v nadaljevanju opisa zgolj in naključno sovpadala oziroma, da je bila I. I. vloga zgolj v neki nenavadno redki odločitvi večernega druženja v gostinskem lokalu s H. H. Že iz opisa izhajajo vsi znaki delovanja hudodelske združbe po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, v katero je bil vpet tudi obtoženi I. I. in se je obstoja združbe tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma zavedal, kar izhaja iz zbranih dokazov, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Pri tem uporaba izraza "mnenje", dosežene gotovosti v ničemer ne zmanjšuje, kot to navaja zagovornica. Po SSKJ je mnenje po vsebini "kar je glede na vedenje, poznavanje koga resnično", zatorej brez dvoma v smislu ugotovitev obsodilne sodbe.

106.Nudenje prostorov za pakiranje prepovedane droge, v nasprotju s stališčem zagovornice, izpolnjuje zakonski znak "kako drugače neupravičeno daje v promet". Ta zakonska besedna zveza zajema vse preostale možne oblike, v katerih storilec karkoli povzroči, da je prepovedana droga posredovana, predana, izročena drugi osebi, pri tem pa niso podani elementi drugih izvršitvenih oblik po prvem odstavku 186. člena KZ-1.21 Zakonodajalec trgovanje s prepovedanimi drogami očitno šteje za družbi tako nevarno dejavnost, da z analogijo intra legem zajema vsa morebitna ravnanja storilca, ki na kakršnokoli zakonsko neizrecno opredeljen način da prepovedano drogo v promet oziroma omogoča promet z njo,22 kar embaliranje, pakiranje za potrebe trgovanja brez dvoma pomeni.

107.Prvostopenjsko sodišče se je v izpodbijani sodbi obširno opredelilo do samega obstoja hudodelske združbe in vloge posameznih članov (točka 15 obrazložitve, glede obtoženega I. I. str. 161), kot konkretno glede obtožencu očitanega izvršitvenega ravnanja (na str. 353) in pravne opredelitve ravnanj I. I. (str. 461). Ravnanja obtoženega I. I. so povsem primerljiva z obtoženim C. C., zato pritožbeno sodišče v sklicevanju oziroma primerjavi med obema ne vidi nobene kršitve, ki jo zatrjuje pritožnica.

108.Kot je bilo zgoraj že obrazloženo in kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, se za tip hudodelske združbe po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 po ustaljeni sodni praksi na splošno ne zahteva čvrsta, višja stopnja organiziranosti in povezanosti članov, natančen načrt in cilji delovanja oziroma izvrševanja kaznivih dejanj. Notranja struktura v smislu položaja, notranjih razmerij in odgovornosti njenih članov je preprosta. Ta tip hudodelske združbe praviloma pomeni združitev (začasno ali naključno) najmanj treh oseb. Stopnja organiziranosti je minimalna, omejena s tehnologijo konkretnih izvršenih kaznivih dejanj oziroma kolikor je nujno za skupinski kriminalni podvig več oseb, ki jih povezuje isti cilj. Za obstoj take hudodelske združbe je odločilna povezanost njenih članov zaradi izvrševanja kaznivih dejanj.23 V subjektivnem pogledu ni nujno, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj,24 kar pritožnica sama izpostavi, čeprav v nadaljevanju večkrat in obsežno ponavlja, da obtoženi, razen H. H., ni poznal nikogar od soobtoženih, niti je o njem vedel konkretno povedati kdorkoli od njih, kar pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ni odločilno. Tudi ni odločilno ali je I. I. sodeloval zgolj pri enem izvršitvenem ravnanju in to samo v kombinaciji s H. H., t.j. pod njegovim vodstvom. In nenazadnje tudi to ne, da ni uporabljal oziroma imel kriptiranega telefona, se mu to ni niti očitalo.

109.Pri presoji hudodelske združbe iz tretjega odstavka 186. člena KZ-1 je potrebno izhajati iz izvršitvenih ravnanj iz prvega odstavka 186. člena KZ-1, ki jih je moč povezovati s posameznimi vlogami članov: proizvajalec, predelovalec, ponudnik, preprodajalec, hranitelj (skladiščnik), prenašalec (kurir), posrednik, po tretjem odstavku pa nadalje tudi vodja ali organizator mreže prekupčevalcev ali posrednikov. Storilci oziroma člani združbe imajo lahko več funkcij oziroma vlog hkrati, pri tem pa ni nujno, da izvršujejo kaznivo dejanje z vsemi člani, kot I. I., ki je v združbi deloval zgolj kot kurir H. H. in skladiščnik in ne kot kurir hudodelske združbe kot take, kot to neutemeljeno pričakuje pritožnica. Pritrditi je pritožnici, da iz dokazne podlage ni razbrati, da bi I. I. kogar koli od združbe poznal, tega se mu ni niti očitalo, kar pa ne pomeni, da ni vedel za obstoj združbe. Zavedanje obstoja združbe oziroma izvršitev očitanega kaznivega dejanja je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na naslednja dejstva oziroma ugotovitve:

-Na samo strukturo hudodelske združbe, razdelitev vlog in medsebojno uskladitev sodelovanja, vertikalno (hierarhično stopnjevanje vodenja, načrtovanja, naročil in prodaj) in horizontalno povezanost (naročnik - posrednik - vodja - skladiščnik/proizvajalec - kurir - posrednik/preprodajalec). V opisani strukturi je bil I. I. prepoznan kot kurir H. H., s katerim sta se sicer poznala, bila naj bi tudi prijatelja, H. H. je pri njem opravljal različna gradbena dela, še iz šolskih let pa je H. H. poznala tudi I. I. partnerka Y. B., kar pa samo po sebi ne izključuje njunega sodelovanja izven izvedbe gradbenih del, kot to ponuja pritožnica.

110.Pri tem pritožbeno sodišče najprej zavrača zelo obširno zagovorničino tezo o vsebini in pomenu pričanja I. I. partnerke Y. b. in vrsti različnih kršitev, ki naj bi jih prvostopenjsko sodišče storilo pri oceni njene izpovedi, t.j. predvsem pri oceni njene verodostojnosti, ugotovitvi, da gre za naučeno zgodbo. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da predlog obrambe za njeno zaslišanje ni bil ustrezno substanciran, t.j. obramba pri podaji predloga za njeno zaslišanje ni navedla, o čem naj bi izpovedovala oziroma na katerega od očitkov oziroma odločilnih dejstev se naj bi njena izpoved nanašala, zato je že iz tega razloga rezultate njene izpovedi težje ocenjevati. Obtoženi I. I. se ni zagovarjal, kar je seveda njegova pravica, tega pa ni moč zares nadomestiti z zaslišanjem njegove žene, četudi bi bila ta še tako verodostojna, kot to ponuja pritožnica, pa ni. Zdi se povsem neverjetno, da bi priča vedela izpovedovati o dinamiki nekega dne izpred dveh let, pri tem pa na nobenega od kontrolnih vprašanj ni znala zares odgovoriti. Tako je izpovedovala, da se je obtoženi tisti konkretni dan odpravil s H. H. ven na pijačo, kar si je zapomnila, saj sicer ne hodi na pijače ("skozi" je doma ali pa dela, nikamor ne hodi). Vedela je, da je bil to 17. 7. 2019, pri tem pa ni vedela dneva v tednu, po izrecnem vprašanju je povedala, da je bilo to bolj konec tedna oziroma za vikend, bila pa je to sicer sreda. Tudi za natančnejše ure ni vedela kaj dosti povedati, zgolj da je bila doma, ker tudi sicer dela od doma. Povedala je, da je I. I. H. H. prosil za prevoz, ko pa se je partner vrnil ji je povedal, da bo šel z njim na pijačo in se vrnil domov okoli 10h oziroma 11ih.

111.Iz zbranih dokazov izhaja, da je bil H. H. 17. 7. pri I. I. relevantno večkrat, sedemkrat:

-od 15.09 do 15.21 (12 minut), ko je vstopil v hišo;

-od 15.48 do 15.56 (8 minut), ko je vstopil v hišo;

-od 16.09 do 16.13 (4 minute), ko je vstopil v hišo in s seboj nesel vakumirni aparat v rumeni škatli;

-od 18.11 do 18.43 (32 minut), ko je vstopil v hišo in iz nje odšel skupaj s I. I., s katerim sta se v I. I. vozilu tudi odpeljala;

-od 19.12 do 19.14 (2 minuti), ko sta se pripeljala nazaj na naslov I. I. bivanja, H. H. pa se je presedel nazaj v svoje vozilo;

-20.20 do 20.28 (8 minut), ko je H. H. pred I. I. hišo odložil neznanega moškega (zvezo-3) in pobral I. I., da bi odšla do lokala S. v Ljubljani;

-od 22.11 do najmanj 22.30, ko je bilo tajno opazovanje zaključeno.

111.Od sedmih obiskov je priča vedela povedati zgolj to, da je H. H. I. I. prosil za prevoz in da je, ko se je vrnil, povedal, da bosta šla na pijačo, kar bi logično kazalo na to, da se je H. H. pri njih pojavil dvakrat, ko mu je I. I. nudil prevoz in drugič, ko ga je odpeljal na pijačo. Frekvenca H. H. obiskovanj tega dne bi priči Y. B., glede na to, da je izpovedovala, da je bila doma, ne mogla ostati neznana oziroma bi se skopa opisa H. H. pojavljanja bržkone intenzivirala, glede na trditev, da si je ta dan zapomnila (res ni rekla dobro, kot to navaja pritožnica, vendar bi nek specifičen spomin izpred dveh let nedvomno lahko opisali kot dobrega). Ker zoper I. I. niso bili izvajani PPU ne vemo ali je bil kritičnega dne doma, t.j. vse do 18.43, ko je iz svoje hiše izstopil skupaj s H. H. in je bil ob 18.11 uri, ob prihodu H. H., ki so ga tajno opazovali, očitno doma. Opisano zadrževanje H. H. je bilo tistega dne ob 18.11 do 18.43 tudi dejansko najdaljše, torej zadosti dolgo, da je bilo moč pri I. I. prepakirati in vakumirati drogo (z aparatom, ki ga je H. H. pred tem kupil in dostavil k I. I.), ki jo je K. K. ob 17.53 dostavil v H. H. avto. Vsa ostala zadrževanja H. H. pri I. I. so prekratka, droge pa H. H. takrat tudi še ni posedoval, nekajminutni obiski pa, ob odsotnosti drugačnih trditev, tudi ne omogočajo zaključkov o opravljanju kakšnih gradbenih del. Vsaj priča Y. B. ni nič kaj takega povedala (takrat je bilo že vse poštemano in ni bilo vrat, sama pa se je ukvarjala z bolnim kužkom, ki je lulal povsod po hiši). Druženje obtoženega s H. H. kritičnega dne tudi sicer ni moč verodostojno ujeti v pričino izpoved. Zoper H. H. so tega dne potekali PPU, iz izsledkov katerih izhaja, da se je tega dne po E. in okoliških mestih vozil v svojem vozilu, v svojem vozilu je tudi prevzel drogo, ki jo je v nadaljevanju odpeljal k I. I. na redčenje in embaliranje. O tem zakaj točno naj bi zgolj za dostavo droge kupcu TD5 prosil za prevoz I. I., priča Y. B. ni izpovedovala, nihče je tega niti ni spraševal. Iz siceršnjega delovanja hudodelske združbe, predvsem obtoženega H. H., pa izhaja ustaljen način dobave večjih količin droge kupcem tako, da je s seboj vzel kurirja (C. C. pri količinah 746,51 g in 804,03 g in I. I. pri količini 565,65 g) in pri tem tudi potoval z njihovimi vozili, manjše količine in vzorce pa je H. H. dostavljal sam, v svojem vozilu, kar vse ustrezno potrjuje ugotovljeno samozaščitno ravnanje združbe. Ni razloga, da ne bi verjeli, da I. I. ni imel intenzivnega družabnega življenja, o čemer je izpovedovala priča Y. B., kar pa bolj kaže na to, da tudi pijača s H. H. kritičnega dne ni bila zares namenjena druženju. Po skupni dostavi droge, s strani obrambe zatrjevani uslužnostni uporabi I. I. vozila, se je H. H. odpeljal sam, s svojim vozilom prevzet denar za dostavljeno drogo in se potem vrnil po I. I., da bi denar predala v Ljubljani M. M. in v nadaljevanju odšla po snov za redčenje heroina, ki jima je je tega dne zmanjkalo, kot pravilno izhaja iz ocene izsledkov PPU prvostopenjskega sodišča. Trditev o nekem, za I. I. tudi sicer redkem druženju v Ljubljani in ne npr. v enem od lokalov v E. in okolici, kamor je sicer in to pogosto zahajal H. H., ni videti nobenega prepričljivega razloga, ki bi izpodbijal pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča o aktivni vlogi I. I. v obravnavani hudodelski združbi. I. I. naj bi H. H. poznal bolj kot obrtnika, pa ga je iz neznanega razloga s svojim avtom uslužno vozil oddajat neko vrečko v parkirano vozilo v Domžalah, se z njim, tokrat v H. H. avtu, odpeljal na pijačo v lokal v Ljubljano, v nadaljevanju pa tudi zvečer preiskovat grmovje na Viču v Ljubljani, pa si ves ta čas očitno nista uspela vsega povedati, saj je H. H. po prihodu nazaj v E., še ostal pri I. I. doma. Teza obrambe je povsem neverjetna. Pri tem pritožbeno sodišče zavrača zagovorničin očitek, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je I. I. večkratno in kontinuirano nudil prostore za pakiranje droge, saj nobena taka ugotovitev iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Obtoženi je brez dvoma kritičnega dne nudil prostore za pakiranje droge, bil kurir, ki je skupaj s H. H. prevažal heroin, se z njim odpravil v grmovje iskat sredstvo za redčenje, ki ga je v nadaljevanju shranil doma. Kaj se je v nadaljevanju zgodilo z aparatom za vakumiranje in sredstvom za redčenje ni znano, se pa ne nadaljnja uporaba aparata, niti sredstva za redčenje I. I. ni očitala, zato so pritožbeni očitki v tem delu brezpredmetni.

112.Pritožnica svoje trditve tudi sicer gradi na posameznih, iz konteksta izvzetih okoliščinah in dejstvih, trditvah, ki so mestoma tudi v nasprotju s podatki spisa. Velik del pritožbe tako namenja aparatu za vakumiranje, za katerega meni, da zbrani dokazi ne podpirajo niti ugotovitve, da bi H. H. ta aparat kupil, nadalje pa tudi, da I. I. za ta aparat, ki naj bi ga H. H. prinesel k njemu domov sploh ni vedel, saj ga takrat ni bilo doma (v času med 16.09 in 16.18 uro), zatorej tudi ne, da je H. H. s tem aparatom delal kaj prepovedanega, kar bi vodilo v zaključek, da je nudil prostore za embaliranje droge, aparat pa tudi sicer ob priliki hišne preiskave I. I. ni bil zasežen. Kot je bilo zgoraj že obrazloženo, so bili PPU izvajani zgolj zoper H. H., zoper I. I. pa ne. Slednje njegove vloge v ničemer ne zmanjšuje, niti ne kaže na to, da se niti policiji ni zdel zadosti sumljiv, kot to prikazuje pritožnica. Iz izsledkov tajnega opazovanja izhaja, da je bil H. H. kritičnega dne dvakrat v trgovini M. Ob 15.38, ko je odšel v notranjost do prodajnih polic in pregledoval artikle. Ker je odšel v notranjost trgovine in ker je bil opazovan, je povsem jasno, da je to pomenilo, da je bil opazovan tudi znotraj trgovine. Katere izdelke si je ogledoval bi vedel povedati sam, opazovalec ga je pač videl pred prodajnimi policami ogledovati si artikle in telefonirati, pa se takrat ni odločil za nakup, čemur ni dati kakšnega odločilnega pomena, kot to izpostavlja pritožnica. Po krajšem obisku pri I. I. (8 minut) je ponovno odšel v M. (15.56), kjer je kupil aparat za vakumiranje, ki je bil očitno pakiran v rumeni škatli. Ker je bil tudi tokrat v trgovini opazovan, ob izhodu iz trgovine pa tudi posnet, je prepričljivo in brez dvoma zaključiti, da je kupil aparat za vakumiranje, ki ga je v nadaljevanje odnesel k I. I. Tako res ne vemo ali je bil ob prihodu H. H. z aparatom za vakumiranje I. I. doma, bila pa je Y. B., ki bi, če si je vse res vestno zapomnila, vedela izpovedovati o tej nezanemarljivo veliki rumeni škatli, ki jo je H. H. tega dne prinesel k njim, jo tam pustil in odšel. Kaj točno se je s tem aparatom dogajalo je razvidno iz navzkrižne ocene vseh PPU, ki so se izvajali tega dne. H. H. je kupcu droge, TD5 povedal, da je droge, ki jo je pustil v njegovem vozilu, manj kot je obljubil, da jim je zmanjkalo miksa (nečesa pač, s katerim so redčili heroin zaradi večjega denarnega iztržka, pri tem niti ni odločilno kaj to zares je, kot to pričakuje pritožnica), da je naročen heroin razredčil in vakumiral v dva paketa, 180 g v običajnem razmerju 1:4 in v večjem 400g boljše kvalitete (torej manj razredčen), saj jim je zmanjkalo miksa, kar skupaj z izsledki tajnega opazovanja logično in brez dvoma podpira ugotovitev, da je H. H. pri I. I. doma mešal (redčil) in vakumiral heroin, ki mu ga je pred tem dostavil K. K. in brez dvoma z aparatom, ki ga je pred tem kupil v M.

113.Pritožbeno sodišče v izsledkih PPU ne zaznava nobenih nepravilnosti oziroma nekonsistentnosti, sploh ne takih, ki jih vidi pritožnica. TD4 je vozilo, kamor naj bi H. H. dostavil drogo na namembno mesto res pripeljala ob 13.50, pritožnica pa pri tem prezre, da se TD5 na sestanek s H. H. ni pripeljal v tem vozilu, temveč je sliko namembnega vozila H. H. pokazal na svojem telefonu, ta pa ga je slikal, kar vse izhaja iz poročil TD4 in TD5 tega dne. Pričakovanja pritožnice o tem, kaj vse bi morali delavci policije pri izvajanju tajnega opazovanja zaznati, pa niso, so pretirana. Iskanje sredstva za redčenje v grmovju makadamske poti je potekalo od 21.40 do 21.47, ko je noč in si je tudi H. H. pomagal s svetilko, verjeti pa je, da opazovalci sebe niso izpostavljali, zagotovo obeh obtožencev in grmovja sami niso osvetljevali, saj so izvajali tajno opazovanje, posledica česar so zabeležili to, kar so glede na okoliščine uspeli zaznati.

114.Okoliščine ravnanja I. I. kritičnega dne same po sebi kažejo na obtoženčevo zavedanje vsebine in prepovedanosti ravnanja, t.j. da bi sicer družbeno zadržan I. I. prevažal obrtnika, ki ga je angažiral, s svojim avtom, pri čemer, kot obrazloženo H. H. avto ni imel nobene take hibe, ki bi preprečevala dostavo droge, istočasno pa omogočala prevoz do lokala v Ljubljano in še nadalje do odročnega grmovja na Viču. Prepovedana droga obtoženemu I. I. tudi sicer ni bila tuja, saj mu je bilo pri hišni preiskavi zaseženo 1,52 heroina in precizna elektronska tehtnica. Količina heroina ni bila zelo velika, nakazuje pa lahko tudi na to, da mu je bil angažma v hudodelski združbi "plačan" s prepovedano drogo. Precizna elektronska tehtnica se, kot kažejo tovrstne kazenske zadeve, tipično nanaša na merjenje prepovedane droge, saj se v gospodinjstvih zelo majhne količine snovi odmerjajo na drugačen, zelo preprost način: noževa konica, ščep, čajna žlička.

115.Namen oziroma cilj, ki ga storilec zasleduje s sodelovanjem v hudodelski združbi, na pravno opredelitev dejanja ne vpliva na način, kot to razume pritožnica. Zato je povsem nepomembno, ali je imel obtoženi namen sodelovati z ostalimi člani hudodelske združbe zaradi pridobivanja premoženjske koristi zase. Pridobitev premoženjske koristi ni znak predmetnega kaznivega dejanja, obtoženemu I. I. se pridobitev premoženjske koristi tudi ni očitala, premoženjska korist pri tem izvršitvenem dejanju je bila odvzeta M. M. Za izrek stranske denarne kazni po določbi drugega odstavka 45. člena KZ-1 ni odločilno ali je težnja po koristi usmerjena k storilcu kaznivega dejanja ali pa k drugemu; storilec zasleduje pridobitev premoženjske koristi, torej da ima koristoljubne nagibe oziroma motive in namen. Gre za kazniva dejanja, ki jih storilec stori zaradi pridobitve (protipravne) premoženjske koristi, pri čemer pa ni potrebno, da to premoženjsko korist storilec pridobi le zase, lahko jo pridobi za drugega. Prvostopenjsko sodišče je izrek stranske denarne kazni pravilno oprlo na ugotovitev, da je hudodelska združba, znotraj katere je deloval obtoženi I. I., kazniva dejanja izvrševala iz koristoljubja, zaradi pridobivanja premoženjske koristi in mu je zato pravilno izreklo tudi stransko denarno kazen.

116.Splošne ugotovitve glede izrečenih kazni obtoženim (točka 73 zgoraj) veljajo tudi za obtoženega I. I. Pritožbeno sodišče tako zavrača tako pritožbo zagovornice, kot državne tožilke glede obtoženemu C. C. izrečene kazni dveh let in šestih mesecev zapora ter stranske denarne kazni 200 dnevnih zneskov po 25 EUR, t.j. 5.000 EUR denarne kazni. Pritožnici se obe zavzemata za drugačno vrednotenje olajševalnih in obteževalnih. Državna tožilka z očitkom, ki po vsebini povzema opis obtožencu očitanega ravnanja (vrsta droge, nudenje prostorov za pakiranje droge, hramba snovi za redčenje), česar ni moč šteti kot obteževalno okoliščino. Zagovornica pa s ponovitvijo trditev o zgolj enem izvršitvenem ravnanju pod vodstvom obtoženega H. H., majhni kriminalni količini, ki ne kaže, da bi obtoženi v prihodnje ponovil kaznivo dejanje, pa tudi da s svojim ravnanjem ni ogrozil kazenskopravno varovane dobrine.

117.Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je bistvena obteževalna okoliščina obtoženčevo sodelovanje pri, sicer zgolj enem, izvršitvenem ravnanju, vendar v dveh vlogah, t.j. skladiščnika (hranitelja) in kurirja ter v povezavi s 565,65 g prepovedane droge heroin, kar njegovo manj pomembno vlogo v hudodelski združbi, pod vodstvom zgolj obtoženega H. H., relevantno obteži. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe zagovornice, da je prvostopenjsko sodišče premalo oziroma ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, t.j. obtoženčevo nekaznovanost, enkratnost ravnanj in njegove življenjske razmere. Pri tem izpostavi, da je sodišče zmotno upoštevalo, da ima obtoženi otroka, kar je res, vendar je upoštevanje otroka štelo kot olajševalno okoliščino, torej v korist obtoženca.

118.Za obravnavano kaznivo dejanje je v tretjem odstavku 186. člena KZ-1 predpisana kazen od petih do petnajstih let zapora, zato že izrek kazni z uporabo omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1 kaže na ustrezno upoštevanje olajševalnih okoliščin, tako dejstva, da ni bil nikoli kaznovan, niti ni v drugem kazenskem postopku. Zavrniti je pritožničine navedbe o tem, da obtoženi s svojim ravnanjem ni povzročal nevarnosti za kazenskopravno varovano dobrino človekovega zdravja, vsako kaznivo dejanje iz poglavja zoper človekovo zdravje konkretno ogrozi varovano dobrino. Pritožbene uveljavljane okoliščine po oceni pritožbenega sodišča ne dopuščajo dodatne omilitve že sicer omiljene kazni.

119.Pritožnica izpodbija tudi odločitev prvostopenjska sodišča, s katero mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Pritrditi je pritožnici, da je odločitev o stroških kazenskega postopka zelo skopo obrazloženo, ni pa mogoče reči, da sploh ni obrazložena. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o naložitvi plačila stroškov obtoženemu I. I. obrazložilo z ugotovitvijo, da je zaposlen, da ima zatorej redne dohodke. Pritožbeno sodišče s pregledom podatkov v spisu ugotavlja, da je zaslišan v preiskavi navedel, da zasluži okoli 1000 EUR mesečno, da je lastnik osebnega vozila Renault Megane, pa tudi, da je od takrat očitno podedoval nepremično, kot to navaja zagovornica. Povsem nepomembno je ali je nepremičnino podedoval, dejstvo je, da ima v lasti nepremičnino, kar skupaj z ugotovitvijo, da ima redne dohodke iz naslova samostojnega podjetništva, predstavlja ustrezen temelj za naložitev stroškov. Pri tem ni prezreti, da sta obtoženi in njegova partnerka v letu 2019 prenavljala hišo, kar je, kot je povedala njegova partnerka, vključevalo obnovo strehe, kar vse je splošno znano povezano z nezanemarljivi sredstvi, ki jih je obtoženi očitno imel. Bil pa je obtoženi varčen, kar je zaključiti na podlagi izpovedi njegove partnerke, da ne hodi ven na pijače in sicer v lokale. O zaposlitvi partnerke v spisu ni nobenega podatka, zgolj njena izpoved, da je ponavadi doma, saj tudi od doma dela, kar bi vendarle kazalo na to, da nekaj dela. Vse navedeno, ob izostanku kakršnikoli dokazil o premoženjskem stanju obtoženega in njegove partnerke, v času izreka prvostopenjske sodbe ne more utemeljevati oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka, za kar se zavzema pritožnica.

120.Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice in državne tožilke zavrnilo, obtoženega pa je glede na potrditev zaporne kazni in stranske denarne kazni oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

K pritožbi zagovornika obtoženega Z. Z. in pritožbi državne tožilke v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo

121.Pritožnik obširno razpravlja o elektronski napravi za kajenje IQOS (IQOS), ji daje prevelik pomen, pri tem pa prezre, da ugotovitve prvostopenjskega sodišča temeljijo na oceni večih izsledkov PPU, vsakega zase in v njihovi medsebojni povezavi, ki tudi po oceni pritožbenega sodišče brez dvoma utemeljujejo zaključek, da je obtoženi Z. Z. storil očitano mu kaznivo dejanje.

122.Iz poročil o tajnem delovanju izhaja, da je 25. 9. 2019 zvečer obtoženi H. H. TD5 izročil dva kriptirana telefona (ki sta ju TD5 in TD7 pri svojem delovanju v nadaljevanju tudi uporabljala). Dan prej je H. H. TD5 že napovedal, da mora za potrebe komunikacije med člani hudodelske združbe plačati dva kriptirana telefona, da se je sam že vse dogovoril in da bosta jutri preko dneva te telefone tudi dobila. Iz poročila o tajnem opazovanju z 25. 9. 2019 in skladno poročila TD5 za ta dan izhaja, da sta se H. H. in TD5 tega dne družila vse od 14:46 do 23.30, kar je moč na podlagi izsledkov PPU brez dvoma pripisati načrtovanju hudodelskih podjemov, predvsem pa nabavi kriptiranih telefonov in ne morebiti reklamiranju alternativnih načinov kajenja, t.j. IQOS naprav. Ne tajni opazovalci, predvsem pa ne TD5, ki se je tega dne s H. H. vse popoldne družil, niso zaznali ničesar v zvezi s promocijo IQOS, TD5 je nasprotno opisoval prevzem kriptiranih telefonov, ki se je tekom popoldneva, zaradi hib in števila naprav, tudi zapletel.

123.Kot nadalje izhaja iz izsledkov PPU z 25. 9. 2019 se je H. H. z obtoženim Z. Z. tega dne sestal trikrat, ob 16:30, ko mu je izročil denar za kriptirana telefona, ki ga mu je pred tem in za ta namen izročil TD5, ob 17:37, ko mu naj bi H. H. prinesel oba že vnaprej plačana telefona, pa je imela dobava napake in po 19:10, ko je prejel klic "Z.", da pride po naročena telefona. Iz posnetkov izhaja, da sta H. H. in Z. Z. naročene in plačane telefone ob 17:37 preverjala, pa se je izkazalo, da je Z. Z. prinesel samo en in še to rabljen Sky telefon, kar je H. H. reklamiral in dosegel, da mu jih je kasneje, po 20.10, Z. Z. tudi prinesel, H. H. pa ju je neposredno za tem izročil TD5. Če je ob teh srečanjih Z. Z. promoviral IQOS, kar se zdi povsem nesmiselno, to ne izključuje opisanih ugotovitev o tem, da mu je zagotovo priskrbel dva kriptirana telefona, kar brez vsakega dvoma potrjuje poročilo TD5 in do 17:48 tudi poročilo o tajnem opazovanju. Res se ob izročitvi brezhibnih dveh telefonov tajno opazovanje ni več izvajalo, glede na dinamiko srečanj med H. H. in Z. Z. tega popoldneva, t.j. naročilo, plačilo, reklamacija in izročitev brezhibnih telefonov, ki sta ju v nadaljevanju uporabljala tajna delavca, ne more izpodbijati očitki o tem kako izgleda IQOS, kaj vse je imel v roki Z. Z. in kako katera od elektronskih naprav sveti. Očitno Z. Z. tega dne niti ni bil tako bolan, da ne bi poleg tega, da ga je okoli vozil A. Č., vozil tudi sam in če je slediti obrambni tezi promoviral IQOS. Slednje ne samo enkrat, ampak kar trikrat. IQOS je elektronska naprava v prosti prodaji polnoletnim osebam, katere promocija lahko poteka na javnih mestih, podjetje ima svoje specializirane trgovine, skratka ni videti razloga za neko konspirativno promocijo na parkiriščih trgovskih centrov.

124.Pomoč obtoženega s prodajo dveh kriptiranih telefonov je brez dvoma pomoč h predmetnemu kaznivemu dejanju, pomoč hudodelski združbi z dobavo elektronskih naprav, ki članom združbe omogočajo nemoteno komunikacijo pri prepovedanih poslih z drogo. Kriptirani telefoni niso v prosti prodaji, zgolj prodaja takega telefona pa sama po sebi, kot to pravilno ugotavlja zagovornik, ni kazniva. Vendar pa samo ozadje kupovanja tako dragih naprav z relevantno odstopajočo naročnino, brez dvoma kaže na kaznivo ozadje, tudi konkretno glede obtoženega Z. Z. Njegova pomoč je v zavesti prodati telefon z lastnostmi, ki jih hudodelska združba potrebuje v zagotavljanju konspirativne komunikacije združbe, katerega obstoja in delovanja se je tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma zavedal in s prodajo obeh telefonov bistveno prispeval k uspešnemu delovanju, kljub temu da je prodal zgolj dva telefona. Obtoženi je člane družbe poznal, očitno je poznal tudi zahteve in potrebne lastnosti teh telefonov ter način kako do njih priti in po reklamaciji prvega hibnega telefona, še istega dne priskrbel dva nova, kar sicer kaže na obtoženčev aktiven angažma pri dobavi kriptiranih telefonov za potrebe hudodelske združbe. Strinjati se je z zagovornikom, da delovanje predmetne hudodelske združbe ni bilo odvisno zgolj od dveh kriptiranih telefonov, pa tudi da je bilo teh telefonov več, da so člani združbe z njimi razpolagali še pred predmetno prodajo, kar pa v ničemer ne izpodbija pravilnih prvostopenjskih ugotovitev o tem, da je obtoženi pomagal hudodelski združbi z zagotovitvijo dveh telefonov.

125.Pomoč je naklepna podpora storilcu pri njegovem naklepno izvršenem protipravnem dejanju, ki ima znake kaznivega dejanja. Ravnanje pomagača je sicer lahko - ni pa treba, da je - nujni pogoj za izvršitev dejanja glavnega storilca. Zadošča že, da pomagačevo ravnanje prispeva k dejanju glavnega storilca tako, da ga olajša, pospeši, poveča stopnjo neprava, poveča korist za storilca, zmanjša možnost odkritja in podobno, četudi bi glavni storilec dejanje lahko izvršil tudi brez pomagačevega prispevka.

125.Dejanje glavnih storilcev, ki jim je Z. Z. pomagal je kvalificirana oblika kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, zato njegove pomoči ni moč pravno opredeliti po temeljni obliki, kot to ponuja zagovornik. Obtoženi je pomagal hudodelski združbi.

126.Prvostopenjsko sodišče je obtoženemu Z. Z. izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 25 EUR, t.j. 2.000 EUR stranske denarne kazni. Odločilo je še, da se izrečena kazen izvrši tako, da med prestajanjem zaporne kazni še naprej dela, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Na izrečeno kazen sta se pritožila tako zagovornik, kot državna tožilka. Zagovornik meni, da bi glede na obtoženčevo vlogo, t.j. da je hudodelski združbi zgolj pomagal, ni pa bil njen član, izrek sankcije opominjevalne narave, pogojne obsodbe zadostoval, da ne bi ponavljal kaznivih dejanj, obtoženi ima urejeno zasebno življenje, je zaposlen, ima utečeno gradbeno dejavnost, ki mu omogoča preživljati tako sebe, kot družino, predvsem mladoletnega otroka. Državna tožilka nasprotno meni, da na strani obtoženega ne obstojijo zadostne okoliščine za nadomestno izvršitev kazni in pri tem ponovno navede očitke izvršenega kaznivega dejanja. Kot zgoraj tudi tu pritožbeno sodišče poudarja, da izvršitvenega ravnanja ni moč očitati kot obteževalne okoliščine.

127.Pritožbeno sodišče obe pritožbi glede izrečene kazenske sankcije obtoženemu Z. Z. zavrača. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno upoštevalo dejstvo, da je bil obtoženi pomočnik in da je bil spoznan za krivega zgolj enega izvršitvenega ravnanja, ugotovljenim obteževalnim in olajševalnim okoliščinam pa je dalo ustrezno težo, kar vse se odraža v uporabi omilitvenih določb, ki jih je uporabilo prvostopenjsko sodišče, pa tudi v uporabi nadomestne izvršitve kazni z vikend zaporom, kar bo obtoženemu omogočalo, da še naprej dela in preživlja svojo družino. Slednje je tudi razlog za zavrnitev pritožbe v delu glede naloženega plačila stroškov kazenskega postopka, obtoženi je v času izpodbijane sodbe imel redne dohodke in jih bo imel glede na nadomestno izvršitev kazni še naprej, zato na njegovi strani ni videti nobenega razloga za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, za katero se zavzema zagovornik.

K pritožbi zagovornika obtoženega Č. Č. in pritožbi državne tožilke glede izrečene kazni

128.Ne držijo očitki pritožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o vsebini predlogov za izločitev dokazov. Pritožbeno sodišče se najprej sklicuje na gornjo obrazložitev k pritožbi zagovornice obtoženega C. C. (točke 73 do 76), t.j. o tem, da se prvostopenjsko sodišče do pravnomočno zavrnjenih predlogov za izločitev dokazov ni bilo dolžno opredeljevati, obrazloženo pa se je opredelilo do tistih predlogov, ki jih je obramba podala v nadaljevanju postopka. V pritožbenem preizkusu drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da izveden dokazni postopek ni izpodbil nobene od ugotovitev iz odločbe naslovnega sodišča z 15. 4. 2021, tega pritožnik niti ni zatrjeval, pritožba v tem uvodnem delu je pavšalna in neargumentirana in nanjo ni moč odgovoriti.

129.Pritožbeno sodišče v celoti zavrača zagovornikovo tezo o tem, da sodeči senat ni bil pravilno sestavljen, kar bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz Letnih razporedov dela Okrožnega sodišča v Ljubljani za leti 2021 in 2022, (Letni razpored dela) je razvidno, da je bila med drugimi v senate petih sodnikov, na Specializirani oddelek za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj (oddelek X), ter po 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP razporejena sodnica Katja Kmetič, ki je bila v predmetni zadevi sosodnica, članica senata. V tem delu so v celoti neupoštevne navedbe zagovornika, da sodnica Kmetič ni izpolnjevala pogojev za dodelitev na oddelek X, saj tega ne presoja zagovornik oziroma obramba, razporeditev sodnika na določeno področje je odločitev predsednika sodišča oziroma predmet letnega razporeda dela. Načelo zakonitega sodnika je določeno v drugem odstavku 23. člena Ustave, pri čemer se pravilnost in zakonitost dodeljevanja zadev presoja v povezavi z Letnim razporedom dela in 156. členom Sodnega reda.

130.O izpodbijani zakonitosti prostovoljne izročitve predmetov A. R. je bilo zagovorniku zgoraj že odgovorjeno, t.j. njegovo pritožbo (točka II) je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo. Deloma pa je utemeljena zagovornikova pritožba (točka III) v zvezi z zasegom prepovedane droge A. Ž. (21. 12. 2017) in B. C. (25. 2. 2018), ki se nanaša na točki 13 in 14 izreka izpodbijane sodbe.

131.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je v času obeh zasegov izvajal ukrep tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP tako zoper V. V., kot Č. Č. zaradi kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1. Iz izsledkov ukrepov izhaja, da sta se V. V., ki je živel v E. in Č. Č., ki je živel v ... tako 21. 12. 2017, kot 11. 2. 2018 srečala na območju Trojan, kjer se je tudi sicer izvršilo več preprodaj prepovedane droge, najprej 30.11.2017 (točka I/B-1 izreka), ko je V. V. pri prodaji posredoval in kasneje 18. 3. 2018 (točka I/B-2 izreka), 15. 4. 2018 (točka I/B-3 izreka), 17. 6. 2018 (točka I/B-16 izreka) in 23. 7. 2018 (točka I/B-5 izreka). Pri tem je največkrat šlo za preprodajo pod viaduktom ... na Trojanah oziroma druge neobljudene kraje okoli Trojan. Navedeno utrjuje ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da pri zelo kratkih srečanjih (par minut), na samotnem in od prebivališča obeh relativno oddaljenem kraju, ni šlo za "neke neopredeljene dogovore", o čemer je izpovedoval V. V., temveč se je pri teh srečanjih zelo jasno izkazal utečen način delovanja Č. Č., kar enako velja za njegovi srečanji z V. V. 21. 12. 2017 in 11. 2. 2018, ki sta bili tako lahko preprodaja prepovedane droge kokain, s čimer se je Č. Č. takrat ukvarjal, kot je to sam povedal tajnemu delavcu TD1A. Četudi policija v nadaljevanju ne bi ugotavljala pot te droge naprej do obeh končnih kupcev, t.j. A. Ž. in B. C., bi ugotovitve do točke obeh predaj zadostovale za ugotovitev, da je zagotovo storil obe očitani izvršitveni ravnanji. Prekrškovno sankcioniranje obeh končnih kupcev, A. Ž. in B. C., zaseg droge, na čemer temelji konkreten očitek Č. Č. pa je po vsebini nezakonit dokaz, zato je pritožbeno sodišče obe izvršitveni ravnanji izpustilo iz izreka sodbe.

132.Pritožnik je že v točki II pritožbe obširno povzel vsebino novejše sodne prakse v zvezi z dolžnim poukom pri prostovoljni izročitvi predmetov, kot jo je utemeljila odločba VS RS I Ips 41786/2016 z 26. 11. 2020 in s katero je, poleg druge obširne sodne prakse, pritožbeno sodišče seznanjeno.

133.Navedeno pomeni, da bi moral biti tako A. Ž., kot B. C. kot domnevnima kršiteljema pred pozivom na izročitev predmetov dan pravni pouk skladno z drugim odstavkom 55. člena ZP-1. Vendar pa podaja pravnega pouka ne iz obrazložitve sodbe, kakor tudi ne iz spisovnega gradiva ni razvidna. Pritožbeno sodišče je tako z gotovostjo prepričano, da pravni pouk nobenemu od njiju ni bil dan oziroma o tem ni bil napravljen zapisnik ali uradni zaznamek, kakor to veleva tretji odstavek 55. člena ZP-1. Pritožbeni senat ugotavlja, da poziv na izročitev predmetov in posledičen zaseg brez predhodne podaje pravnega pouka o kršiteljevih procesnih pravicah predstavlja občuten in nedopusten poseg v njegov privilegij zoper samoobtožbo kot eno izmed temeljnih pravic prekrškovnega postopka. Predmetni zaseg droge je bil tako nezakonit, saj je bil izveden v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom 55. člena ZP-1, četrtim odstavkom 220. člena ZKP v zvezi z deveto alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1 (četrti odstavek 220. člena ZKP določa, da smejo policisti zaseči predmete, omenjene v prvem odstavku tega člena, kadar postopajo po 148. in 164. členu tega zakona ali kadar izvršujejo nalog sodišča, pri čemer četrti odstavek 148. člena ZKP policiji nalaga dolžnost podaje pravnega pouka osebi, za katero obstajajo razlogi za sum) ter 29. členom Ustave Republike Slovenije.

134.Nezakonit zaseg droge od kupca oziroma kršitelja v prekrškovnem postopku posledično predstavlja nezakonitost tega dokaza tudi v konkretnem kazenskem postopku, saj je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, oziroma s kršitvijo določb kazenskega postopka, kakor že opredeljeno zgoraj, in se tako nanj skladno z drugim odstavkom 18. člena ZKP sodba ne sme opirati. Glede na to, da se izpodbijana sodba opira na nedovoljen dokaz (točka 11 obrazložitve - zapisnik o zasegu predmetov, l. št. 13 - 14), to predstavlja absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče izvršitveni ravnanji pod točkama I/B/13 in I/B/14 izpodbijane sodbe iz izreka izpustilo.

135.Do pritožbenih navedb v zvezi z zasliševanjem neposrednih izvajalcev ukrepov (točka IV pritožbe) se je je pritožbeno sodišče že opredelilo v točkah 52 in 53, prav tako do branja listin na podlagi 339. člena ZKP (točka V pritožbe). Pritožnik pri tem spregleda, da se po drugem odstavku 339. člena ZKP člani senata seznanjajo z besedilom pisanj in ne z listovnimi in rednimi številkami. Če bi zagovornik, ki se je enako seznanil z vsebino zbranega dokaznega gradiva, priči želel predočiti konkretno poročilo, bi se moral, upoštevajoč izjemen obseg listinskega gradiva, sam na to ustrezno pripraviti. V preostalem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni jasno v čem je očitek V točke pritožbe, zato na navedbe ni moč argumentirano odgovoriti.

136.Pritožnik v točki VI pravzaprav nadaljuje svojo tezo o potrebi po zasliševanju neposrednih izvajalcev prikritih preiskovalnih ukrepov, kjer se povsem jasno pokaže njegov cilj oziroma potreba po razkritju njihovih identitet, kar, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ni dopustno. Pritožbeno sodišče se pri tem v celoti pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča o tem, da izvedba dokazov, podanih z namenom izkaza neverodostojnosti kriminalistov, predvsem Escuda 1 (preiskovalec1), ki so po oceni obrambe v tem postopku in postopku zoper B. D. (IV K 6755/2018) izpovedovali povsem drugače, predvsem v zvezi z dne 9. 2. 2018 zaznanim stikom V. V. z po izpovedi Escuda 1 v tem postopku neznano osebo, oz. po izpovedi B. E. v postopku pod opr. št. IV K 6755/2018 z znanim B. D., ni potrebna, saj domnevna neverodostojnost B. E. v postopku pod opr. št. IV K 6755/2018 ni bistvena za obravnavani postopek, v katerem je senat verodostojnost Escuda 1 preveril oz. ocenil tudi z izvedbo oz. preko drugih dokazov, to je poročil o tajnem opazovanju, izpovedi ostalih kriminalistov, tajnih delavcev, videoposnetkov, prič, listinske dokumentacije. Postopek zoper B. D. je pravnomočen in tudi v primeru, da bi do določenih napak prišlo, to samo po sebi še ne pomeni, da so te napake vodile tudi v nezakonit postopek v konkretni zadevi. Ime zaščitene priče Preiskovalec 1 ni in tudi ne bi smelo biti razkrito in ne ve se, če je to res B. E., čeprav to obramba vztrajno zatrjuje. Pričanje Preiskovalca 1 je prvostopenjsko sodišče dokazno ocenilo, samo zase in v povezavi z drugimi dokazi in pritožbeno sodišče se pridružuje oceni, da ni zaznati nikakršnih pomanjkljivosti oz. neverodostojnosti. Tega zagotovo ne more izpodbiti pavšalna pritožnikova teza, da je priča B. E. v postopku zoper B. D. krivo pričal, kar ni bilo nikjer ugotovljeno, slednje pa zagotovo ne pomeni, da je krivo pričal Preiskovalec 1, ker ime preiskovalca 1 ni bilo in ni smelo biti razkrito. Tudi v tem delu je pritožba obtoženčevega zagovornika neutemeljena.

137.Splošne ugotovitve glede izrečenih kazni obtoženim (točka 73 zgoraj) veljajo tudi za obtoženega Č. Č. Na izrečeno kazen se pritožujeta tako zagovornik, kot državna tožilka. Državna tožilka ponavlja očitke izvršitvenih ravnanj in meni, da jih je sodišče pri odmeri kazni premalo upoštevalo, kar je tudi tu, kot zgoraj obrazloženo, neutemeljeno. Zagovornik pa izpodbijani sodbi v tem delu očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj nikjer ne upošteva, da je obtoženi nekaznovan, pa tudi da je izrečena kazen v primerjavi z obsodbami v primerljivih zadevah, očitno previsoka.

138.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženemu Č. Č. izrečena kazen, tako zaporna, kot stranska denarna kazen, zakonita in pravična. Ne drži, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da obtoženi ni bil nikoli kaznovan, iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 465 izhaja, da je nekaznovanost kot olajševalno okoliščino upoštevalo pri vseh obtoženih, razen pri B. B. Drugih olajševalnih okoliščin na strani obtoženega ni našlo, niti jih ne navaja zagovornik. Pri odmeri kazni sodišče izhaja iz razpona kazni, ki ga za ugotovljeno kaznivo dejanje določa zakon. t.j. za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 od pet do petnajstih let zapora. Prvostopenjsko sodišče je na strani obtoženega ugotovilo več zelo obteževalnih okoliščin, jih pravilno ovrednotilo, pritožbeno sodišče pa se ugotovitvam v celoti pridružuje. Obtoženi je imel v mreži prekupčevalcev na območju Zasavja eno vodilnih vlog, sam pa je organiziral še lastno hudodelsko združbo za prepovedano drogo, ki jo je odkupoval od V. V., v 14 izvršitvenih ravnanjih je posredoval oziroma drugače sodeloval pri preprodaji izjemnih količin prepovedanih drog, ki skupaj z organizirano preprodajo predstavlja tudi izjemno kriminalno količino in znatna denarna sredstva, ki so se pri preprodajah prelivala. Pritožbeno sodišče je izrečeno kazen spremenilo zgolj na podlagi odločitve o izpustu dveh izvršitvenih ravnanj, ki pa po vsebini ne vplivajo bistveno na ugotovitve o kriminalni količini in vseh obteževalnih okoliščinah in mu izrečeno kazen znižalo na sedem let zapora ter tudi znižalo število dnevnih zneskov na 353, kar ob nespremenjeni vrednosti dnevnega zneska 25 ,00 EUR, znaša 8.825,00 EUR stranske denarne kazni. Pri tem je tudi zavrnilo pritožnikove navedbe o neobrazloženi odmeri stranske denarne kazni oziroma dnevnega zneska. Prvostopenjsko sodišče je na straneh 469 do 470 izčrpno obrazložilo mehanizem določitve stranske denarne kazni, t.j. tako za vsakega od obtožencev, kot v njihovi medsebojni primerjavi, glede na ugotovljeno kriminalno količino.

K pritožbi obtoženega A. B. in njegove zagovornice ter o pritožbi državne tožilke glede izrečene kazenske sankcije

139.Po vsebini sta pritožbi zagovornice in obtoženega v bistvenem enaki, zato jima pritožbeno sodišče enotno odgovarja.

140.Tako obtoženi kot njegova zagovornica prvostopenjski sodbi očitata, da so bili zoper obtoženega nezakonito izvajani prikriti preiskovalni ukrepi, t.j. ukrep tajnega opazovanja po 149. a členu ZKP, zaradi česar bi morali biti tako zbrani dokazi iz spisa izločeni, kar pritožbeno sodišče zavrača. V času obtožencu očitanih izvršitvenih ravnanj je bilo zoper obtoženega Č. Č. in V. V. odrejenih več PPU, med drugim tudi tajno opazovanje po 149. a členu ZKP, ko so izvajalci zaznali obtoženega A. B., niso pa v nadaljevanju zoper njega izvajali nobenega opazovanja v smislu devetega odstavka 149. a člena ZKP, zato obveščanje tožilke ni bilo potrebno, kot to napačno razlogujeta pritožnika. A. B. so zaznali pri predajah na območju Trojan, kjer so se predaje prepovedane droge tudi sicer vršile, območje je policija iz tega razloga tudi upravičeno opazovala ("pokrivanje lokacije"). Način njegove identifikacije pri tem ni nobena skrivnost in je stvar običajnih, zakonitih metod policije. A. B. je bilo moč identificirati v povezavi z osebnim vozilom, registrsko številko in tipom vozila, s katerim se je pripeljal na območje Trojan predajat prepovedano drogo, ki jo je pred tem prevzel od V. V. na svojem naslovu, kjer jo je pred tem tudi hranil, t.j. tudi v povezavi s pojavljanjem obtoženega V. V. na naslovu A. B. prebivališča. Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, vsak zase in v medsebojni povezavi, četudi odrejenih zoper dva druga obtoženca, brez dvoma kažejo na A. B.aktivno sodelovanje pri preprodaji prepovedanih drog v hudodelski združbi in ne morebiti na neko bežno poznanstvo z nudenjem občasnih prevozov delikates, kot to ponuja pritožnica.

141.Pritožbeno sodišče nadalje zavrača očitek pritožnikov o kršitvah pravice obrambe, ko naj bi prvostopenjsko sodišče samo "pregledovalo poročila o tajnih opazovanjih". Vsa poročila oziroma izsledki PPU so bili v postopku na kratko povzeti, t.j. senat se je z njihovo vsebino seznanil v skladu z drugim odstavkom 339. člena ZKP, enako možnost pa je imela tudi obramba. Kako bi se sodišče in obramba morali "skupaj seznanjati" pritožnica ne pojasni.

142.Kot je bilo zgoraj že večkrat pojasnjeno je pri presoji hudodelske združbe iz tretjega odstavka 186. člena KZ-1 potrebno izhajati iz izvršitvenih ravnanj iz prvega odstavka 186. člena KZ-1, ki jih je moč povezovati s posameznimi vlogami članov: proizvajalec, predelovalec, ponudnik, preprodajalec, hranitelj (skladiščnik), prenašalec (kurir), posrednik, po tretjem odstavku pa nadalje tudi vodja ali organizator mreže prekupčevalcev ali posrednikov. Storilci oziroma člani združbe imajo lahko več funkcij oziroma vlog hkrati, pri tem pa ni nujno, da izvršujejo kaznivo dejanje z vsemi člani, kot A. B., ki je v združbi deloval zgolj kot kurir V. V. in ne kot kurir hudodelske združbe kot take, kot to neutemeljeno pričakujeta pritožnika. Pritrditi je, da iz dokazne podlage ni razbrati, da bi A. B. poznal vse člane hudodelske združbe, tega se mu ni niti očitalo, kar pa ne pomeni, da ni vedel za obstoj združbe. Zavedanje obstoja združbe oziroma izvršitev očitanega kaznivega dejanja je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na naslednja dejstva oziroma ugotovitve:

- Na samo strukturo hudodelske združbe, razdelitev vlog in medsebojno uskladitev sodelovanja, vertikalno (hierarhično stopnjevanje vodenja, načrtovanja, naročil in prodaj) in horizontalno povezanost (naročnik - posrednik - vodja - skladiščnik/proizvajalec - kurir - posrednik/preprodajalec). V opisani strukturi je bil A. B. prepoznan kot kurir Č. Č., ki ga je A. B. poznal, poznal pa je tudi, kot je sam povedal, ostale člane iz E. Pri tem pritožbeno sodišče najprej zavrača pritožbeno tezo o nekem ohlapnem poznanstvu, ki se veže na prodajo vozil in dostavo vina in slanine Č. Č. očetu, pa pri tem niti ni šlo za direktno, nekako prijazno delikatesno dostavo, ki naj bi jo V. V. zaupal A. B., temveč za dostavo tretji osebi na neobljudeni lokaciji na območju Trojan, za kar je dobil A. B. celo povrnjene potne stroške. V strukturi krovne hudodelske združbe je bil A. B. prepoznan kot kurir Č. Č., t.j. člana, ki je organiziral lastno mrežo preprodajalcev na območju Zasavja tako, da je večje količine droge nabavljal pri V. V., članu krovne hudodelske združbe in v nadaljevanju tako nabavljeno drogo plasiral v Zasavju, tudi s pomočjo kurirjev in skladiščnikov. Takšno vlogo je imel tudi A. B., ki ga je policija identificirala pri izvršitvenih ravnanjih posredovanja in hrambe.

143.Dejstvo, da je obtoženi A. B. deloval zgolj kot kurir in skladiščnik enega od članov hudodelske združbe (Č. Č.) in to samo pri treh izvršitvenih ravnanjih hudodelske dejavnosti združbe, ne vpliva na pravilno ugotovitev o tem, da je bil član le-te v smislu tretjega odstavka 186. člena KZ-1, kar izhaja iz zgoraj obrazloženih značilnosti hudodelske združbe po tretjem odstavku 186. člena KZ-1. Na ugotovitve nadalje ne vpliva niti teza pritožnice, da obtoženi ni komuniciral preko kriptiranega telefona, kar se mu ni niti očitalo.

144.Zagovornica v pritožbi ponovi svojo oceno zbranih dokazov, ki pa ne more izpodbiti dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča, predvsem zato ne, ker enostransko povzame zgolj izločene dele dokazov, ne upošteva pa celostne presoje vseh dokazov, ki jih je prvostopenjsko sodišče izvedlo in ocenilo, vsakega zase in v medsebojni povezavi. In ugotovitvam se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti pridružuje. Obtoženi se je ujel v izvajanje večih PPU zoper druga dva storilca, kjer se je povsem jasno izkazala njegova vloga kurirja oziroma posrednika. Da je prenašal prepovedano drogo in ne morebiti delikates, povsem brez dvoma izhaja iz izsledkov PPU, ko se je obtoženi pojavil kot kurir v preprodaji prepovedane droge na poti od E., kjer je s strani Č. Č. drogo prejel, jo doma tudi hranil in jo v nadaljevanju dostavil do Dobovca (območje Trbovelj), kjer jo je predal Č. Č. oziroma Č. Č. kurirju B. F. ter prevzel kupnino. Pri vseh treh izvršitvenih ravnanjih je bilo povsem brez dvoma ugotovljeno kaj je obtoženi prenašal, od koga komu in za kakšno vsoto, saj je bila vsakič droga naročena s strani TD in TD tudi izročena, četudi TD v zavitke, vrečke in pakete niso vpogledovali, dejstvo je, da so tako naročeno drogo vso izročili policiji, koordinatorjem, droga pa je ustrezala naročeni količini in ceni navideznega odkupa. Pri pregledu zbranega fotogradiva ni videti nobenega razloga, da bi moral biti angažiran poseben izvedenec za analizo fotografij, za kar se zavzema obramba, fotografije so povsem nazorne in brez dvoma podpirajo ugotovitve o obtoženčevem delovanju.

145.Prav tako je zavrniti obširna izvajanja obrambe o osebni rabi obtožencu zasežene prepovedane droge konoplje. Prvostopenjsko sodišče je izjemno količino obtožencu zasežene prepovedane droge pravilno pripisalo zakonski znak hrambe z namenom prodaje, kar je tudi pravilno navezovalo na izjemno količino pri hišni preiskavi zasežene konoplje in različne pripomočke za pridelavo. Če kremo, ki jo obtoženi izdeluje iz konoplje, tudi sam uporablja, ne izključuje pravilnih prvostopenjskih ugotovitev o tem, da jo prodaja, kar izhaja iz same količine zasežene droge, pa tudi prestreženega pogovora med obtožencem in kupcem. Zato ne držijo navedbe zagovornice, da ni bilo z ničemer dokazano, da je drogo kadarkoli prodal. Sama prodaja se obtoženemu niti ni očitala, očitala se mu je hramba z namenom prodaje, ki je bila v postopku obtoženemu tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma dokazana.

146.Splošne ugotovitve glede izrečenih kazni obtoženim (točka 73 zgoraj) veljajo tudi za obtoženega A. B. Zoper obtožencu izrečeno kazen treh let in šestih mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 240 dnevnih zneskov po 25 Eur, t.j. 6.000 EUR stranske denarne kazni sta se pritožila tako obtoženi in njegova zagovornica, kot državna tožilka. Državna tožilka navaja, da je prvostopenjsko sodišče dejstvu kar štirih izvršitvenih ravnanj z različnimi vrstami in velike količine prepovedane droge dalo premajhno težo. Napačno je tudi ocenilo njegovo vlogo kot manj pomembno, starševstvo pa je napačno ocenilo kot olajševalno okoliščino. Obramba pričakovano zatrjuje, da je sodišče obtoženemu izreklo previsoko zaporno kazen, saj ga je napačno ocenilo kot člana hudodelske združbe, pri tem pa tudi ni upoštevalo zelo slabega zdravstvenega stanja obtoženca. Vse pravilno ovrednotene olajševalne okoliščine bi morale voditi k izreku milejše kazni. Obtoženi tudi ne more plačati naložene stranske denarne kazni, saj prejema zgolj socialno podporo in bi plačilo denarne kazni ogrozilo njegovo preživljanje.

147.Pritožbeno sodišče zavrača pritožbe tako obrambe, kot državne tožilke. Prvostopenjsko sodišče je najprej pravilno ugotovilo tako olajševalne okoliščine, kot obteževalne okoliščine, jim dalo ustrezno težo in obtožencu izreklo zakonito in pravilno kazen. Pri obtožencu gre res za štiri izvršitvena ravnanja, z veliko količino različnih drog, kar pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenjevalo v luči njegove vloge kurirja, torej člana hudodelske združbe, ki je delal po navodilih nadrejenega in je pri tem pravilno uporabilo omilitvena določila. Izrečena kazen je primerljiva s kaznimi ostalih obtožencev, enako velja za denarno kazen, ki jo je sodišče izrecno umerjalo po ugotovljeni kriminalni količini vsakega od obtožencev. Obtoženi res prejema samo socialno pomoč, kar je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo pri določitvi vrednosti in številu dnevnih zneskov.

148.Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe kot neutemeljene zavrnilo.

K pritožbi državne tožilke glede oprostilnega dela sodbe

149.Pritožnica svojo pritožbo v zvezi z izrekom oprostilne sodbe A. Č. gradi na očitku, da je sodišče pri oceni pomanjkanja dokazov prezrlo, da je H. H. tajnemu sodelavcu rekel, da bosta kriptirana telefona prinesla dva kurirja in da je bil zatorej poleg Z. Z., kurir tudi A. Č., kar pritožbeno sodišče zavrača. Najprej je potrebno poudariti, da je H. H. tajnim sodelavcem večkrat, ob drugih prilikah, pripovedoval stvari, ki se niso uresničile, pa tudi so bile povsem izmišljene oziroma nerealne (npr. o tem, da ima njegov šef jahte in drugo izjemno premoženje, kar ni bilo ugotovljeno za nobenega od sostorilcev), 24. 9. 2019 pa je tajnemu delavcu tudi sicer rekel, da je vse napačno razumel, da ima težave s svojim okvarjenim vozilom, kar ne brez razloga lahko napotuje na sklep, da je več drugih stvari razumel narobe, lahko tudi da število dve (dva telefona, dva kurirja). Očitki tožilke pa so tudi sicer v nasprotju z vsebino poročil o tajnem delovanju z 24. 9. in 25. 9 2019. H. H. je namreč o kurirjih govoril pretežno v ednini ("se bomo sestali s kurirjem", "je bolje, da ne vidiš kurirja", "ko sva čakala, da se kurir vrne"), v množini oziroma dvojini pa najprej o tem, kako znotraj združbe delujejo kurirji, sam TD5 pa je začel uporabljati dvojino po tistem ko je sam zaznal, da sta prišli dve osebi (s sicer hibnimi telefoni). Glede na navedeno in upoštevajoč dejstvo, da je bil TD5 Hrvat, ki je poročila sestavljal v hrvaščini, ki dvojine sploh ne pozna, je že iz tega razloga pri omenjanju kurirjev potrebno upoštevati, da bi prevod lahko pomenil dva ali več kurirjev. Kar pa ni odločilno, odločilno je, da H. H. ni zares rekel, da bosta prišla dva kurirja in tudi če bi rekel, to v ničemer ne spremeni pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča o tem, da ni zadosti dokazov, da bi A. Č. sodeloval pri prodaji kriptiranih telefonov.

150.Take ugotovitve v ničemer ne spremenijo navedbe pritožnice, ki v argumentu zoper A. Č. uporabi zgolj očitek delovanja Z. Z. tistega dne, t.j. da ni res, da bi bil bolan, da se je pripeljal sam, da se je sestal s H. H., 06. Očitek A.
0C. je ostal na ravni ugotovitev, da se je tistega dne družil s Z. Z., da nista zares tesna prijatelja, da ga je pripeljal do kraja srečanja s H. H. in da je H. H. TD5 omenil dva kurirja, kar, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, na ravni gotovosti ne potrjuje očitkov tožilke, t.j. da mu ni mogoče očitati pomoči k storitvi kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1.

151.Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

-------------------------------

1Odločba US RS Up-147/09 z 23. 9. 2010, 8. točka obrazložitve.

2Odločba US RS Up-426/01 z 5. 6. 2003, 4. točka obrazložitve.

3Odločbi US RS Up-162/14 z 29. 5. 2014 in Up-718/20-19 z 4. 3. 2021.

4Up-206/96, Up-33/98, Up-191/16-21 z 9. 12. 2019.

5Odločbi VS RS I Ips 30515/2014-188 z 18. 2. 2016, I Ips 56417/2012 s 7. 5. 2020).

6VSRS Sodba I Ips 56417/2012 s 7. 12. 2017, tč. 7, XI Ips 34223/2023 s 6. 7. 2023, tč. 8).

7Avatar je predstavitev uporabnika v virtualni resničnosti, v: Veliki slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2002.

8O tem več odločb VS RS, npr. I Ips 422/2007 z 7.7. 2008 in I Ips 434/2008 z 16.12. 2009.

9VSRS Sodba I Ips 41844/2020 z 20. 5. 2021.

10VSRS Sodba I Ips 49475/2015 z 15. 10. 2020.

11Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 15. 11. 2017 na list. štev. 384 v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 35134/2017.

12Katja Šugman Stubbs, Primož Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str.116.

13Prav tam, str. 117.

14Sodba VS RS I Ips 31/2003 z 17. 2. 2005.

15Sodba I Ips 364/2001 z 4. 7. 2002.

16P. Križnar v ZKP s komentarjem, str. 833, GV Založba 2023.

17Š. Horvat v ZKP s komentarjem, str. 326, GV Založba 2004.

18Sodba VS RS I Ips 39535/2019 z 26. 10. 2023.

19Šepec M., člen 186, r. št. 77 v: Korošec D., Filipič K. in Zdolšek S. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: VZKPD KZ-1).

20Sodba VS RS I Ips 395/2006 z 17. 5. 2007.

21Sodba VS RS I Ips 12800/2010-168 z 19.6.2014.

22Šepec M., člen 186, r. št. 60 v: Korošec D., Filipič K. in Zdolšek S. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: VZKPD KZ-1).

23Kot zgoraj, člen 186, r. št. 77.

24Sodba VS RS I Ips 395/2006 z 17. 5. 2007.

25Ambrož M., člen 38, v: Korošec D., Filipič K. in Zdolšek S. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: VZKPD KZ-1).

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 23/2, 29 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 41, 74, 74/1, 75, 75/5, 186, 186/1, 186/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 8, 8/1, 8/3, 8/6, 18, 18/2, 39, 39/1, 39/1-5, 39/1-6, 40, 40/1, 68, 68/1, 115, 115/1, 148, 148/4, 149a, 149a/3, 149a/9, 155, 155/1, 155a, 155a/4, 164, 215, 215/3, 220, 220/2, 220/4, 240, 240/3, 240a, 339, 339/2, 355, 371, 371/1, 371/1-1, 371/1-8, 371/2, 501 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 55, 55/2, 55/3, 67, 67/1, 67/1-9 Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 30, 30/1, 30/9 Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 12

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Sodni red (2016) - člen 156

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.