Jedro

Zgolj golo nestrinjanje toženke z ugotovitvami izvedenca pa niso razlog, da bi sodišče v predmetni zadevi moralo postaviti drugega izvedenca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2023 dalje do plačila. V presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo o stroških, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti v proračun Republike Slovenije (III. in IV. točka izreka).

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o podanem temelju vtoževane terjatve, in sicer iz razloga, ker tožničina nezgoda ne predstavlja zavarovalnega primera in ni nezgoda v smislu 5. člena veljavnih Splošnih pogojev Pg-NE/17-4 - v nadaljevanju Splošnih pogojev. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je na obseg posledic nezgode in na dolžino zdravljenja vplivalo predhodno obolenje tožnice. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo pri tolmačenju pojma nezgode v smislu 5. člena Splošnih pogojev. Poudarja, da gre za prostovoljno pogodbeno zavarovanje, pogodbeno določilo pa je jasno. Do poškodbe je prišlo zaradi nagle telesne kretnje oziroma zaradi prekomernega napora, zato ne gre za nezgodo iz prvega in drugega odstavka 5. člena Splošnih pogojev. V 6. točki tretjega odstavka 5. člena navedenih pogojev je sicer določeno, da se za nezgodo šteje tudi prekomerni telesni napor, do katerega pride brez zunanjega dogodka, vendar le, če povzroči popoln prelom zdravih kosti. Izvid tožnice z dne 16. 3. 2021 izrecno zanika mehanizem nastanka poškodbe, kot tudi popoln prelom zdrave kosti. Za takšen zaključek izvedenca v zdravniški dokumentaciji in v spisu ne obstaja objektivni dokaz. Fisura, ki jo je utrpela tožnica, pa predstavlja zgolj poko, torej kost ostane cela. Za priznanje invalidnine pa bi moralo priti do preloma zdravih kosti v smislu pogodbenih določil. Prav tako sodišče prve stopnje nekritično ni upoštevalo zatrjevanj toženke tekom postopka, da je potrebno zmanjšati zavarovalnino v smislu četrtega odstavka 8. člena Splošnih pogojev. Zdravljenje pri tožnici je namreč potekalo v posledici bolezenskega stanja in predhodnih poškodb, izvedenec pa razmejitve deljenih vzrokov ni ugotavljal, temveč je brez posebne obrazložitve zapisal, da abrupcija na stopalu iz preteklosti nima vpliva na potek in rezultat zdravljenja. Mnenje izvedenca dr. A. A. je nepopolno in pomanjkljivo in v nasprotju z zdravniško dokumentacijo, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Iz tega razloga je tudi neutemeljeno zavrnilo dokaz z novim izvedencem medicinske stroke, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek zavrne, podredno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6.V predmetni zadevi tožnica s tožbo uveljavlja plačilo zavarovalnine iz naslova invalidnosti in dnevno odškodnino po zavarovalni polici št. .... Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo dnevno odškodnino, pri tem pa svojo odločitev oprlo na 6. točko tretjega odstavka 5. člena Splošnih pogojev ter zavzelo stališče, da je pri tožnici prišlo do nezgode s popolnim prelomom zdrave kosti. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca A. A., dr. med., travmatologa, ki je mnenje tudi pisno dopolnil.

7.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba ponavlja svoja nestrinjanja z izvedenskim mnenjem, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje. Po pregledu izvedenskega mnenja sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izvedenec odgovoril na vsa postavljena vprašanja in pripombe toženke na njegovo mnenje.

8.Mnenje izvedenca A. A. je jasno, argumentirano, v njem pojasnjuje, mehanizem nastanka poškodb pri tožnici ter, da je na podlagi klinične slike pri tožnici prišel do zaključka, da je slednja utrpela prelom kosti brez premika (iz tega razloga je dobila mavčno oblogo). Nadalje je pojasnil, da fisura pomeni pok, kar v konkretnem primeru pomeni prelom brez premika. Sam prelom je bil viden že na rentgenski sliki, sama poškodba pa se je tudi ujemala z načinom, kot ga je opisala tožnica in z načinom zdravljenja.

9.Izvedenec je na podlagi rentgenskih posnetkov in samega poteka zdravljenja poškodbe, pri čemer je posebej izpostavljal ugotovitve fiziatrinje leto in pol po poškodbi (priloga A16), obrazloženo pojasnil, da je tožnica utrpela popoln prelom začetnega dela pete stopalčnice levega stopala in nima prav pritožba, da v spisu ni objektivnih dokazov o prelomu kosti. S tem so izpolnjeni pogoji iz 6. točke, tretjega odstavka 5. člena Splošnih pogojev in je tožnica upravičena do dnevnega nadomestila v skladu s trinajstim odstavkom 15. člena Splošnih pogojev.

10.Nadalje pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo predhodnih poškodb pri tožnici in dejstva, da posledice oziroma potek bolezenskega stanja pri tožnici izhaja iz predhodnih poškodb ter je potrebno zavarovalnino ustrezno zmanjšati (četrti odstavek 8. člena Splošnih pogojev).

11.Iz dopolnitve izvedenskega mnenja jasno izhaja, da abrubcija na stopalu iz preteklosti, ki je sicer časovno ni mogoče opredeliti, ni vplivala na potek in rezultat zdravljenja. Glavni problem pri tožnici je bil zaplet po poškodbi z razvojem kroničnega regionalnega bolečinskega sindroma - KRBS. Izvedenec je pojasnil, da KRBS ni možno napovedati. Gre za skupek simptomov in znakov, pogosto po poškodbi, po operacijah ali mavčnih imobilizacijah (tako je bilo tudi pri tožnici), ko se lahko pojavi oteklina, sijoča in boleča koža na dotik, bolečina, motnja motorike, motnja prekrvavitve in s tem celjenja. V posledici slednjega je prišlo pri tožnici do razredčitev oziroma izguba kalcija v kosti ter je zdravljenje trajalo vsaj leto dni oziroma posledično zaradi KRBS dve leti.

12.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Toženka s pritožbo ni uspela, tožnica pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212, 213, 213/1, 213/2, 243, 254, 340, 341, 353

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.