Jedro

Tožnica je upravičena do odpravnine, saj je tožnica ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odklonila ponudbo za neustrezno nadaljnjo zaposlitev, je v enakem položaju, kot da ponudbe neustrezne zaposlitve ne bi prejela, ampak bi ji tožena stranka le odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.2005, ki jo je tožena stranka dne 9.7.2005 podala tožnici, je nezakonita. Delovno mesto prodajalec – blagajnik, ki ga je tožena stranka ponudila tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnico ni ustrezna zaposlitev.

2. Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 22.9.2005, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 23.9.2005 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožnico od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 23.9.2005 naprej prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za ves čas prenehanja delovnega razmerja tudi obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače, ter ji za ta čas izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne pa do zapadlosti le-teh v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

5. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 3.200,00 SIT (sedaj: 13,35 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.“ Pritožba tožene stranke se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.2005, ki jo je tožena stranka dne 9.7.2005 podala tožnici, nezakonita in da prodajalec – blagajnik za tožnico ni ustrezna zaposlitev (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico, v osmih dneh, da ne bo izvršbe (3. točka izreka) in da je dolžna od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti tožnico v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za ves čas prenehanja delovnega razmerja tudi obračunati razliko med bruto plačo za delovno mesto administrator – prevzemnik blaga in bruto plačo za delovno mesto blagajnik, od bruto zneskov poravnati vse prispevke in davke ter tožnici izplačati neto zneske razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo, 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe (4. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da povrne tožnici stroške postopka v znesku 3.200,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka) ter sklenilo, da se sprememba tožbe ne dovoli.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in iz previdnosti tudi zoper del sodbe, s katerim sodišče ni dovolilo spremembe tožbe. V pritožbi navaja, da tožnici v času vložitve tožbe delovno razmerje pri toženi stranki še ni prenehalo, zato v tožbi niti ni mogla specificirati tožbe z datumom prenehanja delovnega razmerja. V času teka pravdnega postopka ji je delovno razmerje prenehalo z dne 22.9.2005, zato je na prvem naroku specificirala tožbeni zahtevek z datumom prenehanja delovnega razmerja, ker bi bila v nasprotnem primeru sodba lahko nesklepčna oziroma neizvršljiva, zato tudi vlaga pritožbo. Na navedeno dejstvo mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in meni, da je bila sprememba utemeljena in skladna z veljavnimi predpisi. Sprememba tožbe je utemeljena v 1. točki predloga izreka glede na okoliščine, ki so nastale med tekom postopka, ker ni pridobila pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, glede na odločitev pristojnega zavoda za zaposlovanje. Odločitev o pridobitvi pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, pa je med drugim odvisna tudi od tega, ali gre v primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, kar pa v spornem primeru ni bilo podano. Tožena stranka ji je ponudila pogodbo za neustrezno delovno mesto, kar bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti oziroma o tem razsoditi. Zaradi navedenega je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni v 1., 2., 3. in 4. točki izreka.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopnemu sodišču. V pritožbi navaja, da se ne strinja z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da je zamudila 30-dnevni prekluzivni rok za izdajo odpovedi. Iz same odpovedi je razvidno, da je bila podlaga za odpoved odločitev direktorja o ukinitvi delovnega mesta administrator prevzemnik blaga 549. Sodišče prve stopnje je kot razlog za odpoved ugotovilo okoliščino, da tožnica dela na tem delovnem mestu ni opravljala vse od sklenitve pogodbe o zaposlitvi v letu 2003. Meni, da okoliščina, da je imela organizirano delovno mesto administrator prevzemnik blaga 549 in da vse od sklenitve pogodbe dalje tožnici ni odrejala nalog iz delokroga tega delovnega mesta, temveč dela iz delokroga prodajalca – blagajnika 403, ne omogoča zaključka, da je toženi stranki tekel rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi že od sklenitve pogodbe dalje. Takšno stališče je absurdno in gre za povsem različne razloge. Sistemiziranje delovnega mesta v internem aktu je pogoj, da se pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto sploh lahko sklene. Za sklenitev in veljavnost pogodbe o zaposlitvi je povsem irelevantno vprašanje, katere naloge bodo delavcu odrejene po sklenitve pogodbe. Okoliščina, da so bile tožnice skoraj dve leti po sklenitvi pogodbe odrejene naloge, ki spadajo v drugo delovno mesto, ne pomeni, da je bila sklenitev pogodbe neveljavna ali da je prenehala veljati, ali da bi jo morala tožena stranka že istega dne odpovedati. Teoretično gledano, bi se lahko kadarkoli odločila in tožnici odredila dela, ki spadajo v sklop delovnega mesta administrator prevzemnik blaga 549. Prav tako bi tožnica kadarkoli lahko uveljavljala, da ji ne onemogoča opravljanja dela na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi, kar bi pomenilo prekinitev dejanskega stanja – opravljanje nalog iz drugega delovnega mesta. Kot je nesporno ugotovljeno, nobena od strank v vmesnem obdobju ni zahtevala prilagoditve dejanskega opravljanja dela k sklenjeni pogodbi. Očitno je, da je takšna situacija tožnici ustrezala, tožena stranka pa je tudi takšno stanje tolerirala. Takšno stanje bi lahko teoretično trajalo do tožničine upokojitve, če nobena od strank v takšno izvajanje pogodbe ne bi posegla in sodišče ne bi moglo ocenjevati, da obstaja razlog za odpoved pogodbe. Ključno za presojo utemeljenosti odpovednega razloga je bila okoliščina, da je vodstvo tožene stranke ocenilo, da dela na delovnem mestu ne opravlja niti tožnica, niti kdo drug in tudi v bodoče ni mogoče pričakovati, da bo dela na tem delovnem mestu tožnica ali katera druga oseba opravljala, zato je treba to delovno mesto ukiniti. Bistvo te odločitve je bilo, da ni nobene potrebe več, da je to delovno mesto še sistemizirano. Če je poslovodstvo tožene stranke do te odločitve prišlo v juniju 2005, ta odločitev zato ni nezakonita ali neupoštevna. Kdaj se poslovodstvo družbe odloči sistemizirati kakšno novo delovno mesto ali kakšno staro delovno mesto ukiniti, je čista poslovna odločitev. Takšna poteza pomeni prilagoditev organizacije dela potrebam delovnega procesa in sodišče v takšne odločitve ni pristojno posegati ter ji ocenjevati, da bi bilo takšno odločitev morebiti smotrno sprejeti že prej ali nekoliko kasneje. Vodstvo družbe je ocenilo, da je takšna organizacija delo (z ukinitvijo spornega delovnega mesta) tudi bolj racionalna, kar je gotovo tudi v njegovi pristojnosti. Absurdna je ocena sodišča, da bi morala tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi istega dne, ko se je poslovodstvo družbe odločilo, da bo s tožnico za to delovno mesto sklenilo pogodbo o zaposlitvi. Očitno je, da je med strankama takrat obstajalo soglasje volj, da se pogodba o zaposlitvi sklene, prav za to delovno mesto in ne za katero drugo. Če pa je sodišče menilo, da sta stranki že takrat imela v mislih delovno mesto prodajalec – blagajnik 403, bi moralo po pravilih o navideznih pogodbah oceniti, da med strankama velja, kot da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec – blagajnik 403. Ker je bil razlog za odpoved ukinitev delovnega mesta (ne neodrejanje nalog iz delokroga tega delovnega mesta) ni bilo mogoče tek roka za odpoved vezati na datum sklenitve pogodbe oziroma na dneve nepretrganega neodrejanja nalog iz tega delokroga. Zaradi napadene odločitve sodišča prve stopnje, je nastala nesprejemljiva situacija, ko je delovno mesto, za katero je bila sklenjena prvotna pogodba, ukinjeno, sodišče pa nalaga toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na prvotno delovno mesto (in ji tudi plača razliko v plači za sporno delovno mesto, kot je razvidno iz izreka sodbe), čeprav je evidentno, da tega delovnega mesta ni več in v njegovem krogu tožena stranka niti teoretično ne bi več mogla tožnici nalagati konkretnega dela. Gre za neizvršljivo odločitev in če že bi bilo potrebno priznati pravico do vrnitve na drugo ustrezno delovno mesto. Že tekom postopka na prvi stopnji je opozorila na 11. člen ZDR, da se glede sklepanja, veljavnosti prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporablja splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Obligacijskih zakonik v členih 112 do 115 ureja t.i. „klavzulo rebus sic stantibus“ in določa, da v primeru, če nastanejo po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke ali če se zaradi njih ne da dosegati namena pogodbe, tako da pogodba ne ustreza več pričakovanjem strank in bi bilo po splošnem mnenju neupravičeno ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe ali spremembo, pravično prilagoditev pogodbe. Tožena stranka zato podredno tudi vztraja, da sodišče, če je že ugotovilo nezakonitost odpovedi, ne bi smelo izpostavljati položaja, kot da sporno delovno mesto ne bi bilo ukinjeno. Sodišče bi moralo odločiti o pravični prilagoditvi pogodbe o zaposlitvi, ker z upoštevanjem splošnih načel civilnega prava ni mogoče vztrajati, da pogodba o zaposlitvi z dne 16.10.2003 ostane v veljavi. Tožena stranka priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo, kot z izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih na sprejeto dejansko stanje v zvezi s tožnikovim reparacijskim zahtevkom (4. točka izreka) in delom sodbe, s katerim ni dovolilo spremembe tožbe, zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožnica dne 9.7.2005 prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji je istočasno bila ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec – blagajnik, ki je bilo razvrščeno v IV. tarifni razred. V odpovedani pogodbi je bilo tožničino delovno mesto administrator – prevzemnik blaga razvrščeno v V. tarifni razred. Ker v novi pogodbi o zaposlitvi tožnici ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto, ji je tožena stranka v odpovedi priznala pravico do sorazmernega dela odpravnine. Tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, zato ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 22.9.2005. Pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto administrator – prevzemnik blaga je tožnica sklenila dne 16.10.2003, vendar tega ni opravljala vse od podpisa pogodbe do prejema odpovedi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove. Priča U.K. in tožnica sta izpovedala, da tožnica ves čas zaposlitve pri toženki ni opravljala del administrator - prevzemnik blaga, pač pa je opravljala dela prodajalec – blagajnik. Delovno mesto administrator – prevzemnik je tožena stranka ukinila s sklepom direktorja z dne 17.6.2005. Odločilnega pomena v tej zadevi je vprašanje pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, torej ali je delodajalec podal odpoved v 30-ih dneh od seznanitve s poslovnim razlogom in najkasneje v šestih mesecih od nastanka tega razloga po 5. odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Zakon v 1. alinei 1. odstavka 88. člena opredeljuje poslovni razlog kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odločilnega pomena pri presoji pravočasnosti odpovedi iz tega razloga je datum prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji pogodbe o zaposlitvi posameznega delavca, in datum seznanitve delodajalca s tem. Eden od primeroma navedenih razlogov, zaradi katerih lahko prenehajo potrebe po delu, je organizacijski, povezan s sprejemom novega pravilnika o notranji organizaciji dela, s katero pride do ukinitve določenih delovnih mest. V konkretnem primeru je direktor s sklepom z dne 17.6.2005 ukinil delovno mesto administrator - prevzemnik blaga 549, ker se to delovno mesto nikjer ne opravlja in je bilo do sedaj s pogodbo o zaposlitvi zasedeno samo z enim izvajalcem, ki opravlja druga delovna opravila (priloga B2). Poslovni razlog običajno nastopi z začetkom veljavnosti akta, ki ukinja določeno delovno mesto, to pa ne izključuje možnih primerov prenehanja potreb po opravljanju določenega dela (za delovno mesto, ki je bilo sicer formalno ukinjeno šele s sklepom o ukinitvi pri delodajalcu), že pred tem, ker so že pred tem nastopili ekonomski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi na strani delodajalca. Nastanek poslovnega razloga je povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Tožnica pa dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni opravljala vse od podpisa pogodbe dalje, to je od leta 2003 do sprejema sklepa direktorja z dne 17.6.2005. To pomeni, da delavec, tudi v primeru formalne ukinitve določenega delovnega mesta, lahko upoštevajoč dejanske okoliščine, uveljavlja, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi – prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, nastopil že pred tem, kar velja za predmetni spor. Tožnica dela po pogodbi o zaposlitvi (administrator – prevzemnik blaga) ni opravljala od podpisa pogodbe v letu 2003 dalje, tožena stranka pa je sklep o ukinitvi tega delovnega mesta prejela dne 17.6.2005 z obrazložitvijo, da se to delovno mesto nikjer ne opravlja in je bilo do sedaj s pogodbo o zaposlitvi zasedeno samo z enim izvajalcem, ki opravlja druga delovna opravila, je podana odpoved prepozno, po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Utemeljena je pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na vse dajatvene pravice iz delovnega razmerja (4. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice po vrnitvi nazaj na delo, izplačilo plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vendar ne v višini, ki bi jo prejemala, če bi delala, pač pa le v višini, kolikor znaša razlika med plačo za delovno mesto administrator – prevzemnik blaga in plačo za delovno mesto prodajalec – blagajnik. Svojo odločitev je utemeljilo z dejstvom, da bi tožnica morala zaradi zmanjšanja škode sprejeti zaposlitev, ponujeno s strani tožene stranke, pri čemer bi neodvisno od tega lahko uveljavljala sodno varstvo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno in brez pravne podlage. V kolikor delavec odkloni ponudbo za neustrezno zaposlitev, kar je bilo v konkretnem primeru, potem so pravne posledice takšne zaposlitve enake, kot da delodajalec takšne ponudbe sploh ne bi dal in bi zgolj odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tak delavec namreč obdrži pravico po odpravnine po 109. členu ZDR, čeprav je odklonil neustrezno zaposlitev. Ponudba delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo je tako le dodatna možnost za preprečitev negativnih posledic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa odklonitev takšne ponudbe za delavca ne more imeti nobenih neugodnih posledic. Pravne posledice odklonitve ponudbe za neustrezno zaposlitev so enake, kot pri delavcu, pri katerem sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zahtevek tožnice za plačilo plače oziroma nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je v bistvu odškodninski zahtevek. Na podlagi 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001) je oškodovanec upravičen do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Delavec je torej upravičen do takšnega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je kot če bi ves čas delal (3. odstavek 168. člena OZ). Sodišče prve stopnje je zmotno materialnopravno razsodilo, ko takšnih dejstev pri sprejeti odločitvi ni upoštevalo. Utemeljena je tudi pritožbena navedba tožeče stranke, glede upoštevanja datuma prenehanja delovnega razmerja. Ker je tožnici prenehalo delovno razmerje po vloženi tožbi, torej v teku pravdnega postopka, bi sodišče specificiranje tožbe z datumom prenehanja delovnega razmerja moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se mu v celoti prizna nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (4. točka izreka te sodbe) in upoštevalo datum nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Navedeno pomeni, da še vedno velja pogodba o zaposlitvi z dne 16.10.2003 za delovno mesto administrator - prevzemnik blaga 549 za nedoločen čas. Dokler ta pogodba ne bo spremenjena ali odpovedana na zakonit način, je tožnica upravičena do nadomestila plače za čas, ko ne dela, v skladu s to pogodbo in so neutemeljeni ugovori tožene stranke o pravični prilagoditvi te pogodbe o zaposlitvi.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa pritožbenih stroškov ni priglasil, zato sodišče o njih ni odločalo.