Jedro

Za določitev prodajne cene (peti odstavek 70. člena SPZ) je sodišče postavilo izvedenko.

Pravilen je pristop, da se pri izračunu vrednosti upoštevajo realizirane prodaje, ne pa ponudba, ki jo je prva nasprotna udeleženka pridobila po izdelavi izvedenskega mnenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Predlagatelj in prva nasprotna udeleženka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (med drugim) nepremičnini parc. št. 868/1 in 868/3 obe k. o. X solastne predlagatelju do 1/2 in nasprotnima udeležencema A. A. in B. B. vsakemu do 1/4 razdružilo z izplačilom solastniškega deleža tako, da je C. C. dolžan plačati nasprotnima udeležencema A. A. in B. B. vsakemu po 12.591,76 EUR v treh mesecih od pravnomočnosti tega sklepa skupaj z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, od dneva pravnomočnosti odločbe do dneva plačila.

2. Proti tej odločitvi se je pravočasno pritožila prva nasprotna udeleženka, ki se z načinom delitve teh dveh parcel sicer strinja, ne pa tudi s prodajno ceno, ki jo je dolžan predlagatelj izplačati nasprotnima udeležencema. V postopku angažirana izvedenka Z. Z. je ti zemljišči skupaj ocenila na 50.367,05 EUR in temu mnenju je sodišče v celoti sledilo. Pripomb prve nasprotne udeleženke na ugotovljeno vrednost sodišče ni upoštevalo. Osnovna naloga sodišča pri takšni delitvi je, da določi prodajno ceno, kakšna je prodajna cena pa je stvar dokaznega postopka. Sodišče cenitvi izvedenke ne bi smelo slediti, saj je sama na naroku povedala, da je za izračun vrednosti spornih zemljišč upoštevala kriterij tržne primerjave v letih 2011 in dalje. Glede zavezujoče ponudbe, ki jo je pridobila prva nasprotna udeleženka, je izvedenka odgovorila, da je ta možna, in da so lahko prodajne cene različne tudi od 10 do 20 % za povsem enake nepremičnine. Sodišče bi moralo slediti zavezujoči ponudbi za navedene nepremičnine, ki je bila pridobljena med postopkom, saj ta bolj verodostojno in zelo natančno izkazuje dejansko tržno vrednost navedenih nepremičnin. Cenitev sodne izvedenke je hipotetična in celo sama dopušča bistvena odstopanja od podane cenitve. Dejstvo, ali so solastniki takšno ponudbo sprejeli ali ne, ni relevantno. Sodišče je spregledalo tudi pravno pravilo iz 26. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da ponudba, v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnike do izteka tega roka. Šlo je torej za zavezujočo ponudbo, ki bi v primeru, da bi bila sprejeta, bila s strani udeležencev tega postopka tudi iztožljiva. Samo dejstvo, da ponudba ni bila sprejeta pa tudi ni nek relevanten razlog, da se je ne bi moglo upoštevati. Če je sodišče dvomilo v konkretno ponudbo, bi lahko zaslišalo direktorico podjetja, ki je navedeno ponudbo izdalo v zvezi z resnostjo te ponudbe. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov je sodišče bistveno kršilo pravila postopka. V konkretnem primeru je šlo za protidokaz prejetemu cenilnemu poročilu in je zavrnitev tega dokaznega predloga pomenila kršitev pravice do sodnega varstva.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo opozarja, da je prva nasprotna udeleženka ponudbo pridobila samovoljno oziroma da je nihče drug ni prejel. Nihče od nasprotnih udeležencev na naroku, na katerem je bila zaslišana sodna izvedenka, ni zahteval ponovnega zaslišanja, dopolnitve mnenja ali postavitve drugega sodnega izvedenca. Sodišče je prodajno ceno pravilno ugotovilo, logično pa je, da ni nobenega zagotovila, da se za nepremičnino ne more iztržiti manj ali več, kot je ugotovljeno v izvedenskem mnenju. Ponudba v času odločanja sodišča prve stopnje ni bila več veljavna. Sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov ampak le tiste, ki so potrebni za razjasnitev dejanskega stanja.

4. Druga nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na predlog solastnika lahko sodišče odloči, da namesto prodaje pripade stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmeren del prodajne cene, ki jo določi sodišče (peti odstavek 70. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ).

7. Za določitev prodajne cene je sodišče prve stopnje postavilo izvedenko Z. Z., ki je nepremičnini ocenila v skladu s pravili stroke. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje strokovno in da je izvedenki slediti glede izračuna vrednosti nepremičnin. Pravilen je namreč pristop, da se pri izračunu vrednosti upoštevajo realizirane prodaje, ne pa ponudba, ki jo je prva nasprotna udeleženka pridobila po izdelavi izvedenskega mnenja. S to ponudbo dvom v pravilnost izvedenskega mnenja ni bil vzpostavljen, poleg tega pa po zaslišanju izvedenke, ki je odgovorila na vse pripombe, prva nasprotna udeleženka ni predlagala postavitve novega izvedenca. Ker je bilo mnenje konsistentno in brez nasprotij, pa tudi sodišče ni bilo dolžno samo postaviti novega izvedenca. Do zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka ni prišlo.

8. Razlogi iz katerih se sklep izpodbija niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP in 37. členom ZNP, pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 35. člena in 37. člena ZNP.