Jedro

Pri vabljenju na glavno obravnavo v skrajšanem postopku, ki se po procesnih določbah nadaljuje, obdolžencu ni treba zagotoviti najmanj treh dni za pripravo obrambe. V takšnem položaju sodišče upošteva določbo 4. odstavka 12. člena ZKP, po kateri se mora obdolžencu zagotoviti primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Gre predvsem za to, da sodišče pri tem upošteva obsežnost zadeve ter njeno zapletenost tako v dejanskem kot tudi pravnem pogledu.

Zgrešeno je stališče, da bi sodišče moralo uporabiti Zakon o kazenskem postopku, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Ker gre za postopkovne določbe, se vselej uporablja zakon, ki velja v času sojenja.

Izrek

Zahteva obs. J.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13.06.2001 je bil obs. J.L. spoznan za krivega kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Po določbah 51. člena istega zakonika mu je bila izrečena pogojna obsodba ter v njej določene posamezne kazni, in sicer šest mesecev zapora za vsako od kaznivih dejanj po 1. odstavku 217. člena KZ in pet mesecev zapora za kaznivo dejanje po 1. odstavku 256. člena KZ, nato pa mu je bila po določbi 3. točke 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora ter preizkusna doba štirih let s posebnim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plača R.P. njen premoženjskopravni zahtevek v višini 2.181.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.01.1997 dalje do plačila, oškodovanemu D.B. pa njegov premoženjskopravni zahtevek v višini 950.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.04.1997 dalje do plačila. Odločeno je bilo, da je dolžan ošk. R.P. plačati njen premoženjskopravni zahtevek v višini 1.181.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.01.1997 dalje do plačila, ošk. D.B. pa njegov premoženjskopravni zahtevek v višini 950.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.04.1997 dalje do plačila. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine.

Obsojenec je dne 10.07.2001 in dne 23.07.2001 priporočeno po pošti ter dne 09.10.2001 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije vse obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti zavrne. Okrajno sodišče s svojo sodbo z dne 13.06.2001 zakona ni kršilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec je vložil zoper pravnomočno sodbo tri zahteve, ki jih je glede na njihovo vsebino Vrhovno sodišče obravnavalo kot eno zahtevo. Vložnik zahteve s trditvijo, da je sodišče kršilo določbe 3. odstavka 439. člena v zvezi s 1. odstavkom 87. člena ZKP, nakazuje na kršitev pravice obsojenčeve obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Prvi odstavek 87. člena ZKP določa med drugim, da se rok, ki je z Zakonom o kazenskem postopku določen zaradi varstva pravic obrambe in drugih obdolženčevih pravic, lahko skrajša, če obdolženec to zahteva pisno ali pred sodiščem ustno na zapisnik. Po določbi 3. odstavka 439. člena ZKP, ki je v bistvu konkretizacija navedene splošne določbe, se vabilo vroči obdolžencu tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in glavno obravnavo zadosti časa za pripravo obrambe, najmanj pa trije dnevi. Z obdolženčevo privolitvijo se sme ta rok skrajšati. Iz teh določb povsem jasno sledi, da je lahko rok za pripravo obrambe v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem krajši od treh dni samo v primeru obdolženčevega izrecnega pristanka.

Glede na stališče vložnika zahteve se odpira vprašanje, ali je tudi v primeru vabljenja obdolženca na glavno obravnavo, ki se nadaljuje, treba upoštevati rok za pripravo obrambe iz 3. odstavka 439. člena ZKP. Določbe 310. do 313. člena ZKP, ki se uporabljajo tudi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, urejajo primere, v katerih se glavna obravnava preloži ali prekine ter tudi pod katerimi pogoji lahko sodišče sprejme takšno odločitev. Prav tako določajo, kdaj se mora glavna obravnava začeti znova. Posebej ne predpisujejo načina vabljenja obdolženca na preloženo glavno obravnavo in tudi ne, da je sodišče dolžno spoštovati rok treh dni za pripravo obrambe. Zato je treba izhajati iz nastalega procesnega položaja, ki je v primeru vabljenja na nadaljevano glavno obravnavo drugačen od položaja, v katerem se obdolžencu vroča obtožni predlog in vabilo za prvo glavno obravnavo. Že zaradi tega, ker je obdolžencu z upoštevanjem navedenega roka bila dana možnost, da pripravi svojo obrambo. V situaciji, ko je vabljen na preloženo glavno obravnavo, pa je ob primerni aktivnosti že tudi seznanjen s podatki spisa in dokaznim gradivom. Iz teh razlogov ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je treba pri vabljenju na glavno obravnavo, ki se po procesnih določbah nadaljuje, zagotoviti obdolžencu najmanj tri dni za pripravo obrambe. V takšnem položaju sodišče upošteva določbo 4. odstavka 12. člena ZKP, zapisano v temeljnih načelih, po kateri se mora obdolžencu zagotoviti primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. To zahteva od sodišča, da objektivno presodi, kaj v konkretni zadevi pomeni primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Gre predvsem za to, da sodišče pri tej presoji upošteva obsežnost zadeve ter njeno zapletenost tako v dejanskem kot tudi pravnem pogledu.

Iz podatkov spisa sledi, da je sodišče dne 26.03.2001 pričelo glavno obravnavo znova ter nato nadaljevalo dne 11.04.2001, ko jo je preložilo na 16.05.2001, le-to pa na dne 13.06.2001. Vabilo za to glavno obravnavo je obsojenec sprejel dne 11.06.2001. Istega dne je obsojenec priporočeno po pošti poslal dopis, ki ga je sodišče sprejelo dne 12.06.2001, razpravljajoča sodnica pa dne 13.06.2001 ob 08.30 uri, kot je to razvidno iz uradnega zaznamka (l. št. 372). V dopisu je obsojenec navajal, da je dne 11.06.2001 ob 14.00 uri sprejel vseh pet vabil za glavno obravnavo, razpisano za dne 13.06.2001. Skliceval se je na določbo 3. odstavka 439. člena ZKP, po kateri mu morajo ostati med vročitvijo vabila in glavno obravnavo najmanj trije dnevi. Ocenil je, da gre za kršitev te določbe in sporočil, da se zato glavne obravnave ne bo udeležil. Sodišče je odločilo, da se glavna obravnava dne 13.06.2001 opravi skladno s 442. členom ZKP v nenavzočnosti obsojenca. Ugotovilo je, da je obsojenec dne 11.06.2001 prejel vabilo za glavno obravnavo, ki se le nadaljuje z dokazovanjem, da je bil že zaslišan in da njegova navzočnost ni nujna.

Navedeni prikaz in celokupni potek kazenskega postopka, ki je razviden iz podatkov spisa, ne daje podlage za zaključek, da obsojenec glede na obsežnost in zahtevnost zadeve ni imel dovolj časa in možnosti za pripravo obrambe za glavno obravnavo dne 13.06.2001. Posebej še, ker je bil navzoč na prejšnjih glavnih obravnavah in od dne 11.04.2001 opravljene glavne obravnave dalje v zadevi niso nastale takšne z dokaznim gradivom povezane spremembe, ki bi zahtevale za pripravo obrambe daljši čas, kot ga je imel na razpolago. Poleg tega je iz podatkov spisa razvidno, da je obsojenec dne 25.04.2001 pregledal kazenski spis in prosil tudi za fotokopije posameznih listin (l. št. 359). Iz teh razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče ni kršilo določb 1. odstavka 87. člena in 3. odstavka 439. člena ZKP. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi nima prav, ko očita sodišču, da je kršilo določbe 1. odstavka 442. člena ZKP, ker je opravilo glavno obravnavo v obsojenčevi nenavzočnosti. Meni, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ker obsojenec ni bil v redu vabljen na zadnjo glavno obravnavo in ker je bila njegova navzočnost na njej nujna.

Sodišče je ugotovilo, da je bil obsojenec pravilno vabljen na glavno obravnavo, ker je vabilo pravočasno sprejel. Ocenilo je, da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, bil pa je pred tem tudi že zaslišan. Postopalo je v skladu z določbami 1. odstavka 442. člena ZKP ter jih zato ni kršilo. Obsojencu je bila dana možnost, da se izjavi o vseh kaznivih dejanjih, navedenih v obtožbi in tudi o vseh obremenilnih dejstvih ter dokazih, prav tako mu je bila dana možnost, da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Zato ni upoštevno sklicevanje zahteve na obsojenčevo odločitev, da se bo glede dela obtožbe zagovarjal šele po zaslišanju ošk. R.P. Sicer pa je to možnost imel po zaslišanju te priče na glavni obravnavi dne 11.04.2001. Obsojencu ni mogoče odrekati pravice, da po lastni presoji v okviru procesnih upravičenj zastavi način svoje obrambe. Toda to ne pomeni, da ni dolžan upoštevati procesnih dejanj, ki jih v skladu z določbami ZKP opravlja sodišče. Obsojencu je v teku tega kazenskega postopka bil večkrat dan pouk, ki ga določa 5. člen ZKP. Pred zaključkom glavne obravnave, ki je bila opravljena dne 26.03.2001, je bil znova izrecno poučen o pravici do zagovornika, ki je lahko navzoč na glavni obravnavi, ter opozorjen, da se bo glavna obravnava opravila tudi v nenavzočnosti zagovornika, če si ga do takrat ne bo vzel. Prav tako ga je sodišče dne 11.04.2001 poučilo, da se obravnava lahko opravi tudi v njegovi nenavzočnosti. Obsojenec brez upravičenega razloga ni prišel na glavno obravnavo dne 13.06.2001. S tem se je sam odpovedal aktivni obrambi, za katero so mu bile med potekom kazenskega postopka dane vse zakonske možnosti in pristal na vsa tveganja, povezana s pravico uveljavljanja obrambnih ugovorov, do katerih je upravičen. To velja tudi za navedbo, da zaradi odsotnosti na glavni obravnavi dne 13.06.2001 ni imel možnosti izjaviti se o spremembi obtožbe. Iz teh razlogov ni mogoče sprejeti razlage, ki jo v zvezi z očitkom kršitve določb 1. člena, 14. člena, 11. člena v zvezi z 228. členom, 1. in 4. odstavka 12. člena in 1. odstavka 17. člena ZKP daje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti. S postopanjem v obravnavani zadevi sodišče ni kršilo navedenih določb in tudi ne pravice obsojenca do poštenega sojenja.

Kršitev določbe 2. odstavka 18. člena ZKP vidi zahteva v tem, ker je sodišče pribavilo pravnomočno končan spis Okrajnega sodišča v Novem mestu. Obsodba v tej zadevi je že izbrisana in zato je sodišče ne bi smelo upoštevati. Na predlog državnega tožilca je sodišče pribavilo navedeni spis. V skladu z določbami 289. člena in 329. člena ZKP je to lahko storilo. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče ugotovilo neobsojenost vložnika zahteve. Zato je neutemeljeno njegovo nakazovanje, da je sodišče podatke iz navedene sodbe upoštevalo pri odločitvi o kazenski sankciji v obravnavani zadevi. To pa pomeni, da zatrjevana kršitev ni podana.

Po določbi 1. odstavka 16. člena ZKP imata obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank. Državni tožilec kot stranka v postopku (7. alineja 144. člena ZKP) ima ista procesna upravičenja kot nasprotna stranka, to je obdolženec. Predvsem procesne pravice omogočajo enakopraven položaj strank med postopkom in dajejo enakopravno možnost dokazovanja tako eni (obtožbi) kot drugi strani (obrambi). Glede možnosti navajanja dejstev in predlaganja dokazov obsojenec v odnosu do državnega tožilca ni bil v podrejenem položaju. V zahtevi navedene okoliščine, ki zadevajo način obveščanja državnega tožilca o preložitvi glavne obravnave in razloge, zaradi katerih je nastala pomota pri zapisu datuma v zvezi z glavno obravnavo, preloženo na dne 16.05.2001, ne dajejo podlage za ugotovitev, da je sodišče favoriziralo državnega tožilca kot nasprotno stranko in da je s tem kršilo določbo 1. odstavka 16. člena ZKP.

Sodišče tudi ni postopalo v nasprotju z določbo 3. odstavka 311. člena ZKP. Glavno obravnavo, ki jo je začelo znova dne 26.03.2001, je preložilo za manj kot tri mesece in jo je zato dne 13.06.2001 smelo nadaljevati. Zgrešeno je pri tem stališče vložnika zahteve, da bi sodišče moralo uporabiti Zakon o kazenskem postopku, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Ker gre za postopkovne določbe, se vselej uporablja zakon, ki velja v času sojenja. V času sojenja je bila že v veljavi sprememba 3. odstavka 311. člena ZKP (Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP - Uradni list RS, št. 72/98 z dne 23.10.1998, ki je začel veljati dne 23.01.1999), po kateri je treba začeti glavno obravnavo znova, če je preložena za več kot tri mesece. Ta rok pa v obravnavani zadevi, kot ugotavlja zahteva sama, do 13.06.2001 še ni potekel. Vložnik zahteve v ostalem navaja, da zdravstveno ni bil sposoben spremljati poteka glavne obravnave dne 11.04.2001 ter da zato ni mogel aktivno poseči v dogajanje, da je razpravljajoča sodnica dala podatke o tem kazenskem postopku zasebnemu detektivu I.D.Š. in da je z odnosom do ošk. D.B. pokazala, da bo odločala v njegovo korist in v škodo obsojenca.

Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 11.04.2001 je razvidno, da je obsojenec na njej z navedbo stališča do kaznivega dejanja, storjenega v škodo R.P. ter postavljanjem vprašanj oškodovanki in priči M.F. aktivno sodeloval. Kljub predloženemu zdravniškemu mnenju in predlogu za prekinitev glavne obravnave sodišče glede na obsojenčevo delovanje ni imelo podlage za predlagano odločitev. Na podlagi okoliščin, povezanih s trditvijo o tudi sicer neizkazanem posredovanju podatkov kazenskega spisa in z zatrjevanim odnosom do ošk. D.B., ni mogoče ob vsem že obrazloženem sklepati na po vložniku zatrjevano pristranskost sodišča pri odločanju o tej zadevi.

Kršitve kazenskega zakona zahteva za varstvo zakonitosti ni konkretno opredelila. Tudi iz njene obrazložitve ni razvidno, v čem vidi kršitev kazenskega zakona, ki je zato sploh ni mogoče preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. J.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.