Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti nosi odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 23.8.2007 je bil obsojeni F.T. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (KZ), dveh kaznivih dejanj posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ ter kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen šest let zapora. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenca zavrglo, pritožbi obsojenca in okrožnega državnega tožilca pa zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da je bila v kazenskem postopku kršena obsojenčeva pravica do obrambe, kar da je vplivalo na zakonitost sodbe. Obramba obsojenca s strani "ex offo" postavljenega odvetnika Ž.L. da je bila tako slaba, da obsojeni ni imel enakopravnega položaja z državnim tožilcem. Trdi, da obsojenčev zagovornik ni izpolnjeval svojih dolžnosti, pri čemer se s tem v zvezi v celoti sklicuje na navedbe v obsojenčevi pritožbi. Navaja še, da je sodišče obsojenčevemu zagovorniku J.M. pooblastilo za zastopanje enostavno odvzelo in obsojencu postavilo drugega "ex offo" zagovornika. Obsojenec pooblastila za zastopanje zagovorniku J.M. ni nikoli preklical. Sodišče bi moralo dne 4.9.2006 kljub temu, da je bil obsojencu postavljen "ex offo" odvetnik, poslati vabilo na glavno obravnavo tudi zagovorniku J.M., vendar tega ni storilo, zato obsojenemu ni preostalo drugega, kot da je bil na glavni obravnavi navzoč le "ex offo" odvetnik. Glede na navedeno obstaja vsaj sum, da so bila obsojenčeva pravna jamstva v kazenskem postopku ogrožena.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem v skladu s 423. členom ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je zatrjevanje v zahtevi, da je Ž.L. obdolženca slabo branil, kot je ugotovilo že drugostopno sodišče, neutemeljeno. Ne drži, da obsojenec ni nikoli preklical pooblastila zagovorniku J.M. Obdolženčeve prošnje sodišču, da postavi zagovornika po uradni dolžnosti, ni mogoče razumeti drugače kot sporočilo, da ga odvetnik J.M. ne bo več zagovarjal. Isto velja za izjavo odvetnika J.M. na glavni obravnavi 18.3.2005. Obdolženec je imel ves čas postopka zagotovljeno obrambo, zato kršitve zakona ni videti.

B.

V obravnavani kazenski zadevi je obsojenca v predkazenskem postopku na podlagi pooblastila z dne 18.6.2004 zastopal zagovornik J.M., odvetnik iz M. Dne 18.3.2005 je obsojenec na Okrožno sodišče v Mariboru vložil prošnjo za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, v kateri predlaga, da se mu za zagovornika po uradni dolžnosti postavi J.M., odvetnika, ki ga zastopa tudi v drugih sodnih postopkih. Predsednica Okrožnega sodišča v M. je dne 18.3.2005 izdala odredbo s katero se je obsojencu v tej kazenski zadevi za zagovornika po uradni dolžnosti postavil odvetnik Ž.L. Z dopisom, prejetim dne 8.5.2006, je obsojenčev zagovornik J.M. Okrožno sodišče v Mariboru obvestil, da se glavne obravnave dne 8.5.2006 ne more udeležiti, ker njegova odvetniška pisarna nima več pooblastila za zastopanje, saj je bil obdolžencu postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, obdolženec pa njegove odvetniške pisarne ni ponovno pooblastil za zastopanje. Kljub navedenemu dopisu je obsojenčev zagovornik J.M. pristopil na glavno obravnavo dne 16.8.2006, na kateri je bil navzoč tudi obsojenčev zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, Ž.L. Zagovornik J.M. je na tej glavni obravnavi izrecno izjavil, da glede na to, da je bil obdolženemu postavljen po uradni dolžnosti odvetnik Ž.L., obdolženega ne bo več zastopal. Po dani izjavi je zapustil razpravno dvorano.

5. Glede na navedena procesno pravno relevantna dejstva Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenec zagovorniku J.M. pooblastila za zastopanje ni nikoli preklical. Navedeno pa ne velja za zagovornika J.M., ki je na glavni obravnavi dne 16.8.2006 ob navzočnosti obsojenca izjavil, da ga ne bo več zastopal, kar je šteti, da mu je odpovedal pooblastilo. Morebitno napačno razumevanje instituta postavitve zagovornika po uradni dolžnosti s strani zagovornika J.M. v smislu, da obsojenca po pooblastilu ne more več zastopati, ker mu je bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, je stvar njunega mandatnega razmerja in na izjavo o odpovedi pooblastila nima nobenega vpliva. Kolikor bi obsojenec želel, da bi ga še naprej zastopal zagovornik J.M., bi moral z njim ponovno skleniti mandatno pogodbo, odvetnik J.M. pa bi moral sodišču predložiti pooblastilo za zastopanje. Upoštevaje izjavo o odpovedi pooblastila in glede na dejstvo, da je imel obsojenec ves čas postopka zagotovljeno obrambo s strani po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika Ž.L., sodišče na naslednjo glavno obravnavo dne 4.9.2006 obsojenčevega nekdanjega zagovornika J.M. ni bilo dolžno vabiti.

6. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 poudarilo, da čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni izrecno predpisana, načelo dispozitivnosti nalaga strankam, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je torej dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Glede na navedeno ni dovolj, da se vložnik "v izogib ponavljanju" sklicuje na navedbe v pritožbi, ki naj postanejo "sestavni del zahteve", temveč mora zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti.

7. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti povsem posplošeno navaja, da zagovornik Ž.L., postavljen po uradni dolžnosti, ni izpolnjeval svojih obveznosti, zato obsojenec ni imel enakopravnega položaja z državnim tožilcem. Z obsojencem, da je imel le en kontakt, pa še takrat mu je svetoval le, naj se na glavni obravnavi dela "budalo". S tem v zvezi se zahteva za varstvo zakonitosti v celoti sklicuje na navedbe v obsojenčevi pritožbi, ki naj postanejo sestavni del te zahteve.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa ter iz povsem nesubstanciranih navedb zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče razbrati, da zagovornik Ž.L., postavljen po uradni dolžnosti, svojih obveznosti v zvezi z zastopanjem obsojenca ni v redu izpolnjeval. O predlogu obsojenca za razrešitev zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, je že v času kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje odločala predsednica Okrožnega sodišča v M., ki je njegov predlog zavrnila, ker je ugotovila, da zagovornik Ž.L. primerno opravlja svoje dolžnosti. Kot je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče se je zagovornik redno udeleževal razpisanih narokov za glavno obravnavo, na narokih aktivno sodeloval in zasliševal priče, podajal dokazne predloge v korist obsojenca, zoper obtožnico podal ugovor pravne narave ter v zaključni besedi (na treh straneh in pol) navedel obsežne razloge v obsojenčevo korist. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil tudi obsežno pritožbo, ki pa je obsojenec ni priznal, zato je višje sodišče štelo, da je vložena proti njegovi volji in jo je kot nedovoljeno zavrglo. Glede na navedeno ni videti razlogov, da bi bila zaradi zatrjevanega slabega zastopanja zagovornika, obsojencu kršena pravica do obrambe.

C.

9. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih procesnih kršitev ni našlo, zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.

10. Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in dolgoletne zaporne kazni, ki mu je bila izrečena, je sodišče obsojenca v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.