Jedro

Zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del pa ne spada v zapuščino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s prvim odstavkom izreka ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin v vl.št. 205, k.o. do 1/3 in elektomotorja moči 7,5 Kw do celote. Z drugim odstavkom odločitve pa je naložilo toženki, da je dolžna kot oporočna dedinja po pok. F. B. dopustiti, da se na nepremičnini iz 1. odstavka izreka vknjiži lastninska pravica na tožnika. Toženka je bila obsojena tudi na plačilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje s tem, da je zavrnilo dajatveni del izreka, to je iz 2. odstavka, ker ta del zahtevka nima pravne podlage.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da se razveljavita obe sodbi. Posledica te kršitve pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava. Sodišči sicer ugotavljata, da je tožnik prispeval 1/3 sredstev za nakup vl.št. 205 k.o. v obliki denarja, da se je del kupnine poravnal z varstvom prodajalkinih otrok ter da je tožnik, roj. 1935, živel doma pri starših vse do leta 1958. Toda niso navedeni razlogi o teh ugotovitvah. Tako ni ugotovljeno, kakšno korist je imel tožnik, ker je doma stanoval in se hranil, kakšen zaslužek naj bi imel in ali je kaj prihranil od tega ter kakšen obseg krovskih del je bil, ki naj bi jih tožnik opravil, saj je znano, da so bile slamnate strehe po letu 1945 redke.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ali pa enakovrstna kršitev iz 10. točke istega člena ZPP, ki je uradoma upoštevna na podlagi določb 386. člena ZPP, po presoji revizijskega sodišča, ni podana. Navedeni ravizijski očitki nimajo stvarne podlage v razlogih sodb sodišč druge ali pa prve stopnje. Sodbi obeh sodišč sta obširno obrazloženi, obrazložitvi vsebujeta razloge o vseh pravno odločilnih okoliščinah in o dokazih, na podlagi katerih so bile dejanske okoliščine ugotovljene, razlogi pa so vsebinsko izčrpni, medsebojno skladni in jasni. Drugačna revizijska izvajanja toženke so v nasprotju z vsebino razlogov sodb sodišč druge in prve stopnje in zato revizija v smeri kršitev procesnopravnih določb ni utemeljena.

Toženkina revizijska izvajanja vsebinsko izražajo njeno nestrinjanje z dejanskim stanjem. Toda na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na drugi in prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovljenega dejanskega stanje izhaja, da je predmet spora le del nepremičnin, ki so bile dokupljene h kmetiji očeta pravdnih strank leta 1957, da je očetova kmetija dajala le skromne dohodke, da so bila sredstva za kupnino spornega dela nepremičnin pridobljena predvsem z zaslužkom od krovskih del, ki sta jih opravljala tožnik in oče pravdnih strank (ki se je spomladi 1956 huje poškodoval - zlom hrbtenice - in zaradi česar je od tedaj dalje zahtevnejše delo slonelo na tožniku), da je bil tožnik priden tudi pri delu na kmetiji in da je ta napredovala tedaj, ko je delal še on, po njegovem odhodu pa je začela nazadovati ter da je tožnik s svojim delom ustvaril dohodek, s katerim je bila do 1/3 poravnana kupnina za sporni del nepremičnine, ki je sestavni del zapuščine po pokojnem očetu pravdnih strank.

Materialnopravna presoja spora sodišč druge in prve stopnje temelji na določilu 32. člena zakona o dedovanju (naprej ZD). Po tem določilu imajo zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del pa ne spada v zapuščino. Ugotovljeno dejansko stanje je po presoji revizijskega sodišča utemeljevalo odločitev, da je tožnik s svojim delom in zaslužkom prispeval k povečanju očetove zapuščine, ki se odraža v dokupljeni sporni nepremičnini do 1/3, zaradi česar je tožnik solastnik te nepremičnine do 1/3. Ker je bilo med postopkom na drugi in prvi stopnji ugotovljeno, da je tožnik izključno s svojimi denarnimi sredstvi kupil elektromotor, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno ugotovili, da je tožnik lastnik tega motorja. Namreč po določilu 34. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih postane kupec lastnik premičnine v trenutku, ko mu je kupljena stvar izročena v posest. Zato je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno tudi v tem delu odločitve.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji očitanih kršitev, niti ne kakšnih kršitev, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo toženke zavrnilo (člen 393. ZPP).