Jedro

Drži, da je omenjena priča krivdo za isti obtožbeni očitek predhodno priznala, vendar pa ni nepomembno, da je o inkriminiranem dogajanju tudi že v procesni vlogi obdolženega izpovedovala vsebinsko skladno, kar pritožba povsem zanemari.

Čeravno se izpodbijana prvostopenjska sodba ob izpovedih sostorilcev (sedaj v procesnem statusu neposrednih prič) opira tudi na nekatere posredne in indične dokaze, prav slednji s skupno dokazno močjo vseh izvedenih dokazov ne dopuščajo nobenega dvoma, da je (tudi) obdolženi A. A. (so)storilec obravnavanih kaznivih dejanj.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženega se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1. Obdolženemu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje posamezne določene kazni, nato izreklo enotno kazen 11 mesecev zapora. V skladu z določbo 56. člena KZ-1 je v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas pridržanja, in sicer od 4. 12. 2017 od 11.50 do 5. 12. 2017 do 21.50 ure. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega obremenilo plačati oškodovanim B. B. znesek 550,00 EUR, C. C. pa nerazdelno z Č. Č., za katerega izvršilni naslov predstavlja pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 6. 1. 2023, opr. št. III K 933/2023 in nerazdelno z D. D., za katerega predstavlja izvršilni naslov pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 20. 1. 2023, opr. št. III K 4665/2023, znesek 459,98 EUR. Oškodovanega E. E. je s premoženjskopravnim zahtevkom, v okviru katerega zahteva plačilo 2.000,00 EUR, v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP, v celoti napotilo na pot pravde. Skladno z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženega plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oprostilo.

2.Zoper takšno sodbo se je iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po svojem zagovorniku pritožil obdolženi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in pošlje zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik obdolženega skozi pritožbena izvajanja ponudi lastno dokazno oceno z zaključkom, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno, saj je izpodbijano sodbo oprlo predvsem na izpovedi sostorilcev, ki so ob pomanjkanju drugih dokazov v predmetni kazenski zadevi odločilne. Vendar pritožbeno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva ter vse izvedene dokaze (in nikakor zgolj izpovedi sostorilcev v procesni vlogi prič) pravilno ovrednotilo, na tej osnovi pa ob podaji zadostnih, prepričljivih in tehtnih razlogov zanesljivo zaključilo, da je obdolženi izvršil vsa očitana mu kazniva dejanja v obsegu in na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Dejanske ugotovitve in sprejete zaključke je prvostopenjsko sodišče obrazložilo jasno in nazorno, zato jih dosledno, v zaobid nepotrebnemu ponavljanju, povzema tudi pritožbeno sodišče, ki v zvezi s pritožbenim izvajanjem le še dodaja:

5.Nestrinjanje z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zagovornik obdolženega v jedru utemeljuje z grajo prvostopenjsko sprejete dokazne ocene glede izpovedi sostorilcev F. F. in G. G. (k točki I. izreka izpodbijane sodbe) oziroma D. D. in Č. Č. (k točki II. izreka izpodbijane sodbe). Bistvo prvega dela pritožbenih navedb je trditev, da sta F. F. in G. G. podala predhodno priznanje krivde v zameno za kazensko sankcijo opominjevalne narave. Hkrati zagovornik izrazi prepričanje, da obdolženega sicer ne obremenjuje noben drug dokaz, saj pri njem - za razliko od sostorilcev F. F. in G. G. - ni bil najden noben izmed odtujenih predmetov. Glede na pomanjkanje drugih obremenilnih dokazov je mnenja, da obdolženega ni mogoče spoznati za krivega storitve dveh kaznivih dejanj, tatvin koles z motorjem v F. in na P. Kot nezadostne dokaze zagovornik obdolženega prepoznava tudi nezanesljive izpovedbe obeh prič - sostorilcev D. D. in Č. Č., ki se kaznivih dejanj tatvine koles, izvršenih v B. in v F., niti dobro ne spominjata. Medtem ko izpoved D. D. označi kot neverodostojno, obenem opozori, da obdolženega ne obremenjuje niti priča H. H., vsaj ne v smeri, da bi mu prodal obe odtujeni kolesi. Tozadevno izpostavi uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 11. 12. 2017, iz katerega izhaja, da so H. H. zasegli druga kolesa, ki pa so mu bila dostavljena s strani moških po imenu D. in Č. (D. D. in Č. Č.). Tudi ta dokaz po preudarku zagovornika kaže na to, da obdolženi pri tatvini obeh koles ni sodeloval, niti ni sodeloval pri kasnejši prodaji teh koles in ga tako na podlagi izpovedi H. H., ki je sicer izpovedal, da je tudi od obdolženega kupoval (druga) kolesa, ne gre obremeniti oziroma povezati z v B. in v F. obravnavanima tatvinama.

6.Takšnemu pritožbenemu izvajanju pa ne gre slediti, saj v utemeljitev drugačne materialne dokazne ocene in iz nje izvedenih lastnih zaključkov o nedokazanosti obdolženemu odločilnih dejstev zagovornik ne ponudi zadostnih in prepričljivih razlogov za dvom v pravilnost prvostopenjsko sprejetih zaključkov. Sodišče prve stopnje je namreč sklepne ugotovitve in oceno, da je obdolženi skupaj z F. F. in G. G. kot sostorilcema storil dve kaznivi dejanji tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kot tudi, da je skupaj z Č. Č. in D. D. kot sostorilcema storil nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1, izčrpno, prepričljivo in razumno utemeljilo na podlagi ugotovitev celotnega dokaznega postopka.

7.Dokazno oceno o tem, da je obdolženemu A. A. očitano kaznivo dejanje tatvine kolesa z motorjem znamke Y. na škodo B. B. v F. dokazano, je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovane in z njo skladno listinsko dokumentacijo. Skozi materialno dokazno vrednotenje je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi vsebino zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 25. 8. 2017, ki ga je podal I. I. (tj. lastnik skladišča, kjer je bilo obravnavano kaznivo dejanje izvršeno), upoštevalo pa je tudi izpoved F. F., katerega verodostojnost pritožbeno izpodbija obdolženčev zagovornik. Slednji prvostopenjskemu sodišču očita, da je sostorilcu oziroma priči verjelo ter na njegovo izpoved oprlo sedaj izpodbijano sodbo, kljub temu, da se na glavni obravnavi ni spomnil, kdo je vzel in iz „skuterja“ odtujil čelado. Nadalje spomni, da je F. F., zaslišan na glavni obravnavi dne 11. 5. 2023 izpovedal, da sta tatvine izvrševala skupaj z G. G. tudi brez obdolženega, od samih tatvin pa ni imel kaj dosti, saj je dobil nekaj denarja, ki pa ga je odmerjal A. A. Obdolženčev zagovornik tako izrazi prepričanje, da se je F. F. želel razbremeniti na način prevalitve krivde na obdolženega kot t.i. organizatorja. Vendar nima prav. Do meritornega ovrednotenja prič F. F. in G. G. se je prvostopenjsko sodišče z zadostnimi in sprejemljivimi razlogi opredelilo v točkah 10 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe ter je tako na ključna pritožbena izvajanja že smiselno odgovorilo. Med ostalim je na pritožbeno izpostavljene pomisleke v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe ponudilo prepričljivo in tehtno pojasnilo, čemu na strani priče F. F. ni našlo razlogov za krivo obremenjevanje obdolženega. Drži, da je omenjena priča krivdo za isti obtožbeni očitek predhodno priznala, vendar pa ni nepomembno, da je o inkriminiranem dogajanju tudi že v procesni vlogi obdolženega izpovedovala vsebinsko skladno, kar pritožba povsem zanemari. Poleg tega ostane skozi pritožbena izvajanja prezrto, da je način storitve kaznivega dejanja, kot ga je opisala priča F. F., vsebinsko skladen z izpovedjo I. I. , ki je povedal, da je v času njegove odsotnosti nekdo neupravičeno prestavil osebni avto, ki je stal tik pred stranskimi vrati njegovega skladišča v F. in vstopil v objekt. Prav ima zagovornik obdolženega, da se F. F. na glavni obravnavi sicer ni spomnil, kdo je vzel in odtujil iz skuterja čelado, vendar je že iz točke I. izreka izpodbijane sodbe razvidno, da to sploh ni okoliščina, ki obremenjuje obdolženega, marveč dejanje, ki bremeni pričo, katere verodostojnost se sedaj pritožbeno izpodbija. Poleg tega je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče izrecno izpostavilo ugotovitev, da je čelado vzel F. F. (in torej ne obdolženi), pri čemer pa je glede na izsledke celostno izvedenega postopka dokazovanja, zaključek, da so s svojimi ravnanji vsi (torej A. A., F. F. in G. G.) k dejanju odločilno prispevali, pravilen in ga obdolženčev zagovornik s pavšalno lastno dokazno interpretacijo ne more ovreči.

8.Zgolj z zatrjevanjem, da obdolženega tudi ni mogoče spoznati za krivega storitve tatvine kolesa z motorjem na P., zagovornik prav tako ne more prepričati. Ne glede na to, da sta F. F. in G. G. prepričljivo izpovedala, da sta obe kolesi z motorjem po tatvini bili prodani, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo tudi izpovedi oškodovanega E. E., J. J. ter K. K. in L. L.. Slednja sta namreč obdolženega, F. F. in G. G. tedaj poznala in z njimi prijateljevala, pri čemer iz izpovedi K. K. izhaja, da je izvedel, da so skupaj odtujevali stvari. Ob tem pa je sodišče prve stopnje ponudilo povsem sprejemljive zaključke tudi o tem, zakaj M. M. in obramba obdolženega očitkov o sodelovanju obdolženega pri tatvinah koles z motorjem (skuterjev) ne moreta izpodbiti, kot tudi ne dejstvo, da pri preiskavi stanovanja ali drugih prostorov po odredbi sodišča pri obdolženemu predmeti kaznivih dejanj niso bili najdeni.

9.Enako zagovornik ne more prepričati z negiranjem obdolženčeve vloge pri izvršitvi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine koles v B. in v F., in sicer kolesa znamke M. na škodo C. C. in kolesa znamke K. na škodo N.. V polemiziranju, da obdolženčevo sodelovanje v inkriminiranem obdobju ni gotovo, ne more biti uspešen, saj je sodišče prve stopnje za drugačne zaključke ob razumnem sklepanju ponudilo tudi zadostne in sprejemljive dokaze, ki jih je ustrezno materialno ovrednotilo predvsem v točkah 28 do 37 obrazložitve izpodbijane sodbe, z vpogledom v Evidenco zaprtih oseb (EZO) pa je prepričljivo ovrglo tudi poskus obrambe prepričati v obstoj nemožnosti obdolženega izvršiti mu očitana kazniva dejanja zaradi odvzete prostosti. Obenem je tudi z zadostno mero gotovosti in prepričanja obrazložilo pritožbeno izpostavljeno okoliščino, da inkriminiranih koles pri preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča ni bilo najti nobenem od storilcev obravnavane nadaljevane tatvine. Kljub okoliščini, da zagovornik obdolženega izpoved D. D. enostransko opredeli kot neverodostojno, pritožbeno sodišče ne more prezreti njegovega smiselnega, logičnega in izkustveno sprejemljivega pojasnila, da so vsi trije potrebovali denar in so zato morali kolesi čim hitreje po tatvini prodati, kar so tudi storili, saj je nenazadnje prav to potrjeno z izpovedbo priče H. H.. Tozadevno pritožbeno opozarjanje na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 11. 12. 2017 je zatorej v razmerju do neposredno izvedenih, materialno ovrednotenih dokazov brez teže, še posebej glede na utemeljitev skozi točke 27 do 38 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče. Prvostopenjski zaključek, da so soobdolženi A. A., D. D. in Č. Č. pri izvrševanju tatvin koles zavestno sodelovali in s svojimi ravnanji tudi vsi k inkriminiranima dejanjema odločilno prispevali, saj so nenazadnje obe kolesi po odtujitvi šteli za njihovo skupno last (kot je izpovedala priča Č. Č.), kupnino, ki so jo prejeli za odtujeni kolesi potem, ko so ju prodali, pa so si razdelili, je glede na celostne izsledke dokaznega postopka pravilen in ga drugačna, dokazno nepodprta pritožbena sklepanja ne morejo omajati. Posledično tudi preostalo polemiziranje obdolženčevega zagovornika v smeri izključitve obdolženega pri (so)storilstvu inkriminiranih koles ostane brez uspeha.

10.V obravnavanih primerih – z izjemo vpletenih (so)storilcev - sicer res ni (drugih) neposrednih prič, ki bi videle, da je A. A. skupaj s sostorilci vzel inkriminirane premične stvari (kolesi z motorjem in kolesi), vendar je sodišče prve stopnje ob upoštevanju izpovedi zaslišanih prič in razpoložljive listinske dokumentacije pravilno zaključilo, da ni nobenega dvoma, da je očitani kaznivi dejanji izvršil (tudi) obdolženi. Čeravno se izpodbijana prvostopenjska sodba ob izpovedih sostorilcev (sedaj v procesnem statusu neposrednih prič) opira tudi na nekatere posredne in indične dokaze, prav slednji s skupno dokazno močjo vseh izvedenih dokazov ne dopuščajo nobenega dvoma, da je (tudi) obdolženi A. A. (so)storilec obravnavanih kaznivih dejanj. Predvsem izpovedi oškodovanih ter prič H. H., K. K. in L. L., pa tudi ostali, v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe taksativno našteti izvedeni dokazi, namreč sestavljajo niz nedvoumno ugotovljenih (ne)posrednih dokazov in indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog1, zato pritožbeno vztrajanje v pomanjkanju zadostnih dokazov sprejetih dejanskih in pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo ovreči. Na takšni podlagi oziroma ugotovljenih dejstvih izvedenih (ne)posrednih in indičnih dokazov je zatorej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so obdolženemu (so)storitve obravnavanih premoženjskih deliktov v celoti dokazane.

11.Zagovornik odločbe o kazenski sankciji ne graja, vendar pritožba iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda poda obdolženemu v korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je pokazal pravilno ugotovljene in po prvostopenjskem sodišču ustrezno ocenjene okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na v točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavljene okoliščine, ki so sodišču prve stopnje predstavljale podstat za odmero enotne kazni enajst mesecev zapora, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obdolženemu za vsa izvršena kazniva dejanja izrečena po vrsti in višini ustrezna kazen prostostne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist.

12.Po obrazloženem, in ker zagovornik obdolženega glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

13.Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila sodne takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Za prim. sodbi dokz dne 17. 7. 2006 in I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018.