Jedro

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta pravdni stranki kot razvezana zakonca po daljših pogajanjih sklenili sporazum v smislu 60. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, o razdelitvi skupnega premoženja in vrnitvi daril, da tožnica pri sklepanju sporazuma in njegovem podpisovanju ni bila pod pritiskom ali v takem duševnem stanju, da ne bi bila sposobna razumeti pomena posla, ki ga je sklepala ali izraziti svoje volje. Glede na te in ostale ugotovitve, po katerih tožnica ni dokazala v tožbi zatrjevanih okolnosti, zaradi katerih naj bi bila sporna pogodba izpodbojna, sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožničin tožbeni zahtevek, da naj se obravnavani sporazum s tožencem razveljavi, zavrnili. Namreč po določilu 1. odstavka 112. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) je mogoče razveljaviti le izpodbojno pogodbo. Izpodbojna pa je po 111. členu ZOR le pogodba, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi, če je v tem zakonu ali v posebnem predpisu tako določeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da naj se razveljavi sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in o vrnitvi daril, ki sta ga pravdni stranki sklenili 28.4.1993, ker je ocenilo, da niso podani razlogi za izpodbojnost navedenega sporazuma. Sodišče druge stopnje pa je z pobijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnice zoper tako sodbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da je bilo govora o tem, da toženec ne bo odtujil ali obremenil stanovanja v D. v M., vendar pa toženec noče skleniti aneksa v tem smislu. Sama tožnica pa je bila ves čas prepričana, da veljajo ustni dogovori in da bo toženec pristal na sklenitev aneksa k sporazumu, ker bi sicer sporazuma ne podpisala. Že med samimi pogajanji med strankama je zahtevala prepoved tožencu, da odtuji ali obremeni obravnavano stanovanje, vendar sporazuma v tem smislu pozneje ni uspela doseči. Po razvezi je bila živčna, skrbeti je morala za dva otroka in tako je bila nenehno pod pritiskom toženca glede razdelitve premoženja.

Predlaga, da se spodbijana sodba spremeni ali razveljavi.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - naprej: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija ni formalno opredelila, kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile zagrešene v postopkih pred sodiščema prve ali pa druge stopnje, niti jih ni vsebinsko opisala. Zato je revizijsko sodišče lahko preizkusilo pobijano sodbo glede postopkovnih kršitev le v smeri uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki pa v tem primeru ni bila zagrešena.

Nadaljnja revizijska izvajanja se nanašajo tako na dejanska kot na pravna vprašanja. Čeprav so izvajanja o teh vprašanjih lahko povezana, saj pravilna uporaba materialnega prava v posamičnem primeru ni mogoča, če niso ugotovljene vse pravno odločilne okolnosti, se revizijsko sodišče ne more spuščati v ocenjevanje na nižjih stopnjah ugotovljenih dejanskih okoliščin, z eno samo izjemo, ki jo uzakonja 2. odstavek 395. člena ZPP, to je kadar je zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa sodišč nižjih stopenj ostalo dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Tak primer pa po presoji revizijskega sodišča v tej zadevi ni podan. Zato je revizijsko sodišče lahko presodilo materialnopravno pravilnost pobijanje odločbe le na podlagi na drugi in prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

Nepravilna uporaba materialnega prava je podana, kadar sodišče na ugotovljeno dejansko stanje ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti ali pa uporabi take norme, ki bi jih ne smelo. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta pravdni stranki kot razvezana zakonca po daljših pogajanjih sklenili sporazum v smislu 60. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, o razdelitvi skupnega premoženja in vrnitvi daril, da tožnica pri sklepanju sporazuma in njegovem podpisovanju ni bila pod pritiskom ali v takem duševnem stanju, da ne bi bila sposobna razumeti pomena posla, ki ga je sklepala ali izraziti svoje volje. Glede na te in ostale ugotovitve, po katerih tožnica ni dokazala v tožbi zatrjevanih okolnosti, zaradi katerih naj bi bila sporna pogodba izpodbojna, sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožničin tožbeni zahtevek, da naj se obravnavani sporazum s tožencem razveljavi, zavrnili. Namreč po določilu 1. odstavka 112. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) je mogoče razveljaviti le izpodbojno pogodbo. Izpodbojna pa je po 111. členu ZOR le pogodba, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi, če je v tem zakonu ali v posebnem predpisu tako določeno. Tožničin tožbeni zahtevek glede na navedeno pravno in dejansko stanje ni bil utemeljen. Zato tožničina revizija ni utemeljena niti iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).