Jedro

Ker tožnik ni nasprotoval ugotovitvi, da je azilni dom samovoljno zapustil ter da se vanj v roku treh dni ni vrnil in tudi ni navedel konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale drugačno dejansko stanje, je tožena stranka imela dejansko in pravno podlago, da je štela njegovo prošnjo za azil umaknjeno in je zato postopek ustavila (5. alinea 1. odstavka 42. člena ZAzil).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (Zazil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 6.6.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil ustavila postopek za priznanje azila v Republiki Sloveniji F.G., roj. 1.11.1966 v kraju P., Srbija in Črne gora (1. točka izreka) in na podlagi 3. odstavka 42. člena ZAzil določila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke, ki se je v obravnavani zadevi pravilno oprla na 5. alineo 1. odstavka 42. člena in 3. odstavek 42. člena ZAzil. Po 5. alinei 1. odstavka ZAzil se ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek, razvidno, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se vanj ni vrnil v roku treh dni od samovoljne zapustitve. Po 3. odstavku 42. člena ZAzil pa pristojni organ v sklepu, s katerim ustavi postopek, določi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je pravilno odločila, saj je iz podatkov in listin predloženih v upravnih spisih razvidno, da je v uradnih evidencah pristojnega organa evidentirano (dnevno poročilo Azilnega doma za 1.6.2005), da je tožnik dne 1.6.2005 samovoljno zapustil Azilni dom in se do 6.6.2005, ko je bil izdan izpodbijani sklep, v Azilni dom ni vrnil. Teh ugotovitev tožene stranke tožnik v tožbi niti ne izpodbija, niti ne navaja da bi svojo odsotnost kakorkoli opravičil. V tožbi zgolj trdi, da iz evidence v Azilnem domu ni bil izbrisan. Takšna trditev pa sama po sebi v konkretnem primeru ne more vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke glede na zakonsko dolžnost, ki jo toženi stranki nalaga 1. odstavek 45. člena ZAzil. Iz navedene določbe izhaja dolžnost tožene stranke, ki mora v okviru azilnega doma zagotoviti vso predpisano oskrbo prosilcem za azil, vključno z nastanitvijo, vse dokler ni o njihovi prošnji (pravnomočno) odločeno. To pa pomeni, da mora tožena stranka nuditi prosilcu za azil vso predpisano oskrbo tudi v primeru, če se prosilec vrne v azilni dom po tem, ko ga je samovoljno zapustil (in se vanj ni vrnil več kot tri dni), zaradi česar je bil postopek za priznanje azila že ustavljen s sklepom, če odločitev še ni pravnomočna (kot v obravnavanem primeru). Sodišče ni opravilo glavne obravnave, ki jo je tožnik predlagal, saj tožnik ni navedel nobenih dejstev in okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, na podlagi katerega je tožena stranka izdala izpodbijani sklep. Ker tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče, tudi ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. Up 422/03 z dne 7.10.2003, odločilo na seji.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njegovem mnenju je glede na obrazložitev izpodbijane sodbe sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, brez izvedbe predlaganih dokazov in tako napravilo drugačen zaključek kot tožena stranka. Tožena stranka je v obrazložitvi sklepa zapisala, da je izbrisan iz njihove evidence. Zaradi te navedbe v izpodbijanem sklepu, je v tožbi navajal, da je še vedno zapisan v evidenci Azilnega doma. Ker sodišče ni opravilo glavne obravnave, ki jo je v tožbi predlagal, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

V obravnavanem primeru gre za procesno odločitev, ki sledi ugotovitvi, da je prošnja za azil umaknjena. V določbi 42. člena ZAzil, na katero se sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno sklicujeta, so določeni primeri, za katere se šteje, da je prošnja za azil umaknjena in se zato postopek s sklepom ustavi, prosilcu za azil pa določi rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo. Kot je pravilno navedlo prvostopno sodišče, je v 5. alinei 1. odstavka 42. člena ZAzil urejen primer samovoljne zapustitve azilnega doma oziroma njegove izpostave, ki mora biti razvidna iz uradnih evidenc, trajati pa mora več kot tri dni. Ker tožnik niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni nasprotoval ugotovitvi, da je azilni dom samovoljno zapustil ter da se vanj v roku treh dni ni vrnil in tudi ni navedel konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale drugačno dejansko stanje, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka imela dejansko in pravno podlago, da je štela njegovo prošnjo za azil za umaknjeno in je zato postopek ustavila.

Ne drži tožnikovo zatrjevanje, da je prvostopno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe le povzelo za odločitev relevantne ugotovitve tožene stranke in tožniku še pojasnilo, zakaj njegov ugovor, da ni bil izbrisan iz evidence Azilnega doma, v obravnavanem primeru ne more vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke.

Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče tudi ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker ni izvedlo glavne obravnave, saj tožnik v tožbi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni navedel nobenih okoliščin oziroma dejstev, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in bi lahko vplivale na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik v tožbi ni ugovarjal ugotovitvi, da je samovoljno zapustil azilni dom, in da se vanj po treh dneh ni vrnil, to pa so bistvene okoliščine za dejanski stan iz 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil. Ugotavljanje drugih okoliščin pa za odločitev na navedeni pravni podlagi, ni pomembno. Zato je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče utemeljeno odločilo na seji senata, in se pri tem utemeljeno oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.