Jedro

Izjemnost pravne priznanosti začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pomeni, da mora biti zmanjšanje življenjske aktivnosti zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali pa da morajo biti podane posebne (neobičajne) okoliščine.

Pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti mora sodišče poleg subjektivnih kriterijev (vpliva spremembe zunanjosti, njene opaznosti in obsega na psihično ravnovesje) upoštevati tudi objektivne kriterije (v kakšni meri oškodovančeva sprememba zunanjosti povzroča zgražanje, pomilovanje, neugodne občutke in druge negativne reakcije okolice).

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. II. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanka toženke ..., odgovorna za škodni dogodek 22. aprila 2005, ko se je tožnik poškodoval na delovnem mestu. Zaradi pritiska v jami mu je v obraz priletel izvijač. Utrpel je zlom čeljusti (levo in desno zgoraj) in zlom dveh zob (prvega in drugega sekalca zgoraj). Sodišče je toženki naložilo plačilo 1.657,40 EUR zadoščenja (od tega 4.000 EUR za telesne bolečine in 500 EUR za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.2005 dalje do prenehanja obveznosti, upoštevaje valorizirano toženkino plačilo 2.842,60 EUR. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (tožnik je zahteval skupaj 18.000 EUR zadoščenja) oziroma v celoti zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo glede odškodnine za telesne bolečine (odločilo je, da tožniku pripada 7.000 EUR zadoščenja) in za strah (tožniku po presoji sodišča pripada 1.200 EUR zadoščenja) ter glede valorizacije (tožniku je priznalo še 130,20 EUR valorizacije akontacije). V ostalem delu glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njegovih višjih zahtevkov za plačilo odškodnine za telesne bolečine in za strah ter glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Izpodbija tudi odločitev o stroških in odločitev o valorizaciji. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Odškodnina je prenizka. Tožnik ima težave pri grizenju trde hrane. Sklicuje se na sodbo II Ips 415/2000. Tožnikov govor in nasmeh sta spremenjena, zaradi česar ga vsi sprašujejo, kaj se mu je zgodilo, kar ga moti. Sodišči pri odmeri nista upoštevali časa čakanja na odškodnino. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zviša prisojeno odškodnino za 9.800 EUR s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njegove pravdne stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena. V ostalem revizija ni utemeljena.

O zavrženju dela revizije: Odločitev o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa. To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3). Dovoljenost revizije zoper sklep pa se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo, v kateri je vsebovan v skladu z določbo prvega odstavka 166. člena ZPP tudi izrek o stroških. Odločitev o povrnitvi stroškov je akcesorne narave in je zato odvisna od odločitve o sporu. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Zato jo je bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. O zavrnitvi ostalega dela revizije: Izjemnost pravne priznanosti začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pomeni, da mora biti zmanjšanje življenjske aktivnosti zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali pa da morajo biti podane posebne (neobičajne) okoliščine. Tudi po oceni revizijskega sodišča bolečin ob grizenju in neobčutljivost ustnice, kar vse bo izzvenelo v šestih mesecih, ni mogoče opredeliti kot zmanjšanja življenjske aktivnosti v smislu odškodninskega prava. Sodišči sta ugotovili, da je zlom čeljusti dobro zarasel, da sta leva in desna čeljust čvrsti, odpiranje ust pa normalno. Ker torej obseg konkretnih tožnikovih prikrajšanj ne izpolnjuje pogojev za priznanje odškodnine niti za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ni na mestu primerjava s sodbo II Ips 415/2000, kjer je bila tožniku odškodnina za to obliko škode priznana. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišči sta ugotovili, da se brazgotina na dlesni ob smejanju ne vidi, da tožnikov govor ni spremenjen v obsegu, da bi v okolici vzbujal pozornost, da je 10-členski mostiček estetsko primeren (tožnik je že pred poškodbo imel 7-člensko protetiko) in da so vse rane na koži obraza zaceljene. Pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti mora sodišče poleg subjektivnih kriterijev (vpliva spremembe zunanjosti, njene opaznosti in obsega na psihično ravnovesje) upoštevati tudi objektivne kriterije (v kakšni meri oškodovančeva sprememba zunanjosti povzroča zgražanje, pomilovanje, neugodne občutke in druge negativne reakcije okolice). Za slednje je sodišče upoštevaje tudi izkustvena pravila pravilno ocenilo, da niso izpolnjeni in je zato tožnikovo zavzemanje za prisojo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode prav tako neutemeljeno.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 179. in 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Tožnik je imel zlomljeno zgornjo čeljust (levo in desno) in dva zgornja sekalca. Ob nezgodi je trpel hud primarni strah in nato še prvih pet dni do operacije hud sekundarni strah, kasneje pa še dvanajst dni do pregleda, ko je bilo ugotovljeno dobro zdravljenje poškodbe. Tudi po oceni revizijskega sodišča niti intenzivnost niti trajanje strahu ne dajeta podlage za prisojo višjega zadoščenja za strah. Po presoji revizijskega sodišča so bile tudi telesne bolečine in vse nevšečnosti pravilno pravno ovrednotene. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 7.000 EUR in za strah 1.200 EUR, pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupni znesek zadoščenja 8.200 EUR. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Sodišči sta pri odmeri upoštevali čas čakanja na odškodnino na način, da sta odškodnino odmerili po cenah ob izdaji sodne odločbe, za čas od 21.7.2005 dalje pa sta tožniku prisodili zakonske zamudne obresti. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena. Ker je tožnik s pritožbo uspel glede valorizacije plačane akontacije, sodišče v tem delu o reviziji ni odločalo. Revizijsko sodišče kljub drugačni presoji v zvezi z valorizacijo izpodbijane sodbe ni smelo spreminjati v škodo tožnika, ker je revizijo vložil samo on.

Glede na navedeno uveljavljana revizijska razloga nista podana. Revizijsko sodišče je zato zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene stroške.