Jedro

Pri drugi toženi stranki so se strnile vse bistvene komponente obratovalca oziroma ukvarjanja z nevarno dejavnostjo: interes za opravljanje dejavnosti, dejansko (fizično) sodelovanje pri tej dejavnosti in (vsaj delen) nadzor nad konkretnim potekom nevarne dejavnosti. Ko je tako, se ne more izogniti odškodninski odgovornosti.

Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi bilo treba od zneskov zadoščenja odšteti enkratno denarno pomoč, ki sta jo tožnici na podlagi 29. člena ZVNDN.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki zavezalo, da morata plačati tožnicama vsaki po 1,536.454 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2003 dalje. Višji tožbeni zahtevek in zahtevek druge tožnice za plačevanje mesečne rente v znesku 35.000 SIT od 10.6.1997 dalje je zavrnilo. Toženi stranki je zavezalo, da morata tožnicama nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 378.449 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, tožnici pa, da morata prvi toženi stranki nerazdelno povrniti 315.187 SIT, drugi toženi stranki pa 181.790 SIT pravdnih stroškov, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo druge tožene stranke in v dajatvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ugodilo pa je pritožbi tožnic in sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da morata toženi stranki tožnicama plačati vsaki po 2,728.875 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 6.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 7.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri. Toženi stranki je zavezalo, da morata tožnicama nerazdelno povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 742.856 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2003, ter stroške pritožbenega postopka v znesku 120.780 SIT. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da se je nesreča zgodila med helikopterskim reševanjem, ki predstavlja nevarno dejavnost. Pri tej dejavnosti je sodelovala tudi druga tožena stranka s svojim helikopterjem, ki je zato odgovorna za škodo. Pritožbeno sodišče pa odklanja stališče prvostopenjskega sodišča, ki je tožnicama od zadoščenja odštelo enkratno denarno pomoč. Po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja ta dajatev obliko materialne pomoči zaradi izgube družinskega člana, ki je ni mogoče všteti v zadoščenje za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega.

Zoper to sodbo je druga tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasno opredeljeni in v nasprotju z dokazi. To velja zlasti za ugotovitev, da je pri škodnem dogodku sodelovala druga tožena stranka s helikopterjem in da ni izpeljala bolj previdnega dviganja vreče. Na vaji je sodeloval helikopter Ministrstva za notranje zadeve s svojo posadko, zaradi česar bi bilo treba "pojasniti, kakšno je bilo razmerje med navzočnostjo policijskega helikopterja in posadke Ministrstva za notranje zadeve na eni strani in eventualno udeležbo druge tožene stranke na sporni vaji iz gorskega reševanja, ki je potekala ...". Sodišči prve in druge stopnje bi morali tudi ugotoviti, kdo je bil v kritičnem času obratovalec helikopterja, saj je znano, da je kot lastnik te naprave nastopalo Ministrstvo za notranje zadeve, ki je sicer res "tožena država", ni pa ta označba identična s statusom druge tožene stranke. Iz izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, da bi obratovanje nad helikopterjem prevzela druga tožena stranka (to tudi ne izhaja iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve). Sporno ostaja, ali je posadka helikopterja ravnala napačno. Vprašanje je, ali so bila pravila helikopterskega reševanja v celoti upoštevana. Sodišči prve in druge stopnje bi morali zato pojasniti, po katerih pravilih je sploh delovala posadka policijskega helikopterja. Prav tako ni pojasnjeno razmerje med Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za obrambo (ni ugotovljeno, ali je bil opravljen prenos obratovanja helikopterja na tistega, ki je bil zadolžen za izvajanje sporne vaje).

Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje ni bila organizator vaje gorskih reševalcev, saj je to vajo le sofinancirala. Samo usposabljanje letalcev - reševalcev pa je organizirala Gorska reševalna služba. Sodišče je sicer pasivno legitimacijo druge tožene stranke utemeljilo z načelnimi določbami 31. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, vendar je sporno, ali ta določba res predstavlja pravno podlago za odškodninsko odgovornost druge tožene stranke. Škoda namreč ni nastala tretjim osebam, pač pa neposredno samim udeležencem vaje, in to predvsem zaradi njihovega zakrivljenega prispevka. Če država pri določeni aktivnosti neposredno ne sodeluje, je treba iskati odškodninsko odgovorno osebo med tistimi, ki so neposredno sodelovali. Takih oseb pa je glede na 74. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami več. Posamezne določbe tega zakona je treba zato povezati z Zakonom o obligacijskih razmerjih, saj je bila druga tožena stranka pri vaji udeležena le v okviru financiranja in na podlagi splošnih pristojnosti v zvezi z usmerjevalnimi pooblastili.

Napačno je tudi sklicevanje pritožbenega sodišča na četrti odstavek 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki opredeljuje alternativno vzročnost. Sicer pa je škoda nastala zaradi na hitro in sproti sprejete odločitve, za katero pa druga tožena stranka, ki je sodelovala le s svojimi splošnimi usmerjevalnimi pristojnostmi, ne more biti odgovorna. Udeleženci vaje, ki so se ponesrečili, so v zadnjem trenutku spremenili odločilno lokacijo vaje ter način njenega izvajanja. Njihova konkretna presoja položaja se je potem izkazala za napačno. Ponesrečeni gorski reševalci zato niso ravnali v skladu z zahtevanimi standardi strokovne skrbnosti. Tega sodišči prve in druge stopnje nista obravnavali (zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka). Posadki helikopterja tako ni mogoče očitati, da bi ustvarila nedopustno nevaren položaj. Ob vsem tem ostaja tako odprto tudi vprašanje vzročne zveze.

Končno je napačno še stališče pritožbenega sodišča, da se denarna pomoč ne všteje v odškodnino. Tu bi bilo treba upoštevati sodno prakso (da se zavarovalnine, ki jih izplačujejo zavarovalnice na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, kadar premije plačujejo pravne osebe, vštevajo v odškodnino) ter to, da je enkratna denarna pomoč namenjena ne le odpravi premoženjske škode, marveč tudi zadoščenju, odvisno od tega, kako prejemnik pomoč uporabi. Znano je namreč, da tudi povsem premoženjske vrednosti določenih dobrin prevzamejo duhovne razsežnosti (to je odvisno predvsem od posameznega subjekta).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnicam, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka utemeljuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka z očitkom, da "se izpodbijana sodba sklicuje na razloge, ki so nejasno opredeljeni in so v nasprotju z dokazi", kar velja po njenem "predvsem za ugotovitev sodišča druge stopnje, da je v spornem škodnem dogodku sodelovala tožena država s helikopterjem in da s svojo posadko ni izpeljala bolj previdnega dvigovanja vreče". Revidentki se zdi pomembno, da je na vaji sodeloval helikopter Ministrstva za notranje zadeve s svojo posadko in da bi moralo zato sodišče "pojasniti, kakšno je bilo razmerje med navzočnostjo policijskega helikopterja in posadke Ministrstva za notranje zadeve na eni strani in eventualno udeležbo druge tožene stranke na sporni vaji iz gorskega reševanja, ki je potekala ... ". Da je ta očitek neutemeljen, ni treba posebej razčlenjevati. Posamezna ministrstva namreč niso pravne osebe in zato tudi ne obstaja lastninska pravica tega ali onega ministrstva prav tako ne njihova odškodninska odgovornost. Povsem nepomembno je, katero ministrstvo je sodelovalo na vaji in kateremu ministrstvu je pripadal helikopter. Tudi če je bilo to Ministrstvo za notranje zadeve (in ne Ministrstvo za obrambo), prav v ničemer ne vpliva na odgovornost države (Republike Slovenije), ki je ena sama. Sodišči prve in druge stopnje sta zato ravnali pravilno, ko se s tem vprašanjem nista ukvarjali.

Nepomembno je tudi, ali je "posadka helikopterja ravnala v kritičnem trenutku napačno". V tem primeru namreč odgovornost za škodo ne temelji na krivdi, ampak gre za objektivno odgovornost od nevarne dejavnosti (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Za to vrsto odškodninske odgovornosti pa zadošča, da škoda izvira iz nevarne dejavnosti (česar oškodovancu niti ni treba dokazati - dovolj je, da dokaže, da je škoda nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo - prim. 173. člen ZOR), ter da se je s to dejavnostjo ukvarjala tudi druga tožena stranka. Za presojo podlage tožbenih zahtevkov so zato odločilne naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje (ki so bile kot pravilne sprejete na drugi stopnji) in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP):– do nesreče, v kateri se je smrtno ponesrečil A. A. (zunajzakonski partner prve tožnice in oče druge tožnice), je prišlo med vajo helikopterskega reševanja iz ostenja severnega dela ..., kjer je bilo na višini med 1900 in 1800 metrov na 50 do 60 centimetrov široki polici urejeno 2 do 2,5 metrov dolgo sidrišče, na katerem je bilo privezanih pet reševalcev (med njimi tudi A. A.); – pri tej vaji je imel odločilno vlogo helikopter, s katerim je (poleg Gorske reševalne službe - GRS) sodelovala Republika Slovenija; – A. A. je na vaji sodeloval kot pripadnik GRS.

Na podlagi teh dejstev sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je (tudi) druga tožena stranka odškodninsko odgovorna. To, da je helikoptersko reševanje iz prepadnega gorskega ostenja nevarna dejavnost (ki ima za posledico objektivno odškodninsko odgovornost), tudi za revidentko ni sporno. Sporno se ji zdi le stališče, da se je s to dejavnostjo ukvarjala tudi ona. Nasprotuje temu, da bi odškodninsko odgovarjala za škodo, ki je nastala pri usposabljanju letalcev - reševalcev, ki ga je organizirala GRS v skladu s svojimi letnimi plani usposabljanja, pri čemer Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje ni bila organizator in je vajo samo financirala v tistem delu, v katerem sicer financira dejavnost GRS. Ker zato po njenem pri tej aktivnosti ni neposredno sodelovala, meni, da bi bilo "potrebno za škodo obremeniti (samo) tisti subjekt, ki je neposredno sodeloval"(1). Vendar je revidentkino odklanjanje svoje stvarne pasivne legitimacije napačno. Ne zato, ker bi pri nevarni dejavnosti sodelovala le finančno. Denarna podpora določeni dejavnosti res še ne pomeni vselej tudi prevzema odškodninske odgovornosti za škodo od take dejavnosti. Pojem obratovalca je namreč vezan na ukvarjanje z (nevarno) dejavnostjo. Če pa nekdo določeno dejavnost tako ali drugače (na primer denarno) podpira, ga samo zato še ni mogoče imeti za tistega, ki se s to dejavnostjo ukvarja - če ni ob tem tudi s konkretnim interesom in s fizično udeležbo z dejavnostjo tesneje povezan. Za konkretni primer zato ni pomembno (samo) to, da je druga tožena stranka nevarno dejavnost denarno podpirala, pač pa, da se je opravljala tudi v njenem interesu (to izhaja iz določb Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami - Ur. l. RS, št. 64/94 in nasl. - ZVNDN, na primer iz tretjega odstavka 1. člena, po katerem država, občine in druge samoupravne lokalne skupnosti organizirajo varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami kot enoten in celovit sistem v državi) in da je pri njej tudi odločilno dejansko sodelovala - s helikopterjem in njegovo posadko (helikopterskega reševanja si ni mogoče predstavljati brez helikopterja in njegove posadke) ter imela zato v pomembnem delu tudi nadzor nad (nevarnim) dogajanjem. Pri drugi toženi stranki so se tako strnile vse bistvene komponente obratovalca (ukvarjanja z nevarno dejavnostjo): interes za opravljanje dejavnosti, dejansko (fizično) sodelovanje pri tej dejavnosti in (vsaj delen) nadzor nad konkretnim potekom nevarne dejavnosti(2). Ko je tako, se ne more izogniti odškodninski odgovornosti(3). Njena solidarna odgovornost s prvo toženo stranko sicer res ne temelji na četrtem odstavku 206. člena ZOR (kot je napačno navedlo pritožbeno sodišče). Ta določba ureja tako imenovano alternativno vzročnost, za kar pa v tem primeru, ko sta obe toženi stranki sodelovali organizirano in načrtovano skupaj, seveda ne gre. Vendar napačno pojmovanje (in zato navajanje napačne določbe 206. člena ZOR) ni imelo za posledico tudi napačne odločitve. Druga tožena stranka je s prvo toženo stranko solidarno odgovorna na podlagi prvega odstavka 206. člena ZOR: škoda izvira iz dejavnosti, ki sta jo obe stranki opravljali skupaj.

Neutemeljeno je tudi revizijsko stališče, da bi bilo treba od zneskov zadoščenja odšteti enkratno denarno pomoč, ki sta jo tožnici prejeli na podlagi 29. člena ZVNDN. Ta (posebna) oblika socialne pomoči, ki pripada samo državljanom, ki so se poškodovali pri opravljanju nalog v Civilni zaščiti (in z njimi v pravicah izenačenim državljanom iz prvega odstavka 21. člena ZVNDN), v primeru smrti pri opravljanju teh nalog pa njihovim družinskim članom, namreč ni odvisna od odškodninske odgovornosti države. Upravičencem pripada ne glede na to, ali za škodo, katere vzrok predstavlja telesna okvara ali izguba življenja, odgovarja Republika Slovenija, ali kdo tretji, ali (če je šlo na primer za višjo silo) nihče. Pravica do enkratne denarne pomoči je odvisna izključno od izpolnitve pogojev iz 29. člena ZVNDN. Namen enkratne denarne pomoči zato ne more biti zmanjšanje odškodninske obveznosti odškodninsko odgovornega subjekta (ki ni nujno država), ampak pomoč telesno poškodovanemu pripadniku GRS oziroma, če gre za izgubo življenja, njegovim družinskim članom. Pravica do enkratne denarne pomoči in pravica do povračila škode, ki jo je državljan utrpel pri opravljanju nalog GRS (ta mu gre po splošnih predpisih prvi odstavek 30. člena ZVNDNĆ, se pravi po določbah ZOR o povzročitvi škode) sta urejeni ločeno in tudi njune predpostavke se med seboj razlikujejo. Ne nazadnje sta že besedna pomena obeh pojmov: "enkratna denarna pomoč" in "pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo" dovolj različna, da kažeta na različen namen in (zato) na različni vsebini, zaradi česar ju ni mogoče spraviti na skupni pravni imenovalec (brez katerega ni mogoče utemeljiti stališča, da je kumulacija obeh pravic izključena). Pomoč je namreč nekaj drugega kot zadoščenje in telesna okvara ni isto kot nepremoženjska škoda (to so šele telesne in duševne bolečine ter strah - prim. 155. člen in 200. do 202. člen ZOR)(4). Revizijsko sodišče zato soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da zadoščenja za duševne bolečine zaradi smrti ožjega družinskega člana ni mogoče zmanjšati za prejeto enkratno denarno pomoč.

Ker niso podane očitane postopkovne kršitve in ker je tudi odločitev materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Razen tega revidentka ponavlja še svoje pritožbene trditve, da naj bi k nesreči prispevali gorski reševalci (se pravi tudi ponesrečenci sami), ker da niso ravnali v skladu z zahtevnimi standardi strokovne skrbnosti (kar utemelji s trditvijo, da bi "zelo skrben gorski reševalec Š...Ć v konkretnih okoliščinah uporabil tri kline, kot varovalko pa tudi dodatna zaščitna sredstva"). S temi trditvami se že pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati (zato še manj revizijskemu), saj jih je druga tožena stranka prvič uveljavljala šele v pritožbi, pri tem pa ni niti navedla, da jih brez svoje krivde ni mogla že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Op. št. (2): Komentar Načel evropskega odškodninskega prava je v tem pogledu celo širši. Za ukvarjanje z nevarno dejavnostjo se naj ne bi zahtevala neposredna in aktivna vpletenost v smislu, da obratovalec "drži roko" nad tako dejavnostjo. Dovolj je, če ima nad dejavnostjo dejanski ali ekonomski nadzor. Tudi ni nujno, da bi bil nadzor (dolgo)trajen niti ni pomembna ekonomska korist od opravljanja dejavnosti - vsaj ne v pomenu izključitve odgovornosti. Razlog za to so prav primeri, kakršen je ta: objektivna odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti ne more biti izključena niti v primerih, ko se nevarna dejavnost opravlja v javnem interesu in neprofitno (Koch v Principles of European Tort Law, Text and Commentary, Springer, Wien, New York, 2005, str. 108). Op. št. (3): Državljani, ki prostovoljno in nepoklicno opravljajo naloge zaščite, reševanja in pomoči, organizirani v enote, službe in druge operativne sestave društev in drugih nevladnih organizacij (kamor spada tudi GRS), imajo enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo pripadniki Civilne zaščite (prvi in drugi odstavek 21. člena ZVNDN), kar pomeni, da imajo pravico do povračila škode (ki so jo utrpeli pri izvajanju nalog zaščite, reševanja in pomoči in pri vajah za te naloge) po splošnih predpisih (prvi odstavek 30. člena ZVNDN). Op. št. (4): Pravna različnost pravic je tudi razlog, da so v teoriji nekateri nasprotovali vštevanju nadomestila za telesno okvaro (invalidnine) v zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja telesne aktivnosti. Očitna razlika v vrsti in številu predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za nastanek ene in druge pravice, je neizbežna posledica različnosti pravnih institutov, v okviru katerih se ti pravici pridobivata in uresničujeta. Pravica do nadomestila za telesno okvaro (invalidnine) se realizira v okviru instituta socialnega zavarovanja, pravica do denarnega zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v okviru instituta civilne odgovornosti za povzročeno škodo (izčrpno - Klarić, Odnos naknade za tjelesno oštećenje i novčane satisfakcije za duševne bolove zbog smanjenja životne aktivnosti, Naša zakonitost, 1985, št. 4, str. 403).