Jedro

Postopek razrešitve ne more vplivati na pravice in dolžnosti upnikov, dolžnikov in niti drugih udeležencev izvršilnega postopka, saj njihove pravice in dolžnosti niso odvisne od tega, kdo je sodni izvršitelj. Posledica razrešitve je, da položaj razrešenega izvršitelja prevzame drug sodni izvršitelj, pravice in obveznosti v izvršbi sodelujočih oseb pa ostajajo enake. Udeleženci izvršilnega postopka po 286.a členu ZIZ tudi nimajo pravice sodelovati v postopku razrešitve izvršitelja, ne morejo preprečiti njegove razrešitve in niti ne morejo vplivati na to, kdaj je razrešen. Prav tako ne morejo uveljavljati nezakonitosti postopka imenovanja ali razrešitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika za ugotovitev ničnosti odločbe ministrice za pravosodje št. 705-146/2012/49 z dne 2. 12. 2019. V obrazložitvi navaja, da je s to odločbo ministrica razrešila sodnega izvršitelja A. A. ter odločila, da se z dnem 16. 12. 2019 izbriše iz evidence izvršiteljev in namestnikov izvršiteljev (v nadaljevanju evidenca). Z odločbo je bilo tudi odločeno, da mora takoj, najkasneje pa v roku 8 dni od datuma razrešitve, v skladu z določilom 287. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) Zbornici izvršiteljev Slovenije (v nadaljevanju ZIS) izročiti vso dokumentacijo in predmete, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja. Na podlagi navedene odločbe je bil izvršitelj razrešen in izbrisan iz evidence, ZIS pa je imenovala njegovega prevzemnika.

2. Tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe po 2. in 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrača z utemeljitvijo, da je bilo v postopku njene izdaje poseženo le v pravice sodnega izvršitelja. Tretji v tem postopku nimajo položaja stranke, kar izhaja tudi iz določbe 286.a člena ZIZ, ki ne predvideva vročitve odločbe o razrešitvi strankam izvršilnih postopkov. Pravni interes in s tem aktivna legitimacija stranke za uveljavljanje ničnosti se presoja v okviru vprašanja, ali ničnostnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje. To pomeni, da bi morala imeti v tej zadevi ugotovljena ničnost neposredni vpliv na izboljšanje tožnikovega pravnega položaja, kar pa ni bilo ugotovljeno. Ker odločitev o razrešitvi sodnega izvršitelja A. A. na pravni položaj predlagatelja ne vpliva, je bilo treba predlog na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči. 3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in zoper sklep vlaga tožbo. V njej navaja, da ima položaj tretjega v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 4093/2016, v katerem je bil do razrešitve kot izvršitelj imenovan A. A. Slednji je 31. 8. 2017 ob izpraznitvi nepremičnine ... deložiral tudi dve tožnikovi vozili. Z nično odločbo je toženka razrešila izvršitelja A. A. z dnem 16. 12. 2019, mu od tega dne prepovedala opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja ter ga izbrisala iz evidence. Hkrati je odredila, da mora takoj, najkasneje pa v roku 8 dni po datumu razrešitve ZIS izročiti vso dokumentacijo in predmete, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe.

4. Skladno z 286.a in 287. členom ZIZ pa bi morala toženka izvršitelja z odločbo razrešiti in mu postaviti rok za izročitev vse dokumentacije in zaseženih predmetov. Šele po izročitvi vseh predmetov in dokumentacije bi ga lahko izbrisala iz evidence in posledično poslovnega registra. Iz namena in vsebine 287. člena ZIZ namreč izhaja, da je le na ta način zagotovljeno, da s stvarmi in dokumentacijo razpolaga oseba, ki je za to pooblaščena. Izvršitelja ni dopustno izbrisati iz registra do predaje vseh zaseženih stvari in dokumentacije, saj po izbrisu iz evidence ostane fizična oseba, ki nima pooblastil in pravic kot izvršitelj. S tem, ko je toženka združila fazo razrešitve in izbrisa, je izdala nično odločbo, ki je ni mogoče izvršiti, ne da bi bila izvršitev v nasprotju s pravnim redom. Razrešenemu izvršitelju namreč nalaga izročitev predmetov takoj po prejemu odločbe, še preden je sploh pravnomočno razrešen. Izpolnitev tudi ni mogoča v 8 dneh po razrešitvi, saj je bil poslovni subjekt A. A. izbrisan iz evidence 16. 12. 2019. Poleg tega je nična odločba povzročila stanje, ko je fizična oseba z zaseženimi stvarmi razpolagala brez pravne podlage, zaradi česar je izpolnila znake kaznivih dejanj po 208., 209. in 257. členu Kazenskega zakonika.

5. Meni, da 2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zadevi ni uporabljiva. Ustavno sodišče je v odločbi Up-666/10-14 in Up-1153/10-14 z dne 12. 5. 2011 zavzelo stališče, da je treba aktivno legitimacijo za vložitev predloga za ugotovitev ničnosti priznati vsem osebam, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, ne glede na to, ali so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Toženka je napačno ocenila, da ničnost odločbe ne bi vplivala na izboljšanje tožnikovega pravnega položaja. Nična odločba vpliva na njegovo pravico, da svoja vozila prevzame v posest v zakonitem postopku od pooblaščene in upravičene osebe, kajti razrešeni izvršitelj vozil ni mogel zakonito predati pooblaščeni osebi. Zato jih tudi tožnik ne more prevzeti od pooblaščene osebe v zakonitem postopku. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari tako, da ugotovi ničnost toženkine odločbe o razrešitvi izvršitelja oziroma podrejeno, da sklep odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrženje in podrejeno zavrnitev tožbe. Navaja, da tožnik ni izkazal, da upravni akt posega v njegovo pravico oziroma na zakon oprto korist, kajti v postopku razrešitve sodnega izvršitelja je bilo poseženo le v pravice izvršitelja, ne pa v tožnikove pravice. Tožnik tudi glede na 286.a člen ZIZ nima položaja stranke ali stranskega udeleženca v postopku razrešitve izvršitelja, saj ta določba ne predvideva, da se odločba o razrešitvi vroči strankam izvršilnih postopkov.

7. Zgolj podrejeno pojasnjuje potek dogajanja, in sicer je ministrica 2. 12. 2019 na predlog izvršitelja slednjega z odločbo razrešila z dnem 16. 12. 2019 in odločila, da s tem dnem ne sme več opravljati neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja, in da se s tem dnem izbriše iz evidence, v roku 8 dni po datumu izvršitve pa mora ZIS izročiti spise, vpisnike, evidence in druge knjige, listine, denar, vrednostne papirje in ostale predmete, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja. ZIS je z odločbo 1/2020 za njegovega namestnika imenovala B. B. Tožnik je imel dovolj možnosti, da bi vozila prevzel od A. A., a tega ni storil. Ne drži, da bi zgolj ničnost odločbe lahko vzpostavila možnost zakonitega prevzema vozil. Iz obsežne dokumentacije izhaja, da tožnik tudi pri B. B. ni hotel prevzeti stvari, čeprav ga je izvršitelj k temu večkrat pozval, saj so mu nastajali izjemno visoki stroški hrambe. Toženka je ravnala skladno s predpisi, saj 287. člen ZIZ določa, da izvršitelj z dnem vročitve odločbe o razrešitvi oziroma z dnem, določenem v tej odločbi, ne sme več opravljati neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja. Vse spise in spremljajočo dokumentacijo ter stvari mora v roku, določenem v odločbi, izročiti ZIS. ZIZ torej ne določa, da mora to storiti v času, ko je še vpisan v AJPES, ampak v roku, ki je določen v odločbi. Če razrešeni izvršitelj v predvidenem roku ne bi izročil zadev ZIS, pa predstavlja odločba po določbah sedmega odstavka 286.a člena ZIZ izvršilni naslov. Z odločbo o razrešitvi pravna subjektiviteta izvršitelja ne more prenehati, saj službe izvršitelja ni mogoče opravljati v obliki pravne osebe, ampak kot samostojno zasebno dejavnost. Pravna subjektiviteta fizične osebe pa preneha šele s smrtjo te osebe.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi še pojasnjuje, da je njegova pravna korist oprta predvsem na pravice, ki mu gredo po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) ter vindikacijskih zahtevkih, ki jih ima do stvari na podlagi lastninske pravice. Zato sedaj ne more učinkovito uveljavljati zahtevkov, ki bi mu omogočili vračilo premoženja s strani izvršitelja A. A., ki ga je toženka razrešila, še preden bi lahko tožnik zavaroval svoje pravice. Ne drži, da je tožnik lahko prevzel vozila od izvršitelja A. A., saj je slednji izročitev nezakonito pogojeval s stroški hrambe. Ker tranzicija med izvršiteljema ni zakonita, tudi izročitev tožniku ne more biti zakonita, saj trenutni posestnik vozil za njuno posest nima nobenega pravnega temelja. S tem, ko je toženka A. A. razrešila, mu je omogočila, da vso škodo, ki jo je povzročil tožniku, pusti za sabo in bremen prosto nadaljuje življenje kot fizična oseba. Šele z izrekom odločbe za nično bodo omogočeni pogoji za sodelovanje protipravno razrešenega izvršitelja v vseh odprtih postopkih, v katerih kot tretja stranka nastopa tožnik. Za tožnika možnost, da prevzame vozili, formalno ne obstaja, ker bi šlo za obid zakonodaje. Razrešeni A. A. namreč na podlagi nične odločbe ni mogel zakonito predati vozil pooblaščeni osebi, izvršitelj prevzemnik pa ni pridobil pravice do hrambe vozil, zaradi česar ni sposoben veljavno skleniti razpolagalnega pravnega posla s tožnikom, ki se tako glede svojega pravnega položaja nahaja v „vakuumu“. Ta je lahko odpravljen le z ugotovitvijo ničnosti in izpeljavo zakonitega postopka razrešitve.

9. Tožba ni neutemeljena.

10. Sodišče se uvodoma izreka o predlogu toženke, naj tožbo po 6. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrže, ker upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 11. Toženka nima prav, ko trdi, da izpodbijani sklep ne posega v tožnikov pravni položaj. Zavrženje tožnikove zahteve v upravnem postopku namreč pomeni, da je zanj upravni postopek končan, če bi s tožbo uspel, pa bi se njegov položaj spremenil, tj. postopek po zahtevi za izrek ničnosti odločbe bi se nadaljeval, organ pa bi o njej vsebinsko odločil. Pravico do tožbe tožniku izrecno priznava tudi drugi odstavek 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. S sklepom o zavrženju predloga za izrek ničnosti odločbe pa je postopek odločanja končan. Glede na navedeno je treba torej tožniku priznati pravni interes za tožbo in presoditi, ali je utemeljena.

12. Toženka je odločila po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.

13. Pri legitimaciji za uveljavljanje zahteve za izrek ničnosti odločbe je sodna praksa sledila stališču Ustavnega sodišča iz odločbe Up – 666/10-14, Up-1153/10-14, po katerem lahko ničnost upravne odločbe uveljavljajo tudi osebe, na katere pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, in sicer ne glede na to, ali so v postopku njene izdaje imele formalni položaj stranke.1 Pravni interes in s tem aktivna legitimacija za uveljavljanje ničnosti odločbe po prvem odstavku 280. člena ZUP se torej presoja v okviru vprašanja, ali ničnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje, kar pomeni, da mora morebiti ugotovljena ničnost odločbe neposredno vplivati na izboljšanje njenega pravnega položaja. Toženka je to stališče upoštevala, saj zahteve ni zavrgla zato, ker tožnik formalno ni bil stranka v postopku izdaje odločbe, za katero trdi, da je nična, ampak jo je zavrgla, ker je ugotovila, da razrešitev izvršitelja ne vpliva na tožnikov pravni položaj.

14. Glede na navedeno sodišče poudarja, da je v tej zadevi za odločitev o zakonitosti izpodbijanega akta bistveno le, ali je tožnik izkazal pravni interes, zaradi katerega bi mu bila lahko priznana udeležba v postopku razrešitve sodnega izvršitelja in s tem tudi v postopku za izrek ničnosti odločbe o razrešitvi izvršitelja. Zato se do navedb tožnika v tožbi in toženke v odgovoru na tožbo, ki presegajo okvir tega (o tem, da izvršitelj ni bil oziroma je bil razrešen v skladu z zakonom in ali ima glede na to njegov prevzemnik tožnikove stvari v zakoniti posesti ali pa jih poseduje brez pravne podlage) ni opredeljevalo.

15. Pravno korist definira prvi odstavek 43. člena ZUP, po katerem ima pravico udeleževati se postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika. Pri presoji, ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj. Pri tem je mogoče, da je z normo varovan zgolj javni interes, da sta varovana tako javni kot zasebni interes oziroma da je varovan eden ali več zasebnih interesov. Navedeno je lahko izrecno zapisano v posamezni normi ali pa je odvisno od njene razlage (tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 10. točka obrazložitve, U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, 17. točka obrazložitve in Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015, 10. točka obrazložitve).

16. Sodišče ugotavlja, da iz 286.a in 287 člena ZIZ, ki urejata postopek razrešitve izvršitelja in niti iz ostalih določb tega zakona, tožnikova pravna korist ne izhaja. Postopek razrešitve namreč ne more vplivati na pravice in dolžnosti upnikov, dolžnikov in niti drugih udeležencev izvršilnega postopka, saj njihove pravice in dolžnosti niso odvisne od tega, kdo je sodni izvršitelj. Posledica razrešitve je, da položaj razrešenega izvršitelja prevzame drug sodni izvršitelj, pravice in obveznosti v izvršbi sodelujočih oseb pa ostajajo enake. Udeleženci izvršilnega postopka po 286.a členu ZIZ tudi nimajo pravice sodelovati v postopku razrešitve izvršitelja, ne morejo preprečiti njegove razrešitve in niti ne morejo vplivati na to, kdaj je razrešen. Prav tako ne morejo uveljavljati nezakonitosti postopka imenovanja ali razrešitve. Sicer pa iz izpodbijanega akta in tožbe ne izhaja, da bi tožnik zahtevo za izrek ničnosti sploh utemeljil z materialnim predpisom, saj ni navedel nobene konkretne določbe ZIZ ali drugega predpisa, iz katerega bi bodisi izrecno bodisi s pomočjo razlage te določbe izhajala njegova pravica oziroma pravna korist, zaradi katere bi lahko sodeloval v postopku razrešitve izvršitelja.

17. Tožnik svoje pravne koristi, ki bi jo imel v primeru, da bi bila odločba izrečena za nično, tudi v upravnem sporu ni izkazal. Trdi namreč, da vozil ne more zakonito prevzeti, ker bi mu jih izročil nekdo, ki jih nima zakonito v posesti. V pripravljalni vlogi še navaja, da njegova pravna korist izhaja iz SPZ in vidikacijskih zahtevkov. Vendar ne pojasni, katera določba tega predpisa naj bi onemogočala ali ovirala prevzem njegove lastnine od trenutnega izvršitelja (in jo omogočala le od prejšnjega izvršitelja, ki je vozili deložiral). Sodišče ugotavlja, da SPZ take določbe ne vsebuje, saj prvi odstavek 92. člena SPZ določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari.

18. Sodišče je presojalo še, ali tožnik očitno uveljavlja položaj, ki mu po materialnem predpisu ne pripada. Zavrženje vloge je namreč treba dopustiti v primerih, če vlagatelj v svoji zahtevi uveljavlja priznanje določene pravice (ali pravnega interesa), ki mu po materialnih predpisih očitno ne pripada. Ta očitnost pomeni, da je to dejstvo razvidno že na prvi pogled iz same zahteve. V nasprotnem primeru, ko je treba za presojo utemeljenosti zahteve opraviti bolj poglobljeno presojo (izvesti dodatne dokaze itd.), pa se taka vsebinska presoja ne more končati z zavrženjem vloge, temveč le z upravno odločbo.2

19. Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi že iz same vloge očitno, da tožnik uveljavlja položaj (zahtevati ničnost odločbe o razrešitvi sodnega izvršitelja oziroma v postopku razrešitve sodelovati in uveljavljati njegove nepravilnosti), ki mu po veljavnih predpisih ne pripada. Nenazadnje niti sam ni pojasnil, na kateri konkretni materialni določbi naj bi temeljila njegova pravica oziroma pravna korist, da se kot udeleženec enega izmed številnih izvršilnih postopkov, v katerih je izvršilna dejanja opravljal razrešeni izvršitelj, udeležuje postopka njegove razrešitve.

20. Toženka se zato ob dejstvu, da je iz vloge očitno izhajalo, da tožnik nima pravne koristi od uveljavljanja ničnosti odločbe o razrešitvi izvršitelja, upravičeno ni spuščala v njeno vsebino, tj. presojo, ali je bil izvršitelj razrešen zakonito ali pa je pri izdaji odločbe prišlo do take nepravilnosti, da je zaradi nje nična. Izpodbijana odločitev je zato zakonita in pravilna. Glede na to je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno procesno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med tožnikom in toženko ni sporno. Med njima je sporno zgolj pravno vprašanje, in sicer ali odločba o razrešitvi izvršitelja lahko poseže v pravni položaj tožnika. Sodišče je upoštevalo tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, da obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje.3

22. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 23. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Glej J. Čebulj v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, stran 744. 2 Erik Kerševan v: Polonca Kovač, Erik Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS in Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, stran 28. 3 Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.