Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na pravilne in dovolj raziskane pravno odločilne okoliščine v zadevi sprejelo odločitev, ki je materialno pravno pravilna ter v zadostni meri in pravilno razumeva stališča VSRS v odločbi III Ips 17/2021 z dne 24. 8. 2021. Pravilno razumeva stališče VSRS, da določba prvega odstavka 482. člena ZGD-1 ureja samo učinke prenosa pravno poslovne pridobitve poslovnega deleža med družbo na eni strani in med pridobiteljem ter odsvojiteljem na drugi strani, ki so v razmerju do družbe le legitimacijski in omejeni (družba se na legitimacijski učinek vpisov sodni register ne more sklicevati v primeru, ko odsvojitev oziroma pridobitev poslovnega deleža še ni vpisana v sodni register, a je do nje prišlo, družba pa je s tem seznanjena). Neomejeno sklicevanje na legitimacijski učinek vpisov v sodni register lahko vodi v zlorabe (kršitev načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ), ko bi prejšnji imetnik, kljub veljavnemu prenosu poslovnega deleža (tretji odstavek 481. člen ZGD-1) še vedno izvrševal pravice iz poslovnega deleža.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so sklepi skupščine toženke, ki je potekala 10. 8. 2018, in so povzeti v notarski zapis SV 1053/2018, nični. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da so sklepi te iste skupščine izpodbojni, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v točki I. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka, ki jih je tožeča stranka (v nadaljevanju prvi in drugi tožnik ter tretja tožnica oziroma tožniki) dolžna povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženki) v znesku 4.665,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožniki z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglašajo. Sodbo izpodbijajo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (6., 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP ter kršitve 22. člena Ustave RS) in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožniki zatrjujejo, da je odločitev nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je ponovilo v postopku že izpostavljeno, da dobra vera A. A. ne more vplivati na dobro oziroma slabo vero toženke, a takšna ugotovitev glede na vlogo A. A. v toženki ni pravilna.

Sodišče prve stopnje je pavšalno zavrnilo ugovor tožnikov, da pričanje zakonite zastopnice toženke, B. B., in slaba vera A. A. dokazujeta, da je toženka zlorabila pravni red z namenom, da bi se zunajzakonskemu partnerju zakonite zastopnice omogočilo razpolaganje s premoženjem tožnikov (izvajanje korporativnih upravičenj iz poslovnih deležev, ki mu ne pripadajo). Zakonita zastopnica toženke je pristranska priča, ki je izpovedala točno to, kar sta se s svojim partnerjem (A. A.) dogovorila in kar ji je v tem postopku koristilo. Nenazadnje je treba upoštevati dejstvo, da tožniki med drugim uveljavljajo tudi ničnost sklepa, s katerim je bila B. B. imenovana za zakonito zastopnico toženke. Sprenevedanje zakonite zastopnice, da si je določeno pravno pravilo (482. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1) razlagala na svoj način, žal ne more biti argument, ki potrjuje njeno dobro vero. Tudi če je bila toženka hipotetično v zmoti do odločitve VSRS III Ips 17/2021 z dne 24. 8. 2021, njeno ponavljanje navedb v novem sojenju potrjuje dejstvo, da že od samega začetka ni dobroverna. Celotna obrazložitev izpodbijane sodbe temelji na izpovedbi zakonite zastopnice, pri čemer pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da ima slednja pravno in dejansko korist od izida tega postopka.

Sodišče prve stopnje je v povezavi s toženko pavšalno zavrnilo očitek slabe vere v zvezi z ravnanjem A. A., predsednika skupščine, ki je onemogočil udeležbo in glasovanje tožnikov ter omogočil sprejem sklepov, ki so koristili njemu in njegovi zunajzakonski partnerki, na novo imenovani zakoniti zastopnici. Toženka in njena organa (uprava ter skupščina) so skupaj onemogočili tožnike pri uveljavljanju njihovih pravic. Skupščina je najvišji organ družbe, ki oblikuje njeno voljo v obliki skupščinskih sklepov, kar pomeni, da je A. A. oblikoval voljo toženke, tako da o ločenosti razmerij med toženko, njeno zakonito zastopnico in predsednikom skupščine ni mogoče govoriti. Zaradi tega je zaključek izpodbijane sodbe v točki 35 obrazložitve napačen. Sicer pa je bila odločba VSM I Cpg 93/2020 z dne 23. 11. 2020, v kateri je bilo že zavzeto takšno stališče, razveljavljena. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati ravnanje obeh organov družbe, tako uprave kot skupščine. Presoja dobre vere uprave ob odsotnosti presoje dobre vere predsednika skupščine pomeni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev procesnih ter materialnih pravil. Logično izkustveno je namreč, da zakonska oziroma zunajzakonska partnerja tako privatno kot poslovno delujeta k skupnemu cilju. Tožniki so zakonito zastopnico toženke, ki je univ. dipl. pravnica, opozorili tako na stališče sodne prakse glede deklaratornosti vpisov v sodni register, kot tudi na stališče glede uveljavitve opcijskih upravičenj. Dejstvo, da se slednja ni strinjala s sprejetimi in oblikovanimi stališči, pa kvečjemu govori o namernem ignoriranju sprejete doktrine in o njeni slabi veri. Pritožniki opozarjajo na stališče VSRS v odločbi II Ips 386/2011 z dne 19. 6. 2014 in na odločbo VSM I Cpg 526/2012 z dne 25. 4. 2013. V zvezi z vlogo z dne 16. 6. 2022 (pravilno: 16. 6. 2020), ki je bila sodišču predložena naknadno in vsebuje okoliščine v zvezi z (ne)dobrovernostjo toženke oziroma njenih organov, opozarjajo na kršitev pravice do izjave, ki je ustavno varovana (22. člen Ustave RS).

Tožniki predlagajo, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno se zavzemajo za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih naj sodišče o stroških postopka odloči v korist tožnikov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da v ravnanju zakonite zastopnice niso podani znaki zlorabe procesnih pravic ali ravnanja s pomanjkljivo skrbnostjo. Upoštevalo je tako mnenje dr. C. C., pridobljenega pred sporno skupščino, kot tudi stališče registrskega sodišča, iz obdobja pred pred sporno skupščino. Nepravilni so tudi zaključki pritožbe v zvezi s odločbo VSRS II Ips 386/2011 z dne 19. 6. 2014, iz katere ne izhaja, da bi morala biti izjava o uveljavitvi opcijskega upravičenja dana v obliki notarskega zapisnika, ampak v obliki notarskega zapisa. V sedaj obravnavani zadevi VSRS ni zavzelo nobenega stališča v zvezi s perfektnostjo razpolagalnega pravnega posla, s katerim sta D. D. in tretja tožnica pridobila poslovna deleža, odločalo je le o legitimacijskem učinku vpisov v sodni register. Zakonita zastopnica toženke je ravnala v skladu s stališči VSRS v odločbi II Ips 386/2011 z dne 19. 6. 2014, mnenjem pravnega strokovnjaka in stališčem registrskega sodišča, tako da ji ni mogoče očitati (ne)dobrovernosti oziroma kršitve zahtevane skrbnosti. V zvezi z vlogo z dne 16. 6. 2020 toženka navaja, da je šlo za dopolnitev pritožbe, ki jo je višje sodišče z odločbo I Cpg 93/2020 zavrglo. Gre za navajanje nove trditvene podlage, ki jo pritožniki poskušajo vnesti s prepozno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje med sojenjem ni storilo nobene od tistih procesnih kršitev, na katere se sklicuje pritožba, niti nobene od tistih, ki jih je treba v pritožbenem postopku upoštevati po uradni dolžnosti.

7. Tožniki se v uvodu pritožbe sklicujejo na procesno kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če se sodišče pri sprejemu odločitve opre na nedovoljena razpolaganja strank.

8. Kot je po materialnem obligacijskem pravu dispozitivnost omejena s kogentnimi predpisi in moralo (2. in 3. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), se enaka omejitev logično odraža tudi v civilnem procesnem pravu: razpolaganje z zahtevkom ne sme biti v nasprotju s kogentnimi predpisi in moralo (tretji odstavek 3. člena ZPP). Namen te procesne omejitve je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči1. Katera nedovoljena procesna razpolaganja toženke v smislu prej navedenega sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti, pritožba ne pojasni, nekonkretizirana pritožbena graja pa ne omogoča vsebinskega preizkusa pred sodiščem druge stopnje.

9. Izpodbijana sodba po oceni sodišča druge stopnje vsebuje zadostne in ustrezne razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti in ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje ni le pavšalno zavrnilo očitke tožnikov glede dobre oziroma slabe vere B. B., takrat (10. 8. 2018) zakonite zastopnice toženke in A. A., takrat (10. 8. 2018) predsednika skupščine toženke. O tem se je ustrezno izreklo v točkah 32 – 34 obrazložitve. V tem kontekstu ni utemeljena pritožbena graja, da celotna obrazložitev odločbe temelji (le) na izpovedbi zakonite zastopnice, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do izpovedbe A. A. (točka 32 obrazložitve), do obeh izpovedb pa v povezavi z ostalimi (objektivnimi) okoliščinami, ki so vplivale na to, da se tretje tožnice ni vabilo na sporno skupščino oziroma se je tožnikom na njej odrekla pravica do izvrševanja korporacijskih upravičenj iz spornih poslovnih deležev. Res je, da se v sklopu obrazložitve pogosteje pojavlja presoja ravnanja zakonite zastopnice, kar je logično, saj je (bila) slednja tista, ki ji je v spornem obdobju veljavna zakonodaja (Zakon o sodnem registru, v nadaljevanju ZSReg) dajala upravičenje, da v imenu subjekta vpisa sodeluje v registrskem postopku (31. člen) in v njegovem imenu vlaga pravna sredstva zoper odločitve registrskega sodišča (36. člen). Slednja je tudi v skladu s 508. členom ZGD-1 družbenike vabila na sporno skupščino. Sodišče prve stopnje se v razlogih odločbe res ni izreklo o vlogi z dne 16. 6. 2020, a to ni bilo potrebno, saj vloga v novem sojenju ni (bila) upoštevna, kar sledi iz razlogov v nadaljevanju.

11. Tožniki v zvezi z omenjeno vlogo v pritožbi opozarjajo na kršitev njihove pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS, ki (lahko) vodi v procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po njihovem sodišče prve stopnje vloge, ki je bila zaradi kasneje ugotovljenih dejstev, povezanih z dobrovernostjo toženke oziroma njene zakonite zastopnice in predsednika skupščine, predložena po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju, nepravilno ni upoštevalo.

12. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila vloga tožnikov, poimenovana „Dopolnitev pritožbe“, sodišču predložena 16. 6. 2020. Sodišče druge stopnje je v prvem pritožbenem postopku vlogo z odločbo I Cpg 93/2020 z dne 23. 11. 2020 kot prepozno zavrglo (drugi odstavek 343. člena ZPP). Tožniki sodišču prve stopnje v sedanji pritožbi neutemeljeno očitajo, da bi njihovo vlogo v novem sojenju moralo upoštevati. Zatrjujejo, da za nove okoliščine, zaradi katerih so jo sodišču predložili kasneje, ob vložitvi tožbe in pritožbe (očitno imajo pritožniki v mislih pritožbo zoper najprej izdano sodbo I Pg 496/2018 z dne 12. 2. 2020) niso vedeli. Z njimi so se seznanili šele 11. 3. 2020, ko se je izvedla skupščina toženke, na kateri so bili sprejeti nični sklepi. Sodišče druge stopnje tožnikom v zvezi s tem pojasnjuje naslednje: če so za nove okoliščine izvedeli 11. 3. 2020, bi jih lahko oziroma bi jih morali, če so imeli za to upravičen razlog2, uveljavljati (že) v pritožbi zoper sodbo I Pg 496/2018 z dne 12. 2. 2020, ki so jo vložili istega dne (11. 3. 2020), ne pa da so se nanje začeli sklicevati šele v vlogi z dne 16. 6. 2020. Glede na opisano stanje zadeve in glede na dikcijo drugega odstavka 362. člena ZPP3 sodišče prve stopnje te vloge v novem sojenju ni moglo oziroma ni smelo upoštevati.

13. Sodišče prve stopnje je glede na pravilne in dovolj raziskane pravno odločilne okoliščine v zadevi sprejelo odločitev, ki je materialno pravno pravilna ter v zadostni meri in pravilno razumeva stališča VSRS v odločbi III Ips 17/2021 z dne 24. 8. 2021. Pravilno razumeva stališče VSRS, da določba prvega odstavka 482. člena ZGD-14 ureja samo učinke prenosa pravno poslovne pridobitve poslovnega deleža med družbo na eni strani in med pridobiteljem ter odsvojiteljem na drugi strani, ki so v razmerju do družbe le legitimacijski in omejeni (družba se na legitimacijski učinek vpisov sodni register ne more sklicevati v primeru, ko odsvojitev oziroma pridobitev poslovnega deleža še ni vpisana v sodni register, a je do nje prišlo, družba pa je s tem seznanjena). Neomejeno sklicevanje na legitimacijski učinek vpisov v sodni register lahko vodi v zlorabe (kršitev načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ), ko bi prejšnji imetnik, kljub veljavnemu prenosu poslovnega deleža (tretji odstavek 481. člen ZGD-1) še vedno izvrševal pravice iz poslovnega deleža. 14. V razlogih izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi izhodišča VSRS iz pravkar citirane odločbe, da je treba v novem sojenju pri opiranju na domnevo iz prvega odstavka 482. člena ZGD-1 kritično presoditi ravnanje toženke z vidika dobre vere in poštenja, upoštevaje pri tem zlasti način pridobitve poslovnih deležev, smiselnost razlogov za dvom v veljavnost pridobitve teh deležev glede na povezanost udeleženih subjektov ter druge odločilne okoliščine primera.

15. V tem kontekstu je sodišče prve stopnje v točki 31 obrazložitve pravilno zaključilo, da zgolj dejstvo, da je bila toženka seznanjena z uveljavitvijo opcijskih upravičenj s strani D. D. in tretje tožnice, še ne izpodbija domneve iz prvega odstavka 482. člena ZGD-1. Toženka je bila namreč mnenja, da tožniki z uveljavitvijo opcijskih upravičenj na podlagi sklenjenih opcijskih pogodb niso pravno veljavno pridobili poslovnih deležev, s tem pa (kar zadeva sporna poslovna deleža) tudi ne položaja družbenikov v toženki. V zadevi je torej bistvena presoja, kakšen pomen ima dejstvo, da ob sklicu in izvedbi skupščine toženke (10. 8. 2018) pok. D. D. in tretja tožnica glede spornih deležev (17 oziroma 22,24% osnovnega kapitala družbe) nista bila vpisana v sodni register in ali je bila toženka oziroma njeni organi (zakonita zastopnica in predsednik skupščine) v dobri veri, da pok. D. D. in tretja tožnica z naslova spornih poslovnih deležev v trenutku sklica in izvedbe skupščine nista bila družbenika. To presojo je sodišče prve stopnje opravilo v točkah 28 – 34 obrazložitve in to pravilno.

16. Sodišče prve stopnje je v točki 32 obrazložitve v zvezi z dobro vero toženke (presojalo jo je tako z vidika zakonite zastopnice, kot tudi predsednika skupščine, nasprotni pritožbeni očitki so neutemeljeni) pravilno izhajalo iz stališča, da nasprotovanje subjekta vpisa vpisu prenosa poslovnega deleža v sodni register in vlaganje pravnih sredstev zoper sklepe registrskega sodišča, samo po sebi (še) ne more predstavljati ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj gre za legitimno, z zakonom predpisano pravico subjekta vpisa (31. in 36. člen ZSReg). Seveda bi ravnanje (postopanje) zakonite zastopnice lahko postalo nepošteno, če obeh potencialnih imetnikov poslovnih deležev namenoma in brez vsakršne realne osnove ne bi priznavala kot družbenikov in to zgolj zato, da bi izvrševanje korporacijskih upravičenj iz spornih poslovnih deležev omogočila A. A., njenemu izvenzakonskemu partnerju, v spornem obdobju predsedniku skupščine. Po pravilnem stališču izpodbijane sodbe v zadevi ni izkazano, da bi zakonita zastopnica toženke to storila namenoma in brez vsakršne realne osnove, na takšno presojo pa ne more vplivati dejstvo, da se je kasneje izkazalo, da so bila njena nasprotovanja vpisu materialno pravno zmotna, saj je odločilno dejstvo, ali je toženki oziroma njeni zakoniti zastopnici in v posledici tega tudi predsedniku skupščine mogoče pripisati slabo vero v trenutku sklica oziroma izvedbe skupščine. Da jima tega ni mogoče pripisati, pa se je sodišče dovolj obširno in pravilno izreklo v točki 32 obrazložitve. Pravilno se je oprlo na tek registrskih postopkov, v katerih je vse do 10. 8. 2028 (do izvedbe skupščine) veljalo stališče, da na podlagi sklenjene opcijske pogodbe niso izpolnjeni pogoji za vpis poslovnih deležev v korist pok. D. D. in tretje tožnice. Višje sodišče v Mariboru je (šele) 6. 9. 2018 z odločbo I Cpg 186/2018 razveljavilo sklepa registrskega sodišča Srg 2018/48423 z dne 28. 12. 2017 in Srg 2018/19832 z dne 17. 5. 2018 ter zavzelo stališče v zvezi obličnostjo opcijske izjave, za katero zadošča notarski zapisnik, a hkrati opozorilo, da je v zvezi s tretjo tožnico treba (še) ugotoviti, ali je bila upoštevana predkupna pravica drugih družbenikov. Glede na takšno stanje zadeve in dejstvo, ki med postopkom za tožnike ni bilo sporno, da je toženka na skupščini dne 10. 8. 2018 razpolagala (tudi) z pravnim mnenjem dr. C. C., ki je prav tako izražalo dvom, ali sta pok. D. D. in tretja tožnica z uveljavitvijo opcijskih upravičenj pridobila sporna poslovna deleža, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi zakonite zastopnice toženke in A. A., v spornem obdobju predsednika skupščine, da sta imela utemeljene razloge za dvom, da pok. D. D. in tretja tožnica nista veljavno pridobila poslovnih deležev. Zgolj dejstvo, da sta bila zakonita zastopnica in predsednik skupščine toženke v trenutku sklica in izvedbe skupščine osebno povezana (izvenzakonska partnerja), na kar pritožba posebej opozarja, v bistveni meri ne zmanjšuje vpliva ugotovljenega utemeljenega (smiselnega) razloga za dvom v veljavnost pridobitve poslovnih deležev.

17. Tožniki se v pritožbi ponovno sklicujejo na odločbo II Ips 385/2011 z dne 19. 6. 2014, v kateri se je VSRS sicer res argumentirano izreklo, v kakšni obliki mora biti sklenjena opcijska pogodba, a ne drži pritožbena navedba, da se je izreklo tudi, da mora biti opcijska izjava dana v obliki notarskega zapisnika. Iz vsebine odločbe VSRS celo izhaja, da določenost notarskega zapisa tako v času sklepanja opcijske pogodbe veljavne določbe 416. člena ZGD, kot tudi sedaj veljavnega 481. člena ZGD-1, potrjuje pomen notarskega zapisa, kot pogoja sine qua non za nastanek glavne pogodbe o prenosu poslovnega deleža oziroma njeno (ne)veljavnost, če predhodna ravnanja ali aktivnosti pogodbenih strank niso bila zapisana v notarskem zapisu. Opcijska pogodba in opcijska izjava morata biti sklenjeni v notarskem zapisu, vsekakor zaradi strogih posledic, ki jih imata za opcijskega zavezanca, saj je s podano opcijsko izjavo in njenim prejemom s strani zavezanca sklenjena oziroma nastane glavna pogodba. Glede na povzeto iz citirane odločbe VSRS pritožniki toženki oziroma njeni zakoniti zastopnici, pa tudi Ivanu Bezjaku (predsedniku skupščine), neutemeljeno očitajo, da so bila stališča sodne prakse v zvezi z opcijsko pogodbo oziroma uveljavitvijo opcijskega upravičenja (v celoti) jasno izoblikovana v smeri, na katero se sklicujejo tožniki, omenjena pa sta jih neupravičeno ignorirala.

18. V zvezi z dobro vero toženke oziroma njenih organov (zakonite zastopnice in predsednika skupščine) je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo (tudi) na pravno negotovost, ki jo je prinesla sprememba prvega odstavka 482. člena ZGD-1. O tem se je ustrezno izreklo v razlogih odločbe 33 in 34 obrazložitve, s katerimi višje sodišče v celoti soglaša. 19. Pritožniki v tem kontekstu toženki neutemeljeno očitajo, da so njeno takratno zakonito zastopnico, ki je univ. dipl. pravnica, opozorili na enotno stališče sodne prakse glede deklaratornosti vpisov sprememb družbenikov v sodni register, a slednja tega ni upoštevala. V zvezi s tem je treba poudariti, je bilo takšno stališče sodne prakse pred spremembo prvega odstavka 482. člena ZGD-1 res enotno, kot je v točki 33 pojasnilo že sodišče prve stopnje, a je sprememba citirane zakonske določbe glede legitimacijskih učinkov vpisov v sodni register vnesla pravno negotovost, kar se je odrazilo tudi v določenih stališčih sodne prakse in teorije, ki jih v točki 33 pravilno citira že sodišče prve stopnje. Nenazadnje je bilo drugačnega stališče tudi višje sodišče v sedaj obravnavani zadevi, v svoji prvi odločbi I Cpg 93/ 2020 z dne 23. 11. 2020. Šele VSRS je z odločbo III Ips 17/2021 z dne 24. 8. 2021 odgovorilo na dilemo v zvezi z legitimacijskim učinkom prvega odstavka 482. člena ZGD-1 glede časovnega trenutka, od katerega prenos poslovnega deleža učinkuje v razmerju do družbe in od katerega pridobitelj poslovnega deleža v razmerju do družbe velja za družbenika. Pojasnilo je, da ta učinek ni absoluten in da je nasprotni dokaz mogoč. Glede na vse, kar je navedlo že sodišče prve in kar je dodalo še sodišče druge stopnje, ni mogoče slediti argumentom pritožbe, da toženka (zanjo zakonita zastopnica) v trenutku sklica in izvedbe skupščine ni soglašala s sprejetimi in izoblikovanimi stališči sodne prakse, ki so bila za pravnike nesporna, da je namerno ignorirala sprejeto doktrino in da je zato bila v slabi veri. Zgolj zato, ker je zakonita zastopnica toženke razumela, da se za imetnika poslovnega deleža šteje (le) tisti, ki je vpisan v sodni register, kar je sicer zmotno (a si v spornem obdobju o tem še pravni strokovnjaki niso bili povsem enotni), po pravilnem stališču izpodbijane sodbe toženki oziroma njeni zakoniti zastopnici ne gre pripisati slabe vere. Po oceni sodišča druge stopnje to velja tudi za A. A., v spornem obdobju predsednika skupščine, ki je iz enakih oziroma podobnih razlogov pooblaščencu D. D. in tretje tožnice odrekel možnost izvrševanja korporacijskih upravičenj na skupščini (točka 32 obrazložitve).

20. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v točki 34 obrazložitve pravilno zaključilo, da v zvezi z domnevo iz prvega odstavka 482. člena ZGD-1 tožnikom ni uspelo izkazati, da se je toženka (v okviru sklica in izvedbe skupščine) nepošteno (v slabi veri) sklicevala na legitimacijski učinek vpisov v sodni register in v posledici tega kršila določbe ZGD-1 in družbene pogodbe.

21. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, niso upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za toženko, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistvenem vplivale na odločitev pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

1 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, A. Galič, stran 44 2 V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. 3 Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. 4 Za pridobitelja poslovnega deleža se šteje le tisti, ki je vpisan v sodni register.