Jedro

Pri zahtevkih za vrnitev stvari in prepoved vznemirjanj ne gre za mejni spor in ne gre za eventualno ureditev meje.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v točki I. potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se sodba v točki III. (odločitev o stroških pravdnega postopka), razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Tožeča stranka I. K. sama trpi svoje pritožbene stroške v zvezi s pritožbo zoper točko I. sodbe, odločitev o pritožbenih stroških tožeče in tožene stranke pa se pridrži za dokončno odločitev o razveljavljenem delu sodbe sodišča prve stopnje, to je točki III. izreka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po katerem naj bi tožena stranka M. D. bila dolžna odstraniti iz južnega dela parc. št. ... in ... štiri metre dolg in en meter visok betonski zid, vseh 25 betonskih stebrov in štiri železne stebre z vmes napeljano mrežo, živo mejo, vse smreke, dva betonska objekta za vodo, leseno drvarnico in skladovnico drv, dva železna stebra, ena dvokrilna železna vrata in ena enokrilna železna vrata v roku 15 dni pod izvršbo in da naj se v bodoče vzdržuje vsakršnih posegov v nepremičnino istih parcelnih številk. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem je tožena stranka dolžna v roku 15 dni in pod izvršbo ter tožeči stranki izroči v posest južni del parcelnih številk ... in ... k.o. S. g., katerega naj bi neupravičeno zasedla s svojimi objekti in trajno zasaditvijo ter da je tožena stranka dolžna prenehati vznemirjati tožečo stranko v njeni lastninski pravici na obeh parcelnih številkah, še posebej je dolžna opustiti vožnjo in hojo po njenem južnem delu, opravljati posestna dejanja, kot so košnja, grabljenje in druga posestna dejanja, pod izvršbo. V točki II pa je sodišče zavrglo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, v tem delu pa pritožba strank ni podana. V točki III je odločilo, da vsaka pravdna stranka trpi svoje stroške tega pravdnega postopka. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje angažiralo drugega sodnega izvedenca iz področja geodezije kateri je po oceni sodišča izdelal dovolj prepričljivo in logično pravilno skico, katero je sodišče lahko uporabilo pri odločitvi o zahtevi pod točko I. Na podlagi mnenja izvedenca pa je ugotovilo, da se sporni prostor, na katerem se nahajajo objekti, za katere tožnica od toženke zahteva, da jih odstrani, ne nahaja na južnem delu parc. št. ... in … k.o. S. g., pač pa na severnem delu parc. št. ... k.o. S. g., ki pa je v lasti toženke M. D. Prav tako je tudi ugotovilo, da je toženka zahtevala, da sodišče ugotovi priposestvovanje na delu zemljišča katerega lastnica je sama, torej gre za severni del parc. št. ... k.o. S. g. Ker je tako sodišče na podlagi novo izdelane skice ugotovilo, da se sporni del zemlje, za katerega tožnica od toženke zahteva odstranitev predmetov in vrnitev nepremičnine v posest, dejansko nahaja na parc. št. ... k.o. S. g. in sicer na njenem severnem delu, ki je v lasti toženke, je zato tožbeni zahtevek tožnice pod točko I. (od točke 1 do 3) v celoti neutemeljen. Ker pa nobena od strank v tem postopku ni uspela, je sodišče o stroških postopka odločilo glede na dosežen uspeh v pravdi in ker nobena ni uspela, je zato sodišče zaključilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo podaja pritožbo tožeča stranka I. K. Zanjo je sporna odločitev pod točko I. in III. odločitve, to je zaradi prenehanja vznemirjanj in posegov v lastninsko pravico in odstranitev ovir in zaradi odločitev o stroških postopka. Pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Pritožnica meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj navedbe sodišča ne ustrezajo dejanskemu stanju oziroma navedbam in dokazom iz spisa. Tožnica je podala pripombe na izdelano izvedensko mnenje, pri čemer je še zlasti izpostavila bistveno drugačno ugotovljeno dejansko stanje o meji med parcelami obeh pravdnih strank in obstoječo cesto ter javnim dobrom parc. št. ... k.o. S. g. V zadevi N 7/2002 je bilo s sklepom z dne 24. 6. 2004, potrjenim sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 1849/2004 z dne 9. 2. 2006 pravnomočno določena meja med parcelama ... in ... k.o. S. g. in parc. št. ... k.o. S. g. in sicer tako, kot je bilo in je še razvidno iz predloženega načrta sporne ploskve pod 1 št. 92, ki je sestavni del sklepa. Tožnica pa je izpostavila dejstvo, da so ugotovitve izvedenca B. N. v nasprotju z zaključki tega sodnega postopka in celo z vkopanim mejnim znamenjem, ki jih je samo naslovno sodišče vkopalo, izvedenec v tem postopku tej mejnikov ni omenil, ni jih lociral. Na skici jih je ločeno prikazal. Izvedenec ni odgovoril na navedbe tožnice glede vkopanih mejnih znamenj. Na terenski meritvi z dne 21. 3. 2013 je bil posnet mejnik točka 531, ki naj bi predstavljal enega od navedenih mejnikov, postavljenih v nepravdni zadevi N 7/2002. Sodišče v tej zvezi izvedenca ni zaslišalo. Postavlja se utemeljeno vprašanje, da meritev izvedenca N. ne more biti realna, saj le-ta prestavlja javno dobro - parc. št. ... k.o. S. g. na v naravi obstoječo traso poti, za katero tožnica vseskozi trdi, da je njeno zemljišče, ki naj bi potekalo vse do javnega dobra, ki ga je sodišče v citirani nepravdni zadevi omejilo proti severu z mejnimi znamenji A, B, C, D, E, F. Severneje je zemljišče last gospe K., vmes pa je javno dobro, južneje pa je zemljišče sedanje toženke D. M. Glede na izrecno izpostavljeno okoliščino bistvenih razhajanj med pravnomočno določeno mejo v citiranem nepravdnem postopku in sedaj postavljenimi ugotovitvami novega izvedenca, ki pa so osnova za zadnjo odločitev sodišča, je takšna, ki jo tožnica K. I. nikakor ne more sprejeti, saj je še vedno prepričana, da sedaj v naravi obstoječa pot ni javno dobro, parc. št. ... k.o. S. g. temveč njeno zemljišče, javna pot pa naj bi potekala tam, kjer jo je pokazala v naravi ob ogledu sodišča na kraju samem in ki so jo tekom postopka potrdile tudi nekatere zaslišane priče in ki si jo naj bi prilastila nasprotna stranka, saj je potekala po dvorišču le-te, zato je bilo pričakovati, da bo sodišče o tem podalo dodatno obrazložitev. Zaradi tega pritožnica meni, da je sodišče tudi bistveno kršilo določila pravdnega postopka, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi v nasprotju z vsebino spisa. Zato pritožnica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izdano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne v ponovno odločanje, tožnici pa prizna tudi nadaljnje priglašene pravdne stroške s pripadki. Priglaša še pritožbene stroške.

Zoper odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu. Po njenem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje odločati o stroških glede vsakega tožbenega zahtevka posebej. Glede na samo vsebino primarno postavljenega tožbenega zahtevka je uspeh tožene stranke namreč 100 %, tožeča stranka je namreč s svojim zahtevkom na ugotovitev vznemirjanja odstranitev vseh postavljenih elementov zunanje ureditve ter nadaljnji opustitvi vznemirjanja njene lastninske pravice v celoti propadla, in je treba to upoštevati kot uspeh v pravdi. Odločitev izpodbijane sodbe o stroških postopka je vsebinsko zgrešena in v nasprotju z določbami ZPP, ki urejajo vprašanje povrnitev stroškov sodnega postopka. V kolikor bi izpodbijana sodba pravilno ugotovila dejansko stanje glede uspeha pravdnih strank v predmetnem postopku, bi izpodbijana sodba tožeči stranki naložila v plačilo vse stroške tega postopka, saj je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti propadla, tožena stranka pa s svojimi ugovori oziroma s svojim zahtevkom v celoti uspela. Predlaga razveljavitev in priglaša pritožbene stroške.

Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba tožeče stranke zoper odločitev vsebovano v točki I. (od točke 1, 2 do 3) ni utemeljena.

Najprej sodišče druge stopnje v tej zvezi izpostavlja, da predmetni spor ni mejni spor in ne gre za eventuelno ureditev meje po 77. ali 78. členu SPZ. V konkretnem primeru se zahteva varstvo lastninske pravice in je postavljen vrnitveni zahtevek v smislu 92. člena SPZ in zaščito pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ. Sodišče zato v tem postopku ni postavljalo mejnih znamenj in ni ugotavljalo meje med parc. št. ... in ... ter med parc. št. ... k.o. S. g. ter parc. št. ... last D. M. V nepravdni zadevi N 7/2002 je bila določena meja med javnim dobrom in parc. št. ... in ... last K. I. in je tako bila določena meja med njenima parcelama in med javnim dobrom. D. M. ni bila stranka tega nepravdnega postopka, ker neposredno na parcele I. K. ne meji. Tako se izkaže kot pravilno ugotovljeno dejstvo, da med obema parcelama, ki so last tožeče in tožene stranke poteka celotna javna pot, parc. št. ... k.o. S. g., katero je izvedenec lociral z vsemi potrebnimi koordinatami in glede na skico izmere z dne 21. 3. 2013 je mogoče že na prvi pogled ugotoviti, da je med obema nepremičninama javna pot in izvedenec ni potrdil navedb tožeče stranke, ki je na glavni obravnavi pokazala sporno mejno ploskev pod tem javnim dobrom in da bi ta sporna ploskev naj potekala na južnem delu parc. št. ... in .... Izvedenec je glede na pripombe toženke napravil dopolnilno mnenje, v katerem je napisal, da mejo med parc. št. ... in ... k.o. S. g. predstavlja poligon točk 13, 17 in 18, ki so identične številki v ... in na skici terenske izmere. Točka 17 ni bila označena. Meja med parc. št. ..., ... in ... k.o. S. g. pa predstavlja poligon točk 8, 15, 16, 19, 22 in 1. Točki 8 in 1 sta bili v naravi označeni z betonskim mejnikom, v točki 1 še sedaj obstaja betonski mejnik, ostale točke niso označene. Vse to je napravljeno v primerjavi z elaboratom geodetske izmere ..., sicer gre za skico iz leta 1989. Parc. št. ... k.o. S. g. predstavlja javno dobro, ki poteka po isti trasi, kot je vidna v naravi iz … in je razvidno, da se je na tromeji parc. št. ..., ... in ... k.o. S. g. nahajal mejnik naravni kamen (trikotnik - topografski znak za naravni kamen) št. točke 18 na skici terenskih izmer in na skici v ... iz leta 1989. Tako se iz te dodatne obrazložitve in iz dodatne skice jasno vidi kje poteka javna pot in da ta javna pot razdeljuje med sabo vse tri parcele na severnem delu parc. št. ... in ..., na južnem pa ... in tako ne držijo trditve tožeče stranke, da parc. št. ... k.o. S. g. ni javno dobro, saj kot taka poteka že daljše časovno obdobje in torej poteka te javne poti ni drugače uredila nepravdna zadeva N 7/2002. V tej zvezi je izvedenec tudi pojasnil, da razen mejnika št. ... ni mogoče najti, ker niso podane koordinate v tej skici. Ker pa v konkretni zadevi ne gre za mejni spor oziroma za spor o določitvi meje, se izkaže odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ko je v točki 17, na podlagi novo izdelane skice ugotovilo, da se sporni del zemlje, za katerega tožnica od toženke zahteva, da iz njega odstrani štiri metre dolg in en meter visok betonski zid, vseh 25 betonskih stebrov in štiri železne stebre z vmes napeljano mrežo, živo mejo, vse smreke, dva betonska objekta za vodo, leseno drvarnico in skladovnico drv, dva železna stebra, ena dvokrilna železna vrata in ena enokrilna železna vrata, ter se tudi nahajajo na parc. št. ... k.o. S. g. in sicer na njenem severnem delu in ne na parc. št. ... in ... in je zato tožbeni zahtevek pod točko I. zavrnilo. Iz istih razlogov je v celoti pravilno obrazložilo preostali del odločitve o tožbenem zahtevku, katerega je zavrnilo. Tudi drugačna izpovedba nekaterih prič ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve sodišča prve stopnje, saj je tu vodilni dokaz mnenje izvedenca, ki pa je jasno in prepričljivo, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke glede glavne odločitve vsebovane pod točko I (1, 2, 3) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tej zvezi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, odločba je ustrezno obrazložena in zato niso podane bistvene kršitve določb ZPP na katere opozarja pritožba.

Utemeljeni pa sta obe pritožbi glede stroškovne odločitve, vsebovane v točki III. izreka. V tej zvezi je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V predmetni pravdi je tekel spor o dveh zahtevkih in sicer zahtevku tožeče in tožene stranke in zato bi sodišče prve stopnje moralo določiti pravdne stroške ene in druge stranke v zvezi z njunima zahtevkoma in nato med sabo stroške pobotati in torej pri tem pravilno uporabiti določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške v zvezi z glavno odločitvijo, pritožbeni stroški obeh pravdnih strank glede stroškov, ki so nastali v zvezi z izpodbijanjem točke III izreka, pa so nadaljnji pravdni stroški (člen 165 ZPP), katerih odločitev se pridrži do dokončne odločitve v s stroški, nastalimi na prvi stopnji.