Jedro

Okoliščina, da je toženec tožnico udaril v glavo, je nedvomno pogojevala kratkotrajni primarni strah, pa tudi kratkotrajni sekundarni strah za izid zdravljenja, saj je tožnica opravila rentgensko slikanje prav zaradi nevarnosti poškodbe skeleta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino v znesku 722,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v ugodilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožnica ne le bistveno prispevala k samemu dogodku, pač pa ga je dejansko izzvala. 15 % tožničin prispevek, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bistveno premajhen. Meni tudi, da tožnici ni nastala nikakršna škoda. Trivialnost ugotovljenih poškodb in postopanje tožnice po samem škodnem dogodku izkazujejo, da ji ni nastala škoda, ki bi opravičevala dosojo odškodnine, sploh pa ne v višini, ki jo je prisodilo sodišče. Tudi ravnanje tožnice po dogodku izkazuje, da ni utrpela strahu.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je dejanska podlaga tožbenemu zahtevku dejansko stanje, na podlagi katerega je bil toženec v kazenskem postopku obsojen za storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ker je z roko udaril tožnico v obraz, z nogo pa brcnil v predel desnega boka in stegna, s čimer ji je prizadejal podplutbo in udarnino tkiv v predelu desnega očesa in 4 x 5 cm veliko udarnino s podplutbo in oteklino na zunanji stranki zgornje tretjine desnega stegna. V tem postopku je bilo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca vezano na pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku. V tem postopku je ugotovilo, da je tožnica izzvala verbalni konflikt, v katerem je žalila tožnikovo družino, toženec pa se je odzval s fizičnim napadom na tožničino telo, v katerem jo je poškodoval. Škodnega dogodka tako ne bi bilo, če ne bi bilo hkratnega protipravnega delovanja tako tožnice kot toženca. Tožničino ravnanje je bil povod za verbalni konflikt, ne pa tudi za telesni napad toženca na tožnico. Če bi ravnanje obeh ostalo pri verbalnem konfliktu, tožnica ne bi utrpela telesnih poškodb. Napačno je zato pritožbeno stališče, da je bil za nastanek škode bistven tožničin prispevek oziroma, da ta presega ugotovljenih 15 odstotkov.

6. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno stališče, da tožnici ni nastala pravno priznana škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zaradi udarca toženca v predel očesa in desnega stegna utrpela udarnino in podplutbo tkiv okoli desnega očesa ter 4 x 5 cm veliko udarnino s podplutbo in oteklino na zunanji strani zgornje tretjine desnega stegna. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bila tožničina zunanjost prizadeta 5 do 7 dni. Sodišče prve stopnje je upoštevalo kratkotrajnost telesnih bolečin, kot tudi dejstvo, da so bile bolečine zmerne in lahke. Upoštevalo pa je tudi nevšečnosti pri zdravljenju, in sicer obiske pri zdravniku in rentgensko slikanje. Upoštevalo je tudi, da je šlo za poškodbo obraza, torej pomembnega in občutljivega dela človeškega telesa. Okoliščina, da je toženec tožnico udaril v glavo, je nedvomno pogojevala, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, kratkotrajni primarni strah, pa tudi kratkotrajni sekundarni strah za izid zdravljenja, saj je tožnica opravila rentgensko slikanje prav zaradi nevarnosti poškodbe skeleta. Navedene okoliščine izkazujejo, da je tožnici nastala škoda, ki pa je zaradi kratkotrajnosti telesnih bolečin in strahu in njihove nizke intenzivnosti na robu še pravno priznane škode. Izpodbijana odločitev, da tožnici za obe obliki škode pripada denarna odškodnina v znesku 850,00 EUR, je v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

7. Pritožba toženca se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoj strošek pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnica pa v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar, kar bi bistveno pripomoglo k njeni rešitvi, zato strošek odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).