Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebine očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opustitev izvedbe kontrole sumljivih transakcij ter kršitev določb Navodila za delo), niti ga ni povzelo, prav tako se ni opredelilo do pooblastil, pristojnosti in pravic inšpektorjev notranje kontrole (delo, ki ga je opravljal tožnik) in ni upoštevalo internega akta v zvezi s časom in načinom kontrole. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem očitanih kršitev, ki se očitajo tožniku.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču I. stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2014 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja tudi po 10. 4. 2014 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna: - tožnika pozvati nazaj na delovno mesto inšpektor notranje kontrole; - tožniku od 10. 4. 2014 do vrnitve nazaj na delo obračunati pripadajoče zneske nadomestil plače, od teh zneskov odvesti davke in prispevke v skladu z zakonodajo v Republiki Sloveniji, ter mu izplačati neto zneske nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska nadomestila plače od dneva zapadlosti do plačila; - tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi 10. 4. 2014 do dneva ponovnega nastopa dela pri toženi stranki (III. točka izreka); - tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.254,40 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila odpoved tožniku vročena 11. 4. 2014, kar izhaja iz kopije povratnice. Odločitev sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe je zato napačna. Sodišče bi moralo zavrniti vsaj zahtevek, ki se nanaša na 10. 4. 2014. Datum vročitve odpovedi med strankama ni bil sporen, zato je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo upoštevati redno odpoved iz poslovnega razloga z dne 13. 2. 2014 in zavrniti tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obdobje po 5. 5. 2014. A sodba o tem sploh nima razlogov. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi tekom odpovednega roka, s tem pa prvotna odpoved pogodbe ne izgubi veljave, v kolikor se kasneje ugotovi nezakonitost izredne odpovedi. Tožnik pa redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi v delu, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto inšpektor notranje kontrole. To delovno mesto je bilo ukinjeno, njegove naloge pa so se prenesle na zaposlene inšpektorje notranje kontrole v PE A.. Celotna PE B. je bila ukinjena. Sodba pa o vsem tem nima razlogov. Številne priče so tudi izpovedale o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, zato bi sodišče prve stopnje to moralo ugotavljati in slediti predlagani uporabi 118. člena ZDR-1. Sodišče v svoji obrazložitvi ni upoštevalo popravka v zvezi z izrednim inšpekcijskim pregledom pošte C., ki je bil dejansko izveden 17. 3. 2014. Sodišče je tudi napačno povzelo navedbe tožene stranke o tem, da je kaznivo dejanje storil prav tožnik. Sodišče ni upoštevalo 7. člena navodila za delo notranje kontrole, v katerem so navedena pooblastila inšpektorjem. Tožnik je navedel, da je predpisano kontrolo opustil zaradi preobilice dela, a se sodišče s tem ni ukvarjalo. Tožnik bi moral opraviti terensko delo vestno, temeljito in skrbno. Sodišče ni uporabilo 2. odstavka 13. člena navodila v zvezi s kontrolo izvedenih postopkov poštnih delavcev, in na kršitev te določbe se tudi nanaša izredna odpoved. Sodišče je prezrlo skladne izpovedbe prič D.D., E.E. in F.F. o tem, da bi tožnik moral opraviti kontrolo postopkov na pošti in pri stranki. Tožnik je ravnal namerno oz. iz hude malomarnosti, a se sodišče tudi do tega ni opredelilo. Niti priči G.G. in H.H., ki ju je predlagal tožnik, nista potrdili, da naj bi se kontrola opravljala na daljavo in brez preverjanja dejanskega stanja. V konkretnem primeru ni šlo za reklamacijo stranke ampak preverjanje v zvezi s preprečevanjem pranja denarja. A sodišče je to spregledalo, zato ima sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Priče so sicer izpovedale, da tožnik kršitve I.I. ne bi mogel ugotoviti, a to za presojo ni pomembno. Tožnik ni mogel vnaprej vedeti, kaj bo odkril, zato se ne more kar odločiti, da kontrole ne bo izvedel. Dejstvo, da ovadba zoper tožnika ni bila vložena, pa ne vpliva na dopustnost izredne odpovedi. Sodišče je spregledalo vse izvedene dokaze, da tožnik ni opravil kontrole. V poročilu bi tudi moral zapisati, da je preverjal svojo bivšo ženo. Obrazložitev sodišča v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja je nejasna, hkrati pa sodišče v zvezi s tem ni napravilo dokazne ocene. Tožnik je opustil preverjanje sumljivih transakcij in z zavajanjem pristojnih služb tožene stranke prikril sledi kaznivega dejanja ter s tem nudil pomoč storilcu kaznivega dejanja.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da tožena stranka najkasneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni zatrjevala nikakršnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato so podane prepozno. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2014 ni bila predmet tega postopka, zato se sodišče utemeljeno ni ukvarjalo s to odpovedjo. Tožena stranka ni dokazala navedb, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno. Tožnik je v celoti izpolnil navodila s strani svojih nadrejenih, o opravljeni kontroli pa podal poročilo. Tožena stranka tožniku v odpovedi ni očitala, da ni opravil neposrednega pregleda pri toženi stranki, sicer pa tožnik take dolžnosti ni imel. Tožena stranka je ravno na podlagi tožnikovih pojasnil izsledila kršitve I.I.. Tožnik ni bil dolžan izvajati notranje kontrole fizično na kraju samem, saj ni zaznal nepravilnosti z izvršenimi transakcijami. Tožnik ni storil očitanih kršitev, izpodbijana sodba pa je pravilna.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. oz. 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba je namreč jasno obrazložena, o odločilnih dejstvih pa ne obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisniki o izvedbi dokazov ter med temi listinami oziroma dokazi. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče preverja tudi v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji). V njej mu je očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, ker je opustil izvedbo kontrole sumljivih transakcij, zavajal pristojne službe delodajalca in s tem prikril sledi storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja ter ponarejanja listin. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da očitane kršitve niso podane in zaključilo, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku. Izpodbijano odpoved je razveljavilo in ugodilo tožnikovemu zahtevku na reintegracijo in reparacijo.

7. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu inšpektor notranje kontrole. Kakor izhaja iz pogodbe o zaposlitvi oz. njene priloge, je namen tega delovnega mesta obvladovanje sistema notranje kontrole in pravilnosti izvajanja tehnoloških postopkov ter izboljševanje strokovnih metod dela, med delovnimi nalogami tega delovnega mesta pa je bilo med drugim tudi kontroliranje pravilnosti izvajanja tehnoloških postopkov v vseh fazah dela, kontroliranje vseh vidikov varnosti poslovanja, ocenjevanje in analiziranje kakovosti poslovanja pošte, izdajanje poročil in zapisnikov z ukrepi. Podrobnejše določbe v zvezi z organiziranostjo notranje kontrole pri toženi stranki, nalogami, pristojnostmi, delovanjem in odgovornostjo inšpektorjev notranje kontrole vsebuje Navodilo za delo notranje kontrole (Uradno glasilo tožene stranke, št. 2 z dne 30. 11. 2006 - Navodilo). Odgovornost inšpektorjev notranje kontrole pa je določena tudi v Navodilu za delo pošt pri preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma (Uradno glasilo tožene stranke št. 1 z dne 3. 3. 2009 - Navodilo za delo pošt), in sicer v 2. odstavku 13. člena, v katerem je določeno, da so za izvajanje kontrole postopkov za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma odgovorni tudi inšpektorji notranje kontrole v PE in upravi družbe.

8. Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi med drugim očitala opustitev izvedbe kontrole sumljivih transakcij ter kršitev 2. odstavka 13. člena Navodila za delo pošt. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi do vsebine tega člena sploh ni opredelilo niti ga ni povzelo, prav tako se v sodbi ni opredelilo do pooblastil, pristojnosti in pravic inšpektorjev notranje kontrole, kar v pritožbi utemeljeno navaja tožena stranka. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju, ali je tožnik kontrolo na pošti C., ki mu jo je naročil D.D. v elektronskem sporočilu z dne 25. 2. 2014, opravil skladno z Navodilom, upoštevati tudi določbe tega internega akta v zvezi s časom in načinom kontrole, in iz katerih izhaja, da bi tožnik moral opraviti terenski pregled oziroma kontrolo na pošti. Kakor utemeljeno navaja pritožba, to izhaja tudi iz skladnih izpovedb prič D.D., E.E. in F.F., ki bi jih sodišče moralo upoštevati. Prav tako tudi iz izpovedb prič G.G. ter H.H., ki ju je predlagal tožnik, izhaja, da so se kontrole opravljale fizično na poštah, medtem ko se kontrole po telefonu ne opravljajo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zmotno zaključilo, da se od tožnika ni zahteval poglobljeni kot poenostavljeni pregled stranke v smislu 6. oziroma 7. člena Navodila za delo pošt. Določbe teh dveh členov se namreč ne nanašajo na delo inšpektorja notranje kontrole, hkrati pa se v izpodbijani izredni odpovedi tožniku tudi ne očita kršitev teh določb, zato v konkretnem primeru sploh niso relevantne in sodišče nanje ne bi smelo opreti svoje odločitve.

9. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev odločitve glede stroškov postopka je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče tudi ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

10. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek predvsem v zvezi s tem, kakšno dolžnost je tožnik imel v zvezi z naročeno kontrolo sumljivih transakcij na pošti v C., pri čemer je potrebno upoštevati določbe Navodila, Navodila za delo pošt ter izpovedbe vseh zaslišanih prič. Ponovno naj naredi dokazno oceno tudi glede tega, ali je tožnik s svojim ravnanjem oz. opustitvijo izpolnil znake kaznivega dejanja pomoči storilcu kaznivega dejanja. V zvezi s tem so utemeljene pritožbene navedbe, da so dokazni standardi v civilnih (in s tem delovnopravnih) postopkih nižji od standardov v kazenskopravnem postopku. Pravna teorija namreč loči več stopenj materialne resnice. Gotovost je najvišja stopnja, ki je podana v primeru popolne skladnosti subjektivne predstave z obstoječimi dejstvi, to je z objektivno stvarnostjo. Prepričanje, kot druga stopnja, je podano takrat, ko v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek. Verjetnost, kot tretja stopnja, predstavlja položaj, ko so razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njemu. Zadnja stopnja materialne resnice pa je dvom, ki pravzaprav ne omogoča sklepanja o materialni resnici, ker so razlogi, ki govorijo v prid določenemu dejstvu, v ravnovesju z razlogi, ki govore proti njegovemu obstoju(1). Sodišče v pravdnem postopku praviloma odloča s stopnjo prepričanja, ko torej v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek, vendar pa se v določenih okoliščinah lahko ugotavlja tudi s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične(2). To pomeni, da morajo biti razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njegovemu obstoju. Sodišče naj v ponovljenem sojenju po dopolnjenem dokaznem postopku glede na vse navedeno torej ponovno presodi, ali so bile kršitve, ki jih tožniku očita tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi, podane, in je zaradi tega sporna izredna odpoved zakonita.

11. V primeru, da bo sodišče v novem sojenju ponovno ugotovilo, da kršitve niso obstajale in da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, pa bo moralo upoštevati, da je bila izpodbijana izredna odpoved podana v času odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 13. 2. 2014. Iz podatkov v obravnavani zadevi sicer ne izhaja, da bi tožnik to odpoved izpodbijal, kar kaže na to, da je odpoved z dne 13. 2. 2014 veljavna, a kljub temu naj sodišče prve stopnje to preveri. V primeru, da redna odpoved z dne 13. 2. 2014 ni bila izpodbijana, pa je pri odločanju potrebno upoštevati tek odpovednega roka po tej odpovedi, ki se po pritožbenih navedbah izteče 5. 5. 2014, in v povezavi s tem odločiti tudi o morebitnem prenehanju delovnega razmerja tožniku.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Tako Juhart J., Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana, 1961, stran 52 in 53 in povzeto v Ude L. Civilno procesno pravo, Ljubljana, 2002, stran 116. (2) Npr. sodba VIII Ips 19/2012 z dne 10. 6. 2013.