Jedro

Opravičen vzrok za zamudo roka za opravo kakšnega dejanja v postopku so lahko le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi, to pa ni dalj časa trajajoča odsotnost stranke in posledično njena nezmožnost komuniciranja z odvetnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je dne 24. 12. 2008 izdalo sklep, da se postopek zaradi neplačila sodne takse ustavi. V zvezi s tem sta tožnika predlagala vrnitev v prejšnje stanje. Predlogu ni ugodilo, ker je presodilo, da zatrjevana odsotnost tožnikov, ki časovno in krajevno ni konkretizirana, ne predstavlja opravičljivega razloga za opustitev plačila sodne takse za tožbo, kar je imelo za posledico ustavitev postopka. Morebitne ovire v komuniciranju med odvetnikom in tožnikoma pa je stvar njihovega notranjega razmerja in dogovora o ravnanju v takih primerih in tudi ne predstavlja razloga, ki bi opravičeval vrnitev v prejšnje stanje.

2. V pritožbi tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge. Ponovita navedbe iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da sta bila v mesecih novembru in decembru 2008 in januarju 2009 večkrat odsotna, tožnik zaradi službenih obveznosti v tujini, kjer ga je spremljala tudi tožnica. Zaradi odsotnosti pošte nista sprejemala in tudi nista bila telefonsko dosegljiva. Šele s pošto dne 6. 1. 2009, ki sta jo prejela dne 16. 1. 2009, sta bila seznanjena z dejstvom, da sta zamudila rok za plačilo sodne takse in je bil v posledici tega postopek ustavljen. Ne strinjata se s sodiščem prve stopnje, da so te navedbe nekonkretizirane in neobrazložene, saj sta predložila potrdilo o odsotnosti, predlagano pa je bilo tudi njuno zaslišanje. Ker sodišče zaslišanja ni opravilo je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Menita tudi, da so razlogi sodišča v tem delu izpodbijanega sklepa nejasni oziroma izpodbijani sklep sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi prvega odstavka 24. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 je vrnitev v prejšnje stanje možna le, če je stranka iz opravičenega vzroka zamudila rok za opravo kakšnega dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Opravičen vzrok pa so lahko le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišče prve stopnje, da v obravnavanem primeru službena odsotnost tožnika in tožničino spremljanje tožnika ter nezmožnost komuniciranja med tožnikoma in odvetnikom glede na okoliščine primera nista taki okoliščini. Nedvomno je v interesu stranke, da je obveščena o vseh dejstvih, ki se tičejo njenega sodnega postopka, zato je že ob upoštevanju povprečne skrbnosti pri svojih zadevah, dolžna odvetnika obvestiti o svoji odsotnosti. Po drugi strani pa je dolžnost odvetnika, da stranko opozori na posledice njene pasivnosti oziroma na posledice neplačila sodne takse za tožbo v upravnem sporu. Toliko bolj to velja v obravnavani zadevi, ko stranka ob vložitvi tožbe takse ni plačala. Pravilna je zato tudi presoja sodišča prve stopnje, da tudi okoliščina, da sta bila tožnika šele po preteku roka za plačilo sodne takse seznanjena s posledicami opustitve tega ravnanja, ni opravičljiv razlog za zamudo s plačilom. Opravičen razlog bi bil lahko le dogodek, ki ga nista mogla pričakovati niti se mu izogniti, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

5. Iz navedenega tako izhaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep oprlo na pravilne razloge, ki jih je tožnikoma tudi pojasnilo, zato pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka upravnega spora po tretjem odstavku 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 339. člena ZPP ni utemeljen. Ker več mesecev trajajoča službena odsotnost, za katero tožnika niti ne zatrjujeta, da je bila nenadna in nepredvidljiva, ni opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje in ker tožnika drugih okoliščin nista zatrjevala, dokaznega predloga z zaslišanjem pa nista utemeljila, tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnika tudi sicer nista pojasnila, v čem naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

6. Vrhovno sodišče še pripominja, da je sodišče prve stopnje v izreku sklepa zapisalo, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi, čeprav prvi odstavek 120. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP določa, da se nedovoljeni in prepozni predlog zavrže, vendar to na zakonitost sklepa ne vpliva.

7. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).