Jedro

Odvzem premoženjske koristi in premoženjskopravni zahtevek sta različna kazenskopravna instituta, ki se kvečjemu medsebojno dopolnjujeta, pri čemer prejemniki zneskov po obeh institutih tudi niso enaki.

Skladno z jezikovno in logično razlago določbe drugega odstavka 141. člena ZP-1 (argumentum a contrario) ter prvega in drugega odstavka 142. člena ZP-1 lahko oškodovanec premoženjskopravni zahtevek za škodo, ki jo je utrpel s prekrškom, o katerem je odločal prekrškovni organ v hitrem postopku, uveljavlja le v civilnem postopku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Brežicah se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Brežice - Novo mesto, je pravno osebo F., d. o. o. in njeno odgovorno osebo A. A. spoznal za odgovorna prekrška po 5. alineji 1. točke 38. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) zaradi kršitve 29. člena ZIN in prekrška po 1. alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP). Na podlagi tretjega odstavka 52. člena in 27. člena ZP-1 je pravni osebi in njeni odgovorni osebi izrekel enotni sankciji, in sicer pravni osebi globo v višini 4.500 EUR, odgovorni osebi pa v višini 800 EUR. Odločil je tudi, da se pravni osebi na podlagi prvega odstavka 28. člena in drugega odstavka 191. člena ZP-1 odvzame premoženjska korist, ki jo bo po pravnomočnosti odločbe o prekršku opravilo pristojno sodišče v skladu z drugim odstavkom 191. člena ZP-1. 2. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo odločilo, da je pravna oseba dolžna plačati premoženjsko korist v višini 736,30 EUR, ki jo je pridobila s storitvijo prekrška po 1. alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP, katero je dolžna plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, in sicer na bančne račune posameznih oškodovancev, vsakemu v višini 19,90 EUR. V primeru neplačila bo premoženjska korist prisilno izterjana.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določbe drugega odstavka 191. člena ZP-1 v zvezi z določilom 100. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z določilom 500. člena ZKP v zvezi z 77. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve okrajnemu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem pojasnjuje, da sodišče za odločitev, da mora storilka premoženjsko korist plačati na bančne račune oškodovancev, ni imelo pravne podlage v določbi drugega odstavka 191. člena ZP-1, ravno tako oškodovanci premoženjskopravnih zahtevkov niso podali.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo zakonitemu zastopniku storilke, pravne osebe F., d. o. o., stečajnemu upravitelju B. B., ki nanjo ni odgovoril. B.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče izvedlo postopek odmere višine premoženjske koristi po drugem odstavku 191. člena ZP-1 v zvezi s 500. členom ZKP. Na navedeni podlagi je sodišče, kot izhaja iz prve točke izreka izpodbijane sodbe, razsodilo, da je storilka dolžna plačati premoženjsko korist v višini 736,30 EUR, ki jo je pridobila s storitvijo prekrška kot izhaja iz odločbe o prekršku, št. 7100-1716/2017-131-29004 z dne 12. 7. 2017, pravnomočne dne 8. 8. 2017. Nato pa je sodišče z drugo točko izreka odločilo, da je storilka v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe dolžna odmerjeno premoženjsko korist plačati na bančne račune posameznih oškodovancev, v nasprotnem primeru bo ta prisilno izterjana. Za takšno odločitev pa, kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, sodišče ni imelo podlage v drugem odstavku 191. člena ZP-1. 6. S tem ko je sodišče najprej odločilo o višini protipravno pridobljene premoženjske koristi storilke, isti znesek pa je nato kot premoženjskopravni zahtevek prisodilo oškodovancem, je kršilo 8. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je takšen izrek nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Odvzem premoženjske koristi in premoženjskopravni zahtevek sta namreč različna kazenskopravna instituta, ki se kvečjemu medsebojno dopolnjujeta1, torej istega zneska ni mogoče hkrati odvzeti kot premoženjsko korist in ga prisoditi oškodovancem v okviru njihovih premoženjskopravnih zahtevkov, pri čemer prejemniki zneskov po obeh institutih tudi niso enaki. Prejemnik oziroma upravičenec do izpolnitve prisojenega premoženjskopravnega zahtevka je namreč oškodovanec, ki je nato, ko odločba postane pravnomočna in izvršljiva in obveznost ni izpolnjena, tudi upravičen predlagati izvršbo po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek. Prejemnik premoženjske koristi pa je lahko le državni organ, ki je odvzem izrekel. Po četrtem odstavku 202. člen ZP-1 pa odvzem premoženjske koristi, če ta ni prostovoljno povrnjena, izvrši pristojni davčni organ na predlog okrajnega sodišča po določbah, ki ureja davčno izvršbo. Pri tem davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člena ZDavP-2), ko prejme odločbo s potrdilom o izvršljivosti, kar je izvršilni naslov (7. alineja drugega odstavka 145. člena in 146. člen ZDavP-2). Izvršuje pa se lahko samo izvršljiv naslov. Glede na vsebino izreka izpodbijane sodbe pa ta ne predstavlja izvršljivega naslova, saj davčni organ ne more voditi izvršbe za fizične osebe, temveč le za državo in njene organe.

7. Sodišče pa je z obravnavanim izrekom kršilo tudi 5. točko 156. člena ZP-1, saj je z odločitvijo o odvzemu premoženjske koristi, za katero je odločilo, da jo mora storilka nakazati na račune oškodovancev, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Kot je že navedeno, je prejemnik premoženjske koristi lahko le organ, ki je odvzem izrekel. Poleg tega pa v obravnavanem prekrškovnem postopku sodišče o premoženjskopravnih zahtevkih sploh ni bilo upravičeno odločati. Skladno z jezikovno in logično razlago določbe drugega odstavka 141. člena ZP-1 _(argumentum a contrario)_ ter tudi prvega in drugega odstavka 142. člena ZP-1 lahko namreč oškodovanec premoženjskopravni zahtevek za škodo, ki jo je utrpel s prekrškom, o katerem je odločal prekrškovni organ v hitrem postopku, uveljavlja le v civilnem postopku. V postopku o prekršku pa lahko o premoženjskopravnem zahtevku odloča izključno okrajno sodišče, ki odloča o prekršku v rednem sodnem postopku.2 C.

8. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 424. člena ZKP razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

1 Po določbah tretjega odstavka 190. člena ZP-1 in tretjega odstavka 499. člena ZKP se premoženjska korist vedno ugotavlja in prizna samo v tistem delu, ki ni zajet s premoženjskopravnim zahtevkom. 2 Glej tudi Petra Čas, mag. Nuša Orel, 141. člen, v: Petra Čas, Hinko Jenull, Nuša Orel: Zakon o prekrških s komentarjem, 2018, str. 786.