Jedro

Oba izvedenca sta prepričljivo pojasnila vpliv tožničinega zdravstvenega stanja na njeno delazmožnost, pri čemer sta vsak s svojega medicinskega področja enotna v tem, da tožničino zdravstveno stanje ni takšno, ki bi utemeljevalo popolno izgubo delazmožnosti. S pomočjo obeh izvedencev je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnica še vedno sposobna za delo z že priznanimi omejitvami. Drugače kot sta ugotovila izvedenca niti ne izhaja iz tožničinih izvidov. Mnenji izvedencev pa sta skladni tudi z mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 21. 8. 2020 in št. dosjeja ... z dne 27. 2. 2020, ter da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni, podredno bolezni in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 25. 10. 2019 dalje, o kateri je dolžna tožena stranka izdati odmerno odločbo (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da stroški tožnice bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sodbe je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavi in spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani odločbi odpravi, tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 25. 10. 2019 dalje, o kateri bo tožena stranka odločila s posebno odločbo, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek ter odloči o pritožbenih stroških tožnice.

Navaja, da oba izvedenca kljub stanju tožnice, ki po letu 2019 izkazuje poslabšanje zdravstvenega stanja v nevrološkem in psihološkem smislu, menita, da se stanje pri njej ni v ničemer spremenilo. Izvedenec A. A. ni pojasnil kaj naj bi pomenila v letu 2004 ugotovljena zabrisanost frontalnih girusnih brazd in kako se ta odraža v njenem vedenju, niti ali ta okvara vpliva na delazmožnost. Izvedenec povzema medicinsko dokumentacijo, ki se nanaša na njeno hospitalizacijo v času od 15. 10. - 24. 10. 2018 ter v tej zvezi navaja številna dejstva, in sicer ugotovljeno manjšo motnjo senzibilnosti po levi strani, ugasla Ahilova refleksa in hojo na širši osnovi. Tumorska tvorba (velikosti 20 x 12 mm) se od leta 2017 naj ne bi spremenila. Kako ta tvorba vpliva na njeno vedenje, izvedenec ne pojasni. V času hospitalizacije so bile ugotovljene kognitivne težave. Dne 7. 6. 2019 je bila zaradi ponovnega napada ponovno hospitalizirana. Izvedenec povzema izvid z dne 1. 8. 2019, iz katerega izhaja, da je bila ugotovljena organska oškodovanost s posledičnimi težavami pri formiranju novih vsebin in pomnjenju. Ugotovljena je bila močno znižana hitrost kognitivnega procesiranja in vzdrževanja pozornosti in mejno izražena psihična simptomatika. Z izvidom z dne 8. 11. 2019 je bila ugotovljena manj izrazita anksonska senzorimotorična polinevropatija. Izvedenec ugotavlja, da je v letu 2020 prišlo do povečanja števila napadov, nespremenjena pa je ostala velikost tumorja ter difuzna atrofija možganov. Iz izvida EEG z dne 30. 12. 2020 izhaja ugotovitev o nespecifični theta aktivnosti in nespecifično spremenjenem EEG. Iz vsebine izvedeniškega mnenja izvedenca B. B. prav tako izhaja povzetek vseh naštetih izvidov. Vsi v mnenjih povzeti izvidi dokazujejo na poslabšanje njenega psihofizičnega zdravstvenega stanja po letu 2019, kar je nasprotno kot izhaja iz mnenj izvedencev. Odločitev sodišča, da po letu 2009 ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, je glede na sodbo I Ps 2709/2009 datirano na dan 11. 6. 2014, protispisna. Sodni izvedenec B. B. predlaga vedenjsko terapijo z desenzibilacijo, izvedenec A. A. pa nadaljnjo medikamentno zdravljenje. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je spremembe (poslabšanja) v zdravstvenem stanju mogoče odpraviti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. O koncu zdravljenja pri njej ni mogoče govoriti. V primeru, da se kasneje zdravstveno stanje izboljša, pa lahko pride tudi do odločitve o spremembi že priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja. Temu so namenjeni kontrolni pregledi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Predmet spora je dokončna odločba tožene stranke z dne 21. 8. 2020, s katero je zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 27. 2. 2020. S slednjo odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Hkrati je odločila, da je kontrolni pregled potreben decembra 2024. Sporno je, ali je pri tožnici, ki je že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) v 1. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V 3. alineji citirane določbe je določeno, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

7. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnica s sodbo I Ps 2709/2009 z dne 11. 6. 2014 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 30. 4. 2009 dalje zaradi posledic bolezni, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati druga dela z omejitvami: psihično enostavnejša dela, brez nočnega dela, brez dela v okolju s stroji in predmeti, s katerimi bi lahko v primeru nenadne izgube zavesti poškodovala sebe ali druge.

8. Sodišče prve stopnje je zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja in odgovora na vprašanje, ali se je pri tožnici zdravstveno stanje poslabšalo do takšne mere, da je v celoti nezmožna za pridobitno delo, pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca nevrologa in po predlogu slednjega, še mnenje izvedenca psihiatra.

9. Pred podajo pisnega mnenja je izvedenec nevrolog preučil medicinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu, tožnico pa je še osebno pregledal. Ocenil je, da je tožnica z nevrološkega stališča zmožna s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabšuje njene invalidnosti opravljati delo z omejitvami: psihično enostavnejša dela, brez nočnega dela, brez dela v okolju s stroji in predmeti, s katerimi bi se v primeru nenadne izgube zavesti lahko poškodovala. Tožnici se njena delovna zmožnost ni bistveno spremenila že od 30. 4. 2009, ko ji je bila priznana III. kategorija invalidnosti z navedenimi omejitvami in je še vedno zmanjšana za manj kot 50 %. Iz obrazložitve izvedenskega mnenja izhaja, da je tožničina glavna in za oceno delazmožnosti odločilna diagnoza epilepsija. Pojasnil je, da sta za oceno delazmožnosti pomembni oblika in pogostnost napadov. Po opisih v izvidih napadi niso vedno enaki. Večkrat čuti le prehodne senzacije (mravljinčenje, nepojasnjene vonjave), le občasno sledi napad z izgubo zavesti in krči. Samo pri slednjih je možno, da bi se ob padcu še dodatno poškodovala, vendar se je to po dosegljivih podatkih v dokumentaciji zgodilo le enkrat. O pogostnosti napadov je po dokumentaciji možna le približna ocena, saj so bile navedbe tožnice zelo spremenljive (od 2 do 3 krat mesečno do več mesečnih obdobij brez napadov). Dodal je, da ob upoštevanju vseh izvidov v zadnjih 15 letih ni zaslediti slabšanja v poteku epilepsije. Tudi glede na dodatne preiskave (EEG) lahko sklepa, da ne gre za hudo obliko epilepsije. Zdravila napadov ne odpravijo, a le-ti tožnice ne ovirajo v tolikšni meri, da ne bi mogla opravljati del z upoštevanjem vseh navedenih omejitev in olajšav. Manjši tumor v možganskih ovojnicah (meningeom) je benigen, ne raste in ne vpliva na epilepsijo, niti ne povzroča drugih nevroloških motenj. Blaga okvara perifernih živcev – polinevropatija je bežno omenjena že v izvidu iz leta 1994 in se ne slabša. 10. Tudi iz mnenja izvedenca psihiatra izhaja, da je tožnica s psihiatričnega stališča sposobna za delo v polnem delovniku z že opisanimi omejitvami. Psihiater ugotavlja, da pri tožnici, razen fobične motnje, katere simptomi so izjemno blagi in tožnice ne ovirajo pri vsakodnevnih dejavnostih ter funkcioniranju v domačem okolju in izven njega in zaradi katere je razvila le minimalno prilagoditev vedenja, ne opaža simptomov in znakov psihiatrične bolezni, ki bi kakorkoli vplivala na delazmožnost. Pojasnil je, da je tožnica zaradi relativno težkega socialnega položaja v stiski in je zaskrbljena iz objektivnih razlogov, a znakov globoke depresije in anksioznosti ob osebnem pregledu ni zaznal. Akustične zaznavne motnje so del nevrološke bolezni, epilepsije. Tožnica tudi ni suicidalno ogrožena in v svoji amnezi nima samopoškodbenih vedenj. Ima specifično izolirano fobijo, gre za strah pred odhodom od doma v temi. Simptomatika je pri njej blaga, ob strahu ni razvila skoraj nobenega izogibalnega vedenja, domače okolje lahko zapusti, kljub neprijetnim doživetjem. Smatra, da opisana specifična fobija ne zmanjšuje delazmožnosti.

11. Sodišče prve stopnje je v izvedenskih mnenjih izvedenca nevrologa in izvedenca psihiatra, potem ko je izvedenca nevrologa tudi zaslišalo, imelo prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

12. Izvedenec nevrolog je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnil zakaj pri tožnici ne gre za hujšo obliko epilepsije in kako ta vpliva na njeno delazmožnost. Izpovedal je, da tožnica vedno ve kdaj bo prišel napad in se lahko ustrezno obnaša, prepreči, da bi hudo padla. Tudi akustični slušni fenomeni so poredki, ne ob vsakem napadu, so kratkotrajni, tožnica pa je do njih kritična. Nenazadnje je tudi tožnica sama izpovedala, da se to dogaja poredko, kar, kot je pojasnil izvedenec nevrolog, na težavnostno stopnjo epilepsije nima vpliva. Res je, da točnega števila epileptičnih napadov ni zabeleženega, vendar pa napadi niso hudi, saj bi se tožnica, kot je poudaril izvedenec nevrolog, v nasprotnem primeru zagotovo poškodovala, slednje pa bi bilo dokumentirano. Odgovoril je tudi na vprašanje oz. očitek, da je prišlo do poslabšanja epilepsije po zadnji oceni. Izpostavil je, da je pogledal vse dosegljive izvide, in da se v 15 letih pri slikanju možganov in EEG (merjenje aktivnosti možganske skorje) niso pokazale hude spremembe, saj EEG nikoli ni izrazito patološki, včasih je celo opisan kot normalen. Z zaslišanjem izvedenca nevrologa so bila tako dodatno razčiščena sporna vprašanja, ki jih je izpostavila tožnica. Tožnica pripomb na podano ustno mnenje izvedenca nevrologa nato ni imela. Pritožba zato neutemeljeno zatrjuje, da izvedenec nevrolog ni v zadostni meri pojasnil kako spremembe v zdravju tožnice vplivajo na njeno delazmožnost, saj je tudi na te očitke podal jasne odgovore.

13. Oba izvedenca sta prepričljivo pojasnila vpliv tožničinega zdravstvenega stanja na njeno delazmožnost, pri čemer sta vsak s svojega medicinskega področja enotna v tem, da tožničino zdravstveno stanje ni takšno, ki bi utemeljevalo popolno izgubo delazmožnosti. S pomočjo obeh izvedencev je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnica še vedno sposobna za delo z že priznanimi omejitvami. Drugače kot sta ugotovila izvedenca niti ne izhaja iz tožničinih izvidov. Mnenji izvedencev pa sta skladni tudi z mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje. Sodišče prve stopnje je zato opravičljivo sledilo obema izvedenskima mnenjema in ju upoštevalo pri svoji odločitvi. Posledično pritožbene navedbe o protispisnosti v odločitvi, da se tožnici zdravstveneno stanje glede na sodbo I Ps 2709/2009 z dne 11. 6. 2014 ni poslabšalo, ne držijo. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se jo invalidsko upokoji, ni utemeljen.

14. Sodišče prve stopnje je v skladu z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 (ZDSS-1) izpodbijani odločbi utemeljeno štelo za pravilni in zakoniti ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče iz enakih razlogov tožničino pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom ZPP in ob upoštevanju, da ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.