Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs.E.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v ŠL z dne..., je bil obs.E.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po čl.108/I KZ RS/1977 in kaznivega dejanja samovoljnosti po čl.233/I KZ RS/1977. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena denarna kazen 5 dnevnih zneskov v znesku 10.000 tolarjev, za drugo kaznivo dejanje pa denarna kazen 12 dnevnih zneskov v znesku 24.000 tolarjev, nato pa izrečena enotna kazen 15 dnevnih zneskov v skupni višini 30.000 tolarjev. VS LJ je s sodbo z dne..., pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da uveljavlja razloga kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predlaga pa, da VS RS razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje ali VS LJ. Pooblaščenci zasebne tožilke A.U.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagajo, da VS RS zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo materialni zakon, ker ni upoštevalo določil ZTLR o pravici do samopomoči, je povsem v nasprotju z razlogi pravnomočne sodbe.

Obsojenec se je že v svojem zagovoru skliceval na samopomoč, sodišče prve stopnje pa je po oceni dokazov ugotovilo, da obsojenec ni bil posestnik spornega zemljišča, zaradi česar ni imel pravice do samopomoči, taki ugotovitvi pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. S tem, ko zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so trditve sodišča, da obsojenec ni posestnik zemljišča, nesprejemljive, pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tega razloga z navedenim izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (čl.420/II ZKP). Isti razlog, čeprav zagovornik zmotno meni, da gre za kršitev kazenskega zakona, pa uveljavlja tudi s tem, ko navaja, da je priča D. krivo pričal, saj s tem izpodbija le dokazno oceno sodišča. Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obs.E.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (čl.425 ZKP).