Jedro

V zvezi s tožnikovim negiranjem rezidentstva po 1. točki 6. člena ZDoh-2 z navajanjem dejanskih okoliščin, ki kažejo na njegovo povezanost z Nemčijo (40-letno prebivanje tam, državljanstvo, uresničevanje življenjskih interesov, zdravstveno zavarovanje v Nemčiji) in ne Slovenijo (kjer ima le vikend in s tem povezane stroške ter kamor prihaja le občasno na dopust, letno za največ 2-3 mesece), sodišče tožniku ne daje prav, kajti 1. točka 6. člena ZDoh-2 je jasna – merodajno je le uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kot ga je imel do vključno 18. 1. 2017 prijavljenega tožnik, česar tožnik niti ne prereka. S tem, ko tožnik odtlej več ni imel uradno prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji, pa se je lahko začel šteti za nerezidenta Slovenije po ZDoh-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ po uradni dolžnosti odločil, da se tožnik v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za nerezidenta Slovenije od 19. 1. 2017 dalje, pri čemer stroške postopka trpi tožnik, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je iz uradnih evidenc razvidno, da se tožnik od omenjenega datuma dalje šteje za nerezidenta Slovenije, saj ne izpolnjuje nobenega izmed pogojev iz 6. člena ZDoh‑2. 2. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno, pri čemer je dopolnil obrazložitev izpodbijane odločbe z navedbo razlogov, samo odločitev pa je potrdil kot pravilno. Obrazložitev izpodbijane odločbe je bila namreč po ugotovitvah drugostopenjskega organa bistveno pomanjkljiva, saj ni vsebovala vseh elementov iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, brez tega pa ni mogoč preizkus izpodbijane odločbe. Zaradi ekonomičnosti in ker je drugostopenjski organ razpolagal z zadostnimi podatki, je podal dopolnitev s citatom 6. člena ZDoh-2 in ugotovitvijo, da je tožnik 18. 1. 2017 odjavil stalno prebivališče v Sloveniji, ta okoliščina pa je predstavljala zadnjega izmed pogojev, ki so bili v tožnikovem primeru izpolnjeni po 6. členu ZDoh-2. Za rezidentski status namreč zadošča izpolnjenost že enega od pogojev. Tako je prvostopenjski organ upravičeno odločil, da se tožnik šele od 19. 1. 2017 šteje za nerezidenta, saj je pred še tem izpolnjeval pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2. Pri tem pogoju gre za formalni pogoj (kar je jasno iz zakonskega besedila in sodne prakse), ki v danem primeru ni sporen, tožnikovo zatrjevanje in dokazovanje, kje je dejansko bival in deloval, pa ne more vplivati na drugačno odločitev. Organ dodaja, da sta po Zakonu o prijavi prebivališča prijava oz. odjava obvezni. Na tožnikovo rezidentstvo pa tudi ne more vplivati njegovo ugotovljeno davčno rezidentstvo v tujini ali središče njegovih življenjskih interesov. Izpodbijana odločba tudi ne posega v tožnikovo pravico izbire prebivališča. 3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, ki jo izpodbija v celoti iz razlogov po 1.-3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da je tožnika šteti za nerezidenta Slovenije tudi pred 19. 1. 2017, torej brez časovne omejitve, podredno pa predlaga odpravo izpodbijane odločbe, vendar ne v celoti, temveč v delu, s katerim se ugotavlja, da se tožnik pred 19. 1. 2017 šteje za rezidenta Slovenije, in vrnitev zadeve v ponovno odločanje drugo- ali prvostopenjskemu davčnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora s pripadki. Navaja, da sta davčna organa pri svojem odločanju prezrla 7. člen ZDoh-2 in da za ugotovitev, da je zavezanec nerezident, zadošča izpolnitev le enega izmed pogojev v tem členu. V tožnikovem primeru pa sta izpolnjena dva pogoja: po točki b) 4. drugega (op. sodišča: prvega) odstavka (tožnik ni bil rezident v kateremkoli času petih let pred prihodom v Slovenijo) in po drugem odstavku 7. člena ZDoh-2 (tožnik se je v času pred 19. 1. 2017 po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Slovenijo in Nemčijo štel samo za rezidenta Nemčije, zato ni mogel biti hkrati tudi rezident Slovenije). Navedene določbe 7. člena so bile prezrte, kar je rezultiralo tudi v napačni oz. nepopolni ugotovitvi relevantnih dejstev. Nato navaja, da že 40 let stalno živi v Nemčiji, kjer je pridobil državljanstvo, tam tudi uresničuje vse svoje življenjske interese. V Sloveniji ima le vikend, v zvezi s tem je tudi plačeval stroške infrastrukturnih ponudnikov, in je sem občasno prihajal na dopust, tu pa je preživel največ 2-3 mesece. V Sloveniji nima sklenjenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, četudi ga je predhodno imel (a po nepotrebnem). Tudi pri ZPIZ ga vodijo kot nerezidenta. Zato tožnik vztraja, da ne obstaja nobena dejanska in pravna podlaga za njegovo rezidentsvo tudi pred 19. 1. 2017. Izpodbijana odločba pomeni kršitev tožnikove pravice do svobodne izbire stalnega prebivališča, prav tako pa je v nasprotju z ureditvijo EU. Tožnik predlaga razpis obravnave in svoje zaslišanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Navaja, da gre pri 1. točki 6. člena ZDoh-2 za formalni pogoj, tako da je edina pravno pomembna okoliščina prijavljeno stalno prebivališče, kar je izpolnjeno v tožnikovem primeru do vključno 18. 1. 2017, zaradi česar so njegovi ugovori, s katerimi uveljavlja nepopolno oz. napačno ugotovljeno dejansko stanje, nepomembni. Točka 4.b prvega odstavka 7. člena ZDoh-2 pa se ne more uporabiti, ker velja za nerezidente, ki prihajajo v Slovenijo, tožnik pa se do vključno 18. 1. 2017 šteje za rezidenta. Drugi odstavek 7. člena ZDoh-2 pa se tudi ne more uporabiti, saj se uporablja za davčna leta od vključno 1. 1. 2017 dalje. To pomeni, da se za tožnika pred tem obdobjem ne more uporabiti, po 1. 1. 2017 pa se s to določbo ne spreminjajo postopki odločanja o rezidentskem statusu, kot so se izvajali po novejši sodni praksi (na podlagi sodbe VSRS X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015). V postopku ugotavljanja rezidentskega statusa se rezidenstvo še vedno presoja na podlagi ZDoh-2 (taki rezidenti imajo nato zavezo za določena postopkovna opravila, npr. vložitev napovedi za odmero dohodnine), ne pa po pravilih iz mednarodnih pogodb, ki so merodajna v odmernih postopkih vezano na izogibanje dvojni obdavčitvi. Tožnik v davčnem postopku ni predložil dokazov o tem, da bi mu bil v postopku uveljavljanja ugodnosti po mednarodni pogodbi ali v postopku skupnega dogovora ugotovljen status nerezidenta, kar bi utegnilo vplivati na ugotavljanje rezidentskega statusa za davčne namene po ZDoh-2. V nobenem smislu tudi ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do svobodne izbire stalnega prebivališča, saj sta prijava in odjava v celoti v njegovi sferi, nepoznavanje prava pa v splošnem škoduje. Če tožnik v Nemčiji prebiva že 40 let in se na vikend, kjer je imel do nedavnega prijavljeno stalno prebivališče, vrača le občasno, tožnik ni zadostil zakonsko naloženim obveznostim glede odjave prebivališča. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet izpodbijane odločbe je opredelitev tožnikovega nerezidentskega statusa za namene ZDoh-2, kot to jasno izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, tožnik pa v davčnem postopku ni navajal, da bi se po kakšni mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnemu obdavčevanju štel za rezidenta samo v kakšni drugi državi, česar s tožbo ne prereka. Vsled navedenega, kar velja v obravnavanem primeru za čas od 1. 1. 2017 do vključno 18. 1. 2017, in upoštevaje časovno uporabnost drugega odstavka 7. člena ZDoh-2 (novela ZDoh-2R se uporablja za davčna leta, ki se začnejo od vključno 1. 1. 2017), tako drugi odstavek 7. člena ZDoh-2 ni aplikabilen v obravnavnem primeru. Tožnik sicer sedaj v tožbi navaja, da je bil tudi pred 19. 1. 2017 rezident Nemčije, vendar pa gre za novoto, kajti tega doslej v davčnem postopku ni navajal, pri čemer pa za to ne podaja upravičenega razloga; poleg tega pa tozadevno tudi ni relevantno samo njegovo mnenje o tem vprašanju oz. izpolnjevanje pogojev po kriterijih iz mednarodnih pogodb, temveč bi se to kot relevatno lahko izkazalo, kolikor bi bilo v njegovem primeru bodisi v okviru postopka uveljavljanja ugodnosti po mednarodni pogodbi bodisi v okviru postopka skupnega dogovarjanja po takšni pogodbi že ugotovljeno/dogovorjeno, da se tožnik šteje samo za rezidenta druge države.1

7. V zvezi s tožnikovim negiranjem rezidentstva po 1. točki 6. člena ZDoh-2 z navajanjem dejanskih okoliščin, ki kažejo na njegovo povezanost z Nemčijo (40-letno prebivanje tam, državljanstvo, uresničevanje življenjskih interesov, zdravstveno zavarovanje v Nemčiji) in ne Slovenijo (kjer ima le vikend in s tem povezane stroške ter kamor prihaja le občasno na dopust, letno za največ 2-3 mesece), sodišče tožniku ne daje prav, kajti 1. točka 6. člena ZDoh-2 je jasna – merodajno je le uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kot ga je imel do vključno 18. 1. 2017 prijavljenega tožnik, česar tožnik niti ne prereka. S tem, ko tožnik odtlej več ni imel uradno prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji, pa se je lahko začel šteti za nerezidenta Slovenije po ZDoh-2. 8. Sodišče pritrjuje toženki glede tega, da točka 4.b prvega odstavka 7. člena ZDoh-2 tudi ni aplikabilna v obravnavanem primeru, ker velja osebe, ki prihajajo v Slovenijo, kot pravi zakon, tožnik pa se, kot obrazloženo zgoraj, zaradi v Sloveniji uradno prijavljenega stalnega prebivališča do vključno 18. 1. 2017 šteje za rezidenta.

9. Glede na navedeno 7. člen ZDoh-2 v obravnavanem primeru ni aplikabilen, temveč sta davčna organa zadevo utemeljeno reševala na podlagi 6. člena ZDoh‑2. Kako in v čem naj bi bila izpodbijana odločba v nasprotju s tožnikovo pravico do svobodne izbire stalnega prebivališča in ureditvijo EU, tožnik ne pojasni, vsled česar sodišče ta tožbeni argument zavrača kot nekonkretiziran.

10. Tožnikov dokazni predlog za njegovo zaslišanje sodišče zavrača kot nedovoljeno tožbeno novoto po 52. členu ZUS-1, saj tožnik v davčnem postopku tega dokaznega predloga ni podal, pri čemer s tožbo ne navaja nobenih novih dejanskih okoliščin (ki bi bile upravičene novote), ki bi jih s takšnim zaslišanjem lahko dokazoval, temveč ponavlja le tiste, ki jih je predhodno podal že v davčnem postopku (o okoliščinah svojega dejanskega bivanja in povezav z Nemčijo).

11. Ker je tožba po navedenem neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Vsled zavrnitve tožbe vsaka stranka trpi svoje stroške postopka skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Tožnik je sicer podal en dokazni predlog, vendar pa ga je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo in ga torej ne more upoštevati oz. ni pomemben za odločitev, zato je na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo na seji senata.

1 Prim. obrazložitev k 1. členu Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2R), EVA 2016-1611-0069 z dne 8. 9. 2016.