Jedro

Okoliščine in dejstva glede pridobitve stvari, na podlagi katerih sodišče sklepa o dokazanosti zavesti oziroma védenju storilca o izvoru predmeta prikrivanja, navede v obrazložitvi sodbe, tako kot tudi razloge za zaključke o subjektivnem elementu kaznivega dejanja, saj je dokazna ocena del obrazložitve sodbe in ne izreka. Tako ni treba, da je subjektivni odnos storilca opisan v izreku sodbe, morajo pa biti tam zapisana tista objektivna dejstva, ki ga opredeljujejo navzven.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen štirih mesecev zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. členu KZ-1 vštelo čas pripora od 14. 4. 2022 do 20. 4. 2022. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da nagrada in izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti ter zagovornice, postavljene po brezplačni pravni pomoči, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega oprosti očitkov po obtožnem predlogu ODT Ljubljana, Kt 5552/2021 z 24. 8. 2021, spremenjenem 28. 9. 2021, 13.12.2021 ter 9.11.2022, oziroma, da sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru pa naj obdolženemu povrne stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva točno in popolno ugotovilo in na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke, za katere je navedlo razloge, ki s stopnjo prepričanja kažejo na to, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Sodišče je pravilno uporabilo materialni zakon in ni kršilo določb kazenskega postopka, obdolžencu pa je izreklo pravično kazensko sankcijo.

5. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev materialnega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, t.j. da ne iz opisa obtožnega predloga, ne iz izreka sodbe ne izhajajo znaki kaznivega dejanja prikrivanja, po njeni oceni subjektivni znaki tega kaznivega dejanja, vedenje oziroma zavest storilca, da je bil prikrivan predmet, moped, pridobljen s kaznivim dejanjem.

6. Kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 je podano, če storilec ravna z naklepom, saj zakon izrecno določa, da mora storilec vedeti, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, ni pa treba, da bi vedel s katerim kaznivim dejanjem je bila stvar pridobljena. Pomembno je, da storilec na splošno ve za obstoj kaznivega dejanja, hkrati pa s svojim ravnanjem izraža hotenje, da stvar prikrije na enega izmed načinov storitve iz prvega ostavka 217. člena KZ-1. V izreku izpodbijane sodbe je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja navedeno, da je obdolženi pridobil premično stvar, za katero je vedel, da je pridobljena s kaznivim dejanjem, kar je v konkretnem delu opisa konkretizirano z navedbo, da obdolženi mopeda ni prejel od njegove lastnice, prav tako pa zanj ni posedoval nobene dokumentacije o njegovi vrednosti in izvoru. Zakonski znak, da je storilec vedel, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, se zato ne nahaja samo v abstraktnem delu opisa kaznivih dejanj, temveč ga je sodišče prve stopnje v izreku sodbe opredelilo še z navedbo konkretnih objektivnih dejstev. Sodišče šele po oceni dokazov ugotovi, ali je obsojenec ravnal kot se mu očita in je s tem izpolnil vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja, torej tudi, ali je vedel za izvor stvari iz kaznivega dejanja. Okoliščine in dejstva glede pridobitve stvari, na podlagi katerih sodišče sklepa o dokazanosti zavesti oziroma védenju storilca o izvoru predmeta prikrivanja, zato navede v obrazložitvi sodbe, tako kot tudi razloge za zaključke o subjektivnem elementu kaznivega dejanja, saj je dokazna ocena del obrazložitve sodbe in ne izreka. Tako ni treba, da je subjektivni odnos storilca opisan v izreku sodbe, morajo pa biti tam zapisana tista objektivna dejstva, ki ga opredeljujejo navzven.1 Glede na navedeno tako ni podana zatrjevana kršitev iz iz 1. točke 372. člena ZKP.

7. V točki 8 izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče konkretno in prepričljivo obrazložilo na podlagi katerih dokazov in zakaj je zaključilo, da je obdolženi vedel, da je moped pridobljen s kaznivim dejanjem. Poleg tega je ustrezno navedlo, da se za kaznivo dejanje prikrivanja ne zahteva, da bi storilec vedel, iz katerega kaznivega dejanja izvira stvar, ki jo prikriva.

8. Obdolženi se ni zagovarjal, prvostopenjsko sodišče pa je svoje ugotovitve pravilno oprlo na dejstvo, da je bil obdolženi na predmetnem mopedu ustavljen s strani policije, kar samo po sebi pomeni, da si ga je na nek neugotovljen način pridobil in sicer v času od njegove odtujitve (med 1. 5. 2019 in 10. 7. 2019) do njegove zaustavitve s strani policije 20. 7. 2019. Mopeda obdolženi ni mogel prejeti od lastnika B. B., ker je bil ta že pokojni, prav tako pa ga ni prejel od C. C., edine dedinje po pokojnem B. B. Obdolženi za motor ni posedoval nobenega dokumenta, ga tudi ni mogel, saj so se ti nahajali pri C. C., moped pa je bil takrat tudi že prijavljen kot ukraden. Ob obdolženčevi zaustavitvi s strani policije moped ni bil registriran v prometu, obdolženi ga glede na obrazloženo tudi ne bi mogel in ga tudi ni mogel veljavno uporabljati v prometu. Moped je bil pobarvan iz zlato-rumene v črno barvo, kar je prvostopenjsko sodišče utemeljeno štelo kot dodatno okoliščino, ki kaže na to, da se je prikrival njegov izvor in pravilno zaključilo, da ni nobenega dvoma, da je obdolženi vedel, da gre za moped, ki izvira iz kaznivega dejanja. Obdolženi je dejanje storil z direktnim naklepom, saj se je zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti, prav gotovo pa se je zavedal tudi njegove prepovedanosti, zagovorničino zavzemanje za milejšo pravno opredelitev, t.j. po drugem odstavku 217. člena KZ-1, ni utemeljeno.

9. Pritožbeno sodišče tudi zavrača obširna pritožničina izvajanja o potrebnem izkazu prenosa lastništva mopeda, t.j. da predmetni moped v sklepu o dedovanju po pokojnem B. B. ni naveden, kar po njenem pomeni, da C. C. ni oškodovanka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Za „premično ali nepremično stvar“ iz kaznivega dejanja prikrivanja je odločilna lastnost ta, da izvira iz kaznivega dejanja in glede predmetnega mopeda je ta zakonski znak izpolnjen. Zapuščina preide na dediče s trenutkom smrti zapustnika, čemur pritrjuje tudi pritožnica, pri tem pa spregleda, da je sklep o dedovanju deklaratorne (in ne ugotovitvene) narave in da ima formalni prenos premoženja manjši pomen, kot mu ga pripisuje, sploh v kazenskem postopku. Če sklep o dedovanju predmetnega mopeda ne navaja, to ne pomeni, da C. C. ni oškodovanka v kazenskopravnem smislu. Slednja je edina dedinja po pokojnem B. B. in je torej moped s trenutkom zapustnikove smrti prešel nanjo in ne na nobenega drugega dediča, ker jih ni bilo. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi kdorkoli (tretji) uveljavljal kakršnakoli upravičenja v postopku dedovanja, zgolj abstraktna možnost, ki jo navaja pritožnica, t.j. dolžnost dedinje zahtevati dopolnilni sklep o dedovanju in s tem omogočanje uveljavljanja zahtevkov tretjih, na ugotovitve v tem kazenskem postopku ne vpliva. C. C. je oškodovanka kaznivega dejanja prikrivanja, ki ga je storil obdolženi.

10. In nazadnje je zavrniti tudi pritožbo v delu, ki se nanaša na škodo, ki je s prikrivanjem mopeda nastala oškodovanki C. C. Nastanek in višina nastale škode pri kaznivem dejanju prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Višina nastale škode je relevantna v oceni pravilne oziroma ustrezne pravne opredelitve v razmerju do s prikrivanjem nastale večje premoženjske škode (t.j. škode, ki v skladu z 2. točko devetega odstavka 99. člena KZ-1 presega znesek 5.000 EUR), kar je kvalifikatorna okoliščina iz tretjega odstavka 217. člena KZ-1. Ker oškodovanka v postopku ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka, predmetni moped pa ji je bil tudi vrnjen, prvostopenjsko sodišče upravičeno ni izvajalo dokazov o vrednosti mopeda v času storitve kaznivega dejanja in se je tudi utemeljeno oprlo na ceno, po kateri je motor, zgolj pol leta pred svojo smrtjo, kupil B. B. in nastalo škodo ovrednotilo na „okoli 750 EUR“. V času odtujitve mopeda vanj nihče ni posegal, do takrat je bil že pol leta garažiran. Navedbe pritožnice o zagotovo drugačni t.j. manjši vrednosti so pavšalne in na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, kot je bilo obrazloženo, nimajo nobenega relevantnega vpliva.

11. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je glede na to, da je pritožnica sicer izpodbijali odločitev o kazenski sankciji, a le z navedbo pritožbenega razloga („iz vseh pritožbenih razlogov“), narekovala določba 386. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je obdolženemu ustrezno upoštevalo in vrednotilo tako olajševalne okoliščine (skrb za pet mladoletnih otrok in dejstvo, da je bil prikrivan moped vrnjen oškodovanki), ter predvsem več obremenjujočih obteževalnih okoliščin, t.j. njegovo predkaznovanost. Obdolženi je bil že štirikrat obsojen za premoženjska kazniva dejanja, tudi istovrstno, izrečene so mu bile tako sankcije opominjevalne narave, pogojne obsodbe, kot kazni zapora, a nobena od sankcij nanj ni imela nobenega vpliva. Predmetno kaznivo dejanje je storil znotraj preizkusne dobe po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 44246/2018 z 29. 3. 2019. Obdolžencu izrečena kazenska sankcija je po vrsti in višini primerna, zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. 12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

13. Odločitev o stroških kazenskega postopka, dolžne sodne takse, temelji na presoji premoženjskih podatkov obdolženca, ki utemeljuje sklep, da bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo njegovo in preživljanje njegovih otrok (četrti odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku).

1 Sodba VS RS I Ips 59294/2010 z 18. 6. 2015.