Jedro

Vlogo stranke, s katero izpodbija dokončno lokacijsko dovoljenje ni mogoče obravnavati kot pritožbo, ker pritožba zoper dokončno odločbo ni mogoča, pač pa je vlogo mogoče obravnavati le kot predlog za obnovo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila sklep sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 7.8.1991 v delu, ki se nanaša na pritožbo tožnikov zoper lokacijsko dovoljenje, v delu, ki se nanaša na pritožbo tožnikov zoper gradbeno dovoljenje pa odločila, da se zadeva odstopi Ministrstvu za industrijo in gradbeništvo. S tem sklepom je navedeni prvostopni upravni organ v prvi točki izreka zavrgel pritožbo tožnikov zoper lokacijsko dovoljenje in zoper gradbeno dovoljenje izdano lovski družini za obnovo obstoječe stanovanjske hiše, v drugi točki izreka pa odločil, da se tožnikom ne prizna lastnost strank v postopku za izdajo navedenega lokacijskega in gradbenega dovoljenja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je pritožba tožnikov zoper gradbeno dovoljenje po vsebini tudi pritožba zoper lokacijsko dovoljenje. Ker je lokacijsko dovoljenje postalo julija 1990 dokončno, bi moral prvostopni upravni organ vlogo tožnikov obravnavati kot predlog za obnovo postopka in ne kot pritožbo, ker ta zoper dokončno odločbo ni mogoča. Ker se je vloga tožnikov nanašala tudi na gradbeno dovoljenje, pa bi jo moral prvostopni organ v tem delu odstopiti pristojnemu organu.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da bi morala tožena stranka glede na to, da postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja ni bil pravilen, odpraviti ne le izpodbijani sklep, ampak tudi sporno lokacijsko dovoljenje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče tožene stranke, da bi moral prvostopni upravni organ vlogo tožnikov, v delu, ki se nanaša na lokacijsko dovoljenje, obravnavati glede na njeno vsebino kot predlog za obnovo postopka in ne kot pritožbo. Lokacijsko dovoljenje je bilo namreč ob vložitvi vloge dokončno, kar ni sporno, zoper dokončno odločbo pa pritožba ni mogoča. Ker pa je predlog za obnovo postopka strogo formalna vloga, mora tisti, ki obnovo predlaga, izkazati okoliščine, na katere opira svoj predlog ter okoliščine, da je predlog podan v zakonitem roku kot tudi, da je upravičen predlagati obnovo (254. in 255. člen zakona o splošnem upravnem postopku). V tem smislu bi moral torej prvostopni organ preizkusiti vlogo tožnikov. Kolikor vloga navedenih podatkov ne vsebuje, jo je obravnavati kot nepopolno vlogo in zahtevati od vložnikov, da v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Ker prvostopni organ ni tako ravnal, ampak je vlogo tožnikov obravnaval kot pritožbo, je izpodbijani sklep nezakonit in ga je tožena stranka utemeljeno odpravila.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka z izpodbijano odločbo odpraviti ne le izpodbijani sklep, ampak tudi lokacijsko dovoljenje. Dokončno lokacijsko dovoljenje je mogoče odpraviti le v obnovljenem postopku, če so za obnovo postopka podani formalni pogoji in če je predlog utemeljen, o čemer pa odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan (2. odstavek 255. člena ZUP).

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna, tožba pa neutemeljena, zato je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče, tako kot zakon o splošnem upravnem postopku, uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).