Jedro

Podana je tako objektivna kot krivdna odgovornost tožene stranke: objektivna zato, ker je delovni stroj, ki je tožnika poškodoval, nevarna stvar, krivdna pa zato, ker tožena stranka gradbišča ni zavarovala in tako ni poskrbela za varno delo ter je dopustila, da so se na gradbišču zadrževali vaščani ter da so celo pri delu pomagali.

Izrek

Revizija se: - v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo (76.033 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrže in - v ostalem zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je 18.5.1996, ko ga je udarila in stisnila ročica delovnega stroja, ki ga je upravljal delavec tožene stranke, telesno poškodoval. Zaradi tega je utrpel nepremoženjsko in premoženjsko škodo, katere povrnitev je zahteval s tožbo. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo in mu prisodilo 1,850.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 76.033 SIT odškodnine za premoženjsko škodo, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Drugostopenjsko sodišče je sodbo prvostopenjskega delno spremenilo tako, da je za 400.000 SIT znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, v ostalem pa jo je potrdilo.

Tožena stranka sodbo drugostopenjskega sodišča v obsegu, ki se nanaša na tisti del zahtevka, s katerim je tožnik uspel, izpodbija z revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo spremeni, prav tako pa naj spremeni sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da bo tožnikov zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno sojenje, ali razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prvi je po mnenju tožene stranke podan, ker je v izpodbijani sodbi zmotno uporabljena določba 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(1) (v nadaljevanju ZOR), ki določa odškodninsko odgovornost delodajalca v primeru, ko tretji osebi povzroči škodo njegov delavec, v konkretnem primeru pa strojnik delovnega stroja v času nastanka poškodbe ni upravljal kot delavec tožene stranke. Poleg tega tudi ni uporabilo določb materialnega prava o deljeni odgovornosti, pa bi jih moralo, kajti tožnik se ne bi smel nahajati na gradbišču in je zato, ker se od tam ni odstranil, podan vsaj njegov soprispevek, če že ni v celoti odgovoren za nastanek škode. Procesna pravila pa so po prepričanju tožene stranke kršena zato, ker se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki smiselno predstavljajo ugovor pasivne legitimacije tožene stranke, to je, da je delovni stroj upravljal strojnik Stiplovšek, vendar ne v svojstvu delavca tožene stranke.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku(2), v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Najprej je zmotno pravno naziranje revizije, da je odgovornost za škodo, ki jo povzroči delavec, pogojena z obstojem delavnega razmerja med njim (delavcem) in tistim, za katerega je delo opravljal. ZOR sicer v prvem odstavku 170. člena res določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Bistveno je, da gre za subjekta razmerja, v katerem je delavec podrejen fizični ali pravni osebi, za katero opravlja delo (v terminologiji ZOR organizaciji združenega dela), da mora spoštovati navodila o načinu dela in delo opraviti sam, končni rezultat dela pa ni v njegovem (delavčevem) temveč v delodajalčevem interesu. Bistvena je torej vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca, zaradi katerega je nastala škoda(3).

Neutemeljeno tožena stranka izpodbija svojo pasivno legitimacijo tudi s trditvijo, da je "gradbeni stroj upravljal S., vendar ne v svojstvu delavca tožene stranke, temveč on osebno kot posameznik." Ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 367. člena ZPP) vezano, so ravno nasprotne: Z. S. je bil v času nastanka škodnega dogodka delavec tožene stranke in ko je prišlo do poškodbe, ni opravljal del "na svojo roko" po naročilu tožnika, pač pa dela, ki jih je s pogodbo prevzela tožena stranka. Razloge za neutemeljenost ugovora pasivne legitimacije je pritožbeno sodišče pojasnilo na tretji strani izpodbijane sodbe, zato ne drži revizijski očitek tožene stranke, da se ni opredelilo do pritožbenih trditev, nanašajočih se nanj in da je zato kršilo procesna pravila. Končno je neutemeljena tudi revizijska trditev, da bi pravilna uporaba materialnega prava narekovala presojo o izključni odgovornosti tožnika samega za njegovo lastno škodo oziroma vsaj o njegovi sokrivdi. Nižji sodišči sta odločili, da je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost tožene stranke: objektivna zato, ker je delovni stroj, ki je tožnika poškodoval, nevarna stvar (takšni presoji tožena stranka ni nasprotovala), krivdna pa zato, ker tožena stranka gradbišča ni zavarovala in tako ni poskrbela za varno delo ter je dopustila, da so se na gradbišču zadrževali vaščani ter da so celo pri delu pomagali. Izrecna ugotovitev, da je bil tožnik poškodovan, ko je strojniku tožene stranke pomagal pri delu, ki ga ta ni mogel opraviti sam (zaradi pravilnega spoja cevi, ki jih je strojnik polagal v jarek oziroma v propust z delovnim strojem, je bilo potrebno eno od cevi na nasprotni strani nekoliko dvigniti, za kar strojnik ni imel pomoči delavcev tožene stranke), tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljuje odločitev, da tožniku ni mogoče pripisati ne izključne in ne delne odgovornosti oziroma prispevka k nastanku lastne škode.

Revizija tožene stranke je tako neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list SFRJ 29/78.Op. št. (2): Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami.Op. št. (3): Tako na primer sodba II Ips 295/99.