Jedro

Ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je torej obstoj vzročne zveze med projektantovim neskrbnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožnica (oškodovanka) mora poleg škodnega dejanja (toženkina zamuda z oddajo PGD ter PZI) in nastale škode, dokazati tudi dejstvo, da ta škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja toženke stranke - projektanta.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se temu sodišču vrne v novo sojenje.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 34.600,00 EUR in zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 6.600,00 EUR od 16. 10. 2018 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 28.000,00 EUR od 1. 7. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da ji višje sodišče ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, je naslednje. Pravdni stranki sta dne 15. 2. 2018 sklenili pogodbo za izdelavo projektne dokumentacije za stanovanjski objekt na Rabu št. 001/18 (priloga A3). S to pogodbo se je tožena stranka zavezala izdelati idejno zasnovo (IDZ), projekt za gradbeno dovoljenje (PGD) in projekt za izvedbo del (PZI), torej dokumentacijo za stanovanjski objekt v velikosti 300 m2 na lokaciji v mestu Rab na otoku Rab na Hrvaškem. Nato sta pravdni stranki 8. 5. 2018 sklenili aneks št. 1 k navedeni pogodbi, v katerem sta ugotovili, da je bil IDZ izdelan v aprilu 2018 ter da se je kvadratura objekta spremenila iz 300 m2 na 360 m2, zato se je spremenil 2. člen pogodbe, ki ureja obseg projektantskega dela in je druga faza zajemala izdelavo projekta za gradbeno dovoljenje (PGD) ter zadnja projekt za izvedbo (PZI). Spremenjen je bil tudi 6. člen pogodbe, ki je na novo določal, da je rok za izdelavo PGD projekta 30 delavnih dni po potrditvi IDZ in po plačilu pogodbene cene za IDZ ter poplačilu 60 % pogodbene cene za PGD. PZI bi se moral izdelati v roku 40 delovnih dni po pridobitvi gradbenega dovoljenja, po plačilu drugih 40 % pogodbene cene za PGD in po plačilu 60 % pogodbene cene za PZI. Tožena stranka je tožeči stranki 9. 5. 2018 izdala avansni račun po pogodbi (priloga A5), s katerim je tožeči stranki zaračunala avans za izdelavo PGD v znesku 7.800,00 EUR. To je tožeča stranka plačala 9. 5. 2018. Tožena stranka je PGD izdelala 15. 7. 2019. Na podlagi izdelanega IDZ je bilo pridobljeno lokacijsko dovoljenje, vendar je bil nato IDZ spremenjen in je bilo izdano novo lokacijsko dovoljenje 31. 7. 2018. Na podlagi PGD, ki ga je izdelala tožena stranka, je bilo dne 2. 9. 2019 pridobljeno gradbeno dovoljenje. Nato pa je bilo dne 15. 7. 2022 pridobljeno spremenjeno gradbeno dovoljenje. Tožena stranka je tožeči stranki 11. 10. 2018 izdala avansni račun za izdelavo PZI v znesku 6.600,00 EUR, ki ga je tožeča stranka plačala 15. 10. 2018.

6.Tožnica navaja, da bi toženka morala izdelati PZI do 7. 12. 2018, vendar ga sploh ni izdelala. Tožena stranka je nasprotovala in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je PZI izdelala in ga tožeči stranki poslala po e-pošti junija 2019 in ga nato 20. 9. 2019 poslala še v fizični obliki po navadni pošti. Nesporno je, da se je ta pošiljka vrnila toženi stranki, ker je bila tožeča stranka na naslovu X neznana, saj je dne 13. 6. 2019 spremenila sedež in pri tem toženke o tej spremembi ni obvestila. Stanovanjski objekt se je gradil na Rabu, kjer v času od 1. 6. do 30. 9. ni dovoljeno izvajati gradbenih del zaradi turistične sezone. Dela se zaradi epidemije Covid v marcu in aprilu 2020 tudi niso smela izvajati.

7.Zahtevek tožeče stranke temelji na tem, da v kolikor bi tožena stranka projektno dokumentacijo izdelala pravočasno, bi sama lahko z gradnjo objekta začela jeseni 2018 in bi z gradnjo končala do 1. 5. 2022. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da na dan zaključka glavne obravnave 11. 3. 2024 objekt tožeče stranke še ni bil dokončan. Tožnica zahteva plačilo odškodnine na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke in sicer zahteva plačilo izgubljenega dobička na račun tega, da objekta ni mogla uporabljati (oddajati) ter vračilo avansa 6.600,00 EUR za PZI z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2018 dalje.

Glede poslovne odškodnine odgovornosti

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med sicer protipravnim ravnanjem tožene stranke, ki je nedvomno kršila pogodbena določila, saj se ni držala pogodbenih rokov za izdelavo projektne dokumentacije in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz tega, da glede na to, da objekt še v času zaključka glavne obravnave ni bil izdelan in je tako tožniku nastajala škoda zaradi neuporabe objekta, te ni mogoče pripisati vzrokom na strani protipravnega ravnanja tožene stranke. V točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe je navedlo, da je tožena stranka kršila pogodbo, ko se ni držala pogodbeno dogovorjenih rokov in projekta PGD in PZI ni izdelala v pogodbenem roku ampak z veliko zamudo. V nadaljevanju pa ni ugotavljalo ali je tožeči stranki nastala zatrjevana škoda v obliki izgubljenega dobička, saj je ugotovilo, da ni podane vzročne zveze med zamudo tožene stranke z izdelavo projektne dokumentacije in zatrjevano škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki, ker vile v letu 2022 ni mogla oddajati v najem. Enako iz točke 34. obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do navedb pravdnih strank o tem, iz sfere katere od strank izvira vzrok za kršitev pogodbe (vzrok za zamudo pri izdelavi in oddalji projektne dokumentacije).

9.Določba drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.

10.Pogodbena odškodninska odgovornost je urejena v 239. do 246. členu OZ. V teoriji prevladuje stališče, da gre samo za specialne določbe, saj velja, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe OZ o povrnitvi nepogodbene škode (246. člen OZ).

11.Za nastanek poslovne odškodninske odgovornosti torej morajo biti izpolnjene določene predpostavke: (1) protipravnost ravnanja, ki se kaže v kršitvi pogodbene obveznosti, (2) škoda, ki se odraža v sferi oškodovane osebe in (3) vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastankom škode, ki jih je dolžan zatrjevati in dokazati tožnik, ter, po mnenju dela teorije še (4) krivda, če poslovno odškodninsko odgovornost štejemo za krivdno in dejstvo, da vzrok kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, če poslovno odškodninsko odgovornost štejemo za objektivno. Razlike torej nastopijo šele pri četrti (posebni) predpostavki odškodninskega delikta oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti. Pri pogodbeni odškodninski odgovornosti se povzročitelj škode (dolžnik) razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma, da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih (splošnih) treh predpostavk (protipravnosti, vzročne zveze in škode) je na tožeči stranki, glede četrte predpostavke pa velja domneva, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, razen če dokaže drugače.

12.Obveznost povračila škode zajema le tisto škodo, ki je v vzročni povezavi s škodljivim dejstvom. Škoda je pogosto posledica delovanja več vzrokov, ki delujejo sočasno, ali pa si sledijo v določenem časovnem zaporedju. Teorija adekvatne vzročnosti pojasni ali je sporna posledica taka, da z njo, upoštevaje vse okoliščine primera in normalen tek dogodkov, ni bilo mogoče računati; ali drugače povedano, da se smejo upoštevati le tiste posledice, ki niso čisto zunaj tega, kar se po življenjski izkušnji lahko šteje za morebitno posledico takšnega dogodka. Vzrok tako ni adekvaten, če je po svoji splošni naravi za nastanek škode indiferenten in povzroči škodo samo zaradi izrednih okoliščin.

13.Ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je torej obstoj vzročne zveze med projektantovim neskrbnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožnica (oškodovanka) mora poleg škodnega dejanja (toženkina zamuda z oddajo PGD ter PZI) in nastale škode, dokazati tudi dejstvo, da ta škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja toženke stranke - projektanta. Dokazati mora vzročno zvezo med zamudo z oddajo PGD in PZI ter škodo, ki naj bi ji nastala zaradi tega (nemožnost vselitve v objekt v letu 2022). Glede na navedbe pravdnih strank bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali bi tožnica ne imela izgrajenega objekta v letu 2022 tudi takrat, če ne bi bilo nepravočasne izpolnitve toženke. Torej če bi toženka PGD in PZI oddala pravočasno. Odškodninska odgovornost projektanta je namreč podana le tedaj, če so izkazani pogoji za izgradnjo objekta do leta 2022, torej uspeh z ravnanjem, s katerim je zamudil, torej da bi tisto, kar bi projektant moral narediti, pa je s tem zamudil in tako nepravilno izpolnil svojo pogodbeno obveznost, stranki ob normalnem teku stvari omogočilo vselitev v objekt v letu 2022.

14.Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotavljalo vzročno zvezo, in sicer je napačno ugotovilo, da tožnica zahteva plačilo izgubljenega dobička za ves čas, kar ni narejen objekt, pač pa ga vtožuje samo za čas enega leta, torej za čas, za katerega je sodišče prve stopnje nesporno ugotovilo zamudo tožene stranke z izročitvijo PGD in PZI dokumentacije. Po mnenju pritožnice ni relevantno, ali je bil objekt ob koncu glavne obravnave končan ali ne.

15.Pritrditi je pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje sicer navedlo, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, iz sfere katere od strank izvira vzrok za kršitev pogodbe, vendar pa je glede na zgoraj navedeno treba razlikovati med predpostavko vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter predpostavko sfere stranke, zaradi katere je do kršitve pogodbe prišlo. Konkretno to pomeni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke (zamuda s pripravo dokumentacije) in zatrjevano škodo (neuporaba objekta v letu 2022 in s tem nastale finančne posledice). Ni pa ugotavljalo vzroka (točka 34. obrazložitve), zaradi katerega je prišlo do zamude oddaje dokumentacije do izteka pogodbenega roka (vzrok za zamudo pri izdelavi dokumentacije in posledično oddajo je lahko na strani obeh strank). Drži pa, da se je sodišče prve stopnje v točkah 30., 31. in 32. obrazložitve izpodbijane sodbe ukvarjalo s tem, da vzrok za zamudo neizgradnje objekta vse do zaključka glavne obravnave izhaja iz sfere tožnice. Pritožnica utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek iz razlogov, da tudi po koncu glavne obravnave objekt še ni končan, saj je tožnica zahtevala škodo iz naslova izgubljenega dobička samo za čas enega leta, torej za čas, za katerega je sodišče prve stopnje nesporno ugotovilo zamudo tožene stranke z izročitvijo projektne dokumentacije. Pritožnica navaja, da ni relevantna okoliščina ali je objekt na dan zaključka glavne obravnave končan ali ne. Pritrditi je pritožbi v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka PGD tožnici izročila šele 15. 7. 2019, kar je z več kot enoletno zamudo (21. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Tožnica je za pričetek gradnje potrebovala tudi PZI projekte, za katere je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo, da jih tožena ni izročila v pogodbenem roku. Ne drži pa pritožbena navedba, da ni bistvena odločitev tožnice, da gradbenih del od oktobra 2020 do marca 2021 in poleti 2021 ne bo izvajala, saj bi to lahko vplivalo na vzročno zvezo dokončanja objekta do leta 2022, ki ga kot odločilen termin za nastanek škode navaja sama tožnica.

16.Pritožbeno sodišče je ob uporabi teorije adekvatne vzročnosti, ki uči, da se smejo upoštevati le tiste posledice, ki niso čisto zunaj tega, kar se po življenjski izkušnji lahko šteje za morebitno posledico takšnega dogodka, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je izven trditvene podlage glede zahtevane škode (to je zatrjevana škoda v letu 2022) presojalo pretrganje vzročne zveze med ugotovljeno protipravnostjo tožene stranke, ki je nesporno z izpolnitvijo zamujala, z dejstvom da na dan zaključka glavne obravnave tožnica objekta še zmeraj ni izgradila (torej je ugotavljalo vzroke za pretrganje vzorčne zveze, ki so nastali po času, za katerega je tožnica utemeljevala nastanek škode), napačno uporabilo materialno pravo in zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Sodišče bi moralo znotraj trditvene podlage presojati ali bi bila ob normalnem teku dogodkov podana vzročna zveza med dejstvom, da je toženka z izpolnitvijo svoje obveznosti zamudila več kot eno leto in torej ravnala protipravno, s trditvami tožnice, da bi v primeru, da zamude ne bi bilo, bila nepremičnina leta 2022 v uporabi in ji ne bi nastala zatrjevana škoda. S tem, ko je sodišče pretrganje vzročne zveze utemeljevalo z ravnanjem iz sfere tožnice izven relevantnega časovnega okvira, pa je napačno uporabilo materialno pravo in posledično pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje glede zatrjevanega nastanka škode v letu 2022.

17.V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob presoji trditev in predlaganih dokazov obeh strank ter zgornjih predpostavkah poslovne odškodninske odgovornosti ugotovi ali bi ob normalnem teku stvari, torej pravilni izpolnitvi tožene stranke, lahko tožnica pričela uporabljati nepremičnino v letu 2022. V primeru, da je odgovor pozitiven, naj ugotavlja še vse ostale predpostavke odškodninske odgovornosti (zatrjevano škodo, sfero, iz katere izhaja vzrok za zamudo).

Glede vrnitve avansa

18.Pritožba graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo zahtevek glede vračila plačanega avansa, saj ni upoštevalo, da je bila toženka zavezana izročiti PZI dokumentacijo v fizični obliki in zato izročitve po elektronski pošti ni mogoče šteti za pravilno izpolnitev, poleg tega po e-pošti oddana verzija ni bila dokončna verzija PZI. V fizični obliki je PZI dokumentacijo toženka poslala šele 20. 9. 2019, to je potem, ko je tožnica že odstopila od pogodbe (dne 14. 9. 2019), zato izpolnitev toženke ni bila pravilna in je upravičena do vrnitve plačanega avansa.

19.Pritožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se do njenih odločilnih navedb in predloženih ter predlaganih dokazov ni opredelilo, saj je navajala in predložila dokaze, da so usklajevanja glede PZI načrtov, ki so bili po e-poti poslani v juniju 2019, potekala še v mesecu avgustu 2019, ko je bil toženka že v zamudi. Iz pripravljalne vloge tožnice z dne 28. 4. 2023 izhaja, da se je tožnica junija 2019 po elektronski poti usklajevala s toženko glede PZI. Iz predloženih prilog v spisu (npr. priloga A 18 in 19), izhaja, da tožnica ni potrdila, da je prejela dokončno verzijo PZI, pač pa so razvidne pripombe tožnice na poslan PZI. Pritrditi je pritožbi, da so nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo med strankama sporno vprašanje le glede strojnih inštalacij. Pritožba upravičeno očita, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem strank in prič, ki bi lahko povedale, ali so bili PZI pravočasno in pravilno predloženi. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni obrazloženo opredelilo glede dokazov, s katerimi je tožnica utemeljevala, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti predložitve PZI in zato zahteva vrnitev plačanega avansa. Tožnica je namreč trdila, da je rok za izločitev izročitev PZI potekal dne 7. 12. 2018.

20.Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje glede toženkine izpolnitve pogodbene obveznosti glede oddaje PZI. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upoštevaje trditve obeh pravdnih strank ter ocene predloženih in predlaganih dokazov oceni ali je tožena stranka svojo pogodbeno obveznost glede PZI izpolnila, tako kot se glasi, in ustrezno odloči.

Sklepno

21.Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, trditve o odgovornosti tožene stranke niso bile v celoti izčrpane in bi pritožbeno sodišče z ugotavljanjem celotnega sklopa pravno pomembnih dejstev (kompleksnejših dejanskih vprašanj glede vzročne zveze, sfere iz katere izhaja vzrok za zamudo z oddajo dokumentacije in škode), ki še niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave) oziroma v načelo instančnega sojenja. Višje sodišče o tej zadevi ni moglo odločiti samo, temveč je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj bi bilo v nasprotnem primeru o dejanskem stanju (glede morebitne celotne odškodninske odgovornosti tako po temelju kot višini ter izpolnitve pogodbene obveznosti oddaje PZI) prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, s čimer bi strankama onemogočili ustavno pravico do pritožbe (25. člen URS). Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po razpravljanju o postavljenih trditvah strank in obrazloženi opredelitvi o predlaganih dokazih strank ter njihovi morebitni izvedbi bo lahko ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo toženke. S tem, ko bi relevantno dejansko stanje prvič ugotovilo sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP), kar bi pomenilo, da strankama odreče ustavno pravico od pravnega sredstva.

22.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Glej VSRS II Ips 178/2024 in Mežnar, Š., Pogodbena odškodninska odgovornost, nekatera odprta pravna vprašanja, Odvetnik, 2013, št. 60, str. 28 in nasl.

2Enako: N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 205 do 208.

3Glej tudi I Cpg 365/2012.

4Podobno II Ips 317/2010.

5Podobno VSL sodba II Cp 3502/2009, VSL sklep II Cp 1139/2000.

6Jadek Pensa, D., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, GV založba, 2003, str 676.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 239, 240

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.