Jedro

Drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov lahko sodišče druge stopnje sprejme samo na podlagi obravnave (1. točka 358. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno in na podlagi tega spremenilo sodbo prve stopnje brez obravnave, je prekršilo prvi odstavek 358. člena ZPP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izreku pod I. razveljavi ter v tem obsegu vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti se v delu, ki se nanaša na sodbo sodišča prve stopnje, zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 1.465.344,00 SIT ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 298.374,00 SIT vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Ugotovilo je, da sta prometno nesrečo dne 14.3.1995 ... v Murski Soboti, v kateri je tožnici nastala nepremoženjska in premoženjska škoda, zakrivila tožnica in zavarovanec tožene stranke C. K.. K. je nameraval s kombijem zaviti na desno v gostilno ... in je zaradi ozkega uvoza zavoj začel z levega dela desnega voznega pasu, tožnica pa ga je tedaj prehitevala po desni strani. Tožnica je trdila, da je imel K. vključen levi smernik, K. pa, da desnega. Sodišče ni ugotovilo, kateri smernik je imel vključen K.. Štelo je, da sta za nesrečo enako odgovorna oba udeleženca. K. je zavijal v desno in se pri tem ni prepričal, če s tem ne ovira drugih udeležencev, tožnica pa ni dovolj pozorno opazovala smernih kazalcev K. vozila. Sodišče je štelo tožničin zahtevek za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode po višini v celoti za utemeljen in mu je glede na del njene krivde ugodilo do polovice; v celoti, razen glede zamudnih obresti, pa je ugodilo njenemu zahtevku za plačilo zavarovalnine na podlagi nezgodnega zavarovanja.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama. Na pritožbo tožene stranke je spremenilo ugotovitev o delih odgovornosti. Tožničin del krivde je določilo v obsegu 70 odstotkov, zavarovanca tožene stranke pa 30 odstotkov in je v tem sorazmerju znižalo prisojeno odškodnino.

Razveljavilo je izrek o zamudnih obrestih od prisojene zavarovalnine ter izrek o pravdnih stroških, v ostalem pa je zavrnilo obe pritožbi in glede zneska zavarovalnine potrdilo sodbo prve stopnje. Drugače kot sodba prve stopnje je ocenilo kot verodostojno izpovedbo C. K., da je pred zavijanjem v dovoz gostilne ... imel vklopljen desni smernik. Zato tožnica ne bi smela prehitevati in je njen del krivde večji.

Državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zoper obe sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v zavrnilnem delu, sodbo sodišča druge stopnje pa v odločitvi o spremembi sodbe prve stopnje. Obema sodbama očita, da se sklicujeta na Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977, morali pa bi uporabiti Zakon o pravdnem postopku iz leta 1999 (v nadaljevanju ZPP). Zoper sodbo prve stopnje uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer prvega in drugega odstavka 178. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter 38., 39. in 49. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP). Zoper sodbo druge stopnje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi 358. členom ZPP. Podrejeno tudi zoper to sodbo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, enako kot zoper sodbo prve stopnje. Navaja, da iz zaključkov sodbe prve stopnje ne izhaja, da je imel C. K. vključen desni smernik. Nasprotno, ta sodba navaja, da se na podlagi izvedenih dokazov "ne da ugotoviti, kakšen smerokaz je imel vključen C. K.". Sodišče druge stopnje pa izrecno zaključuje, da "glede samega poteka prometne nesreče sprejema kot verodostojno izpovedbo C. K., da je pred zavijanjem ... imel vklopljen desni smerokaz". Na ta način je sodišče druge stopnje zaključek o odločilnem dejstvu sprejelo v nasprotju s pooblastili iz 358. člena ZPP. Ta kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost drugostopne odločitve. Pravilna uporaba drugega odstavka 178. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR in posebej iz teh določb izhajajoče pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu bi narekovalo drugačne zaključke o stopnji sokrivde obeh udeležencev. Klar bi moral dokazati, da je imel vključen desni smerokaz. Glede na njegovo vožnjo se je tožnica smela odločiti za prehitevanje. K. je vozil v nasprotju z 38., 39. in 49. členom ZTVCP. Tožnici tudi ni mogoče očitati, da je nezadostno opazovala smernike K. vozila, če ni bilo niti ugotovljeno, kakšen smernik, če sploh, je imel vključen. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje odločitev o manjši sokrivdi tožnice. Zahteva za varstvo zakonitosti predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo pritožbeno odločanje, oziroma da spremeni obe sodbi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili (375. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo druge stopnje je utemeljena, zoper sodbo prve stopnje pa ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti točno povzema tiste dele obrazložitev obeh sodb, ki obravnavajo vprašanje, ali je imel zavarovanec tožene stranke C. K. na svojem vozilu vklopljen desni smernik. Glede na 39. in 59. člen ZTVCP je to ena od bistvenih okoliščin za ugotavljanje dela krivde udeležencev obravnavane prometne nesreče. O tem sodba prve stopnje navaja: "Na podlagi izvedenega dokaznega postopka tako sodišče ne more z gotovostjo zaključiti, da je voznik K. C. vključil desni oz. levi smerokaz, kot to trdi tožnica..."; in dalje : "... in glede na to, da se na podlagi izvedenih dokazov ne da ugotoviti, kakšen smerokaz je imel vključen voznik K. C. ..." (obe navedbi na 5. strani sodbe). Sodba druge stopnje pa o istem vprašanju navaja : "Pritožbeno sodišče glede samega poteka prometne nesreče sprejema kot verodostojno izpovedbo C. K., voznika kombiniranega avtomobila, da je pred zavijanjem v dovoz za gostilno ... imel vklopljen desni smerokaz.." (3. stran sodbe). S tem je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v sodbi prve stopnje. Na podlagi drugačnega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo prve stopnje in pripisalo tožnici 70 odstotni delež krivde, zavarovancu tožene stranke pa 30 odstotni. Ugotovitev o vključenem desnem smerniku je oprlo na pričevanje C. K., torej na dokaz, ki je bil neposredno izveden na glavni obravnavi v postopku na prvi stopnji. Drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov pa lahko sodišče druge stopnje sprejme samo na podlagi obravnave (1. točka 358. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno in na podlagi tega spremenilo sodbo prve stopnje brez obravnave, je prekršilo prvi odstavek 358. člena ZPP in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost drugostopne odločitve. Zato gre za bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar Državno tožilstvo Republike Slovenije uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodbo druge stopnje. V tem obsegu je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in ji je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ugodilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izrečno vložena tudi zoper sodbo prve stopnje, saj navaja, da to sodbo izpodbija v zavrnilnem delu iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da jo Vrhovno sodišče spremeni. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo (385. člen ZPP). Sodba prve stopnje pa ni postala pravnomočna, ker sta jo s pritožbama izpodbijali obe pravdni stranki in je bila s sodbo sodišča druge stopnje delno spremenjena in delno razveljavljena. Zato zahteva za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na sodbo prve stopnje, ni dovoljena in jo je sodišče na podlagi 377. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena zavrglo.