Jedro

Aktivno sodelovanje oficirja JA v času agresije JA na Republiko Slovenijo (26.6.1991) je razlog, zaradi katerega lahko upravni organ po 3. odstavku 40. člena ZDRS zavrne vlogo za pridobitev državljanstva RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva RS. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik kot aktivni oficir JA v času agresije dne 28.6.1991 sodeloval v bojih na mednarodnem mejnem prehodu. Čeprav v spopadu s Teritorialno obrambo (TO) in policijo ni uporabil strelnega orožja, niti svojim vojakom ni izdal povelja, da streljajo, se je z izpolnitvijo ukaza, da zavaruje dostop do mejne stražnice, aktivno vključil v neposreden napad na pripadnike policije in TO. Splošno znano je, da je bil navedeni mejni prehod v času agresije uničen in da sta pri obrambi navedenega prehoda življenje izgubila dva rezervna policista, več pa je bilo ranjenih. Če tožnik s svojo enoto ne bi oviral dostopa pripadnikom TO in policije do območja mejnega prehoda, bi se ti lahko hitreje približali stražarnici in položaju, kjer je imela JA nameščena topova, s katerima je bil prehod uničen. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da bi bilo v nasprotju z načelom varnosti in obrambe države, če bi oseba, ki je sodelovala v vojaških akcijah proti Republiki Sloveniji v času od 25.6.1991 dalje, pridobila državljanstvo Republike Slovenije. Oporo za takšno odločitev ima tožena stranka tudi v 8. členu uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, iz katere izhaja, da je podana nevarnost za obrambo države, če je oseba aktivno sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo. Zato je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik izpodbija odločbo, ker ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in je bil iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravljen nepravilen sklep o dejanskem stanju in ker zakon ter na zakon oprt predpis nista bila pravilno uporabljena. Z abstraktno izpolnitvijo ukaza ni nikomur škodoval, še najmanj koga napadel. Orožje, ki ga je posedoval, je bilo prazno, torej ni bil pripravljen za napad ali obrambo, prav tako tudi njegovi vojaki ne. Pripadniki TO so ga ranili (strelna rana v kolenu). Zato je trditev tožene stranke, da je oviral pripadnike TO in policijo sama s seboj v nasprotju, saj že iz same odločbe izhaja, da ni nikogar oviral. Zmotna je tudi trditev tožene stranke v tistem delu, ki se nanaša na namestitev topov. Ti niso bili nameščeni ob stražarnici, ampak okoli 100 m vstran med obema karavlama. Ukaze so izpolnili tudi drugi podoficirji sosednjih karavl, ki so se aktivno upirali, vendar so pridobili slovensko državljanstvo in se zaposlili v policiji ali TO. Meni tudi, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na navedeno uredbo, saj ni izpolnjen noben pogoj za zavrnitev prošnje iz te uredbe (2.,3.,6.,7. in 8. člen), saj ima izkazano stanovanjsko razmerje, nevarnost za javni red in mir ni izkazana, ker še ni bil kaznovan, niti se ne nahaja v kakšnem postopku in z ničemer tudi ne ogroža varnosti države. Že pred agresijo je želel prestopiti k policiji, nato pa se povezati s TO, vendar v tem ni uspel. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), po katerem ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav vlagatelj izpolnjuje pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost in obrambo države.

Ko tožena stranka v tem primeru vsebinsko ugotavlja obstoj razloga nevarnosti za obrambo države, izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in sicer, da je tožnik aktivno sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo, ker je dne 28.6.1991 kot aktivni oficir JA sodeloval v bojih na mednarodnem mejnem prehodu in je bil z izpolnitvijo ukaza o zavarovanju dostopa do mejne stražarnice aktivno vključen v neposreden napad na pripadnike policije in TO. Glede na navedeno, sodišče nima pomislekov v pravilnost sklepanja tožene stranke, da tožnikovo udejstvovanje dne 28.6.1991 predstavlja nevarnost za obrambo države, torej razlog, zaradi katerega lahko tožena stranka po 3. odstavku 40. člena ZDRS zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik je tudi v zmoti, ko v tožbi trdi, da v njegovem primeru ni izpolnjen pogoj iz uredbe vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list Republike Slovenije, št. 47/94) za zavrnitev vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Izpodbijano odločbo tožena stranka opira na dejstvo, da je tožnik aktivno sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo, kar po 8. členu citirane uredbe predstavlja nevarnost za obrambo države po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS, torej razlog, zaradi katerega upravni organ lahko zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije prosilcu, ki sicer izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena ZDRS.

Ker torej sodišče ne dvomi, da obstoji dejanska podlaga za uporabo navedenega 3. odstavka 40. člena ZDRS in ne v skladnost same odločitve, z namenom, za katerega je toženi stranki pooblastilo za odklonitev dano, tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/I/94).