Jedro

Delovno mesto je v smislu 36.d člena ZDR/90 ustrezno, če je primerno delavčevi delovni zmožnosti in njegovi strokovni izobrazbi. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo kot nezakonite razveljavilo sklepe pravnega prednika tožene stranke, in sicer sklep generalnega direktorja z dne 3.4.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke in o zagotovitvi zaposlitve pri drugem delodajalcu, sklep pritožbenega organa z dne 4.5.2000 o zavrnitvi ugovora tožeče stranke, sklep generalnega direktorja 23.5.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke in sklep pritožbenega organa z dne 15.6.2000 o zavrnitvi ugovora tožeče stranke. Ugotovilo je, da tožeči stranki dne 9.5.2000 ni prenehalo delavno razmerje pri pravnem predniku tožene stranke. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati in vrniti na ustrezno delovno mesto, ji obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, ji za isto obdobje obračunavati mesečna nadomestila plače, v višini bruto plače, ki bi bila tožeči stranki mesečno obračunana, kot če bi bila pri pravnem predniku tožene stranke in pri toženi stranki delala na delovnem mestu „mehanik“, plačati od obračunanih bruto zneskov mesečnih nadomestil plač predpisane davke in prispevke in tožeči stranki plačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega nadomestila plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila v 8 dneh pod izvršbo. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna sama kriti svoje stroške sodnega postopka in da je tožeči stranki dolžna povrniti del njenih stroškov sodnega postopka.

Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in določilo, da tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče se je strinjalo v celoti z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti oziroma podredno, da razveljavi obe navedeni sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizija očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), ker so razlogi drugostopne sodbe nejasni in v nasprotju z vsebino dokaznih listin - tako v delu obrazložitve o ustreznosti novega delovnega mesta glede na zahtevano stopnjo izobrazbe kot v delu obrazložitve drugostopne sodbe, ki se nanaša na tožnikovo zdravstveno sposobnost za opravljanje dela na novem delovnem mestu. Nadaljnji je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da delovnega mesta „čistilec vagonov v izmeni“ ni mogoče opredeliti kot ustrezno delovno mesto v smislu 36.d člena Zakona o delavnih razmerjih (ZDR/90 – Uradni list RS, št. 14/90, in nadalj.).

V skladu s 375. čl. ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnik v odgovoru predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. čl. ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. čl. ZPP).

V reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni mogoče ugotoviti. Neutemeljeni so revizijski očitki, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, ker so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in v nasprotju z listinskimi dokazi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče jasno in pravilno obrazložilo izpodbijano sodbo v delu, ki je za njeno odločitev pravno pomembna in za svojo odločitev tudi navedlo odločilne razloge. Revizija ob opisu zatrjevanih kršitev dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Pravdne stranke ne morejo s pomočjo zatrjevanja procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji. Zato je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišče v izpodbijani sodbi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvene dejanske ugotovitve so: na podlagi odločbe ZPIZ, z dne 11.5.1998, je bilo ugotovljeno, da je tožnik od 9.6.1997 invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno, fizično manj zahtevno delo, kjer ne bo dvigoval in prenašal bremen nad 10 kg in ne bo opravljal del v stalni prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice, s polnim delovnim časom. Tožnik je bil 6.4.1999 določen kot presežni delavec zaradi ukinitve celotne profitne enote. Tožnik je bil s sklepom tožene stranke z dnem 3.4.2000, razporejen na delo k drugemu delodajalcu v okviru reševanja trajno presežnih delavcev v skladu z določbo 1. odstavka 36.d člena ZDR/90. Zoper ta sklep je vložil ugovor. Pritožbeni organ pri predniku tožene stranke je 4.5.2000 njegov ugovor zavrnil. Direktor prednika tožene stranke mu je 23.5.2000 izdal sklep, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 9.5.2000, ker je pisno odklonil zagotovljeno zaposlitev pri I. T. S..

Določbe 3. poglavja ZDR/90 urejajo prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu. Tako ZDR/90 v prvem odstavku 36.d člena določa, da delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oziroma pri drugem delodajalcu.

V obravnavanem sporu je zato odločilno, ali je bil tožnik pravilno razporejen, torej ali je glede na svojo preostalo delovno zmožnost bil sposoben za opravljanje dela na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, in ali dela in naloge tega delovnega mesta ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi oziroma z delom pridobljeni delovni zmožnosti. Da je delovno mesto ustrezno, je tako potrebno, da je primerno delavčevi delovni zmožnosti in njegovi strokovni izobrazbi. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Dejanska ugotovitev nižjih sodišč je bila, da ima tožnik IV. stopnjo strokovne izobrazbe, da pa je za opravljanje dela „čistilec vagonov“ potrebna osnovna šola. Ugotovitev prvo in drugostopnega sodišča, da je za delovno mesto „čistilec vagonov v izmeni“ potrebna bistveno nižja izobrazba, to je osnovna šola, ne pa tožnikova izobrazba avtomehanika, je pravilna. Sodišče druge stopnje je na strani 6 izpodbijane sodbe jasno navedlo na podlagi katerih dokazov in zakaj je presodilo, da je delovno mesto, ki je bilo tožniku ponujeno, neustrezno tudi iz razloga, ker zanj ni zdravstveno sposoben.

Drugostopno sodišče je ugotovilo, da delovnega mesta „čistilec vagonov v izmeni“ v obravnavanem primeru ni mogoče opredeliti kot ustrezno delovno mesto v smislu 36.d člena ZDR/90. Za pravilno uporabo materialnega prava je odločilna ugotovitev zgoraj navedenih dejstev (na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano), to je, da je ponujeno delovno mesto neustrezno strokovni izobrazbi tožnika in da tožnik v času prerazporeditve glede na svojo preostalo delovno zmožnost ni bil sposoben za opravljanje del čistilec vagonov brez škode za svoje zdravje. Ob takšnih ugotovitvah je bil 36.d člen ZDR pravilno uporabljen, ker ne gre za ustrezno delovno mesto, če je le-to neustrezno delavčevi izobrazbi in če je glede na preostalo delovno zmožnost ni bil sposoben za opravljanje dela, na katerega je bil razporejen. Že če eden od zakonitih pogojev ni izpolnjen, je odločitev delodajalca o razporeditvi delavca na drugo delovno mesto nezakonita, v konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da ni bil izpolnjen nobeden od zahtevanih pogojev.

Ker ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. čl. ZPP).