Jedro

V konkretnem primeru so podani pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 2. alinee 52. člena ZMZ-1, to je iz razloga, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države. Po 61. členu varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v istem členu, razglasi Vlada Republike Slovenije, uporabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po teh določbah se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo: 1. če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in 2. če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je v zadevi priznanja mednarodne zaščite z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik 5. 4. 2018 pri Ministrstvu za notranje zadeve kot pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito ter da je bil 11. 4. 2018 s tožnikom kot prosilcem opravljen osebni razgovor. Na podlagi tožnikovih navedb in na podlagi podatkov, ki jih je pristojni organ pridobil uradoma, ter ob upoštevanju določb 20. in 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pristojni organ ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno, saj pogojev za mednarodno zaščito tožnik očitno ne izpolnjuje. Tožnik je v lastnoročni izjavi na policijski postaji, ki ga je obravnavala ob vstopu v Slovenijo, napisal, da je izvorno državo zapustil, ker v Alžiriji ni dela. V prošnji in na osebnem razgovoru je dodal, da zaposlitve ne dobi, ker je po narodnosti Berber in zato diskriminiran. Povedal je še, da so jim leta 2016 porušili (prošnja) oziroma zažgali (osebni razgovor) hišo, ki je bila črna gradnja. Na izrecno vprašanje je navedel, da v Alžiriji ni bil nikoli ogrožen. V zvezi s tožnikovimi podrobnejšimi navedbami o iskanju dela, pristojni organ ugotavlja, da je tožnik pri iskanju zaposlitve premalo fleksibilen, druge navedbe o diskriminiranju (zmerjanje v času šolanja) pa so po naravi in časovni odmaknjenosti takšne, da ne moremo govoriti o preganjanju. Drugih težav tožnik po lastnih navedbah ni imel, zato je očitno, da pogojev za mednarodno zaščito iz 20. člena ZMZ-1 ne izpolnjuje.

3. Nadalje pristojni organ ugotavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije in torej iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik v postopku sicer ni izkazal svoje istovetnosti, dejal pa je, da je državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, o čemer pristojni organ zaenkrat ne dvomi. V tožnikovih navedbah pa tudi ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Okoliščine, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite, tožnik pa tudi po lastni izjavi v izvorni državi ni bil ogrožen. Izjave, ki se nanašajo na uničenje hiše, pa pristojni organ ne prepričajo, sicer pa gre očitno za spor z nedržavnimi subjekti, ki je nastal prvenstveno zaradi gradnje na črno in zato ni povezan z razlogi za mednarodno zaščito.

4. Glede na povedano so po presoji pristojnega organa podani razlogi za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 5. alinee prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1. kot tudi z 2. alineo 52. člena ZMZ-1. 5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka. Prošnjo za mednarodno zaščito je vložil, ker je hotel ostati v Sloveniji. Zaradi maltretiranja in preganjanja v matični državi ter nezagotavljanja njegovih osnovnih človekovih pravic, je bil v oktobru lanskega leta prisiljen zapustiti Alžirijo in je potoval preko Turčije, Grčije, Albanije, Črne Gore, BiH ter skozi Hrvaško v Slovenijo. Policisti so tožnika očitno napačno razumeli, da želi priti v Francijo, kjer ima brata. Ob podaji uradne prošnje za mednarodno zaščito je tožnik pojasnil, da ga bo brat prišel obiskat v Slovenijo iz Francije in da je njegova ciljna država Slovenija, kjer bi rad tudi delal. Dejansko stanje po navedenem ni bilo pravilno ugotovljeno, zato naj sodišče v zadevi razpiše glavno obravnavo in zasliši tožnika, ki bo natančneje pojasnil okoliščine in podrobnosti v zvezi z njegovimi trditvami.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Tožbene navedbe o preganjanju, maltretiranju in nezagotavljanju osnovnih človekovih pravic predstavljajo nedopustno tožbeno novoto, obenem pa so neskladne s tožnikovo izjavo v postopku, da v Alžiriji ni bil ogrožen (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 11. 4. 2018).

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

9. Pri tem se skladno s spisi in ob upoštevanju določb 20. člena ZMZ-1, ki jih pristojni organ v celoti povzame na 2. in 3. strani obrazložitve, po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da tožnik pogojev za mednarodno zaščito očitno ne izpolnjuje, saj ne navaja (in še manj izkazuje) okoliščin, ki se po določbah citiranega člena zahtevajo za priznanje statusa begunca oziroma za priznanje subsidiarne zaščite.

10. Pravilno pa se po presoji sodišča ugotavlja tudi, da so v konkretnem primeru podani pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 2. alinee 52. člena ZMZ-1, to je iz razloga, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Po 61. členu varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v istem členu, razglasi Vlada Republike Slovenije, uporabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po teh določbah se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo: 1. če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in 2. če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena).

11. Alžirija je z Odlokom Vlade nedvomno razglašena za varno izvorno državo. Spora tudi ni o tem, da je tožnik državljan Alžirije, kar pomeni, da je kriterij iz 1. alinee prvega odstavka 62. člena v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že pristojni organ, tudi kriterij iz 2. alinee, saj iz spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Ravno nasprotno: na osebnem razgovoru je v zvezi z izjavo o uničenju hiše povedal, da so dogodek prijavili policiji, kar kaže na zagotavljanje varnosti. Presoja navedb, s katerimi je tožnik utemeljeval upravičenost do mednarodne zaščite, je v izpodbijani odločbi obrazložena z logičnimi in prepričljivimi argumenti, iz njih pa sledi, da narodna pripadnost tožnika ni razlog za težave pri iskanju zaposlitve in zatrjevano uničenje hiše. Zato tožnik s pavšalnimi navedbami o maltretiranju in preganjanju v izvorni državi, ki jih v nasprotju s predhodno izjavo, da v Alžiriji ni bil ogrožen, prvič uveljavlja v upravnem sporu, ne more biti uspešen. Izpodbijana odločitev pa tudi ne temelji na navedbah tožnika o ciljni državi, v zvezi s katerimi naj bi bil tožnik po navedbah tožbe napačno razumljen. Iz navedenih razlogov sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu za zaslišanje tožnika.

12. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. V zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.