Jedro

V sporih katerih predmet je odločanje o varstvu in vzgoji otrok razvezanih staršev in pri katerih je vodilo otrokova korist, morajo biti spoštovane vse procesne in materialnopravne določbe iz družinskopravne zakonodaje. Namena predpisov, ki naj bi omogočili sprejem optimalne rešitve v korist otroka, ni mogoče doseči, če se pri odločanju ne upoštevajo okoliščine, ki obstajajo v času sprejema sodne odločitve. V takih primerih, ko se uporabljajo časovno odmaknjene ugotovitve, odločitev ne temelji na aktualnem dejanskem stanju in zato ne more biti pravilna. Z razvojem otrok dozoreva in skladno s tem mu je potrebno omogočiti izražanje volje oziroma želje, kot je že povedano spredaj. Morebitne postopkovne opustitve v tej smeri imajo lahko pomen procesnih kršitev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

S sodbo z dne 14.3.1997 je že pravnomočno odločeno o razvezi zakonske zveze pravdnih strank in dodelitvi njune mladoletne hčerke T. L. v varstvo in vzgojo tožnici. S sodbo z dne 15.12.1998 pa je sodišče prve stopnje vnovič odločalo o varstvu, vzgoji in preživljanju ml. sina pravdnih strank T. L. ter ga ponovno dodelilo v varstvo in vzgojo materi - tožnici, tožencu pa je naložilo, da mora za sina plačevati po 15.000,00 SIT preživnine mesečno. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper zadnjo izrečeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, da naj se sodba razveljavi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila po revizijskih izvajanjih zagrešena, ker sodišče ni omogočilo ml. T., da bi se izjavil glede varstva in vzgoje. Ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje je bil sin star že deset let in pol, pri tožencu živi že tri leta in pol, ob sestavi revizije pa je star že dvanajst let in živi pri očetu v urejenih razmerah že več kot pet let. Tudi ni upoštevano, kako bi na mladoletnega T. vplivala sprememba dosedanjega okolja in šole, ter tudi odločba o preživnini ni pravilna.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija je utemeljena.

Pravno podlago za odločanje o sporu pravdnih strank, ki zadeva vzgojo in varstvo skupnih otrok, so v času izreka sodbe sodišča prve stopnje predstavljali predvsem naslednji predpisi: 78. in 105. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR (po katerih odloči sodišče, ali naj vsi otroci ostanejo v varstvu in vzgoji pri enem izmed staršev ali naj ostanejo eni pri enem in drugi pri drugem, pri čemer upošteva tudi otrokove želje, če jih je otrok sposoben izraziti) in 12. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 (ki se kot ratificirana in objavljena mednarodna pogodba uporablja v Republiki Sloveniji neposredno na podlagi 8. člena Ustave RS in ki določa: da ima otrok, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah, ki se nanašajo nanj, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo ter da mora imeti otrok možnost zaslišanja neposrednega ali posrednega). V času obravnavanega odločanja je veljala tudi sodna praksa, po kateri so se pri odločitvi o varstvu in vzgoji otrok upoštevale tudi želje nad deset let starih otrok, če so jih bili sposobni izraziti in če so bile v njihovo korist. Iz uvodnega povzetka te odločbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje že dvakrat odločilo, da se mladoletni sin pravdnih strank dodeli v varstvo in vzgojo njegovi materi - tožnici. Prvo odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo, ker je ocenilo, da dejansko stanje ni bilo zadosti pojasnjeno. Ker mladoletni sin pravdnih strank že več kot dve leti živi pri očetu v domačem in šolskem okolju, bi bilo potrebno po napotkih pritožbenega sodišča pribaviti dopolnitev izvedenskega mnenja o tem, kakšne bi bile posledice sprememb teh okoliščin za otroka, ki da mu je potrebno omogočiti tudi neobremenjeno izjavo volje (želje) glede tega, pri katerem od staršev bi živel. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše je na zaprosilo o dopolnitvi izvedenskega mnenja dne 3.8.1998 pojasnil nekatera svoja izhodišča za prvotno mnenje (z dne 16.11.1996) ter opozoril, da je prvo mnenje podal na podlagi kompleksne in poglobljene psihološke ocene vseh članov družine, da dopolnitev mnenja (po osemnajstih mesecih) ne pride v poštev in če je potrebno, bi bilo treba zadevo ponovno obravnavati z vsemi člani družine, kar bi bil predmet novega izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je navedena pojasnila štelo za dopolnitev izvedenskega mnenja ter na njegovi podlagi in nadaljnjih ugotovitev, da ločitev mladoletnega sina (rojenega 20.6.1988) in njegove sestre (rojene 6.10.1989), ki že živi pri materi, ne bi bila priporočljiva, ker ne bi bila v korist otrok, da sta oba starša, to je pravdni stranki, primerna za varstvo in vzgojo otrok, da je mladoletni sin navezan tako na sestrico kot na bratca, ki ga je tožnica rodila v sedanji skupnosti ter ocene, da ločitev otroka iz dosedanjega okolja ne bo slabo vplivala nanj in da bo ta v materinem okolju doživljal več trdnosti življenjskega okvirja, ponovno odločilo, da se mladoletni sin pravdnih strank dodeli v varstvo in vzgojo tožnici.

Po presoji revizijskega sodišča je sprejeta odločitev materialnopravno zmotna, ker pri odločitvi ni bila v celoti upoštevana spredaj navedena pravna podlaga, ker temelji odločitev pretežno na dejanskih okoliščinah, ki so obstajale v času sprejema prvotne sodbe in ker niso upoštevane razmere v času spornega (drugega) odločanja, med njimi okolnost, da oba otroka pravdnih strank živita vsak pri enem od njiju že od aprila 1995 dalje, da med stankama funkcionira njun sporazum o tem in glede tega, da sta oba otroka vsak vikend po tri dni skupaj (izmenjaje enkrat pri tožencu in drugič pri tožici), da tako starša dejansko sporazumno opravljata varstvo in vzgojo obeh otrok in nenazadnje: da mladoletnemu sinu pravdnih strank ni bila omogočena izjava, do katere ima pravico po predpisih, ki so navedeni spredaj (kar ima lahko pomen kršitve otrokovih človekovih pravic v smislu 22. in 56. člena URS). V skladu z navedenimi ugotovitvami je revizijsko sodišče moralo razveljaviti izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnega sina pravdnih strank.

V sporih, kot je obravnavani, katerih predmet je odločanje o varstvu in vzgoji otrok razvezanih staršev in pri katerih je vodilo otrokova korist, morajo biti spoštovane vse procesne in materialnopravne določbe iz družinskopravne zakonodaje. Namena predpisov, ki naj bi omogočili sprejem optimalne rešitve v korist otroka, ni mogoče doseči, če se pri odločanju ne upoštevajo okoliščine, ki obstajajo v času sprejema sodne odločitve. V takih primerih, ko se uporabljajo časovno odmaknjene ugotovitve, odločitev ne temelji na aktualnem dejanskem stanju in zato ne more biti pravilna. Z razvojem otrok dozoreva in skladno s tem mu je potrebno omogočiti izražanje volje oziroma želje, kot je že povedano spredaj. Morebitne postopkovne opustitve v tej smeri imajo lahko pomen procesnih kršitev. Naloga sodišča prve stopnje bo, da dopolni dokazni postopek, predvsem s pridobitvijo izjave mladoletnega sina pravdnih strank ter z ugotovitvijo razmer, v katerih ta in pravdni stranki živijo. Ker bo potrebno pri novem odločanju upoštevati tudi predpise, ki so bili uveljavljeni že po sprejemu izpodbijane prvostopne sodbe (med njimi Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic, ki velja od 1.7.2000, in določbe posebnega postopka Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, to je 27. poglavja, posebno 408. do 410. člena ZPP), bo potrebno ugotoviti tudi okoliščine, ki jih bo terjala pravilna uporaba navedenih predpisov. Po dopolnitvi postopka v navedenih in morebiti še drugih smereh, pa naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o varstvu, vzgoji in preživnini mladoletnega sina pravdnih strank.