Jedro

S presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, sodišče prve stopnje ni poseglo v državno suverenost. Glede navedb toženke o pravici države članice, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, je ustrezno pojasnilo, da nacionalni ukrep, ki je sprejet zaradi varovanja nacionalne varnosti, države članice ne razbremeni dolžnosti spoštovanja prava EU. Vojaška operacija v pravem pomenu besede predstavlja pravni pojem, ki ga je sodišče prve stopnje razlagalo skladno s stališči Sodišča EU, pri čemer ni bilo dolžno slediti definicijam strank ali prič. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj strokovna vojaška tolmačenja A. A. za razlago tega pojma niso neposredno uporabna (prim. VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti njene stroške v znesku 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači za vtoževane mesece v obdobju od julija 2017 do avgusta 2021, in sicer v neto zneskih od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe, s pripadajočimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku povrne 819,67 EUR stroškov postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno presodilo, da narava straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: direktiva). Breme dokazovanja obstoja izjem od uporabe direktive je nedopustno prevalilo na toženko, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) in načela enakosti orožij. Pri tem se je nepravilno sklicevalo na obrazložitev sodbe C-742/19, v kateri je Sodišče EU državam članicam dopustilo izvzetje celotne kategorije vojaških dejavnosti iz področja uporabe direktive. Dokazovanje vloge vsake posamezne vojaške osebe pri izvedbi teh dejavnosti ni potrebno. Neprimerno se je sklicevalo na sodbo VIII Ips 196/2018, ki ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Napačno je ugotovilo, da 97.e člen Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji) ne razlikuje razlogov za odrejanje pripravljenosti. Ker je glede presoje straže, ki je ni mogoče šteti za običajno službo, sodba brez razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do posebne narave stražarske službe, nujnosti njene neprekinjene izvedbe zaradi možnosti izrednih dogodkov ter njenega pomena za državno varnost. Straža ni bila tožnikova redna naloga, saj ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražarja. S tem, ko je namesto primernosti presojalo možnost rotacij stražarjev, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Ni upoštevalo, da je straža z manjšim številom rotacij bolj učinkovita, brez odrejene pripravljenosti pa ni mogoče zavarovati objektov v primeru izrednih dogodkov. Napačno je interpretiralo pisno izjavo A. A., ki dokazuje, da je straža vojaška operacija v pravem pomenu besede, čeprav ne gre za bojno delovanje. Pisno izjavo B. B. je zgolj povzelo, ne da bi jo dokazno ocenilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede varovanja državne meje ni napravilo resne dokazne ocene o izjemah iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19, ki jih je uveljavljala toženka. Zmotno je ugotovilo, da so imeli pripadniki Slovenske vojske pri varovanju meje zgolj podporno vlogo, saj pri tem, razen delovanja v mešanih patruljah in opazovalnicah, ni upoštevalo njihovih drugih nalog. Te so navedene v Direktivi št. 13-11, ki je ni dokazno ocenilo. Zmotno je ugotovilo, da operacija Odboj ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, čeprav je vse elemente vojaške operacije pojasnil C. C. Brez podlage v spisu in ustrezne obrazložitve je podalo lastno definicijo vojaške operacije, čeprav bi moralo skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP slediti definiciji toženke, ki ji tožnik ni oporekal. Ni upoštevalo suverene pravice držav članic, da se na grožnje odzovejo z vojaškimi operacijami. Ni se opredelilo do navedb o tožnikovem usposabljanju pri varovanju meje. Kljub dolgoletnemu varovanju meje je to še vedno nujno zaradi izrednih migracijskih razmer, kar sta potrdila tožnik in A. A. Tudi v zvezi z varovanjem meje je namesto primernosti rotacij napačno presojalo možnost rotacij. Ker toženka tega ni zatrjevala, je v 31. točki obrazložitve sodbe protispisno enačilo pripravljenost pri varovanju državne meje s pripravljenostjo pri straži. Pogodbeni partnerji so v 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji) določili plačilo pripravljenosti za delo ne glede na to, ali gre za pripravljenost znotraj ali zunaj delovnega časa. Plačilo tega dela v višini 50 % postavke urne plače je skladno z obrazložitvijo sodbe C-742/19. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak specialist strežač. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila odrejena v okviru straže, varovanja meje in vojaških vaj ter usposabljanj, je zahteval plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje meje.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe direktive. Toženka, ki je zatrjevala, da sta straža in varovanje državne meje izključeni iz področja uporabe direktive, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme. Pritožbeni očitek o nedopustni prevalitvi dokaznega bremena nanjo je zato neutemeljen, v zvezi s tem zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in kršitev načela enakosti orožij pa nista podani.

8. Napačno je pritožbeno stališče, da je Sodišče EU državam članicam omogočilo izključitev celotne kategorije vojaških dejavnosti iz področja uporabe direktive. Sodišče prve stopnje se je s pojasnilom, da uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi z vsemi dejavnostmi oboroženih sil, temveč samo tistih, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, pravilno sklicevalo na razloge sodbe C-742/19. V dokaznem postopku je pravilno ugotavljalo, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.

9. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni napravilo resne dokazne ocene o njenih trditvah, izpodbijani del sodbe pa naj bi bil brez razlogov o odločilnih dejstvih. Navedbe toženke je sodišče prve stopnje preizkusilo skladno z 8. členom ZPP, svojo odločitev pa utemeljilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Očitani kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato nista podani.

10. Z navedbo, da 97.e člen ZObr razlikuje razloge za odrejanje pripravljenosti, pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje. To je kot pravno podlago za presojo tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje, utemeljeno neposredno uporabilo direktivo. Vertikalni neposredni učinek direktive izključuje uporabo določb nacionalne zakonodaje (97.č in 97.e člena ZObr), ki so z njo v nasprotju.

11. Ker je bila v tem primeru uporabljena enaka pravna podlaga kot v zadevi VIII Ips 196/2018, se je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljeno sklicevalo na ta judikat. Zadeva VIII Ips 196/2018 predstavlja istovrstni spor, v kateri je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe direktive za vojaške osebe in glede ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. V sodbi C‑742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

12. Glede na navedene izjeme, ki jih je treba upoštevati pri presoji vseh dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila pripadnikom Slovenske vojske odrejena pripravljenost za delo na določenem kraju (in ne samo glede pripravljenosti, odrejene v zvezi z dejavnostjo straže, kot je bilo to v zadevi VIII Ips 196/2018), je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali se za obravnavane vojaške dejavnosti uporabljajo določbe direktive. Svojo odločitev je utemeljilo z okoliščinami tega primera, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je obrazložitev nadomestilo zgolj s sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča RS.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju stražo opravljal kot običajno delovno nalogo, ki se je izvajala redno in kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi. Pravilno je presojalo tožnikovo upravičenost do plačila za delo, ki ga je dejansko opravljal, ne glede na na njegovo formacijsko dolžnost. Na podlagi Direktive št. 13‑04 (Direktiva za načrtovanje, organizacijo in izvajanje varovanja objektov SV in objektov MORS dodeljenih v varovanje) in Direktive št. 13‑05 (Oblikovanje in delovanje stalnih sil SV) se je prepričalo, da predstavlja straža redno, mirnodobno, vnaprej načrtovano dejavnost toženke, ki ni bila organizirana kot odziv na izredne razmere ali neposredno grožnjo za nacionalno varnost. S tem je smiselno zavrnilo nasprotno zatrjevanje toženke o posebni (sui generis) naravi stražarske službe.

14. Presoja sodišča prve stopnje, da se straža ni izvajala v okviru izrednih dogodkov, temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. S sklicevanjem na možnost izrednih dogodkov, kot je na primer odtujitev orožja, je toženka utemeljevala zgolj hipotetične situacije, ne da bi pri tem konkretizirala dejanske neposredne grožnje, ki bi bile relevantne za odločitev. Pritožbeno vztrajanje, da brez odrejene pripravljenosti ni mogoče zavarovati objektov v primeru izrednih dogodkov, zato ni utemeljeno.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila straža na objektih, ki jih je varoval tožnik, sprva organizirana v večdnevnih rotacijah s stalno pripravljenostjo, od konca leta 2022 dalje pa po sistemu 12-urne rotacije. Kljub prednostim straže v večdnevnih rotacijah je pravilno štelo, da je neprekinjeno varovanje objektov mogoče zagotoviti po sistemu 12-urne rotacije in delo na straži organizirati tako, da se spoštujejo zahteve direktive. Pri tem se je ustrezno opredelilo do pisne izjave B. B., ki je sistem večdnevnih rotacij ocenil kot bolj ustrezen, vendar pa ni izključil možnosti organizacije dela po sistemu 12-urnih rotacij. S tem, ko je takšen sistem rotacije štelo za možen, ga je smiselno štelo tudi za primernega; da je torej na ta način mogoče uresničiti namen straže. Glede na takšno ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da v zvezi s stražo izjema po drugi alineji izreka sodbe C‑742/19 ni podana.

16. Pri presoji, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede, se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do pisne izjave A. A. Njegovo razlago, da so vojaške operacije lahko tudi nebojne, je vzelo na znanje, vendar njegovemu širokemu pojmovanju vojaške operacije utemeljeno ni sledilo. Pravilno je ugotovilo, da pri rednem in kontinuiranem varovanju objektov ni prišlo do bojev za dosego operativnega cilja in je zato stražo utemeljeno izvzelo iz pojma vojaške operacije v pravem pomenu besede.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo obstoj izjem od uporabe direktive tudi v zvezi s tožnikovo pripravljenostjo pri varovanju državne meje. Pritožbeni očitek o protispisnosti 31. točke obrazložitve sodbe (kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) se pravzaprav nanaša na grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje. Takšen pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pripravljenost, ki je bila odrejena v zvezi z varovanjem državne meje, po značilnosti in naravi ne odstopa od pripravljenosti, ki je bila odrejena v zvezi s stražo. 18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo varovanje državne meje vnaprej načrtovano in usklajeno z organi policije, pripadniki Slovenske vojske pa so delo na meji opravljali v mešanih patruljah ali v opazovalnicah. Njihovo vlogo je utemeljeno štelo kot podporo policiji, drugih nalog, ki naj bi jih pripadniki Slovenske vojske opravljali na meji, pa toženka ni konkretizirala niti v pritožbi. O poteku dela na meji se je sodišče prepričalo na podlagi izpovedi tožnika, D. D., E. E. in F. F. ter listinskih dokazov, vključno z Direktivo št. 13-11 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj). Na podlagi pisne izjave C. C. je pravilno ugotovilo, da se je varovanje meje v letu 2019 formaliziralo v operacijo Odboj, ne da bi se pri tem vsebinsko spremenile naloge pripadnikov Slovenske vojske, ki so jih izvajali že od leta 2015. Skupno patruljiranje ob meji s policistom ali opazovanje ter vmesni čas pripravljenosti v vojašnici pa ne predstavlja posebnega ali izrednega vojaškega delovanja, še manj vojaškega bojnega delovanja (prim. VIII Ips 11/2024).

19. S presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, sodišče prve stopnje ni poseglo v državno suverenost. Glede navedb toženke o pravici države članice, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, je ustrezno pojasnilo, da nacionalni ukrep, ki je sprejet zaradi varovanja nacionalne varnosti, države članice ne razbremeni dolžnosti spoštovanja prava EU. Vojaška operacija v pravem pomenu besede predstavlja pravni pojem, ki ga je sodišče prve stopnje razlagalo skladno s stališči Sodišča EU, pri čemer ni bilo dolžno slediti definicijam strank ali prič. Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj strokovna vojaška tolmačenja A. A. za razlago tega pojma niso neposredno uporabna (prim. VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024).

20. V citiranih sodbah je Vrhovno sodišče RS v vsebinsko podobnih primerih presodilo, da narava dejavnosti vojakov pri varovanju državne meje ni dosegla standarda izrednega dogodka. Poudarilo je, da je Sodišče EU izrednost dogodkov, ki bi utemeljevali izjemo po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19, povezalo z izrednimi in težkimi okoliščinami, pri katerih nujnost zaščite skupnosti prevlada nad pravili o delovnem času. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niti po teži niti po obsegu dejavnosti pri varovanju državne meje ni šlo za izredno situacijo. Pritožbene navedbe glede potreb po hitri odzivnosti na meji in primerjave z dolgoletnim trajanjem vojn so zato neutemeljene. Glede na ugotovljene okoliščine varovanja državne meje, predvsem ustaljenost in dolgoletno trajanje te dejavnosti, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo trditvam A. A. o obstoju izrednih okoliščin. Odločilo je skladno z načelom proste presoje dokazov, kar pa ne pomeni, da njegove izjave ni vestno dokazno ocenilo.

21. Sodišče prve stopnje je glede varovanja državne meje pravilno izključilo obstoj izjeme od uporabe direktive po kriteriju začetnega usposabljanja in operativnega urjenja, pri čemer se je ustrezno opredelilo do navedb toženke v zvezi s tem. Na podlagi izpovedi tožnika in prič je pravilno ugotovilo, da so se pripadniki Slovenske vojske, vključno s tožnikom, za varovanje meje predhodno usposobili v vojašnici. V 36. točki obrazložitve sodbe je ustrezno pojasnilo, da delovanje Slovenske vojske na meji ni bilo usmerjeno v začetno usposabljanje ali terensko urjenje, temveč v izvajanje varovanja meje.

22. Tudi v zvezi z varovanjem državne meje je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za presojo primernosti namesto možnosti rotacij. Glede na ugotovitev, da je bilo delo na meji pred letom 2019 organizirano po sistemu rotacije, temeljne naloge pripadnikov Slovenske vojske pa se v vtoževanem obdobju niso spremenile, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da bi bilo delo mogoče učinkovito organizirati tudi brez stalne pripravljenosti.

23. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na razloge sodbe C‑742/19 glede možnosti različnega plačila obdobja razpoložljivosti za delo in obdobja dejanskega opravljanja dela. Napačno se zavzema za razlago, da sta se stranki za delo v stalni pripravljenosti dogovorili za plačilo v višini 50 % zneska urne postavne osnovne plače na podlagi 46. člena KPJS. Ta člen se namreč sklicuje na posebne predpise na področju obrambe, zato ga je treba razlagati v povezavi s 97.e členom ZObr. Ker toženka ni dokazala obstoja izjem od uporabe direktive pri pripravljenosti tožnika v času straže in varovanja državne meje, je sodišče prve stopnje utemeljeno neposredno uporabilo določbe direktive in štelo, da predstavlja čas pripravljenosti delovni čas. Ker za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu. Tožnik je zato upravičen do plačila, določenega v njegovi pogodbi o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačila osnovne plače oziroma razlike med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. 24. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta, ki ga izpodbija pritožba (5.742,91 EUR), tožniku skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji) pripada 375 točk za odgovor na pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR povečano za 22 % DDV znaša 280,00 EUR. V primeru zamude s plačilom, mu toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.