Jedro

Pravilno je stališče, da se enotno dovoljenje za gradnjo ne izvršuje po določbah ZUP, pač pa tako dovoljenje lahko le učinkuje. Zato ni možna izdaja začasne odredbe po prvem odstavku 69. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZUS, pač pa je možno le začasno urediti stanje, da se odvrnejo morebitne preteče hujše škodljive posledice (drugi odstavek 69. člena ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 717/2002-5 z dne 16.5.2002 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnica vložila hkrati s tožbo, s katero izpodbija odločbo tožene stranke z dne 14.3.2002. Z njo je zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote K. z dne 27.12.2001, ki tožnici ni priznala lastnosti stranke v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo distribucijskega centra na zemljiščih, med katerimi je tudi parcela št. 425/1 k.o. S., katerega vrnitev zahteva tožnica v denacionalizacijkem postopku. Z začasno odredbo, predlagano po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) je predlagala tudi zadržanje izvršitve upravnega dovoljenja za gradnjo navedenih objektov z dne 27.12.2001, ki je bilo izdano investitorju S. T. d.o.o., K. Sodišče je na podlagi vsebine zahteve menilo, da tožnica zahteva izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena, saj naj bi zahtevala, da sodišče zadrži izvršitev enotnega dovoljenja za gradnjo. Zato je obravnavalo zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena, v zvezi z določbo 2. odstavka 30. člena ZUS. Ker pa sodišče odloča po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS o odložitvi izvršitve upravnega akta le, če izvršitev akta na zahtevo tožnika ni odložil pristojni organ, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS, v obravnavanem primeru pa tožnica niti ni zatrjevala poprejšnje vloge za odložitev izvrševanja spornega upravnega dovoljenja pri upravni enoti, je predlog za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, toženi stranki pa naloži stroške postopka. Meni, da je upravno sodišče neupravičeno prekvalificiralo predlog za začasno ureditev stanja v predlog za zadržanje izvršitve enotnega dovoljenja za gradnjo. V zahtevi je jasno navedla, kakšne ukrepe ali prepovedi ali ravnanja naj sodišče odredi, to so prepovedi izvrševanja pravic, ki izhajajo iz enotnega dovoljenja za gradnjo (da mora investitor prenehati z deli, da ne sme storiti ničesar, kar bi spreminjalo stanje zemljišča parc. št. 425/1 k.o. S. in kar bi povzročilo škodo tožeči stranki). Glede na že sprejeto stališče, da se enotno dovoljenje za gradnjo ne izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, meni, da odložitev izvršitve takega akta ni možna, zaradi česar tudi ni možna izdaja začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena, v zvezi s 2. odstavkom 30. člena ZUS.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče tožeče stranke, da se enotno dovoljenje za gradnjo ne izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, pač pa tako dovoljenje lahko le učinkuje. Iz takega dovoljenja namreč ne izhaja nikakršna obveznost investitorja za gradnjo, pač pa mu daje le pravico do gradnje.

Investitor pa na podlagi izdanega enotnega dovoljenja za gradnjo lahko začne graditi, lahko pa tudi ne. Ker se tako dovoljenje ne izvršuje, tudi ni možna izdaja začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena, v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS; pač pa je možno le začasno urediti stanje, da se bi odvrnile morebitne hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje, če bi investitor začel graditi, kar mu je bilo dovoljeno.

Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagala ureditev stanja, navajala pa je tudi preteče hujše škodljive posledice, ki naj bi jih bilo treba odvrniti z začasno odredbo.

Izrecno je bila zahtevana ureditev stanja za odvrnitev hujših škodljivih posledic na podlagi določbe 2. odstavka 69. člena ZUS, kar je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilna pravna podlaga za morebitno izdajo začasne odredbe. Zato bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo obravnavati zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi navedene določbe ZUS in o njej ponovno odločiti.

Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbi ugoditi in na podlagi določbe 74. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, razveljaviti izpodbijani sklep ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.