Jedro

S tem, da je dala tožnici kot dolgoletni policistki na razpolago denar za nabavo obutve, je tožena stranka ravnala v utemeljenem zaupanju, da tožnica na podlagi svojih izkušenj in glede na opremo svojih kolegov ve, kakšne čevlje potrebuje za službo. Čevlje si je izbrala sama tožnica. Tožene stranke v zvezi s tem ne zadene krivda.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1.549.000,00 SIT. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala dne 7.7.1993, ko je kot policistka opravljala dežurstvo v stavbi policije v Celju. Spodrsnilo ji je na gladkih tleh, da je padla in si poškodovala roko. Tožnica je bila obuta v čevlje s podplatom iz umetnega usnja, ki si jih je kupila sama. Denar za nakup primerne obutve pa ji je dala tožena stranka. Štelo je, da bi si tožnica glede na svoje delovne in življenjske izkušnje lahko izbrala primerne čevlje in ni verjelo tožnici, da čevljev z gumastimi podplati ni bilo mogoče kupiti. Tožena stranka ni bila dolžna nadzirati tožnice, kakšne čevlje uporablja. Pri pisarniškem delu, ki ga je opravljala tožnica, funkcionalnost čevljev ni bila pomembna. Sodišče ni ugotovilo podlage za zatrjevano krivdno odgovornost tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in po temelju ugodi tožbenemu zahtevku, glede višine pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je imela tožnica popolnoma neprimerno obutev. Obutve, ki bi bila za tožnico primerna, v trgovini ni bilo mogoče kupiti. Tožena stranka je krivdno odgovorna, ker tožnici ni zagotovila ustrezne opreme. Poleg tega je zanemarila nadzor nad nošenjem ustrezne obutve. Sodbe druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o tem, kakšna je tožničina odgovornost, oziroma kakšna stopnja krivde jo zadene in kaj to pomeni v razmerju do opustitev tožene stranke.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica se je poškodovala med opravljanjem dežurstva v stavbi policije, ko ji je spodrsnilo na hodniku. Za pisarniško delo, kakršno je bilo tedaj tožničino delo, ni potrebna obutev, ki bi izpolnjevala kakšne posebne zahteve glede funkcionalnosti. Potrebna je bila obutev, ki se je po videzu skladala z uniformo. Zato ni mogoče pritrditi tožnici, ki na splošno govori o obutvi, primerni za opravljanje policijskega dela. To je lahko zelo različno. Za delo na terenu se gotovo zahteva drugačna obutev kot za pisarniško delo.

Tožnica je bila v času nezgode izkušena policistka in je vedela, kakšno obutev potrebuje za izvajanje službenih nalog. Če je pričakovala delo v pisarni, se je obula primerno. Za delo na terenu pa ni bila primerno obuta, vendar se ni poškodovala na terenu, ampak v stavbi na hodniku. Zato očitek toženi stranki glede neprimerne opreme in opustitve nadzora nad tem, ali uporablja ustrezne čevlje, glede na okoliščine nezgode, sam po sebi ni utemeljen. Ne glede na to je tožnica po 19 letih delovnih izkušenj v policiji in temu ustreznih življenjskih izkušnjah vedela, kakšne čevlje potrebuje za svoje delo. Za nabavo takih čevljev ji je tožena stranka dala denar. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica možnost nabaviti primerne čevlje. Če tega ni storila, je to posledica njene odločitve, za katero tožena stranka ni odgovorna.

Tožena stranka je izpolnila svojo obveznost, da tožnici zagotovi ustrezno opremo, na ta način, da ji je dala ustrezen denarni znesek in nabavo čevljev kot dela opreme prepustila tožnici. Tožnica ne trdi, da je dobila premalo denarja za nakup primernih čevljev. Ne trdi niti tega, da bi toženo stranko seznanila s svojim stališčem, da ustreznih čevljev ni mogoče kupiti v trgovini. Ker tožnica tega ne navaja, bi bila lahko izključena krivda tožene stranke tudi v primeru, če bi do nesreče prišlo zaradi neuporabe ustrezne obutve, na primer pri delu na zahtevnem terenu ali pri telesno zahtevnih akcijah, kot so tek, skoki, borba in podobno. Ker pa je prišlo do nezgode v stavbi, kjer tožnica ni opravljala nevarnega ali fizično zahtevnega dela, zatrjevane opustitve tožene stranke, tudi če bi bile podane, ne bi bile v vzročni zvezi s tožničinim padcem. V okoliščinah, kakršne so bile ob nezgodi, je bil vzrok za padec nesrečno naključje, ki se je primerilo tožnici, za katero tožena stranka ne odgovarja.

Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja). Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pa določa kot podlago za odškodninsko odgovornost krivdno ali objektivno odgovornost (154. člen ZOR). Tožnica soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da objektivne odgovornosti tožene stranke ni. To stališče je pravilno tudi po presoji revizijskega sodišča. Pravilno pa je prav tako nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da tudi krivdne odgovornosti tožene stranke ni. Krivda je podana, kadar povzročitelj škode ravna namenoma ali iz malomarnosti (158. člen ZOR). Tega na strani tožene stranke ni. S tem, da je dala tožnici kot dolgoletni policistki na razpolago denar za nabavo obutve, je tožena stranka ravnala v utemeljenem zaupanju, da tožnica na podlagi svojih izkušenj in glede na opremo svojih kolegov ve, kakšne čevlje potrebuje za službo. Delo policista je zahtevno, terja ustrezno izobrazbo in izurjenost. Od človeka, ki daljšo dobo opravlja delo policista, je mogoče pričakovati dosti več kot to, da ve, kakšno opremo potrebuje za svoje delo. Zato ni utemeljen poskus tožnice, da prevali odgovornost za izbiro obutve na toženo stranko.

Razlogi o tem, ali je tožnica sama ravnala krivdno in kakšno stopnjo krivde ji je mogoče pripisati, so v tej pravdi odveč. Načeloma trpi vsak sam škodo, ki ga doleti. To ne velja tedaj, če je za škodo odgovoren kdo drug. Če bi se izkazalo, da je za škodo odgovorna tožena stranka, bi bilo lahko aktualno vprašanje morebitne tožničine sokrivde. V tem primeru bi bilo treba odgovoriti tudi na vprašanje o njeni krivdi. Ker pa odgovornosti tožene stranke ni in zadenejo zato posledice nezgode tožnico samo, je brez pomena ugotavljati njeno morebitno krivdo. Dejstvo, da se izpodbijana sodba s tem ne ukvarja, zato ne predstavlja očitane kršitve določb pravdnega postopka.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).