Jedro

Organ je pravilno presodil, da zadeva nima verjetnega izgleda na uspeh. Tožnica namreč v prošnji za BPP ni navedla nobenih razlogov, zaradi katerih bi (oziroma je, kot izhaja iz navedb v tožbi - op. sod.) vložila pritožbo zoper zgoraj citirano sodno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, izdano v pravdnem postopku. Organ se je pri tem tudi pravilno skliceval na 140. člen ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (zahtevek v tem primeru pa je prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper zgoraj citirano sodno odločbo), navesti natančno, po resnici in določno. Med strankama pa ni sporno, da tožnica v prošnji niti ni zatrjevala dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev pritožbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe v zvezi s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, III P 1430/2016 z dne 14. 9. 2020, ter za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje. V obrazložitvi je uvodoma pojasnil pogoje in merila, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP in ki so določeni v 11. do 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). V zvezi s t.i. vsebinskim pogojem za dodelitev BPP iz 24. člena zakona je najprej opozoril na sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013, 11. točka obrazložitve), glede na vsebino zadeve (prošnje za dodelitev BPP) pa upošteval določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v delu, ki se nanaša na pritožbo. Pojasnil je, da je po sodni praksi organ dolžan pozvati prosilca na dopolnitev le v primeru, da bi bila prošnja iz formalnih razlogov nepopolna oziroma nerazumljiva (npr. I U 1047/2019, I U 1753/2019, I U 719/2020, idr.), saj mora razloge, s katerimi se vsebinsko utemeljuje prošnja, navesti prosilec sam. Po vpogledu v elektronski vpisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je ugotovil, da je bilo v zadevi III P 1430/2016 delno ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice, tožnica pa želi zoper to sodno odločbo vložiti pritožbo. Tožnica v prošnji ni v ničemer niti zatrjevala niti izkazala pritožbenih razlogov, tj. dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka v zvezi s 335. in 338. členom ZPP. Ker tožnica svojega trditvenega in dokaznega bremena po 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni izpolnila, je organ njeno prošnjo zavrnil. 2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo. Za postopek na prvi stopnji ji je bil odvetnik dodeljen, ki ji je sodbo posredoval z obvestilom o roku za pritožbo, potem se za zadevo ni več menil. Zaradi očitne napake, ki jo je zasledila v sodbi, povezano z višino določenega zneska odškodnine, se je odločila za vložitev prošnje za BPP, dopisala, da je zadeva nujna, zavrnilna odločba pa je bila izdana 45 dni kasneje. Očitno je organ spet poskušal sabotirati njene pravne zadeve. Tako je bila primorana pritožbo napisati kar sama, kar pomeni, da ima manjše možnosti za uspeh. Drži, da v pritožbi ni natančno pojasnila razlogov za pritožbo, ker je menila, da je to stvar odvetnika. Zato se je tudi obrnila na organ za BPP za določitev odvetnika, ki bi te razloge zatrjeval in izkazal. V tem postopku se obravnava vloga za BPP, ne pa vsebina pritožbe po ZPP. Organ bi vseeno moral njeno vlogo obravnavati vsaj nujno, ne pa odločbo izdati prepozno. Sicer se je pa očitno tudi sam organ seznanil z razlogi za pritožbo, saj je sodbo prebral in ugotovil, da je tožnica le delno uspela. Kot dokaz je predlagala vpogled v izpodbijano odločbo, svoje zaslišanje, zaslišanje toženke in odvetnika A.A. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, organu naloži, da prevzame odgovornost za vso nastalo škodo, povezano z laično vloženo pritožbo na sodbo, III P 1430/2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka in tožnico oprosti plačila stroškov postopka v tej zadevi.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da pri svoji odločitvi vztraja, poslala je upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V primeru je sporna zavrnitev tožničine prošnje za brezplačno pravno pomoč. Organ se je pri tem oprl na ugotovitev, da tožnica v prošnji ni navedla nobenih dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh s pritožbo zoper sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, III P 1430/2016 z dne 14. 9. 2020, zaradi česar je njeno prošnjo na podlagi 24. člena ZBPP zavrnil. 6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.

8. Tudi po presoji sodišča je organ pravilno presodil, da zadeva nima verjetnega izgleda na uspeh. Tožnica namreč v prošnji za BPP ni navedla nobenih razlogov, zaradi katerih bi (oziroma je, kot izhaja iz navedb v tožbi - op. sod.) vložila pritožbo zoper zgoraj citirano sodno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, izdano v pravdnem postopku. Organ se je pri tem tudi pravilno skliceval na 140. člen ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (zahtevek v tem primeru pa je prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper zgoraj citirano sodno odločbo), navesti natančno, po resnici in določno. Med strankama pa ni sporno, da tožnica v prošnji niti ni zatrjevala dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev pritožbe.

9. Kot je pravilno pojasnil organ že v izpodbijani odločbi tožnici, bi drugačno stališče v zvezi s citirano določbo 140. člena ZUP pomenilo, da bi moral organ ob vsebinsko praznih prošnjah (kot je tudi obravnavana - op. sod.) samostojno in proaktivno raziskovati dejansko stanje preko navedb prosilcev oziroma namesto njih iskati in razvijati morebitne dejanske in pravne argumente, v korist prosilcev, s čimer bi se izvotlil namen 24. člena ZBPP. Zato tožbeni očitek, da se je organ s tem, ko je pridobil sodno odločbo, seznanil z razlogi za pritožbo, tudi ne vzdrži. 10. Ker pa je tožnica vložila prošnjo za BPP za sestavo in vložitev pritožbe ter pravno svetovanje in zastopanje v pravdni zadevi, v teh pa se kot postopkovni predpis uporablja ZPP (po 335. členu ZPP mora pritožba med drugim obsegati pritožbene razloge, opredeljene v 338. členu ZPP), se je organ pri njeni presoji (tj. presoji, ali je njena prošnja vsebinsko utemeljena) pravilno skliceval na določbe ZPP o obligatornih sestavinah pritožbe v pravdnih postopkih.

11. Tožnica smiselno ugovarja, da razlogov ni navedla, ker je menila, da je to stvar odvetnika. Tudi s tem ugovorom ne more uspeti. Že iz prej citirane določbe 24. člena ZBPP je namreč jasno, da mora že iz same prošnje za BPP izhajati, kaj stranka želi oziroma kaj pričakuje od vložitve pravnega sredstva (za katerega vlaga prošnjo za BPP), upoštevajoč pri tem (kot v tem primeru), dejansko in materialnopravno stanje stvari oziroma zadeve, s katero ni zadovoljna. Povedano (ponovno) drugače: tožnica bi morala že v prošnji za BPP, ne samo navesti (kot sicer sedaj pavšalno in nekonkretizirano navaja v tožbi), da ji je prisojen manjši znesek odškodnine zaradi očitne napake v sodbi, temveč navesti še dejstva, na podlagi katerih bi organ lahko ocenil, da ima njena zadeva (tj. vložitev pritožbe zoper sodno odločbo na I. stopnji zaradi po tožničinem mnenju prenizko prisojene odškodnine) razumne izglede za uspeh.

12. Odločitev v zadevi (odločba je bila, kot tožnica navaja, izdana šele po 45 dneh po vložitvi prošnje) pa bi tožnica lahko pospešila z uveljavljanjem pravnih sredstev pri organu po ZUP (vložitev urgence oziroma tožbe zaradi molka organa).

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločbo, med strankama ni bilo sporno (to, da tožnica v svoji prošnji za BPP ni navedla razlogov za pritožbo), o pravilnosti uporabe materialnega prava in pravil postopka pa se je sodišče izreklo med razlogi sodbe (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

15. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Sodišče ni posebej odločalo o tožničini prošnji za oprostitev plačila stroškov postopka, tj. o oprostitvi plačila sodne takse za ta upravni spor, saj so po 10. členu Zakona o sodnih taksah stranke oproščene plačila sodnih taks v postopkih dodelitve brezplačne pravne pomoči.