Jedro

Pravica tožene stranke je bila, da lahko odstopi od pogodbe, potem ko je prejela tožnikovo sporočilo, da prevoza ne bo opravil na dan, ko mu je tožena stranka to naročila, ampak šele kasneje. Vendar pa 130. čl. ZOR določa, da upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti razdira pogodbo, mora to nemudoma sporočiti dolžniku.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v I. B., opr.št. Ig z dne 25.9.2002 vzdržalo v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 78.155,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2002 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 22.676,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2002 do plačila. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 74.017,55 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz razlogov po 339., 341 in 3. odst. 350. čl. ZPP ter predlagala njeno spremembo tako, da naj sodišče tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi zatrjuje, da razlogi sodbe temeljijo na ugotovitvi, da je tožnik v konkretnem primeru izpolnil svojo obveznost in je zato upravičen do prevoznine. Iz spisovnih listin in izpovedi prič je razvidno, da tožnik prevoza kontejnerja, ki je bil predmet prevoza, sploh ni opravil. Da prevoza stvari tožeča stranka ni opravila, je ves čas trdila tožena stranka, čeprav gre za odločilno okoliščino, od katere je odvisna pravica tožeče stranke do prevoznine. V kolikor pa gre za stališče, da prevoznina tožeči stranki pripada tudi za primer, ko ta prevoza ni opravila (a ne po svoji krivdi), gre za napačno uporabo 104. čl. ZPCP, ki določa, da se prevoznina plača samo za stvar, ki je bila prepeljana in v namembnem kraju izročena prejemniku. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo potrebno ugotoviti, da prevoznina tožniku ne gre. Prav to, prevoznino za neizvršen prevoz, pa je tožnik v tem sporu zahteval od tožene stranke. Ali se je tožnik pred pričetkom prevoza stvari obrnil na upravičenega prejemnika blaga P. P. in se z njim odgovoril za drug datum prevoza (22.10.2001 namesto s tožečo stranko dogovorjenega 18.10.2001), ni odločilno, saj 72. čl. ZPCP določa, da se mora prevoznik za navodila, če prevoza ni mogoče izvršiti v dogovorjenem roku in pod dogovorjenimi pogoji, obrniti na pošiljatelja oz. naročnika prevoza. Obstoja dejanskega stanja, ki ga zajema 77. čl. ZPCP tožnik ni navajal. Ne glede na to, da sodišče ne ugotavlja, da se je tožnik o spremembi prevoznega datuma dogovoril s toženo stranko, kot trdi sicer tožnik v odgovoru na ugovor zoper sklep o izvršbi, ta trditev tudi ni dokazana. Posebna odstopna izjava tožene stranke od prevozne pogodbe po mnenju tožene stranke niti ni bila potrebna, saj je tožena stranka s tem, da je prevoz zaupala drugemu prevozniku, o čemer pa je bil tožnik obveščen pred pričetkom izvrševanja prevoza, od prevozne pogodbe odstopila s konkludentnimi dejanji še preden je tožeča stranka pričela izvrševati prevoz (1. odst. 650. čl. ZOR). Prevozno pogodbo je kvečjemu kršila tožeča stranka, ki prevoza ni opravila v dogovorjenem roku (18.10.2001), ni dokazala pogodbene spremembe roka prevoza in se ni za nadaljnja navodila obrnila na toženo stranko, če prevoza ni mogla izvršiti v pogodbeno dogovorjenem roku. Kolikor pa se razlogi sodbe nanašajo na utemeljevanje tožbenega zahtevka za plačilo škode zaradi kršitve prevozne pogodbe s strani tožene stranke, gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Tožnik ni zatrjeval in dokazoval dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožbeno dejansko stanje subsumirati pod odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi kršitve prevozne pogodbe. Odgovornosti tožene stranke ni mogoče utemeljevati na 124. čl. ZOR, saj tožeča stranka od tožene stranke ne more zahtevati izpolnitve obveznosti po neizvršeni prevozni pogodbi, odškodnine pa ni zahtevala.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 442. čl. ZPP). Sodba, ki je izdana v takšnem sporu, pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava; ni je torej mogoče uspešno izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožba pa vsaj v delu poskuša ravno to, saj med drugim zatrjuje, da tožeča stranka prevoza ni opravila oz. da ga ni opravila v dogovorjenem roku in da je tožečo stranko obvestila o tem, da je prevoz zaupala drugemu prevozniku. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je: da je tožena stranka tožeči stranki naročila, naj 18.10.2001 opravi prevoz kontejnerja iz terminala v L. v P.; da je navedenega dne tožnik imel predviden še en prevoz, zato se je s predstavnikom prejemnika kontejnerja, podjetja P. P., dogovoril, da lahko blago pripelje 22.01.2001, kar je tudi sporočil toženi stranki. Slednja je odstopila od pogodbe in je za prevoz angažirala drugega prevoznika. O odstopu od pogodbe tožena stranka ni pravočasno obvestila tožeče stranke in je slednja za to izvedela šele 22.10.2001, ko je njen voznik prispel na ustrezni terminal v L., kjer je nameraval prevzeti sporni kontejner. Pritožba utemeljeno opozarja, da ni odločilna okoliščina, da se je tožnik pred pričetkom prevoza obrnil na upravičenega prejemnika blaga, P. P., in se z njim dogovoril za drug datum prevoza (22.10.2001 namesto 18.10.2001), saj 1. odst. 72. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP, Ur.l.SFRJ št. 2/74) določa, da če prevoza ni mogoče izvršiti v dogovorjenem roku, mora prevoznik zahtevati navodila od osebe, ki je pooblaščena razpolagati s stvarjo med prevozom, če mu imetnik prenosnega prevoznega lista ni znan, pa mora zahtevati potrebna navodila od pošiljatelja; takšna oseba je v konkretnem primeru bila tožena stranka kot naročnik prevoza in tožnik se ni z njo dogovoril, da lahko opravi prevoz šele 22.10.2001. Dogovor tožnika s prejemnikom blaga o tem, da lahko blago pripelje kasneje, ni pravno upošteven. ZPPCP v 51. čl. določa, da kadar je prevoznik z začetkom prevoza v tolikšni zamudi, da drugi strani ni več do dogovorjenega prevoza, lahko druga stran odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode (vsebinsko deloma skladen s to določbo je tudi 2. odst. 650. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki določa, da če je prevoznik z začetkom prevoza toliko v zamudi, da dogovorjeni prevoz za drugo stranko nima več pomena, ali če prevoznik noče ali ne more opraviti dogovorjenega prevoza, lahko druga stranka odstopi od pogodbe in zahteva vrnitev onega, kar je za prevoz plačala). Iz navedenih določil torej izhaja, da je bila pravica tožene stranke, da lahko odstopi od pogodbe, potem ko je prejela tožnikovo sporočilo, da prevoza ne bo opravil na dan, ko mu je tožena stranka to naročila, ampak šele kasneje. Vendar pa 130. čl. ZOR določa, da upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti razdira pogodbo, mora to nemudoma sporočiti dolžniku. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka tega ni storila, tožnika ni pravočasno obvestila o odstopu, ampak je tožnik za to izvedel šele 22.10.2001, ko je v L. nameraval prevzeti sporni kontejner. Okoliščina, da tega ni sporočila tožniku, pa predstavlja njeno kršitev pogodbene obveznosti (262. čl. ZOR). Glede na to tožnik res ni upravičen do prevoznine, saj se ta plača samo za stvar, ki je bila prepeljana in v namembnem kraju dana na razpolago prejemniku ali drugi pooblaščeni osebi (1. odst. 104. čl. ZPPCP), ampak do povrnitve škode, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, oz. stroškov, ki so nastali tožniku v obliki opravljenega "praznega" prevoza, kot je to zapisano v računu št. 203/01, na podlagi katerega je bil začet tej pravdi predhodni izvršilni postopek. Tožeča stranka pa je v postopku na prvi stopnji tudi zatrjevala, da je opravila prevoz po nalogu št. 74/01/379, nevedoč, da je bil ta prevoz že oddan in opravljen s strani drugega prevoznika. Glede na to ni utemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je prekoračilo tožbeni zahtevek, s tem, da je odločalo o odškodninskem zahtevku tožeče stranke (pa četudi bi šlo za takšno kršitev določb postopka, je v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.