Jedro

Zapis, ki ga je sestavila zgolj toženka in katerega pravilnosti tožnik ni potrdil s svojim podpisom, ne dosega pravnega standarda očitnega dvoma v istovetnost, ki mora biti podan, da je ta razlog za omejitev gibanja upravičen.

ZMZ-1 ni opredelil, kateri so tisti objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi oziroma je določil zgolj en kriterij, ki ga določa tudi Recepcijska direktiva II, tj., da je prosilec imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1409/2020/4 (1312-21) z dne 7. 8. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožniku, ki trdi, da je A. A., roj. ... 5. 1986 v kraju B., državljan Kraljevine Maroko, omeji gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti, in ker mu je bilo že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožnik bo pridržan na prostore Centra za tujce, ..., in sicer od 6. 8. 2020 od 12:30 ure do prenehanja razlogov, vendar za najdlje do 6. 11. 2020 do 12:30, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno 13. 7. 2020. Tožnika je 18. 7. 2020 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe C., pri čemer je bil tožnik zaradi postopka odstranitve iz države dne 19. 7. 2020 nastanjen v Centru za tujce (v nadaljevanju CT), kjer je 22. 7. 2020 izrazil namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje 6. 8. 2020 je navedel, da prosi za zaščito, ker v Maroku ni našel službe, prav tako pa zaradi diskriminatorne politike Kraljevine Maroko do berberske skupnosti, kateri pripada in strahu pred protesti, saj so njegove prijatelje, ki so se jih udeležili, obsodili na 20 let zapora. Povedal je, da osebnih dokumentov nima, saj mu je policija v Grčiji vzela nahrbtnik, v katerem je imel potni list, osebno izkaznico pa ima doma v Maroku.

3. Toženka ugotavlja, da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, iz katerega bi bilo, v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, zato le-ta ni nesporno ugotovljena. Poraja se dvom, da je tožnik navedel resnične osebne podatke. V postopku je namreč glede svojih osebnih dokumentov podajal različne in kontradiktorne navedbe. Tako je v postopku s policijo 19. 7. 2020 navedel, da je potni list izgubil v Turčiji, kasneje ob podaji prošnje pa dejal, da mu je nahrbtnik s potnim listom vzela grška policija. Ko je bil vprašan, kako lahko izkaže svojo istovetnost, je na zapisnik o naznanitvi omejitve gibanja navedel, da ima osebno izkaznico na telefonu, ki ga ima pri prijatelju Č. Č. v azilnem domu. Vendar je slednji to po povpraševanju uradne osebe izrecno zanikal. Kasneje je tožnik navedel, da je na omenjenem telefonu tudi slika potnega lista, ko pa ga je uradna oseba pozvala naj pojasni, zakaj je le nekaj minut pred tem dejal, da ima na telefonu zgolj sliko osebne izkaznice, je odgovoril, da je sliko potnega lista iz telefona izbrisal. Tožnik ima v CT na voljo telekomunikacijske storitve in bi prijatelja lahko prosil, da naj osebno izkaznico posreduje pristojnemu organu, če bi ta res obstajala. Ta tega ni mogel storiti, ker osebna izkaznica ne obstaja. Toženka tudi ne more zanemariti, da je tožnik ob podaji prošnje zatrdil, da bo zaradi pridobitve osebne izkaznice in kopije potnega lista poskusil kontaktiral družino. Zato toženka dvomi v njegove navedbe o osebnih podatkih in meni, da dokumentov ne želi dostaviti, ker poskuša prikriti prave osebne podatke in s tem otežiti morebiten postopek vračanja v izvorno državo. Zato tožniku, da se preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo, omejuje gibanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Toženka nadalje ugotavlja, da je tožnik v Republiko Slovenijo ilegalno vstopil že 13. 7. 2020, tj. pet dni preden ga je pri azilnem domu 18. 7. 2020 prijela policija. Namero za mednarodno zaščito pa je podal 22. 7. 2020, nekaj dni po tem, ko je že bival v CT in po tem, ko je že vedel, da mu je bila odrejena odstranitev iz države. Pri tem toženka zavrača njegove navedbe, da za mednarodno zaščito ni zaprosil že prej, ker ga policija ni ustavila, sam pa ni vedel, kje je policijska postaja oziroma da je namero podal že v azilnem domu in ob prvem stiku s policijo. Slednje namreč ne izhaja iz nobene dokumentacije, čeprav je imel tožnik stike z večjim številom uradnih oseb (policija, azilni dom in CT), s čimer se njegove navedbe v tem delu izkažejo za neverjetne. Hoja proti Ljubljani v času noči in preko gozdov (kot to trdi tožnik) pa prav tako nasprotuje tezi, da je bila ciljna država tožnika za mednarodno zaščito ravno Slovenija, saj se v tem primeru stikov (s komerkoli) ne bi izogibal. Zanemarljivo pa ni niti dejstvo, da je tožnik na policijski postaji izjavil, da je njegova ciljna država Francija. Zato toženka zaključuje, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito z namenom ovirati odstranitev iz države, tako da so izpolnjeni objektivni kriteriji in s tem pogoji za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 5. Gibanje na območje in prostore CT je toženka tožniku omejila na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ugotavlja, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit oziroma bi bilo z namestitvijo v azilni dom težko preprečiti tožnikovo namero, da zapusti Slovenijo. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za zaščito, kažejo, da je njegova prošnja očitno neutemeljena, torej da jo vlaga zato, da bi onemogočil odstranitev. Posledično to pomeni, da je utemeljeno pričakovati, da ne bo počakal na izvedbo osebnega razgovora in na odločitev o prošnji, ampak bo prej zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka. Za njegovo nadaljevanje je zato nujno potrebno prosilcu omejiti gibanje.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih (ZTuj-1). Ukrep na tej zakonski podlagi lahko toženka odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Toženka bi tako morala utemeljiti (razumen) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete; tak dvom pa ne more obstajati kar sam po sebi, vsakič ko prosilec ne more predložiti dokumenta o istovetnosti, ampak le, če prosilec s svojim ravnanjem vzbudi dvom glede zatrjevane identitete. Tožnik ni bil seznanjen z izjavo prijatelja Č. Č., ki je negiral obstoj slik njegovih dokumentov na svojem telefonu, taka izjava pa se tudi v dokumentaciji ne nahaja, da bi se tožnik lahko z njo seznanil. Interes pri sodelovanju v postopku ugotavljanja istovetnosti pa je tožnik izkazal s trditvijo, da bo kontaktiral svojo družino. Tožnik bi lahko, če ne bi želel razkriti identitete, enostavno rekel, da dokumentov nima in da mu jih nihče ne more pomagati pridobiti.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti ne izhaja, zakaj naj bi bil tožnik begosumen, s čimer je izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen, odločitev glede omejitve gibanja v CT pa neutemeljena (in tudi neobrazložen v delu pojasnitve nujnosti in sorazmernosti ukrepa). Izrečeni ukrep po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 bi toženka lahko izrekla tožniku le v primeru, če bi objektivne kriterije, na podlagi katerih bi lahko sklepala, da obstoji utemeljena domneva, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le z namenom zadržanja in otežitve izvršitve odločbe o vrnitvi, opredelil ZMZ-1. Ker tega ne določa, pravna podlaga za izrečeni ukrep po tej določbi ne obstaja, kar izhaja tudi iz sodne prakse na katero se sklicuje.

8. Nadalje navaja, da se toženka – pri utemeljevanju ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 – ne bi smela sklicevati na ureditev oziroma varnostne ukrepe v azilnem domu ter statistiko, temveč bi morala navesti razloge za odločitev, ki se nanašajo na konkretnega prosilca. Izrečen ukrep je nesorazmeren, pri čemer pa slovenska zakonodaja ni ustrezna, saj ne vzpostavlja drugih, blažjih ukrepov, katerih izrek bi bil – kot v tem primeru – glede na podane okoliščine primeren. Pravilno pa ni bil uporabljen niti četrti odstavek 84. člena ZMZ-1, saj tožnik ob izreku ukrepa ni bil seznanjen s pravimi razlogi in mu ti tudi niso bili obrazloženi. Ker tožnik ni bil seznanjen s pravimi razlogi za omejitev gibanja in njegove navedbe niso bile vsebinsko presojene, mu je bila odvzeta tudi pravica do izjave ter učinkovitega pravnega sredstva. Nazadnje opozarja tudi na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa odločilnih dejstev oziroma razlogov ni mogoče razbrati, hkrati pa ni jasno, na kakšni podlagi je toženka sklepala na obstoj le-teh. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podredno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

9. Tožnik poleg tožbe vlaga tudi predlog za začasno odredbo na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da sodišče začasno uredi stanje tako, da toženka takoj preneha z izvajanjem odrejenega ukrepa tožniku, tj. omejitve gibanja v CT. Odvzem prostosti bo oziroma je tožniku že prizadejal nepopravljivo škodo. Na območju CT se zelo slabo počuti, kršena pa mu je pravica do osebne svobode.

10. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, saj je tožnik podajal nasprotujoče navedbe glede tega, kaj se je dogajalo z dokumentom, s katerim je zapustil izvorno državo in glede navedbe slik osebnih dokumentov na telefonu, neskladij pa ni znal verodostojno pojasniti. Dvom potrjuje tudi dejstvo, da je oseba, ki naj bi imela na telefonu sliko njegove osebne izkaznice, to uradni osebi izrecno zanikala, tožnik pa bi lahko, če slika osebne izkaznice res obstaja, toženki to priskrbel že do podaje prošnje za mednarodno zaščito, saj je imel za to dva tedna časa. Res je, da se tožnik v postopku ni predstavljal z različnim imenom, vendar ni mogoče trditi, da so podatki pravilni, ker se je tožnik izogibal upravnim organom in zato teh podatkov ni mogoče primerjati. Zavrača trditve o nameri po protipravnem vračanju prosilcev na Hrvaško. Oseba, ki potrebuje mednarodno zaščito, to poišče nemudoma in se ne izmika in skriva ljudem ter se boji policije. Predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I. izreka

11. Tožba je utemeljena.

12. Iz določila 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca. Prosilcu se gibanje praviloma omeji na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

13. Toženka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje s tem, da je tožnik v postopku dajal kontradiktorne navedbe glede svojih osebnih dokumentov in sicer, da je v postopku s policijo 19. 7. 2020 navedel, da je potni list izgubil v Turčiji, kasneje ob podaji prošnje pa je dejal, da mu je potni list skupaj z nahrbtnikom vzela grška policija. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je v zapisniku z dne 19. 7. 2020, ki ga je sestavil policist, tj. vodja izmene, res nahaja stavek: "posedoval potni list Maroka, katerega je po izjavi izgubil v Turčiji". Vendar je tožnik glede tega na obravnavi povedal, da to ne drži, saj je ves čas navajal, da so mu potni list odvzeli grški policisti. Navedeni zapisnik mu tudi ni bil preveden. To, da zapisnik ni bil prevajan in ga prisotni tujci niso podpisali, pa izhaja tudi iz samega zapisnika. Ker je tožnik v nadaljevanju postopka ves čas skladno navajal, da so mu potni list skupaj z nahrbtnikom oziroma torbo odvzeli grški policisti in je to prepričljivo izpovedal tudi na obravnavi ter zanikal, da bi kdaj rekel drugače, sodišče sodi, da zapis, ki ga je sestavila zgolj toženka in katerega pravilnosti tožnik ni potrdil s svojim podpisom, ne dosega pravnega standarda očitnega dvoma v istovetnost, ki mora biti podan, da je ta razlog za omejitev gibanja upravičen.

14. Nadalje toženka kontradiktornost tožnikovih navedb utemeljuje s tem, da je navedel, da ima na telefonu, ki je pri prijatelju Č. Č., fotografijo osebne izkaznice, slednji pa je uradni osebi povedal, da je na telefonu ni. Po presoji sodišča navedbe niso kontradiktorne, saj je tožnik na zaslišanju pojasnil, da je uradni osebi sam od sebe rekel, da lahko kontaktira imenovanega, da mu bo posredoval fotografijo njegove osebne izkaznice. Uradna oseba je to res storila in tožniku je bilo povedano, da je Č. Č. odgovoril, da fotografije osebne izkaznice na telefonu ni, da jo je izbrisal. Sodišče verjame tožniku, da ob podaji prošnje ne bi trdil, da je kopija dokumenta na telefonu in celo sam dal podatke o tem, koga naj uradna oseba pokliče, da jo bo pridobila, če ne bi bil prepričan, da fotografija dokumenta res obstaja.

15. Res je sicer, da tožnik v času izdaje izpodbijanega sklepa osebnih dokumentov ni imel, vendar je zgolj odsotnost osebnih dokumentov premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sicer pa je tožnik sodišču na naroku predložil kopijo fotografije potnega lista, ki jo je posredoval drug prijatelj. Tožnik je po presoji sodišča logično pojasnil, zakaj je ta oseba imela fotografijo (sicer odvzetega potnega lista), tj. zato da je tožniku pošiljala denar preko Western Union, ki sicer posreduje prenos gotovine. 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik v postopku navaja nova dejstva in nove dokaze, ki se lahko upoštevajo, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče šteje za opravičljivo okoliščino, da je tožnik potreboval nekaj časa, da pridobi kopijo, zato je ta dokaz obravnavalo. Poleg tega Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v tretjem odstavku 46. člena določa, da države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj (…). Sodišče je po vpogledu v to listino ugotovilo, da se tožnikova fotografija sklada z njegovim videzom, kot ime in priimek pa je zapisano: A. A.. Ime D. sicer ni identično zapisu E., kot je doslej zapisano v vseh listinah, vendar je očitno, da gre zgolj za tak zapis zaradi razlike v izgovorjavi in ne za to, da je želel tožnik prikrivati svojo pravo identiteto; sicer kopije fotografije potnega lista sploh ne bi predložil. Glede na navedeno sodišče sodi, da toženka očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost ni ugotovila in so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po presoji sodišča neutemeljeni.

16. Po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira, pristojni organ lahko odredi omejitev gibanja tudi, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

17. Pogoji za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96)1, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.2 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije3, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.4

18. Skladno s točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

19. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce.

20. Z navedeno določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja tudi v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj-25 in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Zakon je sklep, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je bila prošnja vložena zaradi oviranja postopka vračanja, vezal na okoliščino, da je imel prosilec že možnost zaprositi za mednarodno zaščito (a tega ni storil), v ostalem pa je ugotavljanje in presojo okoliščin, iz katerih naj bi sledila ta utemeljena domneva, prepustil toženki.

21. Po presoji sodišča iz citirane določbe direktive izhaja, da je v takih okoliščinah nadaljnje pridržanje oziroma omejitev gibanja prosilcu za azil dopustna le, če bi lahko toženka sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prošnja vložena zaradi oviranja oziroma otežitve odločbe o vrnitvi, na podlagi splošnih, vnaprej določenih in za vse prosilce veljavnih objektivnih meril, (poleg objektivnega merila, da je prosilec že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito). Že iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II je namreč razvidno, da bi bilo treba pridržanje prosilcev uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito, zlasti v skladu z mednarodnimi pravnimi obveznostmi držav članic ter členom 31 Ženevske konvencije.

22. ZMZ-1 ni opredelil, kateri so tisti objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi oziroma je določil zgolj en kriterij, ki ga določa tudi Recepcijska direktiva II, tj., da je prosilec imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Vendar navedeno pravno domnevo o obstoju utemeljene domneve opredeljujeta dve bistveni, med seboj povezani sestavini: podlago domneve predstavlja dejstvo, to je zveza med presojo, ali so v konkretni zadevi podane okoliščine iz objektivnih meril, in presojo, ali je prosilec že imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, iz česar Recepcijska direktiva II sklepa na domnevni zaključek - da je bila prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj takšne utemeljene domneve, pa bi po presoji sodišča morala biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva. To pomeni, da bi moralo biti določeno, iz katerih objektivnih okoliščin je mogoče sklepati na obstoj navedene utemeljene domneve. Tako razlago potrjuje tudi že omenjena 15. uvodna izjava Recepcijske direktive II, iz katere prav tako izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja. Nenazadnje pa je tudi Sodišče Evropske Unije presodilo, da lahko državljan tretje države, ki je zaprosil za mednarodno zaščito, potem ko je bil že pridržan na podlagi 15. člena Direktive o vračanju, ostane v pridržanju na podlagi določbe nacionalnega prava, vendar le, če se po presoji vseh upoštevnih okoliščin posameznega primera izkaže, da je bila ta prošnja vložena samo zato, da se odloži ali onemogoči izvršitev odločbe o vrnitvi, in da je objektivno nujno ohraniti ukrep pridržanja, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi.6

23. Ob takem izhodišču Recepcijske direktive II bi se zakonodajalec moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Glede na to za odločitev ni relevantno, kdaj je tožnik prvič podal namero za prošnjo za mednarodno zaščito in sodišče tega dejstva ni ugotavljalo.

24. Ker torej niso podani razlogi za omejitev gibanja iz 1. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženki. Toženka mora nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožniku v Centru za tujce.

K točki II izreka: Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, ker je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.

1 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 2 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej na primer sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 3 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 4 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 5 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 6 Sodba SEU v zadevi C-534/11, Arslan, 63. točka obrazložitve.